O najboljšem telefonu, pardon, fotoaparatu

Telefoni so postali fotoaparati, Facebook, druga družabna omrežja in računalniški oblaki pa družinski albumi. Prostora za starce ni več. Vsaj tako se zdi na prvi pogled.

V slabih 20 letih se je odnos do fotografije korenito spremenil. O njej se lahko pogovarjamo kot o umetnosti, prikazu realnosti, podoživljanju spominov in še kaj bi se našlo. Večini pomeni ravno zadnje, spomine, tehnične lastnosti so drugotnega pomena. Zaradi tega tudi lažje razumemo, zakaj so telefoni prevzeli primat v fotografiji, čeprav so tehnično še vedno slabši od klasičnih digitalnih fotoaparatov. A tudi to se počasi spreminja. Za družabna omrežja je ločljivost drugotnega pomena in veliki večini uporabnikov število pik, zaslonka in goriščnica pomenijo približno enako kot hitrost vrtenja lune okoli zemlje. Tako ni čudno, da so fotografska podjetja pobrala šila in kopita iz klasičnih »kompaktov« ter vztrajajo le še na področjih, ki vsaj še nekaj let ne bodo dosegljiva telefonom, razen če ne bodo vmes znanstveniki izumili drugačnih načinov ukrivljanja svetlobe. Povedano drugače: fotografija se vrača v svoj stari tok, kar se prodaje tiče, a struga se je vmes zelo spremenila.

Niso vsi široki objektivi enaki. Čeprav imata oba Samsunga, S10+ in A80, objektiv 12 mm, sta zelo različna. Prvi ima več pik in krepko boljšo optiko, kar se pozna na robovih slike, ki je pri A80 neostra. Podobno je tudi pri Huaweiju, na dražjem telefonu se širokokotni objektiv veliko bolje obnese.

Koliko so jo spremenili telefoni, nas je zanimalo tokrat. Za primerjavo smo vzeli šest telefonov in štiri fotoaparate, vsaki ekipi smo občasno dodali še kakšnega zunajserijskega igralca. V prvi skupini je vodstvo ekipe prevzel Huawei P30 Pro, sledili so mu Samsung Galaxy S10+, Samsung Galaxy A80, Huawei P30 Lite, Huawei Y6 in Sony Xperia 10, občasno še Huawei Mate 10 Pro ter Nexus 5X. Zadnja dva kot predstavnika že rahlo pozabljene generacije, a za primerjavo posnetkov več kot odlična.

Na pravoverni fotografski strani je prapor držal Sony A6400 ob pomoči Sonyja HX99, Sonyja RX10 M3 ter Panasonica TZ100. Že na prvi pogled je očitno, da manjkajo jabolčne naprave, tudi klasika je zastopana brez predstavnikov polnega Leica formata oziroma drugih fotografskih podjetij. V praksi so namreč razlike dokaj majhne.

HDR, da ali ne, običajno ni vprašanje, rezultat je vedno veliko boljši. Huawei Y5: na desni način HDR, na levi brez.

Večina boljših telefonov ima vsaj dve različni goriščnici, ki običajno pokrijeta več, kot je povprečen uporabnik kadarkoli uporabljal v analogni dobi, in sčasoma bo razpon še večji. Med fotoaparati je razlika še manjša, Sony A6400 je krasen primer razreda APS-C, RX10 in Panasonic TZ100 pa enopalčnih tipal, ki so prevzela mesto klasičnih kompaktov. Tam so ostali le še »superzumi«, kot je Sony HX99, oziroma vodotesni fotoaparati, ostalih skoraj ne boste več našli, saj so jih telefoni uspešno izrinili. Gledano iz perspektive uporabnika je to dobro, saj se zmanjšuje število naprav in poenostavlja deljenje posnetkov, kar je veliki večini tudi glavni namen.

Vmesni prostor med telefoni in boljšimi fotoaparati so bolj kot ne zapolnili kompakti z enopalčnimi tipali. Ponujajo celo paleto modelov z različnimi goriščnicami in velikostmi ter s kakovostjo posnetkov, ki ne zaostaja prav veliko za mikro 4/3 oziroma tipali APS-C. Razlika je predvsem pri visoki občutljivosti, kjer so fotoaparati s tipali velikosti Leica formata v krepki prednosti, imajo pa tudi še nekaj drugih prednosti, a tudi slabosti.

