Nikon Z7
Nikon je pred nekaj meseci napovedal nov fotografski sistem, imenovan preprosto sistem »Z«. Gre za brezzrcalni sistem, ki uporablja povsem na novo razvit bajonet. Glavna tehnična novost tega bajoneta je njegova velikost, ki omogoča, da je objektiv postavljen res blizu tipala, in s tem olajša izdelavo optično zahtevnih objektivov, denimo takih z res velikimi oziroma svetlimi zaslonkami.
Doslej so taki sistemi že dosegli kar veliko uspehov. Prve take aparate sta predstavila Olympus in Panasonic že pred desetimi leti, njihov sistem Micro 4/3 živi že danes. So pa brezzrcalni aparati doslej večinoma ponujali nekoliko manjša tipala, edini, ki je v taki obliki oziroma v takem aparatu ponudil tipalo polne velikosti Leica, je bil Sony. No, zdaj se mu pri tem pridružuje še Nikon, dva tedna po njihovi predstavitvi pa je konkurenčni sistem predstavil še Canon.
Nikon je sicer napovedal dva aparata, modela Z7 in Z6, ter kopico novih objektivov. Hkrati je tudi orisal načrte za naprej. Tako lahko v naslednjih letih računamo še na kar nekaj novih objektivov. Oba aparata sta pri nas že na voljo, prvi, ki je prišel v naš laboratorij, je dražji model Z7.
Aparat je nekakšen brezzrcalni ustreznik nadvse uspešnega in hvaljenega DSLRja D850. Z njim merijo na zahtevne amaterje in tudi na profesionalne fotografe. Zanimivo, da uporablja Z7 zelo podobno tipalo kot prej omenjeni D850. S tem ni nič narobe, saj gre za izvrstno tipalo res visoke ločljivosti 45 milijonov pik. Občutljivost gre pri tem od ISO 64 do ISO 25.600, programsko lahko to razširimo do 102.400. Novost tega tipala je vgradnja dodatnih pik za fazni sistem samodejnega ostrenja (enako kot pri DSLRjih, s tem, da imajo slednji za to samostojno tipalo).
Nekoliko cenejši Z6 pri tem ponuja enako veliko tipalo z manjšo ločljivostjo (24 milijonov pik), a višjo občutljivostjo in večjimi hitrostmi zajema. Gre torej za aparat, primerljiv s starejšim DSLRjem D750. Z drugimi besedami, Z7 je namenjen tistim, ki potrebujejo predvsem visoko ločljivost in so zanjo pripravljeni odšteti nekoliko več denarja. Meri na uporabo v studiih in kakšno pokrajinsko fotografijo, tam, kjer imamo tudi malenkost več časa in bomo fotografije po možnosti zelo povečevali.
Velika prednost brezzrcalnih aparatov je njihova velikost in teža, saj so občutno manjši in lažji od DLSRjev. To velja tudi v tem primeru, saj je po teži primerljiv z DSLRji srednjega cenovnega razreda, torej modeli z nekoliko manjšimi tipali. Njegovih 585 gramov je dobra tretjina manj od modela D850 (915 gramov). Kljub temu aparat odlično leži v roki, v nasprotju s Sonyjevim modelom Alpha so se v Nikonu pri obliki zgledovali po lastnih DLSRjih in aparatu dodali poudarjen ročaj na desni strani.
Aparat še vedno ni ravno majhen, a je ohišje glede na velikost tipala in zmogljivosti solidno kompaktno. Je pa pri tem škoda, da je na voljo le ena reža za pomnilniške kartice – v rabi so nove kartice XQD, te bodo zahtevale tudi nakup novih bralnikov. Sami bi si želeli, da dodajo še kako režo za sicer počasnejše, a bolj razširjene kartice SD (kot ima to D850). Zaradi večjega bajoneta so objektivi enako veliki (v nekaterih primerih pa celo malenkost večji) kot enakovredni objektivi za že uveljavljene Nikonove DSLRje.
