Nove platforme

Računalništvo je na prehodu med vladavino osebnih računalnikov in današnjimi vse bolj mobilnimi napravami. Toda medtem, ko poteka ta prehod, se na obzorju nakazuje že naslednji val, ko računalniških naprav ne bomo le nosili s sabo, marveč kar dali nase. Pametna očala, ure in tudi druge naprave, ki si jih lahko nadenemo, burijo domišljijo, všečne so, se pa ljudem tudi upira, da bi jim preveč posegle v življenje.

Pogled na množico uporabnikov z očali Glass danes deluje nenavadno. Jutri bo najbrž nekaj povsem običajnega.

Po svetu v slehernem trenutku razvijajo cel kup zanimivih in obetavnih tehnoloških izdelkov. Toda med novimi napravami je le malo takih, ki resnično uspejo. Za uspeh je namreč treba kup dejavnikov, med njimi pa na žalost inovativnost in tehnološka odličnost nista nujno prvi. Včasih je za uspeh pomembno predvsem, da določeno tehnologijo naslovi vsaj eden od velikih izdelovalcev, morda le v rahlo drugačni obliki, kot je bilo dotlej znano. Seveda se mora to zgoditi ravno v pravem trenutku, na pravi način.

Ko je Google pred več kot letom dni prvič predstavil projekt Google Glass, je ves svet začel spet na veliko govoriti o računalnikih, ki si jih lahko nadenemo. Obenem so v svet pricurljale novice, da Apple, pa tudi Samsung in Microsoft, pripravljajo napredne pametne ure. Vnovič tehnologijo, ki jo lahko nosimo in uporabljamo bolj enostavno kot današnje mobilne naprave.

V obeh primerih gre za tehnologije, ki jih v resnici poznamo že nekaj časa. Pametne ure, celo take z vgrajenimi telefoni GSM, smo videli prvič že pred več kot desetletjem. Spomnimo se le Microsoftovega projekta SPOT (Smart Personal Object Technology), pri katerem naj bi podatke (novice, osebne podatke) brezžično posredovali v ure prek radijskega signala. K projektu so leta 2004 pritegnili tako znana imena, kot sta izdelovalca ur Fossil in Suunto. Toda po štirih letih so projekt vsi skupaj opustili zaradi klavrnih prodajnih rezultatov.

Tudi zamisel o pametnih očalih ni povsem nova. Računalniške rešitve, pri katerih sliko prikazujemo na miniaturnem prikazovalniku neposredno blizu oči, po možnosti na okviru očal ali ob njem, poznamo že kaki dve desetletji. Toda doslej je šlo praviloma za drage, ozko namenske izdelke (praviloma za pomoč tehnikom pri terenskem delu), ki so jih ponujali manjši izdelovalci in zaradi številnih omejitev niso bili nikoli deležni zanimanja širše javnosti.

Pametna očala bodo zelo prav prišla v medicini.

Če upoštevamo ta zgodovinska dejstva, se lahko najbrž upravičeno vprašamo, zakaj bi bilo tokrat drugače? Ali so današnje pobude računalniških velikanov res takšne, da bodo deležne kritičnega zanimanja in celo ustvarile novo kategorijo računalniških naprav? Odgovor nikakor ni enoznačen in marsikaj se bo še moralo zgoditi, da bi postal pritrdilen. Toda za razumevanje možnosti, ki so pred temi izdelki, si lahko ogledamo zgled uspešnega »drugega« poizkusa, ki smo mu bili priča v zadnjih letih.

Apple je leta 1993 predstavil tablični računalnik Newton, ki je bil domala revolucionaren za tedanji čas, a v marsičem nepopoln in nerazumljen. Eden od klasičnih zgledov izdelka, ki je bil prezgoden, pred časom. Opustili so ga leta 1998 zaradi porazne prodaje. Leta 2010 je Apple predstavil tablični računalnik iPad in ta je postal čez noč ena največjih uspešnic zadnjega desetletja. Osnovna zamisel je presenetljivo podobna Newtonu, le izvedba je povsem drugačna, v drugačnih časih, v dobi brezžičnih komunikacij in internetnih informacij. Z eno besedo – včasih je treba počakati na drugo priložnost.