Makro fotografija s telefoni je na eni strani problematična predvsem zaradi delovne razdalje (objekt imate tako rekoč nekaj centimetrov pred lečo), na drugi pa proizvajalci pretiravajo z ostrenjem. Tu nas je presenetil Samsung Galaxy 10+ (desno), medtem ko je bil Huawei P30 Pro veliko slabši.

Kam s posnetki?

Ponavljamo se in ponovili bomo še stokrat, posnetke iz telefona shranjujte še vsaj v katero od oblačnih storitev za shranjevanje podatkov, če nimate domačega računalnika.

Facebook, Instagram in ostala družabna omrežja niso namenjena hranjenju posnetkov, zato jih obvezno shranjujte še kje drugje. Cena za 1 TB Google Drivaa ali Dropboxa je na letni ravni nižja kot izgubljeni spomini z zadnjih počitnic ali celo let. Da ne govorimo o tem, da lahko manj zahtevni popolnoma brez težav živijo tudi z zastonjsko in neomejeno količino fotografij v Google Photos, saj manjšega stiskanja, ki si ga v tem primeru privošči Google, ne bodo opazili.

Telefoni se kvarijo, jih izgubimo ali nam jih ukradejo in takrat smo bolj kot ne ob vse podatke, vključno s posnetki, če jih nismo prenesli v katero od oblačnih storitev ali osebni računalnik.

Obenem toplo priporočamo, da vsake toliko naredite tudi klasični fotografski album oziroma foto knjigo, saj se je tak arhiv za zdaj izkazal kot daleč najbolj dolgoročen. Verjetno boste brez težav našli 50 let ali več stare fotografije, s katerih boste še vedno razbrali obraze ali pokrajino, medtem ko si boste s 3,5-palčno disketo bore malo pomagali.

Sony A6400

Ko je Sony začel z resnimi brezzrcalnimi fotoaparati, je obliko zakoličil model NEX 7 in od takrat se ni več bistveno spreminjala. Iskalo na levi strani, dobro držalo, cel kup gumbov in gibljiv zaslon so značilnosti, ki naredijo novinca privlačnega in prilagodljivega. Elektronsko iskalo z 2,36 milijona pik je počasi že zastarelo, tudi tipalo s 24 milijoni pik sega v osnovi skoraj šest let v preteklost. To po svoje kaže, kako malo je prostora za resen skok ločljivosti, kot to počnejo proizvajalci telefonov. A tiste prave novosti se skrivajo ravno v tipalu oziroma obdelavi posnetkov.

Število pik PDAF za ostrenje je 425, kar je pomembnejše, posejane so tako rekoč po vsej površini tipala. Sony je dodal še nekaj možnosti, ki jih ima nova serija 7 oziroma 9, ostrenje na oči ter odlično sledenje izbranemu objektu. Edini kolikor toliko konkurenčen fotoaparat je Fujifilm X-T30, a tudi ta zaostaja. Občutljivost tipala je razširjena do ISO 102400, uporabna pa je do ISO 25600. Kar novincu manjka, je vgrajen umirjevalnik tipala, kot ga imajo tako rekoč vsi zadnji fotoaparati serije A7, a očitno snovalci menijo, da so druge stvari pomembnejše. Denimo zaslon LCD, ki lahko postane tudi zaslon za selfi.

Fotoaparat smo preizkusili z osnovnim objektivom 18–135 mm, ki pokrije kot od 28 do 200 mm in je spodoben potovalni objektiv, saj je relativno majhen in ima, seveda, vgrajen umirjevalnik. Kar najbolj bode v oči, je luknja med letoma 2017 in 2018, ko Sony ni predstavil niti enega fotoaparata APS-C. Tudi z objektivi se ne trudi, a po drugi strani je edini resni konkurent Fujifilm. Z malo sreče bo bolj resno začel brcati tudi Canon, a tam je zgodba še posebej zapletena. Sonyju obupno manjkajo svetlobno močni objektivi za APS-C, ki bi bili tudi cenovno dostopni, a očitno je borba pri formatu 35 mm pomembnejša in prinaša več denarja.

