Nikon Zf

Retro je, vsaj pri nekaterih uporabnikih, zelo »in«. Tudi piscu teh vrstic je od nekdaj všeč videz fotoaparatov na klasični fotografski film. Na voljo so namreč tudi digitalni fotoaparati, ki združijo moderno tehnologijo s klasičnim videzom.

Pred dvema letoma smo preizkusili Nikonov model Z fc, zdaj pa smo v roke dobili njegovega večjega, zmogljivejšega brata, model Zf. Glavna razlika je preskok pri formatu tipala – Z fc uporablja tipalo t. i. crop formata, torej je povečava goriščnice 1,5, novinec pa ima tipalo polnega full frame formata. Fotoaparat na videz spominja na celo generacijo analognih aparatov 70-ih in 80-ih let. Gre za oblikovanje razmeroma ravnih linij, ohišje je odeto v umetno usnje, ki je na voljo celo v sedmih različnih barvah. Vse so sicer zelo nežne, a vseeno zanimive, le ohišje je črno.

Izstopajo tudi velika funkcijska kolesca na zgornji strani, kot zanimivost omenimo, da so narejena iz medenine. Sicer so prebarvana na črno, a naj bi se ta barva z leti po malem obrabila in naj bi bili takrat videti toliko lepše. Nad objektivom je piramidno ohišje, kjer je nekoč počivala pentaprizma. Tam najdemo tudi vmesnik za zunanjo bliskavico (vgrajene ni). Prožilec ima notranji navoj za uporabo analognih prožilcev.

Novi Nikon Zf je odličen fotoaparat, ki združi lastnosti različnih Nikonovih obstoječih modelov, doda pa tudi nekaj svojega šarma.

Na desni strani je le rahlo odebeljen del za boljši oprijem, a je po našem mnenju rahlo premajhen za udobno rabo, sploh če imamo na aparatu kak večji (in torej težji) objektiv. Predstavili so tudi že dodatno držalo, s katerim razširimo ta del aparata in omogočimo udobnejšo uporabo. Aparat je tudi zatesnjen proti prahu in vremenskim vplivom (seveda pri uporabi enako zatesnjenih objektivov), deluje pa zelo kakovostno (in je razmeroma težek).

Upravljalna shema je ena večjih posebnosti teh aparatov. Na zgornji strani tako ni kolesca za vnaprej nastavljene programe (torej za portretno, športno, pokrajinsko fotografijo). Namesto tega so namensko kolesce za nastavitev časa, kolesce za občutljivost ISO in kolesce za popravljanje osvetlitve. Enako torej kot pri prej omenjenem Z fc, podobno shemo ima tudi Fujifilm pri večini svojih aparatov. Kolesca imajo tudi položaj »C«, s katero prestavimo nadzor nad tisto funkcijo drugam (torej na drugo tipko ali kolesce).

Na strani je še izbirnik, s katerim preklapljamo med načini M, A, S, P (torej manual, aperture priority, shutter priority in program). Do kombinacije tega izbirnika in kolesc smo bili pri predhodniku kritični, saj nam je Fujijev sistem bolj pogodu. Tam je namreč na vsakem kolescu tudi možnost »A« (torej Automatic, samodejno), s čimer posredno izbiramo med naštetimi programi. A tu gre za povsem subjektivno mnenje in navado, saj se tudi Nikonovega načina hitro navadimo, je vsekakor hitrejši od Fujijevega. Zanimiv je pa tudi drsnik, s katerim preklapljamo med fotografijo in videoposnetki, saj ima tudi namenski položaj za črno-belo fotografijo. Na fotografije RAW to sicer ne vpliva, torej le na JPEG, v črno-beli način pa se preklopita tudi zaslon in okular.

Pod črto je način dela odličen, pisan na kožo fotografom, ki smo vajeni razmišljanja v trikotniku zaslonke–čas–občutljivost.

Pod črto je način dela odličen, pisan na kožo fotografom, ki smo vajeni razmišljanja v trikotniku zaslonke–čas–občutljivost. Edino, kar smo pri Nikonovi izvedbi pogrešali, so obročki na objektivih za hitro upravljanje zaslonke. Te sicer najdemo na kakšnih starih objektivih, ne pa tudi na novih. Če ne drugega, bi to pričakovali vsaj od objektiva 40mm F2 SE, ki so ga razvili prav za ta aparat. Ta ima sicer zaslonček, namenjen izključno podatku o zaslonki.

