Nikon Z fc

Nikon za svoj novi aparat Z fc pravi, da je »stičišče Nikonove klasične zasnove fotoaparatov in inovativne tehnologije serije Z«. Prevedeno gre za aparat, ki ima notranjo zasnovo enako kot brezzrcalni model Z50, a s kompaktnim ohišjem retro videza. Na prvo žogo nam je ideja všeč – njihov sistem z bajonetom Z ima veliko potenciala, aparat Z50 je ponudil odlično kakovost fotografij v solidnem, razmeroma kompaktnem ohišju.

Hkrati je videz stare šole med nekaterimi uporabniki izredno priljubljen. Ne gre sicer za Nikonov prvi tak poskus – leta 2014 smo preizkusili njihov model DF s podobnimi cilji. Šlo je za aparat s tehnologijo, nabrano pri različnih takrat aktualnih DSLR, odeto v ohišje, ki se je po oblikovanju zgledovalo po klasičnem analognem modelu F3 (tega so izdelovali vse do 2001). S takim oblikovanjem so že leta izredno uspešni pri Fujifilmu, tako pri kompaktnih aparatih kot pri tistih z izmenljivimi objektivi.

Pri oblikovanju so se močno zgledovali po analognih DSLR iz serij FM in FE iz konca 70. in začetka 80. let prejšnjega stoletja. Ohišje je torej kompaktno, brez poudarjenega držala na desni strani, a je še vedno večje od nekaterih konkurentov (denimo Fujifilmovih in Panasonicovih modelov). Na vrhu je sicer še vedno izboklina, za katero je odličen, velik in svetel digitalni okular in na kateri je klasični vmesnik za zunanje bliskavice.

Kovinsko ohišje je zelo kakovostno, a še vedno razmeroma lahko, posebej velja pohvaliti kakovost kolesc, ki so v celoti iz aluminija (torej ne le prevlečena, kot je v navadi pri aparatih tega cenovnega razreda). O kakovosti priča tudi zatesnjenost proti prahu in vremenskim učinkom, torej rahlemu dežju ali posameznim kapljicam, seveda ob uporabi enako zaščitenega objektiva. Čez prednjo stran ohišja je dodano umetno usnje, ki je na voljo v različnih barvah, tudi beli, rožnati, rjavi in »metino zeleni«.

Na vrhu pa se med kolesci na desni strani skriva tudi majhen statusni zaslon, ki je namenjen le prikazu trenutno nastavljene zaslonke (torej vrednosti »F«). Zaslon je nameščen na tečaj, ki omogoča vrtenje, kar je uporabno za zajem video posnetkov, tudi »selfi« posnetkov za video blog.

Videz pa se seveda prenese tudi na upravljalno shemo. Namesto kolesc z izbiro vnaprej določenih programov (šport, portret, narava) so na voljo možnosti za ročno nastavitev občutljivosti ISO, časov in prilagoditev osvetlitve (torej za odstop osvetlitve od tega, kar aparat samodejno določi). Upravljalna shema naj bi bila torej na kožo pisana fotografom stare šole, tistim, ki imajo v mislih konkretne vrednosti zaslonk, občutljivosti ISO ter časov osvetlitve – enako, kot to že leta izredno uspešno urejeno Fujifilm. Žal pa temu modelu manjka tistih zadnjih nekaj podrobnosti, s katerim bi taka shema res zaživela.

Pri Nikonu so namreč obdržali vrtljiv drsnik, s katerim izbiramo med tradicionalnimi programi M/A/S/P (torej Manual, Aperture Priority, Shutter Priority in Program). Ob izbiri takega programa so lahko nekatera kolesca tudi neuporabljena. Če fotografiramo v načinu Program bo kolešček, s katerim določamo čas, ostal brez svoje funkcije. Enako velja, če bomo na njem izbrali možnost, da čas spreminjamo po tretjinah zaslonke – takrat ga bomo nastavljali s funkcijskim koleščkom na zadnji strani aparata.

Pri obeh glavnih koleščkih, torej za nastavitev časa in vrednosti ISO, smo pogrešali možnost Auto, torej da bi lahko že s tema koleščkoma takoj preklopili na samodejno delovanje določenega parametra. Prav tako smo pri priloženem (prav tako retro oblikovanem) objektivu pogrešali kolešček za ročno nastavitev zaslonke. Na upravljanje se sicer navadimo, a vseeno bi si želeli še tistih nekaj podrobnosti, da bi aparat res približale uporabnikom, ki nam je všeč tak način dela. Meniji so sicer dovolj pregledni, zaslon pa je občutljiv na dotik.

