Nikolaj Pečenko: Stara šara

Oni dan sem nekaj tipkal, sedeč pred računalnikom, v katerem se je trudil šest let star 300-megaherčni procesor in vrtel nekajgigabajtni disk. Stara šara, skratka, a razlike nisem opazil nobene. Tipkanje mi gre kar hitro izpod prstov, a urejevalnik besedil, ki, mimogrede, tudi ni bil najnovejši, mi je z lahkoto sledil. Skratka, še enkrat sem se vprašal, zakaj pravzaprav kupujemo desetkrat hitrejše procesorje in stokrat večje diske.

Odgovor je enostaven - ker drugih niti ne moremo. Malce sem si ogledal cenik ene od računalniških trgovin in najpočasnejši procesor je imel 1,6 gigaherca, vendar je bil celo nekaj dražji od najcenejšega, 2,4-gigaherčnega. Diska, manjšega od 40 gigabajtov, tudi niso imeli, pa še ta verjetno kupca najde samo po pomoti, saj je bil samo štiristo tolarjev cenejši od 60-gigabajtnega.

Stare šare torej nihče več ne dela, kupiti pa je, razen v tem ali onem bolšjem oglasniku, tudi ni mogoče. Pa čeprav se, vsaj na prvi pogled, zdi, da ne bi bilo tako malo takih, ki bi kupili skromen računalnik, če bi bil, recimo, polovico cenejši od teh, ki si jih lahko omislimo danes. Z njim morda res ne bi mogli igrati vseh najnovejših igric - kar bi v marsikaterem okolju verjetno bila kvečjemu prednost - bi pa lahko počeli tako rekoč vse drugo.

Taki računalniki ne bi bili primerni samo za tiste, ki zmogljivejšega tako ali tako ne potrebujejo, temveč morda še bolj za vse tiste, ki za ljubi mir v hiši potrebujejo drugi ali tretji PC, pa se jim tisti, ki jih lahko dandanes kupijo, zdijo predragi za to razkošje.

Zelo primerni bi bili tudi za opremo šol in pisarn, saj bi bili za pisanje in premetavanje številk več kot dovolj zmogljivi. Skratka, svoje mesto bi našli povsod tam, kjer sicer potrebujemo veliko računalnikov, ni pa nujno, da so ti zelo zmogljivi, saj bi lahko namesto enega običajnega kupili vsaj dva ali tri skromne.

Zakaj torej takih računalnikov ni mogoče kupiti? Med vzroki so nedvomno predsodki, napačne predstave in neznanje tistih, ki bi jim bili taki računalniki namenjeni. Nekoč sem, recimo, bral prispevek o nekakšni računalniški učilnici, ki so jo opremljali v enem od naših vrtcev. Razmišljanje o tem, ali otroci v vrtcu res potrebujejo računalnike, bom prihranil za kdaj drugič, prispevek tule omenjam, ker je v njem pisalo, da za naše malčke pa že ni kar vsak računalnik dober. To, da mora imeti zvočnike in biti dovolj zmogljiv za neke nove programe, pa čeprav se je jasno videlo, da vzgojiteljica ali kdor je že to razlagal, ne ve čisto natančno, kateri programi naj bi to bili in kaj sploh je dovolj zmogljiv računalnik. Toda stara šara to pač ne sme biti. Jasno, kupovali jih niso iz svojega žepa, temveč iz vašega in mojega.

Prepričan sam, da je za vrtec dovolj dober tako rekoč vsak računalnik, ki še deluje. Pa tudi za osnovno šolo. Kajti nihče me ne bo prepričal, da računalniki, s kakršnimi so bili pred, recimo, petimi leti zadovoljni uredniki računalniške revije in s kakršnimi še zdaj brez zadržkov dela marsikateri univerzitetni profesor, niso dovolj dobri za osnovno, in ne samo osnovno, računalniško opismenjevanje.

