Nikoli uresničen potencial

Podjetje Transmeta je večini računalniško obarvane javnosti znano predvsem kot ponudnik ultra  varčnega, a nikoli prav zelo tržno uspešnega x86 procesorja Crusoe. V tej veliki tovarni inovacij in laboratoriju programske opreme, ki je, ironično, stavil na služenje denarja s prodajo strojne opreme, so se rojevali številni zanimivi projekti. Z nekaj več sreče in podjetniške spretnosti bi Transmeta lahko obvladala področje virtualizacije, kot ga danes obvladuje VMware, ali pa predstavila sistem, soroden okolju Android. Ni se izšlo.

Družbo Transmeta je leta 1995 skupaj s šestimi sodružbeniki ustanovil David Ditzel, eden ključnih snovalcev procesorja SPARC (ko je še delal v podjetju Sun Microsystem). Prva štiri leta je zagonsko podjetje delovalo v praktično nevidnem načinu, saj je precej uspešno skrivalo svoje ambicije pred očmi javnosti. A v industriji je že vršalo, saj je podjetje do leta 2000 podpisalo več kot dva tisoč pogodb o nerazkrivanju vsebin (NDA). Podjetje je spletno stran postavilo šele sredi leta 1997, a tudi ta je dve leti zgolj napovedovala, da prava vsebina šele pride. Ko se je sredi novembra 1999 na strani znašlo sporočilo, da bo Transmeta januarja predstavila svoj prvi procesor Crusoe in njegove zmožnosti, je to med tehnično javnostjo dvignilo obilo prahu. Vsi so želeli videti, kaj bo prinesel ta skupek sodobne programske in strojne opreme, še posebej, ker je meril na mobilno rabo naprav.

Cilj Transmete je namreč predvideval razvoj z Intelovim naborom ukazov x86 združljivega procesorja in programske opreme. Zanimanje za podjetje se je začelo večati, ko se je v industriji izvedelo, da je Transmeta najela vrsto najsposobnejših programerjev, med katerimi so bili tudi Steve Johnson (eden prvih koderjev jezika C), Linus Torvalds, avtor operacijskega sistema Linux, ter Dave Taylor, eden ključnih razvijalcev računalniške igre Quake.

V času ustanovitve podjetja Transmeta se procesorska velikana (AMD in Intel) nista posvečala trgu varčnih procesorjev za prenosne oziroma mobilne naprave. Marže v tem tržnem segmentu so bile v primerjavi z namiznimi računalniki in strežniki znatno nižje. Transmeta je tako postala še en izdelovalec procesorjev brez lastne tovarne, a z jasnim načrtom. Stremeli so k izdelavi arhitekture procesorja za prenosne računalnike, ki bo hitrejši in cenejši od Intelovih rešitev, a polno združljiv z ukazi x86. Seveda se je podjetje zavedalo Intelove nepopustljivosti glede izkoriščanja ukazov x86 – procesorski gigant je iztožil še vsakogar, ki se je lotil uporabe teh ukazov brez plačila (drage) licenčnine. Da bi se izognili takšni tožbi, so se razvijalci v Transmeti odločili izdelati procesor, kateremu bo programska oprema prevedla ukaze x86 v njemu lastne ukaze. Podobno delo realnočasovnega prevajanja ukazov in kode je že desetletje prej začel IBM, prav tako z mešanimi rezultati.

 Transmeta je bil še eden izmed izdelovalcev procesorjev brez lastne tovarne. Njihovi procesorji so bili izdelani v tovarnah podjetij Fujitsu, IBM ali Taiwan Semiconductor.

Od zagonskega podjetja do borznega uspeha

Januarja 2000 je Transmeta predstavila javnosti svoje delo in v 18 strani dolgi brošuri opisala tehnologijo procesorja Crusoe, sposobnega dinamičnega prevajanja binarne kode. Spremljala sta ga pridevnika inovativen in revolucionaren. A prvi preizkusi so pokazali, da je sicer res varčen procesor tudi zelo podhranjen glede samih zmogljivosti, zato je sprva prepričal le nekaj izdelovalcev miniaturnih računalnikov. Imel pa je velik potencial in odlično zgodbo, podprto s kredibilnimi ljudmi v industriji, in to ni ostalo neopaženo.

