Novi stari svet fotografije

Čeprav dandanes v svetu naredimo bistveno več fotografij kot kadarkoli v zgodovini človeštva, se je del fotografije, predvsem amaterski in profesionalni, vrnil 30 let v preteklost. To se na prvi pogled sliši kot recept za katastrofo, a večina fotografskih podjetij lepo živi naprej. Sicer v krepko manjšem obsegu kot pred dobrim desetletjem, a vsi veliki so še vedno tu. Canon, Nikon, Sony, Fujifilm, OM System (Olympus) in Pentax.

Oglejmo si dva vidika fotografije, sociološkega in tehničnega. Začnimo s prvim. Če pogledamo zgodovino, vidimo, da je človeštvo že dokaj zgodaj začelo upodabljati okolico in tudi samo sebe. A tisti del, ki nas bolj resno zanima, se je začel proti koncu 14. stoletja, ko so slikarji postali dostopni širšemu krogu in so začeli slikati realistične portrete.

Preskočimo slabih pet stoletij, ki so bila sicer pomembna za slikarstvo in portretiranje, ter se odpravimo na začetek fotografije. Ta je v nekaj desetletjih opravila z risanimi portreti, saj je lahko vsakogar vtisnila v trajen spomin. Tu pridemo do prvega, danes že skoraj pozabljenega imena – Kodak. Ta je že leta 1888 imel slogan »vi pritisnete sprožilec, mi naredimo ostalo«. Da, prvi fotoaparati za enkratno rabo, ki pravzaprav niso bili to, so stari že 145 let.

Takrat so uporabniki kupili fotoaparat z vgrajenim filmom, ga poslikali, poslali nazaj v tovarno, kjer so ga razvili, naredili fotografije, dali nov film v fotoaparat in vse skupaj vrnili. Fotoaparati, ki so se pojavili v 20. stoletju, bili so tehnološko še razvitejši, a osnovni princip je ostal, le da »v tovarno« ni bilo več treba vrniti fotoaparata, ampak le kartušo, v kateri je bil shranjen film.

SLR ali brezzrcalnik?

Za mnenje smo povprašali slovenskega fotografa Arneja Hodaliča, ki je tudi Nikonov ambasador. Trenutno uporablja Nikon Z7 II, ki je postal njegov glavni fotoaparat za delo, a še vedno velikokrat v roke vzame tudi D850, enega od zadnjih Nikonovih DSLR. Kot največji plus nove tehnologije izpostavlja majhno težo in velikost ob visoki kakovosti izdelkov. Prav tako pohvali vgrajen umirjevalnik slike, ki velikokrat odpravi potrebo po stativu ali višji občutljivosti. Brezzrcalnik, kot je Nikon Z8, je prinesel tudi veliko boljše ostrenje, saj zna objektu slediti praktično po celotnem tipalu. In seveda visoko ločljivost videa, ki dosega celo 8K.

Arne Hodalič. Foto: Luka Dakskobler

Kot glavno pomanjkljivost navaja iskalo. Čeprav nudi polno ločljivosti HD, ima še vedno prenizko ločljivost v primerjavi z optičnim, v studiu pa tudi ne ponuja prave svetlobe. Pogreša tudi objektiv ribje oko, ki je nepogrešljiv predvsem pri podvodni fotografiji. Tudi zato je Nikon D850 še vedno stalni spremljevalec.

Najbolj nesrečno obdobje za večino uporabnikov je bil začetek novega tisočletja, do pojava družabnih omrežij in mobilnih telefonov s spodobnimi fotoaparati. Šele ti so uporabnike rešili vmesnega koraka shranjevanja na drug medij. Zdaj večina posnetke objavlja na družabnih omrežjih, z izdelavo se trudijo le še redki. Že varnostna kopija je žal izjema, a posnetki vsaj ostanejo na medmrežju. Če ne drugje, pri iskalnikih napačnih oseb, kot je Clearview. Ostaja seveda dejstvo, da bistveno zmogljivejša tehnologija omogoča bistveno več, zato lahko tudi bistveno hitreje ostanemo brez veliko več …

