Nikolaj Pečenko: Piramida na trhlih temeljih

Ondan sem od bežnega znanca dobil e-pismo, v katerem mi ves navdušen razlaga, kako bo mogoče samo z brskanjem po spletu zaslužiti lepe denarce. No, pa še nove člane je koristno zraven novačiti, da bo zaslužek večji. Skratka, prepričati me je hotel, naj se včlanim v Agloco.

Kaj za vraga je Agloco? Bežno sem se spominjal, da je pred leti že nekdo obljubljal zaslužek samo s tem, da sediš za računalnikom in brskaš po spletu. Malo sem poguglal in ugotovil, da je Agloco očitno res le reinkarnacija AllAdvantage, ki je na internetnem nebu zasijal leta 1999 in že naslednje leto še bolj sijoče pogorel. Ampak takrat naj bi bile krive neugodne ekonomske okoliščine, s pokom internetnega balona vred, tokrat pa naj bi bilo vse drugače.

Aglocova (ime, mimogrede, pomeni A Global Community) zamisel je na prvi pogled preprosta. Namestiti je treba programček Viewbar, ki med tem, ko mi brskamo, na zaslonu prikazuje majhne oglasne pasice. Agloco torej prodaja oglasni prostor in del tega denarja razdeli med svoje člane, glede na to, koliko časa brskajo po spletu, oziroma koliko drugih članov jim je uspelo pridobiti.

Pravzaprav je edino pomembno novačenje novih članov, kajti ko sem si vse skupaj ogledal malo natančneje, sem ugotovil, da se posameznemu članu šteje samo pet ur brskanja na mesec. Za to omejitev naj bi se odločili, da se ne bi pojavili na delu programčki, ki bi navidezno brskali po spletu 24 ur na dan. Koliko naj bi bilo mogoče zaslužiti v teh petih urah, sicer ni jasno, a prav veliko očitno ne. Pravi zaslužek se torej skriva v pridobljenih članih, kajti na vaš račun se bo prištela še tretjina njihovega zaslužka. Zveni znano? Seveda, tako delujejo vse piramidne sheme. Pri Aglocu si obetajo na piramidni način hitro in poceni pridobiti čim več članov, s katerimi se bodo lahko hvalili pri oglaševalcih in vlagateljih.

Kritično razmišljajočemu človeku seveda takoj utripne nekaj opozorilnih lučk. Že samo piramidno novačenje članov je sumljivo, poleg tega pa, kot vemo, ni brezplačnega kosila. Zatorej se moramo takoj vprašati, ali bo pri Aglocu res mogoče zaslužiti kak evro?

Za začetek lahko ugotovimo, da v Aglocu program Viewbar še preizkušajo in vse, kar se za zdaj dogaja, je pridobivanje novih članov. Ali, z drugimi besedami, v Aglocu trenutno zbirajo e-naslove in člani nimajo pravzaprav nikakršnega zagotovila, da se bo iz vsega skupaj sploh kaj izcimilo. Kljub temu poglejmo, ali so vsaj teoretične možnosti, da bo kdo res kaj zaslužil.

Zamisel seveda ni posebno izvirna. Podobno so pred nekaj leti poskušali "prodajati" brezplačne računalnike, v katere je bil nameščen program za prikazovanje oglasov. Namesto naknadno izplačanega denarja bi za ogled oglasov vnaprej dobili računalnik. Z brezplačnimi računalniki se je sicer nekaj zataknilo, a podobno uspešno delujejo vse brezplačne tržne televizijske in radijske postaje ter časopisi. Namesto denarja v gotovini dobimo brezplačno vsebino, kakršnakoli že je. Tako "delujejo" tudi brezplačni programi, ki prikazujejo oglasne pasice. Ti so sicer hitro prišli na slab glas, ker se marsikateri od teh programov (oziroma njihovih avtorjev) ni zadovoljil zgolj s prikazovanjem oglasov, temveč je v ozadju počel še kaj manj zaželenega. Konec koncev na ta način deluje tudi Google.