Ko je podjetje novembra istega leta vstopilo na ameriško borzo, je cena delnice že v prvem dnevu z 21 poskočila do 50 dolarjev. Uspešna kotacija na borzi in velik promet z delnicami sta podjetju v prvega pol leta trgovanja ustvarila vrednost več kot dveh milijard dolarjev (in 6 milijard ob samem vrhuncu). Transmeta je bila do Googlove kotacije leta 2004 zadnji tehnološki na borzi uspešen velikan, saj po poku t. i. pika com balona investitorji niso več želeli imeti opravka s sodobnimi tehnologijami, ki jih niso razumeli.

Svež denar je privabil tudi odlične inženirje. Pri projektu Code Morphing so sodelovali vodilni razvijalci sistemov, strojne in programske opreme, računalniški arhitekti, strokovnjaki za Linux, internet, varnost, porabo energije in celo igre. Posledično je Transmeta kot prva dokazala možnost dinamičnega prevajanja ukazov x86 s solidnimi oziroma sprejemljivimi zmogljivostmi. Povsem nova procesorska arhitektura, ki se ni zmenila za tradicionalne rešitve, je dokazala, da je mogoče večino procesorskih funkcij izvesti že v programski, ne le strojni opremi. Tehnika Code Morphing je ukaze x86 prevedla v zelo dolge ukazne besede (VLIW), imenovane kar molekule.

Taka arhitektura bi lahko odpravila omejitve arhitekture procesorjev x86, ki jih naslavlja Moorov zakon. Pred desetletjem in pol je izdelovalcem procesorjev že postalo jasno, da večanje števila tranzistorjev vodi do velike porabe energije in oddane toplote, oboje pa tudi omejuje rast delovnih taktov. Transmetini prodajalci so potencialnim strankam predajali jasno sporočilo – nihče noče nositi s seboj prenosnika z vgrajenim jedrskim reaktorjem. S programsko opremo Code Morphing so namreč Transmetini procesorji znali dinamično porazdeljevati breme, ki ga je procesorju nalagala posamezna aplikacija, in ga uskladiti s porabo energije. Transmetin Crusoe je bil nekakšen »Prius« med mikroprocesorji.

Transmeta je skupaj s partnerji dosegla nekaj inovativnih zmag. Njene procesorje so vgradili v dlančnike (OQO), tablice (HP), vrsto prenosnikov (Fujitsu, NEC, Sharp, Sony, Toshiba), internetno konzolo (AOL) in celo strežnike (RLX).

 V Transmeti so izdelali procesorje z zelo preprostim jedrom za izvrševanje ukazov in ga »odeli« v napredno programsko opremo, ki je obvladala vse zvijače, tudi brezhibno poganjanje programov, pisanih za arhitekturo x86.

Ko je oreh vendarle pretrd

Prevajanje procesorskih ukazov ima svoje hibe. Izvajanje ukazov se zaradi prehoda skozi programsko prevajanje upočasni, in sicer opazno bolj, kot če bi se ukazi izvajali na strojnih komponentah (ki izkoriščajo več cevovodov in paralelizem). V Transmeti so sicer trdili, da bodo njihovi prihodnji procesorji po zaslugi drugačne arhitekture bistveno preprostejši od takrat kompleksnega Intelovega Pentiuma, lahko bi dosegali znatno višje delovne takte in tako zmanjšali vpliv programskega prevajanja ukazov. Transmetin procesor je predpomnilnik uporabljal še za shranjevanje delov kode in tako zmanjšal število zahtevanih prevodov, spremljal je tudi, kolikokrat je opravil isti prevod, in nato optimiziral svoje delo. Vrsto teh zvijač si je pozneje celo Intel »sposodil« pri pripravi arhitekture Netburst.

Kljub temu Transmeti ni uspelo izdelati hitrejšega in cenejšega procesorja za prenosne računalnike. V podjetju so se odločili meriti na drugo skupino uporabnikov – s prenosnimi napravami z manjšimi zahtevami glede zmogljivosti. A tudi tu je, podobno kakor v svetu prenosnikov, procesor razmeroma  nizko na lestvici porabnikov. Pred desetletjem je daleč največ energije porabil zaslon, sledil mu je disk. Procesor je bil po porabi energije uvrščen šele na tretje ali četrto mesto (odvisno od količine pomnilnika), zato večina podjetij v industriji ni bila motivirana opraviti prehoda na Transmetin procesor. Nekaj več uspeha so imeli med dlančniki in tablicami, a so bile njihove prodajne številke v primerjavi s prenosniki (skoraj) simbolične. Za piko na i je Intel prenovil svoje procesorje in model Pentium ponudil tudi v ultravarčni (ULV) različici. S tem je izničil še edino resnično prednost Transmetinih izdelkov. Podjetje je bilo v težavah.

