Novi univerzitetni center

Pri nas so se večuporabniški sistemi s časovnim dodeljevanjem uveljavili šele v 80., predvsem s prihodom supermini računalnikov DEC VAX-11. Svojevrsten mejnik pa v tem pogledu predstavlja že nov univerzitetni računalniški center z osrednjim računalnikom DEC System 10. Njegova namestitev napoveduje vstop v obdobje interaktivnega računalništva in sodobnih računalniških omrežij.

Starejša različica računalnika DEC PDP-10.

Hkratno interaktivno delo več uporabnikov prek oddaljenih povezav je postalo mogoče šele na računalnikih s časovnim dodeljevanjem. Najbolj značilni in inovativni med njimi so bili prav veliki računalniki iz družine DEC PDP-10, kasneje poznani tudi pod nazivom DEC System 10 in System 20. Ti so v računalništvo vnesli še številne druge novosti, ki se danes zdijo samoumevne in predstavljajo velik napredek v uporabnosti in povezljivosti. Ponašali so se z zmogljivim terminalskim uporabniškim vmesnikom, s pravim datotečnim sistemom in z vsestranskimi programskimi zmogljivostmi. Uporabnikom so omogočili so bolj aktivno in neposredno udeležbo, z njimi pa so zares postale očitne tudi prednosti, ki jih lahko nudijo dobro razvita računalniška omrežja.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Računalništvo je do konca 70. let sicer vedno manj slonelo le na velikih računalnikih. Del prej povsem centraliziranih zmogljivosti so najprej začeli prevzemati zelo dostopni mini računalniki, za njimi pa še cenejši in v 80. že povsem primerljivo zmogljivi mikroračunalniki. Veliki osrednji računalniki so seveda tudi v 80. še igrali pomembno vlogo, predvsem pri obsežnejših in zahtevnejših nalogah, vendar se je vedno večji del obdelave podatkov vztrajno selil na mesto njihovega izvora. Ustrezno temu so se spreminjali tudi pogledi na računalniška omrežja. Pomen porazdeljene obdelave in interaktivnega dostopa so dobro razumeli tudi na Univerzi v Ljubljani, vendar so bile razmere pri nas težke. Sredstev za sodobno opremo je bilo vedno premalo na vseh področjih, ne le na področju računalništva.

DEC System 10 v RCU Ljubljana (1981–1987)

Računalniški center univerze (RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega osrednjega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam kmalu namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, in je imel zmogljivost približno 1 MIPS. Uporabljal je že nekoliko zastarel pomnilnik z magnetnimi jedri, zato je vsaka pomnilniška enota na skoraj dveh kubičnih metrih vsebovala le 256 tisoč 36-bitnih besed pomnilnika, kar je primerljivo z 1,2 MB. V centru so namestili tudi več mini računalnikov Delta 340 (DEC PDP-11/34), ki so kot dodatni procesorji skrbeli za vse vhodno-izhodne in komunikacijske operacije.

Operaterska konzola procesne enote DEC KL-10.

Računalnik je bil resnično vsestranski in je poleg zelo zaželenega hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov omogočal tudi običajne paketne obdelave, upravljanje procesov v realnem času in grafično delo. DEC System 10 je ponujal široko paleto prevajalnikov, sistemskih storitev in pripomočkov za operacijski sistem TOPS-10. Omogočal je tudi preprost prenos programske opreme iz drugih računalnikov in operacijskih sistemov. Zaradi njegove izredne popularnosti v univerzitetnih okoljih po svetu je bilo na voljo obilico programskih paketov za statistiko, matematiko in številna druga znanstvena področja. To so bili tudi glavni razlogi, da so se v RCU odločili za nakup. Namestili so še nekaj terminalov Kopa 1000 (DEC VT-100) in teleprinterjev DEC LA-34.

DEC System 20 v RCU Ljubljana (1985–1987)

Do sredine 80. so v RCU vzpostavili oddaljene povezave do fakultet, knjižnic in nekaterih drugih enot univerze. V okviru finančnih možnosti so skrbeli za nakup in namestitev vse programske opreme potrebne za uporabnike, za razvoj lastnih rešitev in vzgojo kakovostnih kadrov. V največji mogoči meri so poskušali zadovoljiti potrebe vseh deležnikov. Narodna in univerzitetna knjižnica, Centralna tehniška knjižnica in vse strokovne knjižnice fakultet so na računalnik prenesle svoje in nekatere tuje podatkovne zbirke, v centru pa so zanje razvili nov programski paket za interaktivno delo s podatkovnimi zbirkami IBIS. Vzdrževali so tudi povezavo do Republiškega računskega centra in Računalniškega centra Univerze v Mariboru.

