Novosti na področju videokonferenc - Tekma za virtualno sestankovanje se zaostruje

Videokonferenčni sistemi so v času epidemije postali nepogrešljivo sredstvo za kolikor toliko normalno delo, učenje pa tudi druženje na daljavo. Računalniška podjetja zato že od pomladi delajo nadure, da bi množice uporabnikov nagovorila k izbiri prav njihove videokonferenčne rešitve. Še nikoli se nobena kategorija programske opreme ni razvijala tako hitro kot prav orodja za komuniciranje in delo na daljavo. Mnoge analize kažejo, da to zdaj že postaja tehnologija, ki spreminja družbo, tudi za čase po epidemiji.

Zoom je postal velika uspešnica predvsem zaradi boljše podpore za veliko število hkratnih udeležencev video seje.

Redko se dogaja, da v istem letu dvakrat na veliko pišemo o isti skupini izdelkov, toda leto 2020 po vseh kriterijih vsekakor ni običajno. Ko smo letos konec spomladi prvič pregledali področje ponudbe videokonferenčnih rešitev, tudi kot pomoč javnosti, saj je večina tovrstne rešitve prvič resno vzela v roke, smo kar nekako slutili, da je tedanje stanje ponudbe šele začetek novega vala razvoja in inovacij.

Danes je že jasno, da na področju video konferenc poteka nora tekma za naklonjenost kupcev, ki so zaradi razmer dobesedno prisiljeni uporabljati vsaj eno od platform, ki so na voljo. Marsikje, denimo v šolstvu, dobesedno uporabljajo vse, kar je mogoče, pač zato da zadovoljijo velikansko povpraševanje po stikih na daljavo.

Proizvajalci v zadnjih mesecih hitijo, da bi lahko zadovoljili povpraševanje, že kar življenjsko nujo uporabnikov. V ozadju se vzpostavlja ogromna struktura strežniških storitev v oblaku za podporo video konferencam, a vse kaže, da prepustnost in zmogljivost na koncu kar zadostujeta. Res je, da po vsakem začetku delovnika, še bolj pa pouka na daljavo, po svetu poročajo o težavah, prekinitvah in počasnem delovanju. Toda kolikor je mogoče spremljati, gre za kratkotrajne težave, ki so sproti odpravljane.

Infrastruktura torej ni problem, in kot kaže, ne bo dejavnik odločitve. V ospredju pa so zato želene ali celo zahtevane funkcionalnosti programske opreme, ki močno vplivajo na to, da se posamezna skupina, podjetje ali celo skupnost (na primer šolski sistem) odloči za to ali ono platformo. Naklonjenosti je deležna tista, ki nudi lažjo uporabo, varnost, zanesljivost, pa tudi tista, ki nudi nekaj več kot tekmeci.

Tokratno zato osvežitev pregleda ponudbe opravljamo nekoliko drugače kot sicer. Pogledali bomo, kaj je novega na področjih funkcionalnosti in načinov rabe, ne pa skozi temeljitejši pregled posameznih izdelkov. Glavni »krivec« za tak način razvoja je podjetje Zoom, ki je na začetku epidemije ponujalo tisto nekaj več. Kar pa zdaj drugi pridno kopirajo, razvijajo in dodajajo zanimive novosti, ki jim tudi Zoom ne more vselej slediti.

Večuporabniška srečanja

Čeprav videokonferenčni programi že vrsto let podpirajo komunikacijo med več sogovorniki in lokacijami, je epidemija pričakovanja in potrebe na tem področju močno povečala. Če je bilo v preteklosti dovolj, da so video konference podpirale do 10 oseb ali lokacij, od leta 2020 govorimo o druženju bistveno večjih skupin. Lep primer je šolski razred, kjer je sočasno krepko čez 20 ali celo 30 oseb.

Niso redki primeri, kjer se številka sodelujočih povzpne celo proti 100. Microsoft je zato najavil, da bo konec leta svoj sistem Teams nadgradil do mere, da bo podpiral do 1.000 sodelujočih v interaktivni komunikaciji. Mimogrede, Teams in drugi programi sicer podpirajo tudi večjo število udeležencev (Teams do 20.000), a le kot slušatelje.