Primerjavo podajamo zato, ker je povsem možno, da bi se taka pravljica ponovila tudi na področju pametnih očal, pametnih ur in morda še katere skupine izdelkov, ki jih lahko nosimo. Absolutne garancije za uspeh seveda ni, toda časi so vsekakor primerni. Vprašanje pa je, ali je v naših življenjih ob pametnih telefonih, tablicah in še naprej navzočih osebnih računalnikih še vedno dovolj prostora za nove vrste naprav. Google, Apple, Samsung in Microsoft očitno mislijo, da je, mi pa moramo najprej razumeti, kaj so v resnici računalniki, ki si jih nadenemo, in zakaj bi si kaj takega sploh želeli.

Računalniki, ki si jih nadenemo, se bodo razvijali v različnih oblikah in za različne namene rabe.

Računalniki, ki jih nosimo

Če pogledamo razvojno pot osebnega računalništva, vidimo izrazito pot miniaturizacije in približevanja izdelkov končnemu uporabniku. Dobesedno. Če smo nekoč osebne računalnike imeli na domači in službeni delovni mizi, jih danes prenašamo v torbi (prenosniki, tablice) ali celo v žepu (pametni telefoni). Ali lahko naredimo še korak naprej?

Vsekakor, lahko jih vgradimo v oblačila ali pa postanejo del naše širše oprave in so potem dobesedno vselej z nami. Tablico ali telefon lahko po potrebi pustimo tudi doma (čeprav, resnici na ljubo, slednje le redko), naslednja kategorija izdelkov pa bo še manj vsiljiva kot današnje mobilne naprave.

Na računalnike v oblačilih lahko gledamo še z enega zornega kota. Če smo za krmiljenje osebnih računalnikov nekdaj uporabljali zaslon, miško in tipkovnico, so pri tablicah in telefonih v ospredju zasloni na dotik in kretnje z roko. Pri računalnikih v oblačilih bo vnovič prišlo do spremembe, saj bomo uporabljali dotik manj časa kot doslej, končni cilj pa je prikaz podatkov na čim manj moteč način in v končni fazi krmiljenje ob pomoči govora.

Pametna očala so na voljo sprva predvsem za šport – na primer za tekače.

Kaj pravzaprav sodi v široko skupino računalniških izdelkov, ki si jih lahko nadenemo? Strogo ločnico je namreč težko potegniti. Ali so slušalke bluetooth del računalnikov, ki si jih nadenemo? Ali predvajalnik glasbe, ki ga pripnemo na roko ali  pas med športno aktivnostjo, sodi v to skupino? Kaj pa najrazličnejše zapestnice, tipala utripa, števci korakov in podobno?

V širšem pomenu bi vse to, pa še marsikaj drugega, morda celo same pametne telefone, morali šteti v kategorijo računalnikov, ki si jih nadenemo. Toda za razumevanje tega, kar prihaja, se bomo omejili na izdelke, ki so v osnovi bolj ali manj večnamenski računalniki, ne pa specializirane ozko namenske naprave in tipala. Priznati pa je treba, da je ločnico včasih zelo težko potegniti.

Cilj računalnikov v opravi je ponuditi še bolj osebno izkušnjo kot pri današnjih pametnih telefonih. V tem kontekstu so nekako neposredni tekmeci pametnih telefonov, čeprav jih bodo marsikje, vsaj na začetku, ponudili pravzaprav kot sestrske izdelke za te telefone. Značilen zgled so pametne ure, kjer na zapestju na hitro preberemo in izberemo prikaz informacij, ki so v telefonu. Težko pa si je predstavljati, da bi, denimo, ura z omejeno površino in možnostmi krmiljenja nadomestila vse funkcije telefona. To najbrž ne bo praktično.

Pametna očala so osnova za aplikacije povečane resničnosti, na primer interkativnega vodiča.

Pri pametnih očalih je nekoliko podobno, a vendarle drugače. Očala lahko s prikazovalnikom uporabniku pričarajo precej večji »navidezni zaslon«, pa tudi možnosti krmiljenja so drugačne. Tu si lahko laže predstavljamo, da bi očala morda nekega dne tudi povsem nadomestila telefone. Iz marsikaterega zornega kota rabe se zdi to celo naravno, bolje, so pa tudi slabosti. Vsekakor pa bomo zagotovo naleteli na očala, ki bodo predvsem podaljšek telefonov. Zanimivo pa je, da je nastajajoči projekt Google Glass tak, da je lahko v večini svojih funkcij povsem samostojen izdelek.