Boj za premoč

Zaradi vztrajnega lobiranja in razprtij med Elektrotehno in Iskro so na univerzi večkrat pretehtali možnosti, vendar so vztrajali pri odločitvi za računalnik DEC. To so mnogi razumeli kot nezaupnico Iskri, ki je takrat začela izgubljati vodilni položaj na področju računalništva v državi.

Kljub temu da je del kupnine prispevala Raziskovalna skupnost Slovenije, so imeli v centru precej težav z obročnim odplačevanjem računalnika, zato so morali kmalu del zmogljivosti oddati zunanjim naročnikom. Z računalnikom je bilo sredi 80. povezanih več kot sto terminalov, zato so leta 1985 morali pridobiti še dodaten računalnik DEC System 20 model 2060. Ta je bil v mnogih pogledih enak kot njegov starejši brat in je celo uporabljal enako procesno enoto DEC KL-10. Najpomembnejše razlike med njimi so bili nov operacijski sistem TOPS-20, hitrejši pomnilnik in nove diskovne enote. Oba računalnika sta delovala v centru do leta 1987.

Študij računalništva in Mikroračunalniški laboratorij (1982–1988)

Na začetku 80. se je tudi katedra za računalništvo in informatiko na Fakulteti za elektrotehniko preselila v nove prostore dograjene stavbe na Tržaški 25. V šolskem letu 1981/82 so tako lahko začeli izvajati nov samostojen štiriletni študij računalništva, ki so ga načrtovali že od leta 1976 in je zajemal področja programske opreme, strojne opreme in informatike. Opremili so novo računalnico, najprej z 10 zaslonskimi terminali, sredi 80. pa so dobili tudi prve osebne računalnike in delovne postaje. Potem ko so na fakulteti v 70. predvsem sodelovali pri raziskavah in razvoju telekomunikacijskih računalnikov za Iskro, so v tem času napore usmerili tudi v zasnovo lastnega mikroračunalnika za Gorenje in leta 1982 ustanovili Mikroračunalniški laboratorij. Podjetje Hewlett-Packard jim je takrat podarilo tudi napreden mikroprocesorski razvojni sistem HP 64000, ki so ga lahko uporabljali pri razvoju strojne in programske opreme za 8- in 16-bitne mikroprocesorje različnih proizvajalcev. Omogočal je simulacijo in logično analizo načrtovanih vezij.

Računalnik DEC System 20 v ohišju po zgledu serije DEC VAX.

Projekt mikroračunalnika Dialog (1980–1985)

Mikroračunalnik Dialog so v laboratoriju načrtovali po zgledu zelo cenenih in razširjenih hišnih računalnikov TRS-80 podjetja Tandy corporation. Za osnovo je ekipa uporabila 8-bitni mikroprocesor Zilog Z80 s 64 KB pomnilnika. Programiranje je potekalo v zbirnem jeziku, vso programsko opremo pa so, kot je bilo običajno pri hišnih računalnikih, namestili na vgrajen bralni pomnilnik velikosti 16 KB. Takrat zelo težko dostopen material za izdelavo računalnika so laboratoriju iz tujine dobavljali prek Gorenja.

Po zgledu drugih cenenih hišnih računalnikov iz tega obdobja so Dialog zasnovali brez pravega operacijskega sistema. Zanj so izdelali le tolmača (interpreter) z lastno različico programskega jezika BASIC, ki so ga imenovali FEBASIC. Vseboval je urejevalnik in izvajalnik programov ter programska paketa za osnovne vhodno-izhodne in aritmetične operacije.

Gorenje Dialog 20.

Do serijske proizvodnje računalnika ni prišlo, projekt razvoja pa je bil leta 1982 v luči sodelovanja z Iskro Delto začasno prekinjen. Leta 1984 so se ob vsesplošni mikroračunalniški evforiji na domačem trgu pojavile nove priložnosti, zato so projekt spet obudili. Ta prva različica je takrat postala poznana kot hišni Dialog. Njegova proizvodnja je bila le nekaj mesecev za tem preklicana zaradi nerentabilnosti, začeli pa so razvijati novo različico, poznano kot osebni Dialog, ki je omogočala tudi uporabo operacijskega sistema CP/M.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.