Sony RX 10 mark 3

Prvi resni superzum z enopalčnim tipalom je zastavil Panasonic, drugi so mu, seveda, pridno sledili. Tudi Sony s svojim klasičnim motom: Kar znajo drugi, znamo mi bolje. Tako je nastal RX10 mark 3 z najdaljšo goriščnico in najsvetlejšo zaslonko v tej skupini.

Na trgu je že novejši model, a zunanjost in razpon goriščnice se nista spremenila, ima le izboljšano tipalo (vsaj na papirju), hitrejše ostrenje (preverjeno) ter, seveda, višjo ceno. Objektiv z razponom od 24 do 600 mm ter zaslonko f2.4-4.0 zahteva ustrezno veliko optiko, čeprav gre za enopalčno tipalo.

Temu primerna je tudi velikost ohišja. RX10 mark 3 je namreč velikosti klasičnegazrcalno refleksnega fotoaparata, v našem primeru celo večji kot Sony A6400 s kit objektivom. Snovalci so to izkoristili za velik LCD-zaslon in cel kup gumbov, ki olajšajo uporabo. Poskrbeli so tudi za dober oprijem in dva vrtljiva obroča okoli objektiva. Prvi je namenjen zaslonki, drugi spreminjanju goriščnice oziroma ostrenju, odvisno od načina fotografiranja.

Programskih možnosti je kar nekaj, vključno z vsemi ročnimi nastavitvami ter s popolno avtomatiko. RX10 mark 3 je primeren tudi za snemanje videa. Poleg ločljivosti 4K je zanimiva možnost brezstopenjsko nastavljanje zaslonke, kar zna priti prav marsikateremu resnejšemu videosnemalcu.

Panasonic TZ100

Prvi resni žepni mlinček z 10x spremenljivo goriščnico in enopalčnim tipalom je podobno kot zgoraj opisani Sony kljub letom še vedno zanimiv popotni malček.

Krepko krajša goriščnica, od 25 do 250 mm, in slabša zaslonka, f2.8-5.9, sta pripomogli k temu, da fotoaparat meri skromnih 111 × 65 × 44 mm in ga lahko imamo vedno s seboj. Ker gre v osnovi za enako tipalo, je tudi kakovost slike zelo podobna že omenjenemu Sonyu RX10 mark 3.

Na račun malo manjšega LCD-zaslona je Panasonicu uspelo v ohišje stisniti elektronsko iskalo, kar fotoaparatu močno poveča uporabnost. Zaradi majhnega ohišja gumbov ni veliko, a še vedno dovolj, poleg tega je okoli objektiva vrtljiv obroč, ki tudi lahko služi za bližnjico do možnosti. Elektronsko iskalo je majhno, a uporabno. Malce moti le dejstvo, da je LCD-zaslon del ohišja in tako ni gibljiv. Zato pa lahko bliskavico usmerimo v strop, kar kljub majhni moči zna narediti prijetnejši posnetek.

TZ100 se ponaša s kupom programskih nastavitev, od avtomatskih do ročnih ter, seveda, scenskih. Snemanje v 4K mu ni tuje, bolj zanimivo je, da zna to uporabiti tudi za fotografijo. Na primer za izbiro pike ostrenja po fotografiranju ali za hiter zajem 30 posnetkov na sekundo, še preden pritisnemo na sprožilec. Sicer s tem dobimo posnetke le v ločljivosti 8 milijonov pik, a še vedno dovolj za natisnjeno fotografijo velikosti A3, da o objavi na družabnih omrežjih niti ne govorimo.

Ker je TZ100 že rahlo v letih, je njegov naslednik TZ200, ki ima še malo daljši razpon goriščnice, od 24 do 360 mm. Tudi Sony ni stal križem rok, RX100 Mark 6 in 7 sta se podala v te vode z goriščnico od 24 do 200 mm. Malenkost boljša končna zaslonka in dvakrat višja cena za Mark 6 naredita Panasonic zelo atraktiven kljub malo slabšim tehničnim lastnostim.