Preden se omejimo na ure in očala, velja omeniti, da se s tema dvema vrstama izdelkov nabor računalniških izdelkov v oblačilih še ne izčrpa. Obuvala in oblačila so namreč dobro mesto za vgradnjo najrazličnejših tipal in še česa. Ena od zanimivih možnosti razvoja, ki pa še ni blizu praktični rabi, so akumulatorji, vgrajeni v tkanino ali dno obuval, s čimer bi podaljšali trajanje delovanja drugih mobilnih naprav. Pa to ni edina zamisel na tem zanimivem novem področju računalniške tehnologije.

Informacije iz pametnih očal bodo prišle prav zlasti v tam, kjer je gneča. Upajmo, da nikoli v takšni meri kot na sliki.

Pametna očala, Google ...

Zdi se nenavadno, da se v javnosti toliko govori o izdelku, ki ga praktično še ni mogoče kupiti. Govorimo seveda o projektu Google Glass. Čeprav ni edini projekt pametnih očal ta hip, je daleč najbolj odmeven in iz določenega zornega kota tudi pomemben za uspeh celotne kategorije izdelkov. Podjetju Google je treba priznati, da je še pred množičnim prihodom (dostopen je le povabljenim preizkuševalcem in razvijalcem) ustvaril neverjetno rodoviten teren za prihodnje (marketinške) poteze.

Kaj je pravzaprav Google Glass? Gre za presenetljivo samostojen računalnik, ki temelji na Androidu, a se od telefonov vendarle dovolj razlikuje, da lahko govorimo o povsem samostojni platformi. Vsekakor ne govorimo o rešitvi, ki bi omogočala preprosto nalaganje programov, denimo iz pametnih telefonov z Androidom. Za kaj takega bodo potrebne obsežne predelave, tako zaradi tehničnih omejitev kot načina krmiljenja telefona in načina rabe samih programov. Odlična novica pa je to, da je Glass razširljiva platforma, na kateri bodo lahko tretji razvijalci ponujali svoje aplikacije. Prav to je glavni razlog za tolikšno zanimanje javnosti, tudi neodvisnih razvijalcev.

Google že od samih začetkov skušal Glass promovirati tudi kot modni dodatek.

Futuristična očala skrivajo domala celotno elektroniko v desni ročki očal, ki je že na pogled odebeljena in v primerjavi z običajnimi očali deluje nekoliko »težko« in vsiljivo. Toda po drugi strani je to čudež sodobne elektronike glede na število sestavnih delov, ki so ga vgradili v takšno majhno ohišje. Gotovo bodo naslednje generacije še tanjše, še manj vidne v primerjavi z videzom navadnih očal.

Glavni del Googlovih očal je prikazovalnik v desnem zgornjem kotu očal, ki pred uporabnika postavi navidezen zaslon z vtisom, da gledamo na 25-palčni monitor z razdalje približno dveh metrov in pol. Ločljivost je menda samo 640 × 350 pik, vendar so ocenili, da je to dovolj za prikaz potrebnih informacij. Ne dvomimo pa, da se bo ločljivost v naslednjih generacijah povečevala, saj je oko sposobno razbrati višjo ločljivost.

Vse skupaj povezuje zmogljiv procesor, ki poleg zaslona upravlja vmesnike in vgrajeno video kamero. Hrambi podatkov je namenjen 16 GB pomnilnik, od tega 12 GB za uporabniške podatke. Omejitev se ne zdi pretirana, zlasti če upoštevamo, da lahko podatke hranimo tudi na povezanem telefonu.

Google Glass omogoča prikaz ključnih informacij s preprostim vmesnikom in ob dotiku ročice očal.

