Nikoli dospele tehnologije

Piše se leto 2015 in če bi smeli verjeti Holywoodskim spektaklom izpred treh desetletij, bi se morali sedaj najstniki naokoli preganjati na lebdeči rolki, kot se je Michael J Fox v filmu Nazaj v prihodnost 2. A kaže, da so filmarji ob napovedovanju prihodnosti vsaj tako zmotljivi kakor pravi strokovnjaki.

Nekatere ideje pač ne upoštevajo realne omejitve sveta (so fizikalno nemogoče, kot sta na primer časovni stroj in učinkovita vlada), druge naprave pa večno ždijo na mizah laboratorijev, njihov razvoj pa kar traja in traja. Ob tem je edina sprememba le datum napovedi, kdaj bomo izdelek lahko preizkusili.

Reaktorji vseh vrst

O nekaterih tehnologijah ljudje sanjamo od pamtiveka – o kamnu modrosti, ki neplemenite kovine, recimo svinec, spreminja v zlato. Še najbližje temu smo prišli z iznajdbo jedrske energije. Fisijski jedrski reaktor namreč omogoča cepljenje jeder – jedra težkih elementov se cepijo v lažja. Pri tem nastajajo različna jedra novih elementov, med drugim tudi zlato. Žal cepitev povzroči tudi izdatno radioaktivnost, ki jo običajno zadržujejo številni varnostni ukrepi, tako da bi bilo izkoriščanje s fisijo pridobljenega zlata precejšnje izzivanje usode.

Podobno zaželena tehnologija je perpetuum mobile, ki naj bi zagotavljal večno delovanje in s tem neskončen vir energije, o katerem je človeštvo tuhtalo od srednjega veka dalje. Zanimivo je, da Slovenci nimamo poslovenjenega izraza za napravo »večnega gibanja,« kar je glede na količino uspešnih šarlatanov in podobnih tičev v teh krajih pravi uspeh. A če omenjamo jedrske reaktorje, je ena od obljubljenih tehnologij za ogromne količine energije, ki ne vznemirja človeških ribic in ne pobija ptičev, fuzijski reaktor. Njegov razvoj teče že nekaj desetletij in nekateri strokovnjaki trdijo, da smo še vedno 50 let daleč od uporabne vrednosti. Zasnova reaktorja je precej preprosta, le dovolj skupaj je treba tiščati jedra lahkih atomov (npr. vodikovih izotopov devterij in tricij), »malo« spodbuditi s temperaturo in jedra se bodo spajala v težja (na primer helij), pri tem pa oddajala toploto. Konec koncev nekaj podobnega že milijarde let poteka v Soncu. Hudič seveda tiči v podrobnostih. Začetna(!) temperatura za spajanje mora biti nekaj milijonov kelvinov, česar seveda ne zdrži noben material. Zato je treba tako vročo plazmo zadrževati v magnetnem polju, na primer v obliki torusa, da se ne dotika sten reaktorja. Zasnovo s tokamakom uporablja eksperimentalni reaktor ITER v provansalskem mestu Cadarache. Prvi resnejši zagon je predviden za leto 2027, a je to šele eksperimentalni reaktor zatorej ne zadržujte diha.

Pred leti pa so znanstveno srenjo osupnile navedbe znanstvenikov o hladni fuziji, pri kateri se jedra spajajo pri znatno nižjih temperaturah (pravzaprav je to mogoče, vendar je za spajanje potrebno več energije, kot se je pridobi iz reakcije). Žal preizkusi niso bili najbolj obetavni, saj rezultati niso bili neodvisno potrjeni, hkrati pa izumitelji načina delovanja svojega reaktorja nočejo predstaviti drugim, kar lahko diši po namerni potegavščini.

Aeromobil 3.0 je vizualna mešanica med letalom in avtomobilom.