Tehnični vidik bi lahko začeli s kamero obskuro, a bomo večji del začetnega obdobja preskočili, tja do prve leice, ki je nastala malo pred prvo svetovno vojno. Ta fotoaparat je pomemben, ker je zakoličil standardni 35-milimetrski film tudi za fotografijo. Pred tem je bil uporabljan le za snemanje filmov. Imel pa je eno težavo – kot pri ostalih brezzrcalnih fotoaparatih so uporabniki tudi tu bolj kot ne lahko le ugibali, kaj vse bo na posnetku. Ta problem so rešili šele zrcalnorefleksni fotoaparati. Prvi so se pojavili že dokaj zgodaj, v drugi polovici 19. stoletja, a so bili zapleteni in dragi, zato so se proizvajalci zatekali k drugim rešitvam, med njimi tudi dvookim fotoaparatom. V začetku 30. let prejšnjega stoletja so v tedanji Sovjetski zvezi naredili prvi zrcalnorefleksni fotoaparat, kjer je fotograf na medlici videl kader, ki bo na posnetku. Slika je bila zrcaljena, a to je bilo vseeno veliko bolje kot pri prvih leicah. Kar je bilo pri Sovjetih le inovacija, je pri Nemcih postalo široka proizvodnja in tako je Exacta 1 postala prvi resen zrcalnorefleksni fotoaparat. Do današnje tehnologije je manjkala še petstrana prizma, ki sliko preusmeri na iskalo.

Od velikih znamk manjka le Kodak, ki je bil potopljen, raztrgan, ponovno nalepljen na neznane kitajske znamke in je zdaj bolj kot ne dokončno umrl.

Od tod do digitalnih mlinčkov je bilo v svetu še nekaj večjih in manjših pretresov, a preskočimo v digitalno ero, kjer je film zamenjal košček silicija. Domači računalniki so bili že tako rekoč v vsakem gospodinjstvu in logično razmišljanje bi bilo, da bo to uporabnikom olajšalo delo tudi s fotografijami. Bolj se ne bi mogli motiti. Razen tistih, ki so hoteli nekaj več, je bilo za večino ostalih to le dodatno delo, s katerim se niso želeli ukvarjati. Od prenašanja iz fotoaparata v osebni računalnik, do izbire in obdelave ter nato še ukvarjanje s hranjenjem slik. Vsega tega takojšen ogled posnetkov na zaslonu fotoaparata ni odtehtal.

Za dodatno slabo voljo so poskrbeli fotolaboratoriji, ki so prav tako morali v korak s časom in kupiti nove naprave, s katerimi so lahko tiskali digitalne fotografije. Te niso bile poceni in cena izpisa se je prevalila na uporabnikovo stran – včasih je bila kar trikrat višja kot fotografija narejena iz klasičnega filma. Čeprav so se digitalni fotoaparati sčasoma zelo pocenili, prav tako cena izpisa fotografije, je bila škoda že narejena. Tudi ključni del, že omenjeno dolgoročno shranjevanje posnetkov, je bilo prepuščeno uporabnikom, ki še v današnjih časih na to velikokrat pozabijo. Klasični fotografski film je v tem pogledu čista zmaga – ko je enkrat razvit in kolikor toliko pravilno hranjen, se posnetki na njem brez težav ohranijo desetletja, kar pri digitalnih fotografijah sploh ni samoumevno.

Trgovci danes

Poglejmo trende od leta 1999 do 2022. Največ fotoaparatov se je prodalo leta 2011, ko jih je v promet šlo 121 milijonov, večina seveda kompaktnih. Za leto 2022 se številka giblje okoli osem milijonov, kar je manj, kot leta 2000, ko so jih prodali deset milijonov in malo več kot leta 1999, ko jih je bilo prodanih pet milijonov. V prihodnje zna številka še upasti, čeprav je zdaj upad le še okoli pet odstotkov letno in ne več 35, kot je bil med letoma 2013 in 2014.

Prodajne številke fotoaparatov kažejo dokaj klavrno podobo, če primerjamo čas pred 12 leti, a zaradi tega niso vsi slabe volje. Tomo Vrešak, Nikon Slovenija, pravi, da se je stanje končno umirilo ter da lahko zdaj več časa posvetijo profesionalnim uporabnikom oziroma jim nudijo boljšo podporo.

