Nova mobilna Okna

Mobilne naprave so neslutena uspešnica, ki jo je pognal Applov revolucionarni iPhone. Čeprav je bil s strani Microsoftovega šefa ob predstavitvi zasmehovan, so bili tri leta kasneje prisiljeni slediti njegovemu zgledu, rezultat tega pa je nov operacijski sistem za mobilne naprave, Windows Phone 7 (WP7).

Microsoft je podjetje, ki zadnje čase posluje nadvse uspešno, a podrobnejši pregled njegovih finančnih izkazov pokaže, da so prave krave molznice le Okna, Pisarna in programje za strežnike, poizkusi prodora na mobilne naprave, spletne portale in igralne konzole pa do zdaj niso obrodili rezultatov, na katere bi lahko bili ponosni. Še huje, Apple in Google sta s svojimi pobudami na strani poslovne in domače rabe vsenavzočega računalništva vse bolj uspešna. Če si je Ballmer lahko leta 2007 še privoščil zasmehovanje iPhona, ki v poslovnem svetu ne bo imel "nikakršnega uspeha", je danes slika povsem drugačna, saj po osvojitvi potrošnikov vse bolj trka tudi na vrata poslovnih sistemov, kjer ga od nedavna spremlja celo iPod, prav tako utemeljen na mobilni programski opremi, sistemu iOS, prvič predstavljenem na iPhonu. Čeprav v Cupertinu tega uradno še nikoli niso potrdili, je Apple predstavil iPhone predvsem kot nadomestek za nadvse uspešno linijo osebnih predvajalnikov iPod, katerih življenjska doba se je počasi iztekala. Še več, sprva naj bi predstavili tablico, a obstoječe tehnološke rešitve niso bile zadovoljive, zato so najprej predstavili mobilni telefon.

Microsoft je, kot že marsikdaj v svoji zgodovini, znova "pognal svoje fotokopirne naprave". Soočeni z dejstvom, da je poslovnemu svetu obrnjeni Windows Mobile slepa ulica, ki ga bo konkurenca hitro izrinila, so se odločili svojo novo mobilno strategijo zasnovati na lastnem, ne preveč uspešnem nadomestku za iPod, programski in strojni podlagi Zune. Dodatno izpopolnjena je letos ugledala luč sveta kot Windows Phone 7 (WP7).

Integracija

Trenutno najuspešnejše mobilne podlage se delijo v dve skupini: prva nadzoruje celotno ponudbo, od strojne do programske opreme, zgled pa sta Apple in RIM, druga, najuspešnejši predstavnik je Android, pa ponuja zgolj programski paket, za strojno opremo skrbijo različni ponudniki. Microsoft je ubral vmesno pot, sam razvija programsko opremo, različni izdelovalci strojne opreme pa jo lahko uporabijo le na napravah z natančno določeno funkcionalnostjo. Med drugim se zahteva grafični soprocesor (GPU), kapacitivni zaslon, ki prepoznava vsaj štiri hkratne dotike, tipala za A-GPS, premik, digitalni kompas, osvetlitev in bližino ter med drugim natančno tri diskretne gumbe pod zaslonom: domov, nazaj in iskanje. Tudi s tem so nekje vmes med Applovim edinim gumbom in Androidovimi petimi, ki pa jih lahko izdelovalci tudi opustijo. Pri Microsoftu to ni dopustno. Naprave morajo natančno slediti specifikaciji. Ta med drugim zahteva, da mora biti dodatna reža za kartice SD, če že je, pod baterijo, tako da je uporabnik ob njeni menjavi prisiljen zaustaviti sistem. S tem se je Microsoft elegantno izognil težavam Androida, ki še danes ne obravnava pomnilnika na karticah SD enakovredno vgrajenemu, to pa pripelje do neljubih težav s prostorom. Microsoftov predpisani dizajn omogoča poljubno souporabo vgrajenega in dodatnega pomnilnika.

Windows Phone 7 prinaša svež, minimalističen pristop k uporabniškemu vmesniku. Domača stran je sestavljena iz plošč programov in vozlišč, ki jih lahko razporejamo v dva stolpca.

Vmesnik

Za sodobne mobilne naprave, ki so si po strojnih zmogljivostih zelo podobne, je uporabniški vmesnik glavna točka razlikovanja. Microsoft je ponudil svež pristop, ki temelji na vmesniku, prvič predstavljenemu na Zune HD, za WP7 pa so ga poimenovali Metro. Prvine vmesnika so čiste, poenostavljene površine, izdatna uporaba različnih velikosti ene same pisave, tudi za ceno porezanih besed (zaradi katerih se npr. PowerPoint ves čas bere le kot "PowerPoir"), ki pa naj bi uporabnika vzpodbudila k drsenju s prsti, ki ga Metro izdatno uporablja tako za vodoravno kot navpično pomikanje po izbirnikih, ter posebni učinki, ki sicer ploski površini vmesnika dajejo pridih tretje razsežnosti. Vmesnik vsekakor deluje sveže, zaradi predpisanih visokih strojnih zahtev pa deluje povsem gladko, kar pričara zanimivo in svežo uporabniško izkušnjo, ki pa zaradi številnih animiranih učinkov, ki pač vzamejo čas, počasi postaja utrujajoča.