A zakaj bi se pravzaprav sploh trudili z vsebino časopisa ali programom, ki počne kaj koristnega? Z izdajanjem in tiskom imajo lastniki kar precej stroškov. Načeloma bi torej lahko natisnili samo oglase in vsakomur, ki bi se naročil nanje, plačali toliko, kot bi prihranili pri izdajanju časopisa, recimo 5 evrov na mesec. Ali, če pogledamo malo drugače, verjetno ne bi bilo malo takih, ki bi bili pripravljeni za eno pizzo na mesec s poštnega nabiralnika odstraniti nalepko, ki pismonošo obvešča, naj vanj ne tlači reklamnega smetja.

Oglaševalcem tako plačevanje golih oglasov seveda ni najbolj všeč, saj upravičeno sklepajo, da oglasi, če jih ne obdaja vsaj približno zanimiva vsebina, romajo naravnost v najbližji koš za odpadke. Oglase je torej treba obdati s čim privlačnejšo vsebino in v Aglocu so ugotovili, da lahko kot vsebino izkoristijo kar splet. Oglaševalci pa ne pričakujejo samo zanimive vsebine, temveč tudi velik doseg, torej veliko gledalcev/bralcev/uporabnikov, zato so v Aglocu dali poudarek pridobivanju novih članov.

Splet je zanimiva vsebina in z obetom zaslužka je mogoč velik doseg, zato bi teoretično Agloco morda celo lahko deloval. A le teoretično, oziroma dokler bodo uporabniki zadovoljni z drobižem, morda eno pizzo na leto. Vse skupaj bo namreč delovalo le, če bo članov zelo veliko, a tudi v tem primeru ne bo na voljo toliko oglaševalskega denarja, da bi lahko kdo zaslužil kaj omembe vrednega. Razen seveda ožjega kroga brihtnežev, ki so si izmislili Agloco.

Vsaka piramidna shema se začne podirati tisti hip, ko je treba začeti izplačevati denar, zato so v Aglocu uporabili zvito in zavito pot, da ga ne bi bilo treba začeti izplačevati prehitro. Člani namreč za začetek sploh ne bodo dobili denarja, temveč Aglocove delnice. Na denar in pizzo bo torej treba počakati toliko časa, da bo Agloco uvrščen na borzo (nihče ne ve, kdaj) in bo začel prinašati dobiček, ki ga bo mogoče v obliki dividend deliti med delničarje (nihče ne ve, kdaj).

Vse skupaj torej na daleč smrdi po še enem internetnem nategu. Lastniki Agloca bodo nekaj časa verjetno lepo služili s prodajo oglasnega prostora. Imeli bodo dobre plače, vozili se bodo v imenitnih službenih avtomobilih in morda si bodo privoščili celo poslovni reaktivec, s katerim bodo delali dober vtis na oglaševalce in vlagatelje. Zaradi visokih stroškov poslovanja seveda dolgo ne bo zaslužka, ki bi ga bilo mogoče deliti med delničarje. Čez čas se bo navdušenje oglaševalcev poleglo, možnosti za zaslužek bo še manj in Agloco bo bodisi bankrotiral, ne da bi članom/delničarjem izplačal en sam cent, ali pa jim bo morda, da bi lastnikov kdo ne tožil, celo razdelil nekaj drobiža in šele nato propadel.

Če lahko verjamemo Wikipediji, je v prvem poskusu AllAdvantage uspelo od oglaševalcev in vlagateljev zbrati 200 milijonov dolarjev in pridobiti 10 milijonov članov. Mednje so razdelili 160 milijonov, kar pomeni, da je povprečen član dobil 16 dolarjev, lastnikom pa je tako ali drugače uspelo zapraviti 40 milijončkov. Močno dvomim, da bo tokrat kaj drugače.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Teoretično bi Agloco morda celo lahko deloval, a le, dokler bodo uporabniki zadovoljni z drobižem, morda eno pizzo na leto.