Novoletne zaobljube

Leto je naokoli, v Monitorju ga končujemo s povzetkom najboljših naprav, ki smo jih imeli čast preizkusiti v zadnjih dvanajstih mesecih. Sam pa ga končujem z nekaj novoletnimi zaobljubami, ki jih bom poskušal izpeljati kar čim prej.

Najprej pa malce ozadja. Verjetno se vsi strinjamo, da je življenje »v zadnjem času« veliko bolj stresno, kot je bilo za večino izmed nas (ali celo naših staršev, da o starih starših niti ne govorim) še nedavno. Včasih pač nis(m)o delali z računalniki. Česarkoli s(m)o se lotili, smo si za opravilo vzeli čas, se mu posvetili in ga opravili. Morda počasi, a zanesljivo. Nato so prišli računalniki, s katerim smo določena opravila opravili veliko hitreje – odprli smo urejevalnik besedil ali preglednico in stroju prepustili »računsko delo«. Nato je prišel internet.

Kar naenkrat je postalo vsakdanje, da so vsi računalniki povezani v internet, tako doma kot v službi. Zakaj točno to velja v (večini) služb, ni popolnoma jasno, toda tako je. Računalnik, ki ni povezan, danes v resnici ni koristen. Uporabniki s(m)o začeli uporabljati internet kot nekaj, kar je vedno na voljo in nam pomaga, tudi ko pomoči ne potrebujemo res nujno. Vsako stvar je treba na hitro še »poguglati«, če visenje na Facebooku zaenkrat preskočim. Hej, moj sodelavec celo telefonira vedno s pomočjo slušalke, da ima proste roke in lahko po potrebi med pogovorom še malce pogugla.

Ključna težava pa je seveda elektronska pošta, ki leti in »uletava«, kadarkoli se ji zdi, sredi dela, sredi razmišljanja, vedno in vselej. In tako kot smo vajeni, da ob zvonjenju telefona v trenutku odložimo vsako delo (čeprav bi lahko kličočega tudi kasneje poklicali nazaj), tako smo navajeni, da na pisk prispele elektronske pošte odgovorimo takoj. TAKOJ! Vsaj jaz.

In že smo v svetu večopravilnosti, multitaskinga, po domače. Tipki Alt in Tab sta na moji tipkovnici najbolj zlizani, med programi (ok, med Outlookom in Chromom/Wordom/Excelom. In Google Talkom oz. Hangoutsom!) preklapljam kot za stavo. In se ob tem počutim noro produktivnega, saj, hej, opravljam več poslov hkrati! Pa jih res?

Za začetek opažam, da si ne zapomnim prav nič od informacij, ki so kratkoročnega značaja. Recimo ženinega navodila, naj na poti domov kupim solato. Take informacije (ki seveda priletijo po elektronski pošti) se izgubijo v trenutku, ko jih preberem. Pomaga le, da si jih nekam zapišem. V Outlookova opravila, recimo. Ali pa kar v (Outlookov) koledar. Nak, ne deluje, tam je že toliko stvari zapisanih, da se na seznamu starih in že preteklih zadev ne znajdem več. Nato sem začel uporabljati Googlov Keep, samo zato, da mi na telefonu zazvoni z drugim zvokom kot Koledar, da mi vzbudi pozornost. Zaenkrat še gre. Za kratkoročne zapiske v računalniku pa sem začel uporabljati kar Beležnico/Notepad, ki sem ji priredil tipkovno kombinacijo Ctrl-Shift-N. Ko imaš na zaslonu nekaj beležnic, ki ti jemljejo kar največ koristne površine, je to dobra pot do tega, da si (morda) zapomniš vsebino.

Težava je v tem, da človeški možgani v resnici sploh ne »multitaskajo«, temveč »task switchajo«. Le preklapljajo med opravili in se potemtakem vsakemu posvetijo le skrajno površno in površinsko. Poleg tega, da zaradi tega trpi natančnost opravljenih del, je menda dejstvo (tako raziskovalci), da trpi tudi časovna komponenta dela; da, počasnejši smo. Poleg tega pa smo redno v stresu. Ko slučajno nismo, se nam zdi, da imamo očitno premalo dela, saj bi morali biti.

Za leto 2014 se zatorej zaobljubljam, da se bom izogibal preklapljanju med opravili. Za začetek bom ob začetku nekega opravila ugasnil Outlook (hej, ugasnil bom tudi Facebook!). Nato se bom poskušal prisiliti, da tudi doma ne bom ob vsakem sprehodu mimo telefona poškilil, ali na njem morda utripa LEDica, ki nakazuje novo elektronsko pošto ali neposredno sporočilo. Če ne bo drugače, ga bom postavil na kako visoko polico na omari … Še več, med plezanjem za konec tedna ne bom imel več telefona v žepu, navsezadnje raje zamudim kako elektronsko pošto ali SMS, kakor razbijem telefon. In, da, med pitjem piva s kolegi se ne bom več ukvarjal s preverjanjem elektronske pošte. No, prav, tega v resnici že zdaj ne počnem, ker se mi zdi zelo nevljudno, poznam pa ljudi, ki to redno počno. Pa v vrsti pred blagajno tudi ne bom več preverjal statusov na Facebooku. Ali pač? Hm, je bolj koristno stati v vrsti in gledati v tla ali v telefon? No, to bom še videl.

Torej, naj se novo leto 2014 začne!

P.S.: Škoda, da nisem zaobljube začel izvajati že danes, pa bi že ta uvodnik nastal veliko hitreje. Ko bi vsaj Outlook med pisanjem ugasnil …