Kajti Glass vsaj v prvotni različici ne bo imel vgrajenega telefona. Za to bomo potrebovali samostojno napravo. Očala bodo s telefonom povezana prek vmesnika bluetooth, kot alternativo pa ponujajo neposredno povezljivost v internet prek vmesnika Wi-Fi. Taka odločitev je bila med drugim potrebna, da ob omejenem prostoru za akumulatorje lahko zagotovijo kolikor toliko uporabno trajanje delovanja. Akumulator se bo polnil prek vmesnika USB. Google navaja, da eno polnjenje akumulatorja zadostuje za en dan tipične rabe. Toda prvi preizkuševalci trdijo, da je precej krajše. Z enim polnjenjem lahko naredimo le nekaj (kratkih) video posnetkov, preden moramo znova polniti.

Za video posnetke je vgrajena video kamera ločljivosti 720p (oziroma 5 milijonov pik pri fotografiranju), ki je tik ob zaslonu in zato v isti ravnini kot uporabnikov pogled. Boljšo video izkušnjo »v prvi osebi« bi si težko predstavljali. Glass ponuja tudi zajem in predvajanje zvoka, in sicer prek enakega načina delovanja kot slušalke bluetooth – prevajanja tresljajev prek kosti do ušesa. To je prednost za uporabnika, a slabost za video in zvočne posnetke, saj mikrofon teže zajema zvoke, ki so oddaljeni od njega.

Prve aplikacije za Google Glass so še zelo asketske. Toda to je šele začetek.

V Google Glass je vgrajen cel niz naprednih tehnologij, med drugim tudi možnost prepoznave govora, zlasti za krmiljenje z govorjenimi ukazi (angleškimi, seveda). Prikazuje lahko večpredstavno bogate vsebine, tudi video posnetke, seveda pa tudi primerno oblikovane strani HTML. Ključnega pomena je učinkovita komunikacija s spletnimi storitvami, kot so Google Maps, Google+ in druge. Po drugi strani zna neposredno komunicirati z drugimi uporabniki pametnih očal. Google je za razvijalce pripravil tudi obsežen programski vmesnik Glass API, pa tudi posebno mesto na spletni tržnici Play, ki bo namenjeno programom za pametna očala.

Kot rečeno, je Glass trenutno na voljo omejenemu številu ljudi (menda jih je skupaj 8000), a dovolj obsežnemu, da so v spletu na voljo številni zapiski, video posnetki (tudi že prvi pornofilm) in mnenja o dejanski uporabnosti. Še naprej pa ostaja sporna cena izdelka. Razvijalci, ki so lani sodelovali na Googlovi razvojni konferenci, so za Glass morali odšteti zajetnih 1500 dolarjev (pa še skoraj leto dni so morali čakati do prvih dobav). Le napol v šali bi lahko zapisali, da za ta denar dobimo danes osebni računalnik, tablico in telefon. Mnogi menijo, da bo moral Google za množični uspeh ceno še kar precej spustiti. Toda prave prodajne poteze nas še čakajo. Ne glede na to – sodeč po zapisih prvih uporabnikov, so ti nad novostjo večinoma navdušeni. Drugi pa bodo morali počakati predvidoma do začetka 2014, ko bo menda Glass na voljo v redni prodaji.

... in konkurenca

Google seveda ni edini, ki se trudi s tovrstno tehnologijo pametnih očal. V Microsoftu so do nedavna javno trdili, da jih računalniki v očalih ne zanimajo prav preveč. Morda tudi zato, da s tem ne bi pomagali Googlu pri preboju z očali Glass. Toda nedavno je v ameriški patentni urad prišla vloga, da želi podjetje zaščiti svoje delo na očalih, namenjenih igram.

Predstavljena očala naj bi ponujala povečano resničnost, torej prikaz računalniških podatkov na ozadju iz realnega okolja, patentna vloga pa celoto prikazuje kot nekakšen dodatek za igralno konzolo Xbox. Rešitev naj bi med drugim podpirala prepoznavo govora, spremljala gibanje oči (bolje kot krmiljenje igralne palice), izračunavala oddaljenost oziroma globino igralnega okolja in prepoznavala obraze soigralcev.

Microsoft namenja pametna očala sprva za področje iger.