Letala, avtomobili in nahrbtniki

Hiter razvoj transportne tehnologije konec 19. in na začetku 20. stoletja je pomenil, da je od izuma avtomobila leta 1886 do prvega poleta letala leta 1903 minilo komaj 17 let. Relativno poceni osebni avtomobili so s Fordom T sledili le pet let zatem in ljudje so željno pričakovali nadaljnji razvoj, na primer združitev letala in avtomobila. Pravzaprav so letalomobili osvojili domišljijo ljudi in težko je minila kakšna svetovna razstava brez vsaj enega (neuporabno okornega) modela. Prav okornost pa je poglavitni problem letalomobilov – v večini primerov so videti kot avtomobil, na katerega so nasadili krila in rep ali pa kot letalo, ki so mu dodali nekaj koles. Prostornost, ki je na cesti koristna, je v zraku moteča. Krila na letalomobilu je mogoče zložiti, a končni vtis je skoraj tako moteč kot brez zloženih kril. A prav to križanje povzroči, da niti na cesti ne v zraku letalomobil ni ravno doma, čeprav se v filmih o Jamesu Bondu obnese. Tudi najnovejši tovrstni izdelek – slovaški Aeromobil 3.0 – je trenutno v fazi prototipa. Po futuristični obliki je nekaj med letalom in športnim avtomobilom in tam nekje bo tudi cena. Tehnični podatki so resda prepričljivi – hitrost letenja prek 200 km/h in doseg 700 km, hitrost vožnje prek 160 km/h in doseg 845 km, prvi modeli naj bi bili kupcem na voljo že leta 2017. Nedavna nesreča, v kateri je bil uničen prototip Aeromobila 3.0, priča, da 90 letna zgodovina poskusov ni naključje in da pot do kupcev ne bo ne preprosta niti hitra.

Podobno dolgo brado ima tudi ideja o samovozečih avtomobilih. Zdi se, da jih bo omogočil šele sedanji velik preskok računalniške tehnologije, a ideje o samovozečih avtomobilih segajo 90 let v preteklost, ko je prvi avtonomni avto križaril po Manhattnu. V bistvu ga je krmilil avto, ki je vozil za njim, pri čemer so se ukazi prenašali prek radijskih valov – takratne vroče tehnologije. Po drugi svetovni vojni je sledil hiter razvoj avtonomnih avtomobilov, ki so že sami vozili po zaprtih cestah, pri čemer so sledili žicam, speljanim pod asfaltom. V osemdesetih je ameriška obrambna raziskovalna agencija DARPA (spoznali smo jo v članku o izumu interneta) že podpirala razvoj avtonomnih vozil, opremljenih z lidarjem (svetlobni radar), ki niso več potrebovala dodatne cestne infrastrukture (npr. žic). Leta 1991 pa je ameriški kongres sprejel zakon, ki je ministrstvu za promet nalagal, da do leta 1997 demonstrira avtomatsko vozilo in avtocestni sistem. Že dve leti pred tem sta Dean A. Pomerleau in njegov študent Todd M. Jochem v starem Pontiacovem enoprostorcu prečkala ZDA, pri čemer je avto sam prevozil 98,7 odstotka poti. Vmes je imela aktivno vlogo tudi DARPA, ki je organizirala precej odmevna tekmovanja, pri čemer so morala vozila samostojno premagovati cestne labirinte in pozneje tudi vožnjo po brezpotjih. Google se je v to početje podal šele leta 2009, pri čemer dobro izkorišča svoje zmožnosti obdelave kopice računalniških podatkov, a tudi pri Googlu pripravljajo le prototipe, ki so še daleč od redne proizvodnje. Vmes pa niso počivali niti drugi, praviloma višjecenovni proizvajalci avtomobilov, ki si pot k avtonomni vožnji utirajo prek raznovrstnih pripomočkov, ki povečujejo varnost voznika in potnikov. Kmalu naj bi ti pripomočki lahko prevzeli vajeti tudi v svoje roke. In če že govorimo o vajetih, je morda smiselno omeniti, da je avtonomna vožnja obstajala, še preden so se pojavili avtomobili. Namreč marsikateri domači konj je bil vajen sam gospodarja pripeljati domov, če je le-ta omagal v lokalni gostilni. Ob tem dosežki sodobne tehnologije nekoliko zbledijo.

Volkswagen Touareg Stanley je leta 2005 zmagal na Velikem izzivu – robotski dirki v organizaciji DARPA.

