Novosti v brskalniški deželi

Od zadnjega velikega testa brskalnikov je minilo poltretje leto, kar je za ta segment programske opreme zelo veliko. Internetne tehnologije sodijo med najhitreje razvijajoča se področja, zato si oglejmo, kakšne novosti so pripravili izdelovalci velikih in kje svoje niše iščejo pisci manjših brskalnikov. Svet je danes precej drugačen kot leta 2014.

Vivaldi podpira uporabne panele, kjer lahko na primer prikazujemo Twitter.

zadnjih dveh letih so se zelo spremenila tudi razmerja moči. Ob koncu leta 2014 je imel Internet Explorer še zavidljiv 58-odstotni tržni delež, Chrome pa mu s 23 odstotki še ni pretil. Firefox je bil tretji z 12 odstotki, vsa preostala konkurenca pa si je razdelila manj kot osem odstotkov. V začetku tega leta je Chrome najbolj priljubljen brskalnik s 57 odstotki uporabnikov. Drugi je Internet Explorer z 21 odstotki, ki ga skuša Microsoft nadomestiti z novim Edge, a je prepričal le pet odstotkov ljudi. Edge je z nami šele od novembra 2015. Med brskalniki je še Firefox, ki je vmes izgubljal in pridobival, zdaj pa je spet pri 12 odstotkih. Konkretne številke so nekoliko odvisne od metodologije merjenja (navedene je zbral NetMarketShare), a splošni trend je zanesljiv.

Medtem ko so procesorji že zelo dolgo 64-bitni, so pisci brskalnikov precej manj ažurni.

Pregled novosti pri posameznih brskalnikih je pomemben zlasti zato, ker se je ustroj interneta spremenil. Nepreklicno so minili časi, ko so bili dokumenti RFC edini zveličavni standardi, ki so jim brskalniki zvesto sledili. Danes se pogosto dogaja, da kdo izmed velikih kakšno funkcionalnost eksperimentalno uvrsti v svoj brskalnik, pa se potem kaj kmalu znajde v preostalih brskalnikih in naposled postane (ne)uradni standard. Po drugi strani pa smo danes priče zlivanju drobovja, saj je različnih pogonov sila malo. Edge uporablja svojega, Chrome, Opera in nekateri drugi Blink, Firefox Gecko, Safarijev WebKit pa je Blinkov bližnji sorodnik. Toda k sreči razvijajo tudi nekatere nove, denimo Quantum v Mozilli (iz Serva). Monopol ni nikoli dober.

Vivaldi

Začnimo pri manj razširjenih brskalnikih, in ne veliki trojici. Svojčas je bila norveška Opera najbolj simpatičen brskalnik. Nikoli ni imela velikanske množice uporabnikov, je pa imela, sodeč po spletnih forumih, najzvestejše. Kdor jo je vzljubil, je zlepa ni zamenjal. Potem pa je prišlo leto 2013, ko je Opera presenetila z napovedjo, da bo postala del projekta Chromium in zamenjala pogon Presto z WebKitom in kasneje z Blinkom. Zadnja različica na Prestu je bila Opera 12 in številni uporabniki so še lep čas vztrajali pri njej, mnogi pa so Opero nadomestili s Chromom. Opera je namreč postala zgolj še eden izmed ducata pakiranj Chromiuma, vsi v senci velikega brata Chroma.

Tu je na prizorišče stopil Vivaldi, ki ga je ustvaril nekdanji soustanovitelj Opere, Jon Stephenson von Tetzchner, da bi oživil staro slavo Opere 12. Prva uradna različica je izšla aprila lani, trenutno pa smo pri različici 1.7, ki ima vse, kar imajo veliki. Da, tudi Vivaldi teče na pogonu Blink, a ima kljub temu svoje prednosti, zaradi katerih si ga velja pobliže ogledati. To obenem pomeni, da podpira razširitve za Chrome, tako da lahko brez težav uporabimo na primer LastPass ali AdBlock (nekatere eksotične razširitve ne delujejo pravilno, to ugotovimo s poskušanjem).

Najočitnejša prednost je urnost, saj se strani odpirajo in izrisujejo res občutno hitreje kakor v Firefoxu in Chromu. Seveda ni mogoče, da bi Vivaldi hitreje prenašal vsebino iz interneta, temveč je izris organiziran tako, da se začne že sproti, in to v končni obliki. Vivaldi ima minimalističen vmesnik, ki ga že ob namestitvi lahko povsem prilagodimo (grafična tema, postavitev elementov itd.).

Poleg tega ima Vivaldi še kopico funkcij, ki ga naredijo za privlačno alternativo: enostavno možnost dodajanja beležk (Notes), bližnjico do hitrih ukazov (pritisk na F2), dodajanje panelov (za pogled spletne strani na levi ali desni strani zaslona) itd. Zavihke si lahko postavimo, kamor želimo, poleg tega jih lahko razvrstimo v skupine (Tab Stacks).