Aparat ima zadaj zaslon, občutljiv na dotik, ta je tudi vrtljiv. Nekoliko presenetljiva je uporaba pomnilniških kartic SD in mikro SD. Aparat ima dve reži, a ne pomnimo, da bi kdaj že videli ravno to kombinacijo. Pogostejša je podvojitev kartic SD (saj so te bolj razširjene in cenejše) ali pa dodatek hitrejših (a dražjih) kartic CFexpress ali XQD. Razloga sta preprosta – gre za tipalo, ki zabeleži manj podatkov (torej ima nižjo ločljivost) od tistih v najvišjem razredu, hkrati pa aparat ne cilja na profesionalne uporabnike. Nam, torej zahtevnim amaterjem, pa bodo kartice SD bolj pisane na kožo.

Kakovost fotografij in videa je seveda odlična. Verjamemo, da bo koga zmotila nekoliko nižja ločljivost, tipalo je namreč sorodno tistim v modelih Z6/Z6 2, dražji modeli Z7, Z8 in Z9 imajo tipala ločljivosti 45 MP. A iskreno povedano se nam to ne zdi pretirana omejitev – spet glede na to, na koga merijo. Z nekoliko nižjo ločljivost dobimo večjo hitrost delovanja, manjše in za obdelavo manj zahtevne datoteke, so pa pobrali procesor iz dražjega dvojčka.

Gre za res odziven aparat. Odličen je tudi sistem samodejnega ostrenja – tu je Nikon že zelo dolgo izredno močan. Aparat nas je pozitivno presenetil z ostrenjem v zelo slabih pogojih – tu je po naših preizkusih izenačen z občutno dražjima Z8 in Z9 (po uradnih podatkih naj bi bil celo še malenkost boljši v temnih pogojih, a to težko opazimo). Spet se pojavi zanimivost, povezana z analogno preteklostjo. Samodejno ostrenje nam namreč pomaga tudi pri ročnem ostrenju, in sicer tako, da potrdi pravilno izostritev. Recimo pri uporabi načina ostrenja na očeh, a v kombinaciji z ročnim objektivom, potrdi, ko nam uspe izostriti oko, ta del fotografije tudi (digitalno) poveča. To je izredno uporabno pri uporabi starejših, analognih objektivov, seveda pa tudi novih, ki nimajo samodejnega ostrenja. To je v zadnjih letih postala izredno priljubljena niša, saj gre pogosto za optično dobre objektive po izredno ugodnih cenah, ki so tudi zelo majhni in lahki.

Vgrajena je optična stabilizacija slike (t. i. IBIS – In-Body Image Stabilization), ki svoje delo dobro opravi. Med drugim tudi tako, da lahko povežemo stabilizacijo s točko ostrenja, torej se bo tipalo premikalo tako, da bo tista točka čim ostrejša. Novost v Nikonovih aparatih je tehnologija Pixel Shift, kjer aparat s sistemom za stabilizacijo slike rahlo premakne tipalo in s tem sestavi fotografijo višjih ločljivosti – do 96 MP. Zanimiva možnost, za katero pa predvidevamo, da jo bo redkokdo res izkoristil, sploh ker deluje le, če imamo aparat na stativu in se tudi v naši sceni nič ne spremeni. To vključuje tudi plapolanje listov in podobne malenkosti – funkcijo lahko seveda vklopimo, a bomo v podrobnostih dobili artefakte, ki pač izničijo prednost visoke ločljivosti.

Novi Nikon Zf je odličen fotoaparat, ki združi lastnosti različnih Nikonovih obstoječih aparatov (predvsem Z6 II in dražjih Z8 ter Z9), doda pa tudi nekaj svojega šarma. Ni ravno poceni, a je to glede na uporabo tipala polnega formata tudi pričakovano. Ob njem smo preizkusili tudi »kit« objektiv 40 mm F2, majhen objektiv, ki se z velikostjo in videzom lepo poda aparatu. Pri njem pa smo pogrešali možnost upravljanja zaslonke prek fizičnega obročka. Omenimo še odličen novi zoom objektiv 70 – 180 mm F2,8. Izredno vsestranski zum objektiv s svetlo zaslonko in z – glede na lastnosti – dovolj ugodno težo in velikostjo. Nenazadnje pa tudi je tudi cena (malo čez tisoč evrov) razumna.

Nikon Zf

Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi

Ločljivost: Do 6.048 × 4032.

Tipalo: Efektivno 24,5 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 35,9 × 23,9 mm, CMOS

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 2.529 EUR (ohišje), 2.749 EUR (ohišje + objektiv Z 40mm F2 SE)

Za: Oblikovanje, kakovost ohišja, upravljalna shema, hitrost in natančnost samodejnega ostrenja.

Proti: Cena.