Izhodiščni zaslon, na katerega nas vedno vrne tudi namenska, poudarjena tipka na napravi, je sestavljen iz več plošč. Te plošče so lahko polne ali polovične širine in jih je mogoče razporejati v poljubno vrstico. Plošče sicer omogočajo programsko dopolnjevanje, vendar je zaenkrat ta učinek omejen na sistemske programe, saj programerski vmesnik za razvijalce še ni povsem dokončan. Tako nam npr. plošča, ki pripada programu za sporočanje, prikazuje število neprebranih sporočil, programski dodatek na napravi enega od izdelovalcev pa še ne posodablja npr. trenutne temperature, čeprav nas aktivacija te plošče pripelje do trenutnih vremenskih razmer za našo lokacijo. Plošče naj bi imele ozadje v edini barvi poudarka, ki jo lahko spremenimo v nastavitvah, vendar so lahko ozadja tudi drugih barv ali celo večbarvna. Z drsenjem prsta ali zaslonskim gumbom se lahko s plošč kadarkoli premaknemo na abecedni seznam vseh programov ter nazaj, drugih možnosti prirejanja domačega okolja pa WP7 ne pozna.

Nekatere plošče vodijo tudi do t. i. vozlišč (hubs), ki so pomemben del vmesnika. Vozlišča so nekakšna stičišča pomensko sorodnih programov, kot so npr. igre, in z njimi povezanih storitev, kot je npr. spletni nakup. Igre so tako zbrane na vozlišču Xbox Live, ki poleg seznama iger seveda ponuja tudi integracijo z istoimensko storitvijo Microsofta, ki jo uporabniki njihovih igralnih konzol že poznajo, ter tržnico, s katere lahko brezplačno prenesemo preizkusne različice ali kupimo nove igre. Podobno je tudi vozlišče Zune, ki je vmesna točka med glasbo in drugo večpredstavno vsebino na napravi ter spletno prodajalno. WP7 pozna tudi vozlišče za slike, kjer niso zbrane le naše fotografije, temveč tudi slike, ki jih k svojemu računu obešajo naši prijatelji s Facebooka. Prav s tem družabnim omrežjem je WP7 še prav posebej intimno povezan, kar zna biti včasih tudi moteče. WP7 sicer podpira sinhronizacijo računov tudi s strežniki Exchange, storitvijo Windows Live, podpira pa tudi račune Google, kjer podpira stike in koledar, žal trenutno le primarnega.

Pomemben del vmesnika so tudi zaslonski gumbi. Ti se pojavljajo na dnu zaslona, zgolj v obliki enostavnih ikon, v posebni vrstici, ki pa z dotikom razkrije tudi njihove opise, poleg tega lahko prikaže še dodatne možnosti v obliki menuja, ki sicer niso vidne. Hkrati pa WP7 izdatno uporablja tudi tehniko dolgega pritiska, ki pa žal večinoma ni posebej pojasnjena. Tako moramo velikokrat zgolj s poizkušanjem odkriti tovrstne bližnjice, a so te, ko se jih privadimo, nadvse priročne.

Drugače je za izdelovalce naprav za WP7 fizična tipkovnica dovoljena izbira, vendar je tudi zaslonska, ki je del sistema, zelo učinkovita. Izdelana je v minimalističnem videzu celotnega sistema, a je zelo natančna in z drobnimi detajli še poveča uporabnost. Tako npr. poveča del spletne strani, kjer je vnosno polje, ko ga aktiviramo. Kadar se pojavi pri vgrajenih programih, pa je nad morebitnimi gumbi (npr. "Potrdi", "Nadaljuj"), tako da jih ne prekrije.

Zanimiv pristop je WP7 ubral tudi z vrstico stanja. Ta je praviloma skrita, dotik ali drsenje s prstom pri vrhu zaslona pa povzroči animiran prikaz elementov, kot je jakost radijskega signala, povezava WiFi, polnost baterije in točen čas. Ti se prikažejo kar nad siceršnjo vsebino, torej te ne "odrinejo" navzdol. Kadar se v ozadju predvaja glasba (kar trenutno lahko počne le sistemski predvajalnik) nam pritisk fizičnega gumba za nastavljanje glasnosti prikaže še dodatno vrstico stanja za upravljanje predvajalnika in morebitno utišanje zvonjenja. Kadar se programska oprema ukvarja z dolgotrajnejšim opravilom (npr. vzpostavljanjem povezave) nam to nakazuje s preprosto animacijo pik, ki ravno tako poteka kar nad prikazano vsebino. To je skoraj nemoteče, a še vedno dovolj očitno in v skladu s siceršnjo celotno minimalistično zasnovo vmesnika Metro.

Namesto prek plošč lahko med nameščenimi programe izbiramo tudi na abecednem seznamu.