Pri preklapljanju med zavihki ima Vivaldi končno možnost, ki jo je imela Opera, veliki pa ne. Če imamo odprte tri zavihke (A, B, C) in aktiven zavihek A, bomo s Ctrl + Tab preskočili na zavihek B. Če to stisnemo še enkrat, bomo v Vivaldiju spet skočili na zavihek A, v trojici velikih pa na C. Pri aktivnem delu z dvema zavihkoma, ko imamo v ozadju odprte še druge zavihke, je to zlata vredna možnost, ki je konkurenca kljub večkratnim pozivom ni znala udejanjiti (v Chromu je bilo treba na primer uporabiti razširitev Recent Tabs).

Chrome je po tržnem deležu na namiznih računalnikih v zadnjem letu prehitel vse tekmece. Vir: NetMarketShare

Vivaldi vam celo omogoča pridobitev elektronskega naslova @vivaldi.net, brskalnik pa še vedno ni dobil odjemalca za e-pošto, ki so ga obljubljali. A, roko na srce, pri današnji ponudbi spletnih vmesnikov ga niti ne potrebujemo tako zelo nujno. Druga funkcionalnost, ki je Vivaldi nima, je sinhronizacija med napravami ali brskalniki. Če jo potrebujete, Vivaldi ni za vas.

Opera Neon

Norvežani (v resnici so zdaj kitajsko podjetje) se nenehno trudijo izboljšati spletno izkušnjo in Opera Neon je najnovejši poizkus. Gre za brskalnik, ki mu upravičeno pravimo eksperimentalni, saj skuša na novo opredeliti uporabniško izkušnjo. Glavna logika je, da mora biti uporabniški vmesnik interaktiven, a da bi razumeli, kaj nam hoče prodati Opera Neon, jo boste res morali preizkusiti. Ko jo zaženemo, nas sredi okna pričaka vrstica za vpis naslova in nekaj mehurčkov, ki so bližnjice do priljubljenih strani. Ti potem odpirajo okna, ki jim ni mogoče spreminjati velikosti, lahko pa dve postavite vzporedno – zavihki pa so manjši mehurčki na desni strani. Zaznamke dodamo tako, da okno zmanjšamo, potem pa mehurček z desne strani potegnemo na sredino.

Opera Neon je drugačen od vseh drugih brskalnikov.

Skratka, Opera Neon je (za zdaj še nedokončan brskalnik), ki ima povsem drugačen in precej neintuitiven vmesnik. Ali bo to prihodnost brskanja ali pa bo šel po stopinjah Microsoftovega Boba, bomo še videli. Tisti, ki vam ni do eksperimentiranja, pa si lahko naložite klasično Opero, ki je v desetletjih dozorela do stabilnega brskalnika na Blinku. In obenem postala zelo zelo podobna Chromu.

Padli angel

Še pred letom dni je Maxthon veljal za dobrodošlo osvežitev z nekaj unikatnimi funkcijami. Danes ga ne priporočamo več. Julija lani so poljski raziskovalci ugotovili, da Maxthon, ki je delo kitajskih razvijalcev, vohuni za uporabniki. Na Kitajsko pošilja informacije o računalniku (operacijski sistem, procesor, aplikacije, informacijo o nameščenem AdBlocku, naslov začetne strani, zgodovino brskanja), četudi ne odkljukamo sodelovanja v User Experience Improvement Programu. To je huda zloraba zaupanja uporabnikov.

Firefox trenutno še ne podpira več procesov, konkurenca pa s tem nima težav.

Novosti pri velikih

Pri Chromu in Firefoxu se nove različice vrstijo zelo hitro, praviloma vsakih šest tednov, temu pa bolj ali manj tesno sledijo tudi nove funkcionalnosti. Se še spomnite časov, ko so programerji od izdelovalcev strojne opreme terjali čim več bitov? Ti časi so nepreklicno minili. Medtem ko so procesorji že zelo dolgo 64-bitni, operacijski sistemi pa tudi lep čas, so pisci programov precej manj ažurni. Firefox je šele konec leta 2015 z različico 42 prispel na Windows v 64-bitni inačici, potem ko je Mozilla tri leta pred tem razvoj te različice celo opustila, pa jo kasneje spet obudila od mrtvih. Po drugi strani je Chrome približno hkrati nehal podpirati 32-bitne distribucije Linuxa, kar je problem za uporabnike starejših in šibkejših mlinčkov, ki so nanje pogosto namestili kakšno nepotratno distribucijo Linuxa (denimo Lubuntu) in nov Chrome, pa je bil računalnik čisto dober za brskanje po spletu. Na Windows si Google tega seveda ni upal.