Kakovost izdelave je odlična, ohišje je iz magnezijeve zlitine, na določenih delih prekrito z gumo za boljše delo. Aparat je odporen na prah in vremenske vplive, enako kot zmogljivejši modeli DSLR, to velja tudi za nove objektive. Napovedali so že dodatno baterijsko držalo, s čimer bo postal aparat občutno višji in bo dobil tudi dodatni ročaj na spodnji strani.
Presenetljivo so ostali pri enakih akumulatorjih, kot jih uporabljajo tudi že uveljavljeni DSLRji (od D7500 naprej), konkretno akumulatorji EN-EL15. Po oceni CIPA lahko računamo na 330 fotografij z enim polnenjem. To je resda malo, a je poraba energije že na splošno slabost brezzrcalnih aparatov glede na DSLRje. Za primerjavo – D850 naj bi bil po teh podatkih zmožen 1840 fotografij z enim polnjenjem. Po naših preizkusih bo Z7 sicer zdržal več, zanimiv je tudi podatek, da bo akumulator zadostoval za 85 minut snemanja videa, pri D850 pa je isti akumulator ocenjen na 70 minut zajema. Velja omeniti tudi možnost napajanja oziroma polnjenja akumulatorja neposredno v aparatu prek vmesnika USB-C – to je izredno koristno pri popotniški fotografiji.
Pri upravljanju so se močno zgledovali po že uveljavljenh DSLRjih. To pomeni, da je prehod na ta novi sistem toliko lažji. Tipke in kolesca so logično razporejeni po ohišju, za izbiro programa je na voljo kolesce na levem ramenu aparata, desno imamo kombinacijo dveh kolesc za hitro upravljanje nastavitev. Pod palcem je še večsmerna krmilna paličica, ob tem je tudi zadnji zaslon občutljiv za dotik. Zanimiva novost je obroč na objektivih, namenjen ostrenju – ker gre za krmiljenje prek vgrajenega motorja, lahko obroču dodelimo kako drugo nalogo. Privzeto je sicer namenjen prevzemu nadzora nad ostrenjem (če uporabljamo samodejno ostrenje), a ga lahko med drugim uporabljamo tudi za upravljanje z zaslonko ali za nadzor osvetlitve.
Zadnji zaslon je enako velik kot pri D850, po diagonali meri 3,2 palca. Kot rečeno, je občutljiv za dotik. Omogoča tudi nagib, navzgor za dobrih 90 stopinj, navzdol za 45 stopinj, na žalost pa ga ne moremo povsem obrniti (to je koristno predvsem pri zajemu videa, sploh če snemamo sami sebe). Dodatni zaslon stanja je na zgornji strani aparata, desno od okularja.
Okular je sicer ena izmed večjih sprememb glede na DSLRje, saj gre za elektronsko in ne optično iskalo. To ima svoje prednosti in slabosti. Prednost je med drugim v tem, da lahko v njem vidimo živi predogled slike, torej se lahko slika že v okularju ustrezno zatemni ali osvetli glede na naše nastavitve. Prikazuje nam tudi nastavitev beline, celo uporabo katerega izmed filtrov (denimo črno-belo, živahne barve itd.). V izredno temnih ali svetlih razmerah nam celo pomaga, saj nam lahko v temi toliko dvigne osvetlitev, da lažje kadriramo in dejansko vidimo, kaj bomo zajeli. Slabost pa je v tem, da gre pač za zaslon, ki se mu na trenutke tudi zniža hitrost osveževanja. Ko fotografiramo po eno sliko naenkrat, je osveževanje okularja dovolj visokih 60 slik na sekundo, ko hitrost zvečamo na 5,5 slik na sekundo, pa se že občutno upočasni. Na splošno pa gre za odličen okular, s katerim sami nismo imeli nobenih težav, oziroma nismo pogrešali klasičnega optičnega okularja.
