Novo in hitrejše

Programska oprema postaja z leti praviloma zajetnejša in s tem počasnejša. Do nedavna je veljalo enako  tudi za operacijski sistem Windows.

Z divjim razvojem procesorjev in drugih računalniških komponent je bilo varčno delovanje operacijskih sistemov Windows nekoliko potisnjeno v ozadje. V Microsoftu so menili, da bodo novi sistemi nameščeni na novo, vedno zmogljivejšo strojno opremo. To je seveda tudi bolj ali manj držalo, a je tako po domovih kot po pisarnah ostalo kup povsem delujočih računalnikov, ki so z novimi sistemi vedno teže shajali.

Pred nekaj leti smo to preizkusili tudi v praksi. V enako virtualno napravo smo namestili sisteme Windows XP, Windows 7 in Windows 8 ter jih primerjali med seboj. Primerjava res ni najlažja, a je kazala na to, da se je Windows XP znašel bolje od novejšega Windows 7. Takrat smo preverjali predvsem to, kako se leta in leta popravkov poznajo pri hitrosti delovanja. Ugotovili smo, da popravki z leti resda malce upočasnijo računalnik, kljub temu pa so razlike dovolj majhne, obenem pa so se nekatera področja tudi izboljšala (delovanje grafike, brskanje po spletu).

Ko smo pred tremi leti dočakali izid Windows 8, se je že marsikaj spremenilo. V spletu smo lahko brali o skorajšnjem propadu namiznih računalnikov, vedno več se je pisalo o tem, kako bodo prevladali pametni telefoni, tablice, razni Ultrabooki in najrazličnejše kombinacije vsega naštetega. Namesto grafičnega kiča je v ospredje prodrla želja po preprostejšem, učinkovitejšem delovanju na tej  energijsko varčnejši opremi.   

To so upoštevali tudi v Microsoftu in sistem Windows 8 je bil prvi, ki je ohranil minimalne strojne zahteve predhodnika. Še več, na našem preizkusu se je na enaki strojni opremi v marsičem odrezal bolje od Windows 7. Zasedel je manj prostora na disku (to je v dobi SSDjev spet postalo nekoliko pomembnejše) in občutno znižal zagonski čas (celo v primerjavi z Windows XP).

Je pa imel Windows 8 druge težave, glavna ovira je predvsem njegov vmesnik, ki je preveč očitno namenjen delu na napravah, občutljivih za dotik. Uporabniki klasičnih namiznih računalnikov in prenosnikov niso imeli z novim vmesnikom kaj početi, tako smo jim računalnikarji pospešeno nameščali nadomestne programe, ki so vrnili vsaj klasični menu Start, če ne še kakega drugega elementa starejših okenskih sistemov. Windows 8 je tako kljub tehnični dovršenosti doživel podobno usodo kot pred njim Windows Vista – uporabniki smo ga bolj ali manj ignorirali in raje ostali pri Windows 7.

V Microsoftu so seveda slišali kritike, še hitreje so dojeli govorico denarja. Windows 8 se ni prodajal tako, kot bi si želeli, zato so še pohitrili razvoj naslednje različice. Z Windows 10 so si želeli popraviti nekatere očitne napake Windows 8, obenem pa obdržati zamisel o preprostem, čistem vmesniku in o hitrem delovanju tudi na strojno šibkejši (a toliko varčnejši) opremi. Sistem tako ohranja povsem enake minimalne specifikacije kot Windows 8 oziroma Windows 7 pred njim – procesor s frekvenco 1 GHz, 1 GB pomnilnika (v 32-bitni različici) in 16 GB prostora na disku (spet v 32-bitni različici).

V praksi

So pa spet obljubljali še hitrejše in bolj gladko delovanje. Odločili smo se preveriti stanje, konkretno tako, da smo novi sistem namestili na dobrih sedem let star računalnik, vzporedno z Windows 7. Uporabili smo povsem klasični namizni računalnik iz leta 2008. Uporablja za tiste čase sorazmerno dober procesor iz Intelove družine, Core 2 Duo E8400 s taktom 3 GHz. V osnovi je imel računalnik 1 GB pomnilnika in klasični disk. Pomnilnika je v praksi res premalo za kakršnokoli resno delo (predvsem ob hkrati rabi več programov), zato smo dodali še en modul in s tem dvignili pomnilnik na 3 GB. Za potrebe preizkusa smo sistema namestili tako na klasični, vrtljivi disk kot na pogon SSD.

Prvo, kar smo opazili, je čas, potreben za namestitev, in velikost, ki jo operacijski sistem zasede. Windows 7 z že vključenim paketom popravkov SP1 je kljub temu potreboval malo goro dodatnih popravkov, več kot 1 GB. Tako je sistem po namestitvi popravkov in protivirusnega programa Microsoft Security Essentials (ta je pri Windows 10 že vgrajen) zavzel 22,5 GB prostora, za namestitev smo potrebovali vse popoldne. Windows 10 je po manjšemu številu popravkov zavzel 13,8 GB, namestitev je bila končana v tridesetih minutah. Za primerjavo – Windows XP je po vseh popravkih prišel do nekaj čez 8 GB.

Pravega preizkusa zmogljivosti nam sicer ni uspelo opraviti, saj nismo našli programa, ki bi nam znal v obeh sistemih prikazati relevanten podatek – še najbliže je prišel PCMark v različici 7, ki se je namestil in zagnal brez težav v obeh sistemih, a je v desetici pokazal petkrat premajhen rezultat.

Najbolj prepričljiv je podatek o novem zagonu sistema. Pri vklopu ugasnjenega računalnika smo pri Windows 7 čakali slabo minuto (52 sekund), da smo prišli do namizja, pri Windows 10 pa le še 31 sekund. Čisto za primerjavo – stara namestitev XPja je na tem računalniku do namizja potrebovala 39 sekund. Pri tem velja poudariti, da je za približno deset sekund odgovoren BIOS, ob določenih nastavitvah (recimo napačno nastavljen vrstni red zagonskih naprav) še celo več.

V računalnik smo nato vgradili še pogon SSD – Kingston model SSDNow V300 velikosti 120 GB. Gre za razmeroma poceni pogon (v času pisanja velja pri nas 67 evrov), ki je kakor nalašč za nekoliko starejše računalnike. Pri uporabi pogona SSD se je čas zagona pri Windows 10 zmanjšal na 19 sekund, pri Windows 7 pa na 26 sekund – spet je pri tem približno 10 sekund porabil BIOS. Že pri navadnem disku je bil Windows 10 nadvse odziven (bolj kot sedmica), po vgradnji SSDja pa je računalnik dobesedno letel.

Vsekakor smo nad rezultati navdušeni, če ne kar rahlo presenečeni, saj nismo pričakovali tako velikih sprememb. Vsekakor menimo, da je nadgradnja na Windows 10 smiselna, vsaj pri računalnikih, ki imajo 2 GB pomnilnika in procesor iz družine Core 2 – še toliko bolj, če je na njem slučajno še Windows XP.

O nadgradnji z diskom SSD za 67 evrov pa… saj veste o čem govorimo, mar ne?