Microsoft v orodju Teams ponuja Together Mode, v katerem so uporabniki prikazani na tribunah ali v predavalnici.

Nekateri programi tovrstnih številčnih srečanj še vedno ne podpirajo ali pa se z večanjem števila sodelujočih njihova hitrost in pravilnost delovanja komunikacij hitro degradirata. V ospredje pridejo težave, ki jih pri manjšem številu sodelujočih sploh ne opazimo.

Upam si trditi, da je ta na videz manjša sprememba namena rabe močno prispevala k rasti uspeha družbe Zoom. Njihov program brez težav podpira večjo množico ljudi, ne da bi se video seja sesula ali degradirala čez mejo neuporabnega. Uporabnike je privabila predvsem možnost hkratnega pogleda do 25 (5 x 5) ali celo do 49 (7 x 7) pomanjšanih zaslonov (mrežasti pogled, angl. grid view) drugih sogovornikov, kar daje vtis skupnosti in približa uporabnike.

To pogled je čez noč postal praktično obvezna lastnost za vse videokonferenčne programe, čemur so se čez poletje prilagodili številni tekmeci, kot sta Microsoft Teams in Google Meet. A Zoom še vedno ponuja najprijetnejšo uporabniško izkušnjo, zlasti tam, kjer je število uporabnikov zelo veliko.

Mrežasti pogled seveda ni najbolj primeren za vse namene rabe. V praksi je morda še bolj uporaben pogled, kjer je v ospredju oseba, ki trenutno govori, tam pa pridejo v poštev algoritmi, ki poskušajo čim učinkoviteje zaznati govorca, predvsem z analizo zvoka. V ozadju se hkrati trudijo najsodobnejši algoritmi za strojno učenje, ki poskušajo zmanjšati šum in izolirati govor osebe od zvoka v ozadju. Kako pomemben je ta del, priča primer podjetja Cisco, ki je samo zaradi tega področja kupilo specialista BabbleLabs, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo pri razpoznavi in izmenjavi zvoka.

Teams od nedavnega podpira sobe za delovne skupine.

Vemo pa, da za je kakovostno delovanje video konferenc nujno, da so sodelujoči disciplinirani in ne skačejo drug drugemu v besedo. Za take primere je bolje, da program omogoča pogled z možnostjo fiksiranja določenega govorca.

Pri zelo velikih skupinah pride prav, da lahko tudi posamezni slušatelj sam izbere, koga bo spremljal na zaslonu. Tu so razlike med programi še precejšnje, a razlika do naprednih funkcionalnosti Zooma hitro kopni.

Omeniti velja še Microsoftov Skupinski pogled (Together mode), kjer so hkratni pogled uporabniških zaslonov razširili z navidezno resničnostjo in pričarali, kot da osebe, ki sodelujejo na daljavo, sedijo v isti predavalnici. Microsoft se je celo dogovoril z organizatorji ameriške košarkarske lige NBA, da so tribune okoli prizorišča finalnih dvoboj opremili z velikanskimi zasloni, ki so kazali oddaljene gledalce v skupinskem pogledu.

Sobe za delovne skupine

Delo na daljavo v velikih skupinah je zelo specifično in s temu namenjeno opremo je včasih težko oponašati nekaj, kar zlahka naredimo, kadar imamo srečanje ali sestanek v fizični obliki. Težko je, denimo, sodelujoče razdeliti na skupine in omogočiti, da te vzporedno komunicirajo na še vedno sprejemljiv način. Ker je komunikacijski kanal v resnici le eden, hitro opazimo, da tako ne gre.

Tako kot tekmeci, tudi Google Meet podpira namestitev alternativnega ozadja ali zameglitev ozadja.

Zoom je bil tudi na tem področju prvi, ki je omogočal začasno preselitev skupine sodelujočih v ločene video seje. Skupina tedaj sliši in vidi le svoje člane in ti med seboj tudi lahko delijo svoje zaslone, dokumente in druge elemente video konference. Na ta način ne motijo drugih sodelujočih.

Zoom je šel celo tako daleč, da sklicatelju oziroma upravitelju sestanka omogoča, da se vključi v posamezno skupino ali pa izključi iz nje in v glavno sejo na koncu prenese zapiske, zaslone in druge elemente, ki jih je ustvarila skupina.