Programje

Znana resnica je, da nove podlage v računalništvu stojijo in padejo s številom kakovostnih aplikacij zanje. Tu imajo aktualni tekmeci zaradi daljše prisotnosti že mogočno prednost, Microsoft pa si je stanje dodatno otežil s tem, da ni združljiv z obstoječimi programi za Windows Mobile, kar je zaradi radikalnega reza s preteklostjo sicer razumljivo. Po drugi strani je delo razvijalcem zelo oteženo, saj WP7 še ne podpira večopravilnosti ali kopiranja besedila med programi. Še huje, če izvajanje programa, ki ni del sistemske programske opreme, prekine časovno aktivirano zaklepanje zaslona ali telefonski klic, se bo moral kasneje spet zagnati od začetka, to pa je silno nerodno za programe, kot so npr. igre, ki se dolgo nalagajo in kjer pogosto začasno prekinemo igranje na kateri od višjih stopenj. Zamrznitev stanja torej še ni podprta, prav tako morajo razvijalci uporabljati nedokončan programerski vmesnik, to pa pri določenih programih povzroča prav neprijetno uporabniško izkušnjo, tudi zatikanje vmesnika, ki je pri sistemskih programih sicer ne bomo opazili. Prav tako določene zmogljivosti, ki so del strojnih zahtev, skozi vmesnike API še niso podprte (npr. digitalni kompas). No, Microsoftu se je prav gotovo mudilo na trg in nevomno bo v prihodnjih nadgradnjah sistema odpravil določene pomanjkljivosti. Težava je v tem, da konkurenca, ki je v veliki prednosti, nikakor ne počiva.

Po drugi strani so programi, ki so del WP7, večinoma zelo prijetni za uporabo. Microsoft se je precej potrudil s podporo Pisarni, ki ji pripada posebno vozlišče. Omogoča nam ustvarjanje in pregledovanje dokumentov Word, Excel in OneNote, predstavitve "PowerPoir" pa lahko le predvajamo. Hkrati se lahko povežemo na spletišča SharePoint, WP7 pa ponuja tudi usklajevanje datotek s storitvijo SkyDrive. Prav tako pozitivno preseneča kakovost vgrajenega spletnega brskalnika, ki naj bi svojo kodno osnovo pobral iz namiznih IE7 in IE8. Brskanje je prijetno in hitro, podprto je povečevanje s kretnjo razpiranja, obenem pa lahko odpremo do šest zavihkov. Vsako odprto stran lahko pripnemo kot ploščo na domači zaslon, seveda pa brskalnik pozna tudi zaznamke. Žal ne pozna niti dodatka Silverlight niti Flash (ki ga Adobe sicer obljublja za bližnjo prihodnost), tako da bomo pri predvajanju spletnega videa prisiljeni preskočiti v vozlišče za večpredstavnost, ki pa ima s predvajanjem videov YouTube občasno težave. Na napravah z WP7 bomo našli še zemljevide Bing, ki so vizualno lepo usklajeni z vmesnikom Metro. Bing omogoča tudi preiskovanje, ki pa žal ne obsega sistemskega iskanja med stiki in vsebino preostalih programov, ki ga konkurenca že pozna. Tu je tudi integrirana tržnica, kjer lahko kupujemo tako programe kot večpredstavno vsebino, ki pa v Sloveniji med preizkušanjem še ni bila podprta.

Vsekakor je sistem že v izhodišču dobro založen, vendar pa bo skupnost razvijalcev našla še na kupe inovativnih načinov rabe naprav, kar so že dokazali na iOS in Androidu. Vsekakor je pred Microsoftom velik izziv, kako razvijalce pritegniti s preprostimi in učinkovitimi vmesniki API ter ustreznimi razvojnimi orodji.

Bo ali ne bo?

Novi Microsoftov sistem za mobilne naprave prinaša dobrodošlo osvežitev, ki budi novo upanje za velikana programske opreme, ki mu preboj na druga področja še ni uspel. WP7 navdušuje z inovativnim in gladko delujočim vmesnikom. Po drugi strani razvijalcem še ne ponuja dovolj udobnega okolja in to je zaradi aktualne konkurence huda oteževalna okoliščina. Vendar pa ima Microsoft dovolj tradicionalnih partnerjev, ki lahko z morebitnim zatonom vsenavzočih Oken prav tako veliko izgubijo in bodo še kako motivirani tudi za (težaven) razvoj za WP7.

Vendar ima Microsoft pred seboj mogočno oviro. Medtem ko Apple svojega iOS preprosto noče deliti z drugimi, Google svoj Android naravnost poklanja. Microsoftov poslovni model pa temelji na licenčninah in strogih omejitvah pri strojni opremi. Tak pristop se jim je do zdaj že večkrat izjalovil (npr. "Plays for Sure"), tudi ko konkurenca še ni bila tako mogočna. Čeprav so prvi strojni partnerji verjetno subvencionirani, tak model dolgoročno za Redmond verjetno ni vzdržen. Časa torej ni veliko, pred WP7 pa je še precej izzivov. Verjetno se odgovor na uspeh WP7 skriva v njegovem sprejetju v poslovnem svetu. Ali bodo jabolčne in robotske skušnjave v podjetjih z WP7 lahko zajezili, pa bo seveda pokazal čas.