Nove hitrosti, stari problemi

Najnovejši standard brezžičnih povezav sliši na kratico AC in ga letos najdemo pri več kot polovici preizkušenih modelov usmerjevalnikov. Seveda je v isti sapi treba dodati, da bo usmerjevalnik s standardom AC večini domov bolj malo koristil, saj večina odjemalcev, se pravi računalnikov in pametnih naprav, tega standarda še ne razume. Tako kot smo potrebovali nekaj let, da se je na usmerjevalnikih in odjemalcih uveljavil standard n, bo treba za vsenavzoči standard AC še nekaj časa počakati.

Novi standard prinese s seboj še eno najnadležnejših lastnosti izdelovalcev brezžičnih usmerjevalnikov – zavajanje s številkami. Vsak brezžični standard ima svojo najvišjo teoretično hitrost, ki je v vsakdanjem življenju nikoli ne doseže. Izdelovalci seveda raje izpostavljajo teoretične hitrosti, saj tako škatla na tržni polici deluje privlačneje. Če smo včasih na embalažah gledali številke 150, 300 in 450 Mb/s, so izdelovalci zdaj začeli seštevati hitrosti, ki jih lahko usmerjevalniki dosežejo pri obeh frekvencah oddajanja, in ko tej enačbi dodamo še standard AC, pridemo do stanja, ko je na nekaj škatlah brezsramno napisana številka 2400 Mb/s. A to je, seveda, čista laž.

Roboti brez luči

Naslednje, kar je opaziti, še preden naprave vzamemo iz škatel, je količina anten. Pred dvema letoma je šel trend izdelave brezžičnih usmerjevalnikov v smer notranjih anten, kar smo že takrat sprejemali s precejšnjo skepso, in očitno so prišli do podobnih sklepov tudi izdelovalci. Razen podjetja Buffalo, ki se je odločilo vse svoje antene skriti, preostali izdelovalci kar tekmujejo, kdo bo imel na ohišju več anten. Zunanje antene sicer ne zagotavljajo večjega dometa, a je verjetnost za višje hitrosti na daljših razdaljah večja.

Industrijsko oblikovanje se je tako premaknilo z neopaznih, diskretnih škatel na naprave, ki so vedno bolj podobne brezpilotnim letalom. Redki primerki na tokratnem preizkusu niso videti kot roboti, ki bi jih lahko uporabili za vohunjenje. Je pa treba opozoriti na najbolj dobrodošlo novost, in to je možnost izklopa indikatorjev LED. Svetlobni učinki, ki so jih sposobni prikazati nekateri usmerjevalniki s svojimi lučmi LED, so bili že zdavnaj preko meje sprejemljivega. Indikatorji LED bi morali začeti svetiti takrat, ko gre kaj narobe, in za takšno delovanje ima večina usmerjevalnikov že na voljo dovolj »pameti«. Žal smo še vedno priča sistemu, ko vse nenehno utripa, tako da so modeli, pri katerih je mogoče lučke ugasniti, toliko bolj dobrodošli. Predvsem so zanimivi tisti, ki imajo za vklop in izklop luči kar namenski mehanski gumb na ohišju, tako da lahko ob morebitnih težavah hitro preverimo, ali vse utripa tako, kot mora, drugače pa našega doma ne spremenijo v prostor za vzpodbujanje epilepsije.

Lepotne popravke so dobili že skorajda vsi uporabniški vmesniki, ki iz leta v leto bolj napredujejo. Predvsem se izdelovalci že nekaj let trudijo približati namestitev svojih naprav povprečnemu uporabniku. Tako nas skoraj pri vseh konkurentih ob priklopu pričaka čarovnik, ki nas pelje po najnujnejših nastavitvah.

Cene

Na zadnjem preizkusu smo bili prvič priča usmerjevalnikom, ki stanejo približno 200 evrov. Pred tem so bile tako drage naprave bolj redkost, a letošnja bera le še utrjuje stanje, ko je za najdražje usmerjevalnike treba odšteti 150 evrov ali več. Seveda pa je še vedno mogoče dobiti tudi usmerjevalnik za 40 evrov in glede na razpon v cenah smo se letos odločili 18 konkurentov razdeliti v tri cenovne razrede. Največji cenovni razred so torej usmerjevalniki, ki naš proračun oškodujejo za 150 evrov ali več. V srednjo skupino smo umestili vse naprave med 70 in 150 evri, vsi usmerjevalniki, ki so cenejši od 70 evrov, pa so padli v najcenejši razred. Po končanem merjenju delovanja vseh konkurentov se je tudi pokazalo, da naprave le redko konkurirajo zunaj svojega cenovnega razreda. V vseh treh segmentih smo tako izbrali tisto napravo, ki se je v konkurenci najbolje znašla. Seveda pa gre še enkrat opozoriti, da je izbira usmerjevalnika pogojena tudi z velikostjo in gradnjo prostora, v katerem bo naprava delovala. Pravilo, da moramo biti tisti z velikimi tlorisi, in vsi, ki živimo v labirintu železobetonskih sten, najbolj pozorni na usmerjevalnike, ki se lahko pohvalijo z dometom.