Tak scenarij je idealen za šolanje na daljavo, saj je to zelo pogost način dela v šolskem okolju. Toda ta funkcionalnost še zdaleč ni omejena zgolj na šolsko okolje. Na ta način se lahko v svojo skupino lahko umaknejo tisti, ki želijo določene stvari prediskutirati, ne da bi to videli in slišali vsi sodelujoči na sestanku. Podobnih primerov rabe je še več.

Najbrž tudi tu ne bo presenečenje, če zapišemo, da večina tekmecev zdaj že podpira ali pa vsaj najavlja podporo za ločene sobe za delovne skupine. Microsoft Teams sobe za delovne skupine podpira od začetka jeseni, Google pa je to funkcionalnost dodal šele nedavno. Sprva jo bodo videli samo uporabniki rešitve Meet, ki je namenjena področju izobraževanja, tam pa bo mogoče vzpostaviti do 100 virtualnih delovnih sob.

Microsoft skupaj s partnerji za videokonference začenja ponujati namenske naprave Teams Displays.

Skrb za red in zasebnost

Ko se v video konferencah pojavi veliko število ljudi, po možnosti celo takih, ki jih organizatorji ne poznajo ali pa so jih povabili prek javno objavljene povezave na dogodek, je skoraj nujno, da zna videokonferenčni program poskrbeti za nekakšen red, preverjanje ob vstopu pa tudi zasebnost rabe.

Spomnimo se pojava v prvem valu epidemije, ko so nepovabljeni gosti lahko dobesedno vdrli v video seje programa Zoom (od tu izraz zoombombing) in tako ali drugače motili, celo strašili ter žalili sodelujoče.

Od tedaj se je celotna industrija prilagodila in v programe vgradile številne mehanizme, ki omogočajo varnost, zasebnost, predvsem pa red. Nekaj, kar je še posebej pomembno pri šolanju na daljavo.

V večini programov lahko preprečimo dostop anonimnim in neznanim gostom. Pri Zoomu so šli tako daleč, da lahko preverjajo avtentičnost dostopa z geslom za dogodek. Podprta je dvofaktorska avtentikacija (2FA), tako da lahko organizator povezavo in geslo pošlje po različnih poteh ter s tem ohrani nadzor na tem, kdo bo dejansko lahko sodeloval v video povezavi.

Praktično vsi programi so uvedli koncept video čakalnic, kjer mora povabljeni ali gost počakati, da ga organizator spusti na dogodek. Mimogrede, večina programov tudi podpira, da lahko organizator kršitelja po potrebi blokira in izloči s sestanka.

Koncept čakalnic se od programa do programa precej razlikuje. Zadnji je svojo platformo na tem področju obogatil Google v programu Meet, kjer omogoča množično sprejemanje iz čakalne vrste namesto posamezno, med drugim pa tudi, da se osebe v čakalnici lahko opcijsko celo pogovarjajo, preden jim organizator omogoči dostop do glavne seje.

Mislimo, da je koncept čakalnic ena od tistih funkcionalnosti, ki se bo v prihodnje še močno izboljševala. Pomislite, kako bi lahko bila videti čakalnica pri virtualnem obisku zdravnika ali denimo upravne enote. Ne dvomimo, da bodo proizvajalci v to zagrizli.

Za red pa je vse bolje poskrbljeno tudi v samih video sejah. Vsi vemo, da je za nemoteče delo dobro, da ima mikrofon po možnosti vključen le trenutni govorec. Preveč vklopljenih mikrofonov pripelje do nerazumljivega zvoka, motenj zaradi odmevov in hitro naraščajočega nezadovoljstva sodelujočih. Boljši programi omogočajo, da tudi druge osebe, denimo organizatorji, lahko vklapljajo in izklapljajo mikrofone pa tudi video kamere. Vprašanje časa je, kdaj bo to počela kar sama programska oprema namesto uporabnikov.