Videti je kot nekaj, kar je ozko usmerjeno, a poznavalci menijo, da je to le ena različica projekta, v katerem se pripravljajo očala bolj splošnega namena, podobna tistemu, kar se dogaja pri projektu Google Glass. Najbrž bo nekaj na tem, saj si Microsoft preprosto ne more privoščiti, da bi Google Glassu uspelo, sami pa ne bi imeli tehnološkega odgovora  na morebitno novo uspešnico.

Glassup je cenejša, italijanska različica Glassa. Žal so se že sprli z Googlom glede uporabe (preveč podobnega) imena.

Sodeč po namigih iz Južne Koreje, pametna očala pripravljata vsaj še Samsung in LG. Čeprav je predvsem Samsungu prioriteta predstavitev pametne ure, ne dvomimo, da v laboratoriju pospešeno snujejo tudi očala. Podrobnosti so tu še manj znane, menda pa so v Samsungu tu ubrali nekoliko drugačno pot kot v Googlu in načrtujejo izdelek, ki bo bolj povezan z domačimi napravami zabavne elektronike. Med drugim naj bi prikazovalnik zmogel pretočno predvajanje video posnetkov, shranjenih v drugih napravah.

Pametne ure

Glede na številne načine rabe pametnih očal, se zdi, da so pametne ure po privlačnosti med računalniki, ki si jih lahko nadenemo, nekoliko podrejene. Toda po drugi strani so precej bolj konkretni izdelki. To potrjuje tudi dejstvo, da se z urami ukvarjajo tako Apple, Samsung, Microsoft, Sony, Foxconn in najbrž tudi sam Google. Vanje verjamejo tudi tržni analitiki, in navajajo, da bo ta segment leta 2014 deležen rasti v višini 900 % (a se analitiki velikokrat tudi prav grdo zmotijo)! Po drugi strani, lahko pod projekt očal za zdaj zanesljivo podpišemo le Google.

Morda je tako tudi zato, ker so ure kljub vsemu precej bolj preverjena kategorija izdelkov, ki prinaša manj tveganj, manj nasprotnikov in kritikov, pa tudi cene bodo po vsej verjetnosti nižje kot pri očalih. No, pri zadnjem moramo izvzeti dejavnik  »modnega« dodatka, ki lahko ceno zopet zviša, odvisno od želene ciljne prestižnosti.

Dogajanje je na tem področju najbolj podnetil Apple, ki menda intenzivno pripravlja pametno uro iWatch. Kot se za Apple spodobi, je o projektu resnično le malo znanega, iz vseh virov pa prihajajo informacije, da se s projektom ukvarja presenetljivo veliko število ljudi. Tudi prve ankete med uporabniki kažejo, da je za ta izdelek precejšnje zanimanje. Apple pa obenem potrebuje novo uspešnico, da bi nadaljeval pravljico, postlano z iPodi, iPhoni in iPadi.

Peeble je mlado podjetje na področju pametnih ur. Kmalu se mu bodo pridružili velikani iz računalniške industrije.

Glede na vpletenost predstavnikov s področja mode ne dvomimo, da bo Apple pod taktirko Jonathana Iva poskrbel za estetsko izjemen izdelek. Govori se celo o tem, da bo iWatch imel zaslon na dotik z ukrivljenim steklom, kar je danes tehnično povsem izvedljivo. Govori se tudi, da ima projekt iWatch veliko skupnega z dosedanjimi mobilnimi napravami. To daje slutiti, da bo v ozadju nekakšna različica operacijskega sistema iOS, najbrž ustrezno prilagojena. Nedvomno pa bo iWatch tesno povezan s tablicami in zlasti telefoni kot nekakšen drugi zaslon, sestrski izdelek.

O drugih tehničnih lastnostih preprosto ni mogoče govoriti. Precej dolgo je bilo mišljeno, da bo Apple svojo pametno uro predstavil še letos, a zadnje informacije nakazujejo, da bo najverjetneje čas za predstavitev šele leta 2014.

Medtem ko Apple še razvija svojo pametno uro, jo ima Samsung že domala nared. Če veljajo napovedi dobro obveščenih, bo novost na voljo prav ob izidu te številke Monitorja na sejmu IFA v Berlinu. V Evropi naj bi se to imenovalo Galaxy Watch SM-V700, v ZDA pa menda Samsung Galaxy Gear.