Andrej Rihter, 3A servis, pogreša cenejše kompaktne fotoaparate. Po njih še vedno sprašujejo predvsem starejši, ki se niso navadili na telefone oziroma niso pripravljeni kupiti brezzrcalnega fotoaparata.

Uroš Beseničar, trgovina Beseničar, pa pogreša predvsem vstopne modele brezzrcalnih fotoaparatov. Vsi se strinjajo, da danes v trgovine pridejo že dobro informirani kupci, ki vedo, kakšne so njihove potrebe in tudi poznajo cene. Oba trgovca sta menita, da bi morala fotografska podjetja več oglaševati, saj je po oglasnih akcijah viden večji priliv kupcev.

Čeprav je bil tehnološki skok v prvem desetletju novega tisočletja silovit in je ljubiteljem fotografije prinesel veliko novih možnosti, je bil še vedno bolj kot ne le preslikava klasike v digitalno obliko. Vezje za zajem svetlobe je z vsemi dodatnimi elementi bistveno debelejše kot desetinko milimetra debel film, kar je pomenilo večja ohišja, prilagoditev iskala, a pravo težavo so predstavljali objektivi, ki niso bili prilagojeni tipalom. Ta odlično lovijo svetlobo, ki pade pravokotno na njih, in bistveno slabše tisto, ki pride pod kotom. Poleg tega je del za zajem v primerjavi s filmom zelo tanek, s tem pa se povečajo vse napake objektivov, ki so bile v klasiki praktično nevidne. Ko je v svet DSLR vstopil še video, je postalo jasno, da je sam tehnični koncept zrcalnorefleksnih fotoaparatov v digitalnem svetu zgrešen. Canonu se verjetno ni sanjalo, kakšno revolucijo bo s tem naredil, a je praktično čez noč spremenil celo ekosistem snemanja videa. To je že zgodba zase oziroma če povemo drugače – vsak je dobil možnost snemanja z veliko globinsko neostrino.

Novi začetki

Prihod brezzrcalnih fotoaparatov je sovpadal s prvimi uporabnimi fotofoni in bumom družabnih omrežij. Od tod naprej je še nekaj časa kazalo na dober nov začetek, a kmalu so številke prodanih fotoaparatov začele upadati. Prvo leto –10 odstotkov, drugo –20 in nato vsako leto še malce več.

Na eni strani je ogromna večina uporabnikov s telefoni dobila tisto, kar so iskali, na drugi je profesionalni in zahtevnejši amaterski trg omahoval pred brezzrcalneži, saj so zahtevali nov pristop in tudi nove objektive. Že sam skok v digitalni svet je zahteval lep vložek, ki se je le počasi vračal, brezzrcalni svet pa je vse postavil na novo, s še večjimi vložki. Fotografska podjetja so s prehodom v novo realnost morala konkretno oklestiti tako ponudbo kot proizvodnjo in se vrniti v čas pred digitalno dobo. Če so v letih 2005–2012 predstavljali nove modele fotoaparatov na pol leta (tudi 15 primerkov v enem letu), sta danes dva fotoaparata na leto že kar visoka številka. Kompaktnih modelov za preprosto rabo praktično ne boste več našli, prav tako so konkretno okleščeni vsi amaterski modeli, DSLR pa si lahko ogledate med rabljeno opremo. Kar boste našli, bo v kategoriji brezzrcalnežev.

Tehnologija je postala dovolj zrela, za izdelavo je cenejša, ker ima v primerjavi z DSLR krepko manj gibljivih delov in jih je ujela bolj ali manj v vseh pogledih. Posebna tipala za ostrenje in merjenje svetlobe, ki so jih prej imeli fotoaparati v jašku pod zrcalom, so zdaj na samem tipalu, točke za ostrenje so po celotni površini in edini ostanek prejšnje dobe je zaklop. Imel je dvojno vlogo – določanje časa in ponastavljanje tipala. Vendar se bo tudi ta počasi poslovil, saj je Sony v svoj zadnji paradni model vgradil tipalo, ki praktično ne potrebuje več zaklopa. Najkrajši čas, ki ga zmore, je 1/80.000 sekunde, v polni ločljivosti pa lahko zajema do 120 posnetkov na sekundo. Najpomembnejša lastnost novega tipala pa je, da je Sonyju uspelo hkratno branje iz vseh pik in ne več po vrsticah, česar bodo veseli predvsem videosnemalci. Pri premikanju levo/desno je namreč pri videu velikokrat viden zamik med gornjim in spodnjim delom, tako imenovani vrteči se zaklop (rolling shutter), ki ga zdaj ne bi več smelo biti. Prav tako je na račun novega tipala omogočeno fotografiranje z bliskavico pri vseh hitrostih zaklopa.