Praktično vsi programi omogočajo virtualni dvig roke, kjer lahko posameznik zaprosi za besedo. To je skoraj nujno tam, kjer se ne uporablja video prenosa in se je treba odločiti, ali je čas za začetek govorjenja zgolj ob poslušanju sogovornikov. Če nimamo vizualne pomoči, kdaj je primerno začeti govoriti, je možnost dviga virtualne roke skoraj nujna za kulturne in učinkovite pogovore.

Zoom je združil moči s partnerji za podporo Zapps, kjer lahko nudijo svoje podatke neposredno v videokonferenco.

Še ena novost, ki jo zaradi zasebnosti zdaj podpirajo že praktično vsi, je možnost definiranja poljubnega ozadja za video posnetkom osebe. Nekateri omogočajo, da lahko ozadje zamenjamo s poljubno fotografijo, ga zameglimo ali celo nadomestimo z drugim video posnetkom. Tudi na tem področju pričakujemo še obilico novosti.

Varnost povezave

Ena največjih bojazni uporabnikov po vsem svetu je dvom, ali so njihove video konference varne in ali jim res nihče ne prisluškuje. Področje video konferenc je glede tega še mlado in ta vidik je bil doslej precej zapostavljen. Tudi zato, ker so v poslovnem svetu doslej varnost dosegali na drugačne načine (povezave VPN, avtorizacija uporabnikov). Toda epidemija je tudi na področju varnosti spremenila zahteve in pričakovanja uporabnikov.

Danes je nekako pričakovano, da videokonferenčni program nudi šifriranje podatkov od izvora do ponora (end-to-end encryption – E2EE) in s tem onemogoči, da bi tretja stran zlahka in na preprost način prestrezala komunikacije in prisluškovala videokonferenčnim sejam.

Da ni vse tako, kot bi moralo biti, lepo priča zgodba, ki jo je skuhal prav Zoom. Spomnimo se, da so še v začetku leta trdili, da so njihove povezave varne, a so se zlagali, kar se tiče načina šifriranja povezave, ki to ni bila povsem od konca do konca. Zoom je sicer to popravil in začel nadgrajevati obstoječe omrežje, a škoda je bila že storjena. Tako v ugledu kot tudi finančna, saj so si s tem nakopali tožbe.

Zanimivo, da so sprva boljše šifriranje poskušali prodati samo plačljivim uporabnikom, vendar je v javnosti to naletelo na precejšnja negodovanja, tako da so hitro klonili in popolno šifriranje E2EE z 256-bitnim ključem AES-GCM obljubili za vse.

Ko govorimo o varnosti povezav prek interneta, je vselej težko določiti, katera raven zaščite je še dovolj dobra in primerna za posamezno skupino uporabnikov. Čeprav vsi stremimo, da zlorab ne bi bilo, najvišja stopnja zaščite ni vselej mogoča ali smiselna, saj vpliva na samo kakovost, predvsem pa prepustnost (največje število sodelujočih) v sejah. Prav zato imajo manjše platforme, ki merijo zlasti na varnost (Telegram, Wire), na tem področju težave. Wire omogoča zelo varne video povezave z največ 12 sodelujočimi (25, če se udeleženci omejijo samo na zvok). Ta hip premalo za potrebe javnosti, na primer izobraževanja.

Video konference vse v enem

Epidemija nas je na področju video konferenc zalotila nepripravljene, zato zdaj večinoma uporabljamo to, kar imamo ali lahko na hitro kupimo. Spomnimo se situacije, ko so zaloge video kamer po v vseh trgovinah povsem skopnele.

V večini primerov za video seje uporabljamo računalnik, tablico ali telefon, toda ko video komunikacije ne potrebujemo zgolj občasno, temveč skoraj stalno, je vprašanje, ali je ena naprava najboljša rešitev.

Proizvajalci so zato začeli pripravljati posebne naprave, ki služijo samo kot videokonferenčni terminali. Microsoft uvaja naprave Microsoft Teams Displays, Zoom ponuja orodje Zoom for Home, ki deluje na priljubljenih pametnih zvočnikih z zaslonom, kot so Facebook Portal, Amazon Echo Show in Nest Hub Max.