Informacije o Samsungovi uri so prišle v javnost razmeroma pozno, zato je znanih malo tehničnih podrobnosti. Sodeč po imenu, lahko skoraj zanesljivo napovemo tesno povezanost s pametnimi telefoni Galaxy, čeprav o platformi v ozadju težko sodimo. Logično bi bilo, da je to Android, vendar bi s tem Samsung verjetno ubral svojo pot, najbrž brez globoke uradne podpore Googla.

Sony je prehitel tekmece in prikazal svojo vizijo pametne ure, ki bo kmalu naprodaj.

Sony SmartWatch 2 je medtem že realnost in bo septembra že med kupci. Gre za digitalno uro, ki temelji na operacijskem sistemu Android in jo predstavljajo kot drugi zaslon za pametne telefone. SmartWatch 2 je v bistvu nekakšen »daljinski upravljavec« za telefon, pri čemer lahko na zaslonu ure prebiramo kratka sporočila, elektronsko pošto, koledar, opomnike, podatke o klicatelju in še kaj. Ura ima 1,6-palčni zaslon ločljivosti 220 × 176 pik.

V navezi s telefoni (Android) se lahko povezuje z družabnimi omrežji in podpira tipala za športne dejavnosti. V sodelovanju s pripadajočo programsko opremo omogoča še fotografiranje na daljavo, nadomesti daljinski upravljalnik pri predstavitvah in nadzoruje predvajanje glasbe. SmartWatch 2 je odporen za vodo, ima vmesnik bluetooth 3.0 in celo NFC. Baterija zdrži štiri dni običajne rabe, kar se zdi za uro nekoliko malo.

Podobno kot pri predhodnikih tudi v Microsoftu načrtujejo pametno uro. Dokaz za to je nedavna reorganizacija podjetja, po kateri je razvoj pametne ure pripadel ekipi, ki razvija tablice Surface. Govori se o 1,5-palčnem zaslonu in strojni opremi, ki poganja prilagojeno različico operacijskega sistema Windows Phone 8.

Apple podobo (morebitne) bodoče ure skrbno skriva. Na sliki je ena od zamisli ure z ukrivljenim zaslonom.

Ko govorimo o pametnih urah, velja omeniti tudi uro uro Peeble, ki je nastala na podlagi financiranja iz skupinskega zbiranja sredstev (crowdsourcing) in velja za enega najuspešnejših projektov te vrste doslej. Inovacija je tu zaslon z elektronskim črnilom (E-Ink), zaradi katerega ura porabi zelo malo energije. Obenem omogoča povezavo in prikaz podatkov iz telefonov in nadgradljivost z dodatnimi programi. Lahko bi rekli, da je prva lastovka novega vala, ki prihaja.

Pomisleki in ovire

Kot pri vseh novih tehnologijah, tudi računalnike, ki si jih nadenemo, spremljajo ta hip pomisleki in ovire, ki lahko zmanjšajo ali v skrajnem primeru celo onemogočijo uspešen predor v vsakdanjo rabo. Zdi se, da to še posebej velja za pametna očala, o katerih so mnenja pogosto zelo polarizirana. Ob številnih navdušencih je presenetljivo veliko število kritikov in še več skeptikov.

Večina kritik izhaja z dveh področij. Prvo je še posebej občutljivo, saj naslavlja področje zasebnosti. S pametnimi očali, ki jih bo verjetno prej ali slej nemogoče ločiti od navadnih očal, sogovorniki ne bodo nikoli vedeli, ali jih ima uporabnik v rabi in kaj počne z njimi. Brez težave bodo snemani pogovori in dogajanje brez zavedanja udeležencev. Ali pa bo udeleženec prišel do informacij tedaj, ko se ne spodobi. Si mislite na primer opravljanje izpita pri kandidatu, ki uporablja Google Glass? Plonkanje bi dobilo povsem novo razsežnost.

Odpor se dogaja že v praksi. Kar nekaj barov v ZDA in Veliki Britaniji je, denimo, že izobesilo obvestila, da uporaba pametnih očal v lokalu ni dovoljena. Zaščititi hočejo svoje stranke in s tem svoj posel, da ne bi prišlo do zlorabe zaradi nedovoljenih posnetkov.

