Nikolaj Pečenko: Nemir v blogosferi

Slovenska blogosfera se razvija. Med bolj ali manj anonimnimi blogerji je čedalje več v javnosti znanih ljudi, od novinarjev in režiserjev do glasbenikov in športnikov. In ker jo je v zadnjih časih pretreslo tudi nekaj aferic, je skrajni čas, da ji zopet namenim nekaj pozornosti.

Slovenski blogerji so se verjetno prvič nekoliko bolj zavedli, da blogov ne berejo samo drugi blogerji, ki sem jih pred slabima dvema letoma nekaj ne samo z vzdevkom, temveč s pravim imenom in priimkom omenil v enem od prispevkov. V blogosferi se je takrat razvnela razprava o tem, ali so blogerji javne osebnosti in ali se o njih brez izrecnega dovoljenja sploh sme javno pisati.

Nekaterim sicer še zdaj ni čisto jasno, da se z javno objavo bloga pač izpostavijo javnosti, drugi pa se tega še kako dobro zavedajo in prav zaradi tega blogajo. Prvi v javnosti bolj znan bloger je bil Jonas Žnidaršič, ki je pred poldrugim letom k pisanju blogov zvabil še nekaj znanih slovenskih časopisno/revialnih piscev in s tem precej pripomogel k večji uveljavljenosti blogov pri nas. Pomena blogov so se zavedla tudi klasična občila in bložni strežniki so nastali pri Večeru, Delu, na javni televiziji, Siolu in še kje.

Tekmovanje med bložnimi strežniki je v zadnjem letu postalo ena od značilnosti slovenske blogosfere. Za marsikaterega blogerja namreč ni pomembno le to, da sploh ima blog, temveč tudi to, kje ga ima. Še več, nekateri imajo bloge kar na dveh ali celo več strežnikih, da bi bili ja čim bolj opazni. Pravoverni blogerji se nad takim načinom bloganja seveda zgražajo, to pa ni vse, kar jim ni všeč.

Marko Crnkovič, eden tistih, ki jih je k pisanju bloga zvabil Jonas, je na nedavnem ljubljanskem knjižnem sejmu v eni od debatnih kavarn gostil tri blogerje. Sicer povsem nedolžen javni pogovor o blogih je bil v blogosferi deležen burnega odziva. Nekateri, zlasti tisti, ki se imajo za brane in med vrstniki ugledne blogerje, pa jih Crnkovič ni povabil, so se zgražali nad izborom gostov, marsikaj pikrega pa so napisali tudi na Crnkovičev račun.

Na dan je privrel generacijski ali, recimo temu, bložnonazorski prepad. Na eni strani so Jonas in "njegovi" medijsko znani blogerji s Crnkovičem na čelu, ki so v blogosfero prišli iz sveta klasičnih občil, na drugi strani pa "stara" garda blogerskih mladcev internetne generacije, ki imajo občutek, da od vseh prav oni najbolje, če že ne ravno edini razumejo bloge. V povprečju končujejo študij, nekateri že iščejo ali hodijo v prve službe in marsikdo v blogih vidi svojo priložnost za uveljavitev. Zaradi tega seveda ne vidijo radi, da jim hodijo v zelje od 15 do 20 let starejši stari prdci, ki se gredo blogerje.

Med vetrce, ki so v zadnjem času razburkal domačo blogosfero, bi lahko šteli tudi blog košarkarja Marka Miliča. Sprva so ga zaradi zanimivega pisanja vsi hvalili, kmalu pa se je izkazalo, da Miličeve zgodbice v blog zapisuje eden od športnih novinarjev.

Še najbolj pa je v zadnjem času slovensko blogosfero razburkal prvi sodni poseg. Glasbenik z umetniškim imenom Gušti piše blog in v prispevku Bolečina male Ane Jud je opisal nekaj pikantnih podrobnosti iz preteklosti gospodične Jud in dodal še svoje vse prej kot laskavo mnenje o nekdanji Direktovi novinarki in samozvani borki proti rumenemu tisku.