 Pri oblikovanju so se močno zgledovali po analognih DSLR iz serij FM in FE iz konca 70. in začetka 80. let prejšnjega stoletja.

Kakovost fotografij je sicer odlična – kot rečeno je zasnova enaka kot pri dve leti starem modelu Z50. Uporablja tipalo velikosti APS-C, torej s povečavo goriščnice 1,5. Ponuja ločljivost 21 milijonov pik in občutljivost do ISO 50.200 (v razširjenem, programskem načinu do ISO 204.600). Šum je odlično nadzorovan, tudi pri višjih vrednostih, denimo okoli ISO 12.800 ga je dovolj malo, podrobnosti pa solidno ostre (vsaj pri slikah v formatu JPEG, kjer je po privzetem nastavljeno kar močno ostrenje). Ob tem dobimo nekaj dodatne ostrine tudi zaradi pomanjkanja filtra za glajenje (anti-aliasing), s tem se sicer bolj rad pojavlja učinek moire pri določenih vzorcih. Barve so prijetno močne, seveda pa jih lahko tudi sami nastavljamo. Zanimiva je samodejna temperatura beline (white balance), saj ponuja tri možnosti, poleg klasičnega delovanja (kjer merimo na čim natančnejše barve, torej da so beli objekti res beli) sta na voljo še rahlo topla (keep warm lighting) ter prilagajanje »celotni fotografiji« (keep overall atmosphere).

Tudi drugi sestavni deli so enaki kot pri modelu Z50, torej okular, zaslon, procesor in baterija. Ta ponudi zajem okoli 300 fotografij, kar je za brezzrcalni aparat nekako v povprečju. Baterijo lahko napajamo tudi v samem aparatu prek vmesnika USB-C, kar je tudi vse bolj razširjena praksa (to pomeni, da lahko baterijo napajamo tudi prek prenosnih baterij). Za zajem videa je na voljo vhod za mikrofon, ni pa izhoda za slušalke. Pohvalimo lahko sistem samodejnega ostrenja, ki je hiter in natančen, tudi pri sledenju premikajočih se objektov. Dobro se obnese tudi sledenje očem in obrazom (pri zadnjem tudi ob nošenju sončnih očal). Aparat ponuja tudi povsem neslišno delovanje, kjer se uporablja le elektronski zaklop.

Nikonov novi Z fc je zelo kakovosten fotoaparat, katerega največja prednost je klasično oblikovanje. Tistim, ki se jim to ne zdi preveč pomembno, raje priporočamo sorodni model Z50, ki je tudi po dimenzijah in teži zelo podoben novemu Z fc. Ima močneje poudarjeno držalo na desni strani, ki mu zato manjka zaslon, nameščen na tečaju, kar bo koristno za vlogerje. Morda bi si želeli še stabilizacijo tipala, ki deluje z vsemi objektivi, tudi s fiksnimi (ti sicer ne ponujajo vgrajene stabilizacije) in starejšimi, analognimi.

Cena aparata je razumna, sploh v kombinaciji z objektivom 16-50 VR, ki se ob neuporabi poklopi sam vase in tako zasede še nekoliko manj prostora, vgrajeno pa ima tudi optično stabilizacijo slike. Zelo dobra izbira je tudi komplet aparata z majhnim fiksnim objektivom 28 mm F/2,8 ki je prav tako retro videza. Za uporabnike, ki jih bolj zanima zajem videa, bo priročnejši prvi objektiv, tako zaradi razpona kot zaradi stabilizacije slike, sami pa bi za fotografijo raje izbrali manjši, fiksni objektiv z večjo zaslonko.

Stanje pri objektivih je morda ena izmed večjih pomanjkljivosti Nikonovega brezzrcalnega sistema »Z«. Objektivov je na voljo sicer povsem dovolj, a je velika večina namenjena uporabi v kombinaciji s tipali polnega formata. To pa pomeni, da so večji, težji in dražji kot objektivi, ki bi bili namenjeni izključno aparatom z manjšimi tipali. Res pa je, če začnemo z enim izmed teh dveh aparatov, torej Z fc ali Z50, bomo kasneje pri morebitni nadgradnji na aparat polnega formata ostali pri svojih obstoječih objektivih.

Nikon Z fc

Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi

Ločljivost: Do 5.568 × 3.712.

Tipalo: Efektivno 21 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 900 EUR (ohišje), 1.050 EUR (ohišje + 16-50 VR)

Za: Retro videz, hitrost in natančnost samodejnega ostrenja, kakovost fotografij.

Proti: Velikost v primerjavi s konkurenco, pomanjkljivosti pri upravljanju.