Osebni prevoz pa je lahko tudi bolj oseben, saj nam res ni treba s seboj tovoriti tone ali več težke kovine, plastike in gume v obliki avta. Glede na to, da iz filmov vemo, da je s teleporterji le križ, je naslednja logična izbira raketni nahrbtnik (jet pack). Ideja nošenja raketnega motorja in hitro vnetljivega raketnega goriva tik nad zadnjo platjo se je dolgo upirala logiki, a razvoj raketne tehnike konec 50-ih in v začetku 60-ih let je terjal svoje. Zmes tehnologije, norih idej in nespametnega početja je rodila nekaj zanimivih načinov uporabe – recimo kot pripomoček pri skakanju ali teku, a daleč od širše uporabnosti. Nekoliko praktičnejši so bili poskusi uporabe osebnega raketnega pogona med vesoljskimi sprehodi. Pri razvoju tega je prednjačil Bell Aerosystems (podjetje nima povezave s pred časom opisanim Bell Labs, vendar se vseeno lahko pohvali z nekaj tehnološkimi dosežki, recimo s prvim nadzvočnim letalom X-1, s katerim je Chuck Jeager leta 1947 prebil zvočni zid; z X-15, ki je dosegel rekordne hitrosti za letalo, in s helikopterji, ki so »zasloveli« v vietnamski vojni; podjetje pa je sodelovalo tudi pri projektu Apollo). Ta je preizkušal različne pasove in nahrbtnike, ki so bili na voljo astronavtom med njihovimi izleti, nahrbtnik pa si je utrl pot tudi v film o Jamesu Bondu – Thunderball in računalniško igro – Grand Theft Auto V. Vse do danes pa so raketni nahrbtniki ostali bolj reklamni pripomoček za pritegovanje pozornosti in manj možnost resnejšega osebnega transportnega sredstva. Zato ne preseneča, da so njegovo uporabo prikazali na otvoritvi olimpijskih iger leta 1984 v Los Angelesu. Nekaj proizvajalcev tovrstnih nahrbtnikov še vedno deluje in nahrbtnik je vaš za nekje 100 do 200 evrskih tisočakov (to vključuje tudi šolanje pilota). Eden od izdelovalcev – Tecnologia Aeroespacial Mexicana – pa poleg raketnih nahrbtnikov ponuja tudi bolj ortodoksne helikopterske nahrbtnike.

Za domače uporabnike

Brez preteklih velikih obljub pa ni ostalo niti zavetje doma. Kdo si ne želi pomočnika, ki bi skrbel za čistočo, nam kuhal kosilo in iz hladilnika prinesel hladno pivo ter dal vanj novo? Če niste ravno Batman ali nimate zares prijazne boljše polovice, ste obsojeni na pomoč robotskih pomočnikov. O podobnih rečeh je razmišljal že slavni ameriški ilustrator Rube Goldberg, ki je ugotavljal, da je mogoče vsako običajno in preprosto opravilo izvesti neizmerno zapleteno. Zdi se, da se sodobni robotski pomočniki nagibajo k temu. Namenski gospodinjski roboti seveda zmorejo nekatera preprostejša opravila, kot je sesanje ali pomivanje tal. Za kompleksnejša opravila, kot je pranje oblačil, pa morajo biti tudi roboti bolj vsestranski, saj morajo perilo najti in odnesti do stroja, vanj dodati detergent, ga pognati, po končanem pranju vse skupaj ponoviti s sušilnikom (brez detergenta) in nato perilo zložiti. Zato ne preseneča, da takšni roboti stanejo od četrt do pol milijona evrov, pa še to so le prototipi. Konec koncev za ta denar dobimo polnokrvnega gospodinjskega pomočnika ali pomočnico. Čeprav se dobijo manj zmogljivi roboti že za nižjo ceno, se vseeno zdi, da so ti še vedno bolj namenjeni fotografiranju s politiki kakor pomoči pri gospodinjskih opravilih.

Rube Goldbergova naprava za samodejno brisanje ust med jedjo.

A če ne morete več gledati umazane posode, je morda čas, da se umaknete v kroge navidezne resničnosti. Morda bo vam vsaj v tem primeru sodobna tehnologija ponudila drugačno, predvsem izboljšano izkušnjo. Pravzaprav je slovenski pridevnik navidezni nekoliko skop pri opisu virtualnosti, saj poudarja le vizualni del. Slednji je v zadnjih letih res izjemen, recimo z Oculus Rift, čeprav so že pred desetletji obstajali zadovoljivi profesionalni letalski simulatorji. Prav tako dobro je poskrbljeno za sluh. Navidezna resničnost še nekoliko šepa pri preostalih treh čutilih, prav tako pa je moteč precej zajeten zaslon pred našimi očmi, ki močno otežuje zlitje v drugo navidezno resničnost. Verjetno bo minilo še nekaj let, preden bodo takšna očala ustrezno pomanjšana.

Pospešen razvoj nekaterih tehnologij poleg novih izdelkov prinese tudi velika pričakovanja. In hitrejši je razvoj, bolj brezmejna so tudi pričakovanja, na primer v vesoljski (potovanja s človeško posadko po osončju in dlje) in računalniški tehnologiji (upravljanje računalnikov z glasom ali celo mislimi ipd.). Ob tem pozabljamo, da je razvoj izdelkov dolgotrajen proces in da se zarečenega kruha še največ poje.