Novi bazen

Glede na ustaljeno prakso v IT-svetu bi moral biti naslov tega zapisa »Zbogom in hvala za vse ribe«, a ker ne zapuščam zemlje (kot delfini iz knjige Štoparski vodnik po galaksiji, ki so izrekli prej omenjeno frazo), bo tudi skok v nov bazen povsem na mestu. Pred poletjem sem namreč zamenjal službo – torej nisem več vodja Monitorjevega laboratorija (in tudi ne več sistemski administrator za založnika).

Zakaj berete te besede? Ker se enostavno vračam tja, kjer sem začel pred slabimi 15 leti. Kot zunanji pisec revije, tak, ki je še vedno neizmerno navdušen nad tehnologijo z različnih koncev in rad o tem kdaj tudi kaj napiše.

Ker vem, da bo koga tudi zanimalo, kam sem šel oziroma kaj počnem – ostajam v tem (širokem) svetu IT, v novi vlogi pa se bolj ukvarjam z oblačnim računalništvom, konkretno nudim tehnično-prodajno pomoč zanj. Ker je naša država majhna, naša branža pa še bolj, verjamem, da se še kje tudi srečamo.

In prav zabavno je spremljati našega urednika, ki je prevzel del mojih prejšnjih odgovornosti. Sicer sva imela že od prej kar solidno urejeno dokumentacijo o IT (sploh v primerjavi z neobstoječo dokumentacijo drugih delov podjetja), a sem jo v zadnjem mesecu res še dodatno izpopolnil. Kljub temu sva še redno na zvezi z vprašanji, kot sta, »se morda spomniš kako geslo uporabnika X?« in »zakaj ima uporabnica Y dve ločeni nastavitvi za VPN«.

Hkrati je prav zanimivo z nekoliko večje razdalje spremljati delo s končnimi uporabniki. O njih sem tu pogosto pisal, a šele zdaj, ko z njimi nimam opravka, vidim, koliko raznolikih težav je z njimi. Najbolj klasične so, seveda, »x je počasen« (kjer je lahko »x« pravzaprav poljuben kos strojne ali programske opreme, vključno s pomivalnim strojem, z zaslonom, USB-ključkom ipd.) ali, denimo, »odkar si namestil tiskalnik, je zvok na prenosniku premočan« (spet v poljubni kombinaciji). A najde se še gora drugih večjih ali manjših težav, pri katerih je pogosto krivec kar uporabnik sam.

Najbolj klasične težave uporabnikov so, seveda, »x je počasen« (kjer je »x« lahko tudi pomivalni stroj) ali, denimo, »odkar si namestil tiskalnik, je zvok na prenosniku premočan«.

Z znanci, ki so tudi bili kdaj v podobnih vlogah, pogovor pogosto nanese na tovrstne težave in uporabnike. Enostavno je računalništvo tako široko in kompleksno, da si navaden uporabnik res težko pomaga. Večja težava je predsodek, da je naše, torej IT-delo, enostavno in neotipljivo.

To, če nisem povzročal kakega hudega hrupa in nikjer ni nič odletelo (ali bilo kaj kam privito), še ne pomeni, da nisem ničesar naredil. Nekoč sem malo poskusil tudi z občasno pomočjo (bežnim) znancem, a sem se izredno hitro opekel. Nekomu postaviš računalnik, namestiš vse, nato te čez pol leta kliče, da neki program ne deluje. Od tebe pričakuje, »ker te je plačal«, da si mu dolžan to urediti, po možnosti pri njem doma. Hvala, ampak nikoli več. Ob naslednji priliki sem poskusil z enako taktiko pri avtomehaniku (pred pol leta je bil avto na servisu, zdaj pa tipala za vzvratno vožnjo ne delujejo!), pa se je samo režal. Res me ne čudi, da področje računalniškega servisiranja ali pomoči končnim uporabnikom ni nikoli zares zaživelo.

Moja služba je sicer še vedno pomoč pri tehničnih vprašanjih, a tokrat imam na drugi strani sogovornike, ki so prav tako iz IT-vod. To pomeni, da so vprašanja smiselna, tisti na drugi strani pa tudi razume, kaj in kako. Balzam.

Ker pa tole pišem v rubriki za preizkuse, naj še povem, da sem ob tej priliki prešel z namiznega (službenega) računalnika na (službeni) prenosnik. Večino časa sicer teče z dodatnim zaslonom, a pogosto delam tudi le na prenosniku. Zanimivo, kako se človek privadi. Sicer je delo malce drugačno, a prehod vseeno ni tako težak, kot sem mislil, da bo. Pri tem sicer pomaga, da gre za enega boljših poslovnih prenosnikov tega trenutka, predvsem pa, da imam na voljo 32 GB pomnilnika. Diskovnega prostora pa po novem sploh ne potrebujem kaj dosti, saj so podatki in datoteke bolj ali manj vsi nekje v oblakih. Čudno, mar ne? ;)