Če dobro pomislimo, bi tovrstne naprave lahko marsikje prišle prav. Uporaba video konference na istem računalniku, ki ga običajno uporabljamo tudi za druge zadeve, namreč lahko predstavlja precejšnjo omejitev. Zelo hitro se lahko izgubimo v množici odprtih oken na enem zaslonu in dodaten zaslon bi tedaj prišel še prav. Če ga združimo še s pametno pomočnico (Coratana, Alexa, Google Assistant), se odpirajo nove možnosti rabe.

Napredene funkcije odpirajo nova obzorja rabe

Ko video konference združimo s tehnologijo strojnega učenja in umetne inteligence, se odpira cel kup novih možnosti. Microsoft v svojem programu Skype in Google v svoji programski opremi omogočata samodejno razpoznavo govora in simultano generiranje podnapisov. Še več, v nekaterih jezikih podpirajo tudi simultano prevajanje v enega od podprtih jezikov. Kdor pričakuje podporo za slovenščino – tu smo še zelo daleč od tega.

Tovrstne funkcionalnosti utegnejo hitro postati ključni dejavnik uspeha v boju za kupce. Zoom se je tako povezal z družbo Otter.ai, ki podobno kot pri Microsoftu omogoča pripravo podnapisov v realnem času. Pa ne samo to, programska oprema bo kmalu omogočala tudi samodejno izdelavo zapiskov sestanka. Nekaj, kar bi si še kako želel vsakdo, ki mora v poslovnem svetu pisati zapiske po končanem sestanku.

Teams je postal odjemalec za druge pisarniške programe, denimo projekte ustvarjene z orodjem MS Project.

Povezovanja z drugimi programi

Videokonferenčni programi se danes uporabljajo večinoma kot samostoječe rešitve, a se pospešeno povezujejo z drugimi programi in ekosistemi proizvajalcev, ki jih ponujajo. Po že znanih napovedih Microsofta se njihovo orodje Teams vse bolj uveljavlja kot centralno delovno mesto za skoraj vse ostale poslovne rešitve v ponudbi.

Microsoft Teams je tako čez poletje dobil novo orodje za upravljanje seznamov Lists, ki lepo dopolnjuje ostala orodja za organizacijo dela in podatkov. Microsoft Tasks pa bo kmalu nadomestil cel kup orodij za upravljanje nalog. Med drugim bo nadomestil dosedanja orodja To-do (naslednik programa Wunderlist), spletne storitve Planner in druga orodja.

Za tiste, ki pa jim je orodje za še vedno razmeroma preprosto vodenje nalog premalo, v okviru programa Teams uvajajo integracijo s programom za vodenje projektov Project, specifično spletno različico tega programa, ki ga imenujejo tudi Project for the Web in je nekoliko manj zmogljiv kot polni paket Project.

Vse je torej na dosegu roke ob video konferencah in drugih vrstah komunikacije. Po eni strani lahko pozdravimo Microsoftovo prizadevanje, da bi ob pomoči Teamsov poenostavil in bolje organiziral delo (od doma), a je treba tudi vedeti, da je to nekakšen dolgoročni cilj, ki je še vedno precej v razvoju. Večina orodij se zdi na prvi pogled simpatična, a podrobnejša raba hitro razkrije cel kup omejitev. Na primer prva različica orodja Lists sploh ni imela vgrajene funkcije iskanja podatkov. Halo? Leta 2020?

Cel kup funkcij je najavljenih, a preprosto še niso končane. Zdi se, kot da si je Microsoft zadal preveliko število smeri razvoja, kar nujno privede do tega, da potem niti ena ni povsem končana. Očitno tudi veliki Microsoft ni vsemogoč. Trenutno je treba vztrajati in poskušati slediti spremembam, ki jih je že skoraj preveč. Skoraj vsak mesec je na voljo cel kup novih funkcionalnosti.

Težave ima tudi Google. Kljub visoki stopnji povezljivosti v okviru paketa G Suite je bil program Meet še do nedavnega kot nekakšen izolirani otok. Čez poletje pa se je Google odločil, da bo to spremenil. Za začetek je Meet tesno povezal z odjemalcem za spletno pošto Gmail, kar je zelo pametna poteza. Napovedujejo pa tudi tesno povezanost s trojico programov Doc-Sheets-Slides.