Tipalo je sicer pomemben del zgodbe, drugi dober razlog, da je brezzrcalnim fotoaparatom uspelo, pa so objektivi. V času zrcalnorefleksnih fotoaparatov je ravno zrcalce določalo razdaljo od roba bajoneta do filma, kar je za snovalce objektivov včasih pomenilo dodatno težavo in povečalo zapletenost samega objektiva. Brezzrcalneži so to razdaljo zmanjšali za več kot polovico, in ker so že morali narediti nove objektive, so imeli proste roke tudi pri premeru bajoneta, ki so ga vsi, razen Sonyja, povečali. S tem so si odprli pot do svetlejših objektivov z zaslonko pod f1.0, a to bo verjetno izkoristil le redkokdo.

Šibka točka brezzrcalnih fotoaparatov je še vedno elektronsko iskalo. To vsaj pri boljših modelih dosega polno ločljivost HD ali celo višjo, želeli pa bi si celih 4K. Pomagala, kot je povečevanje dela slike, so na voljo že od samega začetka, a bolj pride v poštev samodejno ostrenje, ki zna prepoznavati obraze, tako človeške kot živalske, in ostritev na oči, kjer običajno želimo imeti ostrino. Novi mlinčki to opravijo osupljivo natančno in izmet neostrih posnetkov je zelo majhen. Kar bo za marsikaterega resnega fotografa še pomembnejše – v iskalu ni več zatemnitve, kot jo imajo DSLR, ampak je kader ves čas viden.

Kaj sploh še ostane fotografu, če že vse dela avtomatika? Najpomembnejše, iskanje pravega kadra. To je tisto, kar še vedno preostane tistemu, ki drži napravo v rokah, in ne umetni inteligenci.

Izguba spomina – hranjene fotografij na dolgi rok

Prvič smo brali o »skupinski izgubi spomina«, kot so temu rekli pri Fujifilmu, že leta 2005. Takrat je število digitalnih fotoaparatov strmo rastlo, izdelava posnetkov pa strmo upadala. Danes je stanje podobno, le da so digitalne fotoaparate v veliki meri nadomestili telefoni, a kar se tiče izdelave fotografij, je še slabše, kot je bilo pred 15 leti. Že omenjena družabna omrežja so si vzela tu levji delež in dodatno polenila uporabnike, kajti za večino so posnetki pri njih »shranjeni«, kjerkoli že so. A pri tem pozabljajo, da so družabna omrežja zasebne ustanove, ki politiko krojijo po svoje, kar med drugim pomeni tudi »danes si, jutri te preprosto več ni več«.

Toplo zato priporočamo vsaj minimalni higienski minimum oziroma prenašanje pomembnejših posnetkov v oblačno shrambo in po možnosti še na osebni računalnik, od tam pa na zunanji disk ... Verjamemo, da je med stotinami selfijev težko izbrati pravega, a se da. Problem digitalnih medijev pač je, da zanje v nasprotju s klasičnimi, analognimi, ne vemo, ali bodo »preživeli« 50 let in več oziroma ali jih bo takrat še sploh mogoče prebrati. Klasičen fotografski papir, če je kolikor toliko ustrezno hranjen, bo brez večjih težav uporaben 50, 100 let. V tem času utegnejo sicer barve zbledeti, a še vedno bomo lahko prepoznali vsaj osnovne obrise. Po drugi strani si z okvarjeno datoteko JPEG težko kaj pomagamo, prav tako s podatki, ki smo jih shranili v eno od oblačnih shramb, pa je ponudnik iz takega ali drugačnega razloga odpovedal storitev. Skratka, poskrbite ne le za eno varnostno kopijo, ampak za več, po možnosti na različnih mestih. Prav nič vam ne pomaga pet rezervnih kopij, če so vse v kleti, ki jih je zalila deroča voda, kot smo lahko videli letos.