Uresniči se črni scenarij

Gledano skozi prizmo dogodkov, ki so sledili, bi lahko celo trdili, da so začetek konca podjetja Transmeta pravzaprav sprožili mediji. Ti so procesorje podjetja preizkušali na tradicionalne načine, merili so zgolj surove zmogljivosti, ne meneč se za porabo energije. V tem pogledu Transmetini izdelki seveda niso bili kos procesorjem AMD in Intel, deležni so bili slabih ocen. Ko se je v medijih konec leta 2001 začelo šušljati, da je butični izdelovalec procesorjev v resnih težavah in ga čakata le dva scenarija – stečaj ali prevzem s strani drugega podjetja (kot najverjetnejši kupec se je omenjalo podjetje VIA Technology), so se nad Transmeto zgrnili črni oblaki. Podjetje, ki je imelo v času medijskega napada okoli 150 milijonov dolarjev denarnih rezerv, je te rezerve porabljalo neverjetno hitro. Podjetje je pomladi 2002 naznanilo, da bo odpustilo kar 40 odstotkov zaposlenih, do konca leta je vrednost delnice podjetja zdrknila na vsega 1,15 dolarja.

Kljub številnim težavam je Transmeti uspelo dokončati novo družino procesorjev, modeli Efficeon so bili predstavljeni oktobra 2003. Ob istem delovnem taktu so praktično podvojili zmogljivosti procesorjev Crusoe, a ker konkurenta vmes nista počivala, jih je trg sprejel z veliko rezervo. Naveza Win-Tel je dodatno poskrbela, da izdelovalci prenosnih računalnikov niso imeli prevelikih razlogov za iskanje alternativ.

Položaj podjetja se v naslednjih letih ni izboljšal. V začetku leta 2005 je Transmeta napovedala strateško prestrukturiranje, in sicer v smer priprave in prodaje intelektualne lastnine. Delo je izgubilo 68 ljudi, v podjetju jih je delovalo le še 208. Stvari so se vendarle zasukale na bolje, s prodajo pravic do rabe patentov številnim podjetjem, kot so AMD, Microsoft, Sony in druga, je podjetje konec 2005 zabeležilo svoje prvo dobičkonosno četrtletje.

Leto 2006 je zaznamovalo tožarjenje z gigantom Intelom, saj naj bi ta uporabil kar deset Transmetinih patentov s področja procesorske arhitekture in tehnologij varčevanja s porabo energije v svojih procesorjih Pentium III, Pentium 4, Pentium M, Core in Core 2. Leto zatem se je Intel s podjetjem poravnal – plačal je 150 milijonov dolarjev in se dogovoril za dodatno letno licenčnino v višini 20 milijonov. Drobiž. Transmeta pa je morala podpisati, da nikoli več ne bo izdelovala procesorjev, združljivih z x86. Boleče.

 Podjetje, kakršno je bila Transmeta, je želelo ustvariti novo industrijo oziroma vsaj industrijsko vejo. Ogromno denarja in inženirjev pa vendarle ni bilo kos izzivu. Programsko definiran mikroprocesor ni uspel.

Kljub temu je Transmeta istega leta še dodatno oklestila število zaposlenih za 75 inženirjev, saj se je odločila, da ne bo več izdelovala programske in strojne opreme, temveč zgolj patente. AMD je v podjetje vložil 7,5 milijona dolarjev v upanju, da bo lažje prišel do svežih tehnologij. A so imeli tudi konkurenti svoje načrte – Nvidia je leta 2008, tik pred prodajo Transmete družbi Novafora (ta se je ukvarjala z obdelavo digitalnega videa), za 25 milijonov dolarjev kupila vrsto nizkoporabnih tehnologij. Novafora je avgusta 2009 zaprla vrata, vso intelektualno lastnino pa prodala skladu Intellectual Ventures LLC.