Zoom je med veliko trojico tu najbolj bos, vendar tudi najbolj agilen. Nedavno so predstavili platformo Zapps, prek katere lahko tretji ponudniki v okviru programa Zoom ponudijo svoje storitve in funkcionalnosti, na primer dokumente Dropbox, projekte Trello in sodelovanje v skupinah Slack. Videti je, kot da bi Zoom želel postati tretja platforma, nekakšen antipod velikanov, kot sta Microsoft in Google.

Rešitve za tržne niše

Ker so imeli proizvajalci v letošnjem letu zelo malo časa za razvoj pa tudi za pripravo trdnih strategij, so videokonferenčni izdelki in orodja za delo na daljavo podobni drug drugemu, povrh vsega pa merijo počez na vsa področja rabe.

Strokovnjaki menijo, da se bo to spremenilo. Prej ali slej bodo iz »splošnih« ali »generičnih« izdelkov nastale različice ali celo povsem ločeni izdelki, ki bodo bolj prilagojeni domeni uporabe, na primer posebej za potrebe šolstva in izobraževanja ali pa za področje telemedicine in zdravstva v širšem pogledu.

Lep dokaz je početje družbe Cisco. V tekmi za potrošnike so na področju video konferenc ostali nekako v ozadju, morda pa so se tudi zato bolj odločno lotili poslovne sfere. WebEx Legislate je nova izvedenka videokonferenčnega sistema, ki meri na začetku na dva segmenta: državne ustanove in sodstvo. Tudi ta dva sta bila seveda prisiljena preiti na delo na daljavo, Cisco pa tu obljublja večjo varnost, zaupnost in varno upravljanje tovrstnih povezav. Za zdaj so orodja še v preizkusni fazi pri institucijah v ZDA, ne dvomimo pa, da bo dovolj interesa po vsem svetu.

Zoom si je omislil drugačno izpeljanko. Nova storitev Zoom OnMeeting meri na organizirane dogodke, prireditve in druga množična srečanja, tako plačljiva kot brezplačna. Tu nameravajo nuditi nekaj več, zlasti interaktivnost, v primerjavi s priljubljenimi pretočnimi platformami. Če jim bo vsaj delno uspelo, ne bodo ostali edini.

Nova stalnica ali muha enodnevnica?

Čeprav večina populacije video konference uporablja tako rekoč vsakodnevno, pa se tehnologija še ni povsem udomačila. Brez dvoma tudi zato, ker jih marsikdo po sili razmer dojema najprej kot vsiljeno tehnologijo. To vsekakor ni nikoli dobra popotnica za doseganje trajnostnega uspeha.

O tem dvomijo tudi tisti, ki v to tehnologijo vlagajo denar. Dan po tem, ko je Pfizer objavil vest o uspešnosti razvoja cepiva proti covidu 19, so delnice družbe Zoom upadle v enem dnevu za skoraj 18 odstotkov, v ostanku tedna pa še nekoliko več. Resnici na ljubo se je najava preboja pri razvoju cepiva »poklopila« z objavo, da je Zoom prav v tistih dneh sklenil poravnavo z ameriško agencijo FTC, ki je družbo tožila zaradi zavajanja javnosti o varnostnih mehanizmih v videokonferenčni rešitvi. Kot da bi verjeli, da so video konference le muha enodnevnica, ki bo utonila v pozabo, ko bo javno zdravje prišlo iz krize.

Po drugi strani pa je res, da je to zgolj glas borznih vlagateljev in ne uporabnikov videokonferenčnih storitev. Ti isti vlagatelji so namreč podobno ravnali ob upadu vrednosti delnic tudi pri drugih ponudnikih, pri katerih se je zelo povečalo povpraševanje v času krize, kot sta Netflix in Amazon.

Večina strokovnjakov sicer meni, da bodo video konference, dobra praksa in prednosti dela na daljavo marsikje ostali v igri tudi po epidemiji. Uporaba video konferenc se bo sicer v primerjavi s trenutnimi razmerami zmanjšala, a bo obenem precej večja kot pred prihodom novega koronavirusa. Sedanji vloženi trud v spoznavanje novih načinov za komunikacijo in delo na daljavo tako ne bo zaman.