Čeprav smo moderno usmerjeni, bi vam namignili še eno klasično možnost – izdelavo fotoknjig. Njihova prednost je možnost oblikovanja, glavna slabost pa cena, ki pri večjem številu strani hitro preseže 100 evrov ali več. Vsekakor izdelujte rezervne kopije na tak ali drugačen način, zanamci vam bodo hvaležni.

Facebook ne more in ne sme biti naša edina shramba fotografij.

Dva novinca

Fujifilm je v svetu digitalne fotografije posebnež. V nasprotju s Kodakom je burno desetletje preživel in poleg digitalnih fotoaparatov še vedno izdeluje tudi fotografske filme, dobršen delež njegove prodaje pa so polaroidne kamere in filmski material za slednje. Nekaj časa je za osnovo uporabljal Nikonove fotoaparate, nato pa na polno uvedel brezzrcalne, za začetek formata APS-C. Srednjeformatni so sledili dokaj pozno, prvi model je luč sveta ugledal 2016. Odločitev za večje tipalo ni napačna, saj omogoča večje število pik, čeprav je vprašanje, ali jih toliko res sploh potrebujemo.

GFX100 II je njihov šesti fotoaparat iz te serije, in čeprav z ločljivostjo ostaja pri 100 milijonih pik, prinaša druge pomembne novosti. V prvi vrsti je nov sistem ostrenja, ki si pomaga z umetno inteligenco, izboljšali so umirjevalnik slike, zvišali ločljivost iskala na 9,44 milijona pik ter dodali možnost snemanja v ločljivosti 8K. Vse to je na voljo za okoli 8.000 evrov.

Ohišje je seveda masivno in tehta dober kilogram, oblikovanje pa je dokaj standardno s kopico gumbov, ki jim po Fujifilmovi maniri lahko spreminjamo namen. Zadnji zaslon je gibljiv navzgor/navzdol in je občutljiv na dotik, prek njega lahko nadziramo točke ostrenja. Osem posnetkov na sekundo se ne sliši prav veliko, a za srednji format bo več kot dovolj. Ostrenje omogoča prepoznavanje ljudi in živali ter zna samodejno ostriti na oko. Najvišja občutljivost je ISO 102.400, a dvomimo, da boste to kdaj uporabljali, saj je tu šuma že veliko in preveč.

Pomembnejši so dinamični razpon in vgrajene simulacije klasičnih filmov, ki pri Fujfilmu naredijo poseben čar. Čeprav so že tudi prejšnji modeli znali snemati video, je tu že omenjen skok na 8K oziroma snemanje 4K pri 60 posnetkih na sekundo.

Nikon Z8 je nadaljevanje uspešne zgodbe modela D850 v brezzrcalni obliki z dodatkom vsega mogočega, kar je trenutno na voljo. Tipalo ima 46 milijonov pik, a ključne spremembe so tudi tu v samem drobovju. Občutljivost ISO je od 32 do 102.400, na tipalu je 451 posebnih točk za ostrenje, ki pokrivajo praktično celotno površino tipala. Tudi ta zmore snemanje videa v ločljivosti 8K. V nasprotju z GFX 100 II ima največjo hitrost zajema 30 posnetkov na sekundo in najdaljši čas odprte zaslonke 15 minut.

Tudi tu je kup gumbov z bližnjicami, glavni zaslon lahko uporabimo za nastavitev točke ostrenja ali kot sprožilec. Tisto, kar bodo resni uporabniki najbolj cenili, je prepoznavanje objektov, od ljudi do živali, in s tem določanje prave točke ostrenja. Po velikosti ne zaostaja prav veliko za Fujifilmom in od njega je celo malo lažji.

Če pogledamo oba fotoaparata, imata kar nekaj skupnih točk. Od ostrenja, ločljivosti videa do uporabe zaslona za aktivno fotografiranje. S tem se je uporabniška izkušnja približala mobilnim telefonom, čeprav zaslon seveda nikoli ne bo tako velik, kot ga zmorejo ti. Vsekakor je moderen fotoaparat danes tudi spodobna videokamera, kar mnogi z veseljem uporabijo.