Večina domačih izobraževalnih programov, namenjenih najmlajšim, je tako ali tako videti, kot bi bili narejeni še za DOS. Tudi večina izobraževalnih CD-ROMov je povsem srečna v računalniku z nekaj stoherčnim procesorjem, saj je založnikom jasno, da po šolah računalnikov ne menjajo niti na vsako prestopno leto, kaj šele pogosteje.

Precej pomembneje je, da je računalnikov v šolah (in vrtcih, če hočete) dovolj. A jih skoraj nikoli ni, zatakne pa se vedno prav pri denarju. Dandanes je mogoče najcenejši računalnik kupiti za okoli sto tisočakov, kar je skoraj natanko toliko, kot je stal uvodoma omenjeni računalnik, ko ga je njegov lastnik kupil pred šestimi leti. Že dolgo namreč velja, da se računalniki pravzaprav ne cenijo, temveč pri enaki ceni postajajo vedno boljši. To je, če potrebujete zmogljiv računalnik, seveda dobro, precej manj pa, če bi radi imeli čim cenejšega, recimo zato, da bi lahko imel vsak učenec svojega.

Najpomembnejši vzrok, da se računalniki ne cenijo, je seveda delovanje računalniške industrije. Izdelava trigigaherčnega procesorja stane, če malce poenostavimo, natanko toliko kot izdelava desetkrat počasnejšega. Procesorji, ki bi jih izdelovali pet ali še več let, bi bili sicer nekaj cenejši, ker bi bili stroji bolje izkoriščeni, a po drugi strani bi izdelovalci s tem pljuvali v lastno skledo, saj bi prodali manj novejših procesorjev. Poleg tega ni nujno, da bi cenejših sploh prodali dovolj, zaradi prej omenjenih, iz neznanja izvirajočih predsodkov. Zdi se torej, da se vrtimo v nekakšnem začaranem krogu. Izdelovalci opreme si ne morejo privoščiti, da ne bi vlagali v razvoj, tega pa lahko plačajo samo s prodajo vedno novih in če že ne dražjih, vsaj nič cenejših izdelkov.

Pred leti se je sicer za hip zazdelo, da bodo računalnike pocenili ponudniki internetnih storitev, podobno kakor danes telefonski operaterji ponujajo brezplačne ali zelo poceni telefone, a se je kmalu izkazalo, da s FreePCji očitno ne bo nič. Veliko bi se dalo narediti tudi z recikliranjem starih računalnikov, a dokler se kdo ne bo z veliko metlo lotil racionalizacije državnega zapravljanja, bo tudi to le pobožna želja davkoplačevalcev.

Ne smemo pa prehitro obupati. Trenutno namreč kaže, da so se, pravzaprav prvič v svoji ne več tako zelo kratki zgodovini, PCji dejansko začeli ceniti, pa čeprav počasi. Verjetno se lahko zahvalimo predvsem programerjem, ki že nekaj časa ne dohajajo strojnikov, zato so tudi nekaj let stari pecejčki še vedno povsem uporabni. Prodaja najzmogljivejših modelov se je zato očitno nekoliko upočasnila, s tem pa verjetno tudi razvoj. To je omogočilo, da se na kitajskih tekočih trakovih novi modeli procesorjev, diskov in kar je še druge opreme, ne menjajo tako hitro, kakor so se doslej.

Upanje vzbujajo tudi nekateri projekti v razvijajočih se azijskih državah, kjer poskušajo s cenenimi modeli nadoknaditi dosedanje zaostajanje v računalniški opremljenosti in pismenosti svojih prebivalcev.

Čeprav se bojim, da se bo pri nas vedno našel kdo, ki bo mislil, da za naše šolarje poceni kitajski peceji pač niso dovolj dobri in da je bolje, če se ves razred drenja ob petih zmogljivih računalnikih, kakor da bi imel vsak učenec svojega.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Za vrtec in osnovno šolo je dovolj dober tako rekoč vsak računalnik, ki še deluje.