Zgoraj smo že omenili novost pri tipalu, konkretno to, da ima med slikovnimi pikami vgrajene tudi pike za zaznavo fazne razlike v svetlobi, s čimer pridemo do enako hitrega ostrenja kot pri DSLRjih. Ostrenje resda deluje hibridno, torej tako z zaznavanjem faze kot z zaznavanjem kontrasta. Načeloma je odlično, izredno hitro in natančno, tudi pri sledenju premikajočih se objektov, vsaj pri uporabi sredinske točke.
Slabše se obnese sledenje objektom po celotnem zaslonu, torej z uporabo vseh točk ostrenja, med premikanjem objekta čez kader. Tam je aparat večkrat izgubil naš objekt in raje izostril kak del ozadja. V primerjavi z D850 smo tako dobili več slabo izostrenih posnetkov. Sami smo sicer vajeni uporabe sredinske točke, a je to kljub vsemu področje, kjer bo treba še nekaj razvoja. Zanimiv pa je poseben način ostrenja v zelo temnih razmerah, denimo pri nočni fotografiji, ko imamo aparat na stativu. Takrat postane ostrenje sicer izredno počasno, a je obenem tudi presenetljivo natančno – v takih razmerah smo bili sicer vajeni ostriti s pomočjo skal, odtisnjenih na objektive (tega ti novi objektivi ne ponujajo).
Kakovost zajetih fotografij je odlična, tako po ostrini kot po dinamičnem razponu. Aparat nima optičnega filtra za glajenje oziroma zmanjševanje t. i. efekta moire, enako torej kot D850, po naših preizkusih je ostrina načeloma primerljiva s tem DSLRjem (pri obeh smo preizkušali s fiksnim objektivom 35 mm). Šum je odlično nadzorovan, spet je aparat povsem primerljiv z D850. Enako velja tudi za dinamični razpon.
Ena večjih zanimivosti je tudi vgrajena stabilizacija slike, konkretno gre za premikanje tipala po petih oseh, po meritvah CIPA nam pomaga do dodatnih pet zaslonk. Pri uporabi objektivov prek adapterja (torej objektivov z Nikonovim klasičnim bajonetom) je stabilizacija resda le po treh oseh, a v tem primeru zna sodelovati tudi s stabilizacijo, vgrajeno v nekatere objektive (sploh daljše objektive višjega cenovnega ranga, kjer je ta stabilizacija tako ali tako pomembnejša). Konkretno prepusti dve osi nagiba objektivu, sam pa poskrbi za preostale tri. Pri zajemu videa v ločljivosti FullHD je na voljo še dodatna, elektronska stabilizacija, pri tem dobimo še izrez s faktorjem 1,1.
Za video ponuja aparat ločljivosti do 4K. Pri tem lahko nastavimo snemanje z vsemi pikami na srednjem delu tipala v velikosti Super 35 (torej APS-C) ali pa snemanje s celotno površino tipala, a bo pri tem (zaradi ločljivosti) izpustil pokončne črte. Ločljivost FullHD pa lahko po novem snemamo tudi pri 120 slikah na sekundo, to je koristno za izdelavo počasnejših posnetkov. Zanimiva novost je tudi uporaba prej opisanega sistema za ostrenje s prepoznavanjem faze (»phase detection«) med snemanjem videa.
Novi Z7 je odličen aparat, tudi sam sistem je zelo dobro zasnovan. Večina fotografov sicer ta hip še ne bo imela razloga, da bi z DSLRjev prešli na te brezzrcalnike, a menimo, da je prihodnost na strani teh sistemov. Edina resna prednost ta hip je nižja teža oziroma velikost, cena pa je zaenkrat še močno na strani DSLRjev.
Nikon Z7
Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.
Ločljivost: Do 8256 × 5504 pik.
Tipalo: Efektivno 45 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 35,6 × 23,9 mm, CMOS.
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: 3700 EUR (ohišje).
Za: Kakovost fotografij in videa, visoka ločljivost, vgrajena stabilizacija slike.
Proti: Cena.