Naslednja rakasta rana brskalnikov so vtičniki NPAPI, za katere že ime pove, da gre za tehnologijo z res starimi koreninami – Netscape Plugin Application Programming Interface. V HTML5 jih ne bomo več potrebovali in ker so večni vir zrušitev in vdorov, se poslavljajo. Chrome je podporo zanje opustil aprila 2015, Opera maja lani, Firefox pa jo je v 32-bitni različici (razen za Flash) marca letos.

Novi Chrome strani, ki ne uporabljajo HTTPS, označuje kot ne varne.

Splet končno postaja manj prosojen, za to se imamo zahvaliti tudi šifriranju (https). Sprva je bilo šifriranje omejeno le na strani, na katere smo vnašali bančne in osebne podatke, potem so ga začele podpirati tudi čisto navadne strani (denimo Google) in prispele so razširitve, ki so na čim več straneh poizkušale vsiliti uporabo šifrirane različice strani (HTTPS Everywhere). Danes se tudi pisci brskalnikov zavedajo, da je šifriranje nuja. Google je s Chromom 56 januarja začel strani, ki niso dostopne prek https, označevati kot nezavarovane (not secure). Da se ljudje opozorila ne bi navadili prezreti (kot famozno evropsko obvestilo o piškotkih), bodo sprva opozarjali zgolj na strani, ki od uporabnika zahtevajo vnos kakšnih podatkov, kasneje pa tudi od drugih. Tudi Firefox načrtuje nekaj podobnega. Chrome je nasploh postal zelo pedanten, saj kot ne varne označuje tudi strani, ki uporabljajo certifikate SSL z veljavnostjo, daljšo od 39 mesecev. Aprila 2015 je bil sprejet dogovor, da bodo imeli vsi novi certifikati SSL omejen rok trajanja 39 mesecev, a stari so seveda še vedno veljavni. Prastari SHA-1 je prav tako odpisan, saj ga je Firefox nehal podpirati januarja, Chrome, Edge in Internet Explorer pa februarja. Hkrati Chrome od različice 56 privzeto podpira HTML5 in blokira Flash. Svet se je pač moderniziral.

Velike spremembe pa so nedavno doletele Firefox. Največja se imenuje Electrolysis (E10S) in končno prinaša več procesov v Firefox. Namesto monolitnega ustroja bosta zdaj uporabniški vmesnik in pogon tekla v ločenih procesih, prav tako tudi zavihki, večpredstavne vsebine in stari vtičniki. Chrome ima to izvedeno še bolj ekstremno, a tudi rešitev v Firefoxu je s stališča varnosti in odzivnosti pohvalna. V različici 48 je Electrolysis prišel eksperimentalno, v vsaki naslednji pa je bolj vključen. Polnega se nadejamo v Firefoxu 52 ali 53, torej marca ali aprila letos. Poleg tega Firefox odslej zahteva podpisovanje razširitev in uporabo knjižnice Web Extensions.

Za uporabnike Windows XP novih brskalnikov ne bo.

Dinozavri izumirajo

V zadnjih letih so tudi izdelovalci brskalnikov obupali nad Windows XP, ki ga je Microsoft nehal podpirati davnega aprila 2014. Google je aprila 2016 s Chromom 50 opustil podporo Windows XP in Viste. Obenem sta to storila tudi Opera v različici 37, ki je izšla maja lani, in Vivaldi 1.1. Mozilla bo omenjena operacijska sistema marca prestavila v Firefox Extended Support Release, septembra pa naj bi podporo povsem opustila.

Če uporabljate tako stare sisteme in vas varnostna poroznost ni prepričala v zamenjavo, vas bodo k temu prisilile nove tehnologije (HTML5), ki jih stari brskalniki ne bodo razumeli.

Veliki ali mali …

… to je zdaj vprašanje. Ekosistem brskalnikov obvladuje velika trojka (Edge/IE, Chrome, Firefox), ki kot buldožer utira nove poti v spletni džungli. Javna skrivnost je, da nobena spletna tehnologija nima veliko možnosti za standardizacijo, če je od začetka ne podpira nihče od velikih. Toda povsod se najdejo niše, ki jih bolj ali manj uspešno zapolnjuje konkurenca. Če berete te vrstice, bržkone sodite v skupino uporabnikov, ki bodo potrebovali katerega izmed velike trojice vsaj za boj s slovensko e-birokracijo, za delo pa velja preizkusiti nišne.

Razkritje: avtor je tudi po oddaji članka kot privzet brskalnik obdržal Vivaldi in z njim mu je uspelo celo oddati dokumente v e-Davkih