Predstavljamo si, da nekaj podobnega velja tudi za področje igralnic, čeprav je nedavni poizkus enega prvih uporabnikov Google Glassa razkril presenetljiva dejstva. Možakar je v Atantic Cityu brez težav vstopil in snemal dogajanje v treh igralnicah, preden ga je v četrti nekdo vprašal, kaj ima na sebi, a ga je kljub resnicoljubnemu odgovoru potem spustil naprej. Pojem zasebne in poslovne varnosti dobi s pametnimi očali povsem nov pomen.

Drugi vir pomislekov je povezan z varnostjo rabe teh očal. Če bodo uporabniki osredotočeni na informacije na zaslonu očal, utegnejo odvrniti pozornost od dogajanja okoli sebe. To je še posebej pereče v prometu, pa naj gre za voznika avtomobila ali za pešca. Toda resnici na ljubo so tako vozniki (obilje zaslonov v sodobnih avtomobilih) kot pešci (mobilni telefoni) lahko (z)moteni že danes, tako da Glass načeloma ne slabša stanja.

Premalo pa je že znanega o posledicah rabe in navadah, ki bi pri tem nastale. Neznano in drugačno ponavadi pri večini ljudi vzbudi zadržke ali celo odpor. Sodimo pa, da se lahko del teh zadržkov razblini, ko bodo ti izdelki prišli v redno vsakdanjo rabo.

Pri pametnih urah je pomislekov in ovir manj, a so kljub temu prisotne. Omenimo samo to, da utegnejo te pametne ure porabiti kar nekaj energije za delovanje (zlasti ob brezžičnih komunikacijah s telefoni). Štirje dnevi tipičnega delovanja, kot navaja Sony, se zdijo obupno kratki. Že pri pametnih telefonih smo (milo rečeno) jezni, kadar nam eno polnjenje traja le dan ali dva. Pri urah, ki jih danes domala »odmislimo«, utegne biti nezadovoljstvo še toliko večje.

Šele začetek (iskanja) nove poti

Čeprav je danes veliko razpravljanja o tem, ali lahko pametna očala, pametne ure in druge tehnologije postanejo tržne uspešnice ali polom, si je težko predstavljati, da nekaj od tega v bližnji prihodnosti ne bi začelo vstopati v naša zasebna življenja. Miniaturizacija, komunikacijska povezljivost in dostop do informacij bodo slej ali prej omogočili, da bodo ti izdelki postali del vsakdana, tako kot so danes postali pametni telefoni. Če bi zavrteli čas nazaj za 10 ali 15 let, bi bržkone lahko spremljali podobne razprave, le da takrat povezane s primernostjo ali neprimernostjo telefonov. Danes se zdi, da je to bolj akademska razprava, zgodovina pa se ponavlja.

Toda to še ne pomeni, da bomo z enim korakom stopili v svetlo prihodnost, in to brez težav. Pričakujemo lahko cel kup ovir in pomislekov, kot vselej doslej, ko so bile na vrsti nove tehnologije, pa naj gre za telefone, tablice in pred dosti leti tudi zdaj že usihajoče osebne računalnike.

Kot vedno, bodo prvi uporabniki lahko uživali najnovejšo tehnologijo, obenem pa tudi trpeli vse posledice težav, povezanih z združljivostjo, povezljivostjo, hrošči in še čim. Prvi izdelki bodo najbrž tudi dovolj neobrušeni, da bo njihova raba včasih moteča, obremenjujoča, celo škodljiva.

Prav tako se moramo zavedati, da bodo računalniki, ki si jih lahko nadenemo, tarča novih vrst zlorab. Ker gre za zelo osebne naprave, bo poizkus vdora v njih shranjene podatke še posebej občutljivo področje računalniške varnosti. Gre tudi za tehnologijo rabe v realnem času, tako da se je treba zavedati tudi vseh omejitev, kar zadeva povezljivost, stroške prenosa in hrambo podatkov.

Toda vse te ovire so premagljive, oziroma si je težko predstavljati alternativo, kjer se nobena od naštetih tehnologij ali načinov rabe ne bi »zgodila«. Končno sodbo bodo seveda izrekli uporabniki, ti pa imajo pogosto že danes okoli sebe cel kup elektronike.