Gospodično je zapis zabolel, toda namesto da bi se spustila v nedvomno povsem brezplodno e-dopisovanje na Guštijem blogu in se mimogrede izpostavila še pljuvanju številnih neotesanih mimoidočih, ga je, meni nič, tebi nič, tožila. Sodišče je, dokler ne bo v miru in na podlagi dokazov presodilo, ali je zapis res bolel, Guštiju (in Siolu, pri katerem gostuje njegov blog) naložilo, naj zapis začasno umakne.

V blogosferi je završalo. Pojavili so se zapisi o napadu na bloge in nezaslišani cenzuri, ki naj bi v skrajnem primeru pomenila nič manj kot smrt svobodnega bloganja. Češ kam pa bomo prišli, če ne bomo več mogli v svoj spletni dnevnik - ki je samo naš in nikogar nič ne briga, pa čeprav je javno objavljen - zapisati prav vsake neumnosti, ki nam ravno pade na pamet.

V množici pravičniško razburjenih blogerjev se je le tu in tam našel tudi kak bolj umirjen komentar, recimo o odgovornosti za zapisano ali tem, da so blogi pač javni in jih je zato treba presojati s podobnim, če že ne ravno enakim vatlom kot vsa druga javna občila.

Ob tem se je znova pokazal prepad med zakonodajo in življenjem v digitalni dobi. Za klasična javna občila veljajo natančno določena pravila, od vpisa v register do odgovornega urednika, da država ve, koga lahko prime za ušesa. Blog ali sploh katerokoli javno dostopno spletno stran lahko bere precej več ljudi kot kak zakoten društveni bilten, pa zanje ne veljajo enake zahteve. Objavlja jih lahko kdorkoli, anonimno ali pod psevdonimom, vsaj na videz brez kakršnekoli odgovornosti. Če bi na primer podrobnosti iz zasebnega življenja Ane Jud razgaljala Huda mravljica, namišljena anonimna blogerka (morebitna podobnost z imenom resničnega bloga je zgolj naključna), ki bi jo zaradi dobre obveščenosti in zanimivega pisanja brala vsa Slovenija, blog pa bi imela v strežniku na Saint Kitts & Nevisu, bi bila pot do umika zapisa neprimerno težja, če že ne povsem nemogoča. Doseči bi jo bilo mogoče z zaporo pri domačih ponudnikih internetnega dostopa, to pa je hudo drastičen poseg, pa še njegova učinkovitost je, kot smo se lahko pred leti prepričali na primeru zloglasnih Udbinih dosjejev ali nedavno pri spletni stavnici Bwin, zaradi narave interneta močno vprašljiva.

Kam torej pluje bložna barka? Po začetnem navdušenju, ki se, mimogrede, v Združenih državah že umirja, se bodo blogi verjetno razdelili na dve velike skupini. Na eni strani bodo blogi na družabnih spletiščih, kakršno je MySpace, namenjeni predvsem e-druženju, na drugi strani pa strokovni, novičarski in mnenjski blogi, ki bodo čedalje bolj prevzemali vlogo sedanjih klasičnih javnih občil (in jim morda sploh ne bomo več rekli blog).

Zanje bodo veljala tudi različna pravila. Družabni blogi bodo obravnavani podobno kot gostilniški čvek ali vaško obrekovanje, za druge pa bodo veljala podobna pravila, kot veljajo zdaj za javna občila. Še prej pa bo morala blogosfera dozoreti, kajti tako blogerji kot vsi, ki bloge samo berejo, se bodo morali najprej naučiti, da vsaka v blog zapisana beseda nima enake teže. Bojim se le, da bo puberteta trajala dlje, kot bi si želeli.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Na eni strani so Jonas in "njegovi" medijsko znani blogerji, ki so v blogosfero prišli iz sveta klasičnih občil, na drugi pa "stara" garda blogerskih mladcev internetne generacije.