Sony HX99

Zadnji od fotoaparatov je tudi najmanjši, z najmanjšim tipalom ter najdaljšo spremenljivo goriščnico. Dodajmo še vgrajeno elektronsko iskalo, vrtljiv LCD-zaslon, ki lahko služi tudi za selfije, in več kot spodoben nabor možnosti tudi za resne uporabnike. Elektronsko iskalo je sicer majhno in skrito v ohišju, a najpomembneje je, da je na voljo. Gumbov je kljub majhnemu ohišju več kot dovolj, kar omogoča hiter dostop do pomembnejših možnosti.

Objektiv ima razpon goriščnice od 24 do 720 mm pri zaslonki f3.5-6.4. Poleg klasičnih programskih nastavitev so še scenske, ki vključujejo različne nočne načine, portretni način in druge možnosti. Samodejno ostrenje je dokaj hitro, fotoaparat brez težav prepoznava obraze celo od strani, zna ostriti na oči (čeprav pri tako veliki globinski ostrini to niti ni tako pomembno), le makro mu ne gre najbolje od rok.

Vse to, seveda, potegne za seboj konkretno ceno, ki je le za dober stotak nižja kot pri zgoraj opisanem Panasonicu TZ100 s krepko večjim tipalom, a krajšim razponom goriščnice. Sonyju družbo delajo še Panasonic TZ95, Nikon Coolpix A1000 in Canon SX740 HX, zadnji edini brez elektronskega iskala. Ima pa zato še malo daljšo goriščnico, do 960 mm, Nikon le malo zaostaja za njim z 840 mm.

Če smo pri prej opisanih fotoaparatih zlahka našli prednosti večjega tipala, je HX99 bolj kot ne na istem kot telefoni in tako s podobnimi omejitvami, kar se višjih občutljivostih tiče. Rešuje ga format RAW, ki omogoča malo več manevrskega prostora, a vseeno je vse nad ISO 1600 bolj kot ne uporabno le za silo.

Huawei P30 Pro

Za začetek najprej ponovimo; da, za zdaj lahko varno kupite vse obstoječe Huaweijeve telefone, nadgradnje bodo še naprej (zagotavlja Huawei), dostop do Googlove tržnice takisto. Zaradi ameriško-kitajskega trgovinskega spora za časa življenjske dobe telefona ne bi smel postati draga opeka.

V dobrih 158 × 73,4 mm je Huaweiju uspelo »spakirati« vse, kar je danes aktualnega, od zaslona z razmerjem 2,3 : 1, prek pod njega vgrajenega tipala za prstni odtis do štirih kamer, ki nas tokrat najbolj zanimajo. Na zadnji strani se nahajajo tri, ultraširokokotna z goriščnico 16 mm in zaslonko f2.2, klasična z goriščnico 27 mm in zaslonko f1.6 ter »tele« z goriščnico 135 mm (5× zum!) in zaslonko f3.4. Vsaka od njih ima, seveda, svoje tipalo, ultraširokokotna ter tele z 20 milijoni pik, klasična s 40 milijoni pik. Pri zadnjem je še zanimivo, da je relativno veliko, 1/1,8-palčno, a vseeno 40 milijonov pik pomeni kar konkretno gostoto. Od tod naprej se začne »čaranje«, ki se mu klasična fotografska podjetja izogibajo v velikem loku.

Klasična ločljivost, ki jo da fotoaparat od sebe, je 10 milijonov pik, kar je več kot dovolj za večino potreb, zato si lahko dovoli, da dodatne pike uporablja za izrez oziroma simuliranje spremenljive goriščnice. Uporabnikov niti ne zanima, kako in kaj, pomembno je, da je.

Telefon zna dodatne pike uporabiti še za eno stvar, tj. višjo občutljivost. Z združevanjem pik pri nižji ločljivosti lahko tako bolje oceni, v kateri piki je šum, in tako lahko doseže višjo občutljivost. Ta gre do neverjetnih ISO 409600, toda le pri času 1/2 sekunde. Kar zelo verjetno pomeni, da zadaj poteka sestavljanje več posnetkov v enega ter tako umetno dvigovanje občutljivosti. Samo za primerjavo, Sony A7S model II, ki ima tipalo Leica formata, je eden od redkih fotoaparatov, ki to zmore, a je v nasprotju s P30 Pro ta občutljivost uporabna pri vseh časih.

Tehnologijo sestavljanja slike za pridobivanje višje občutljivosti zna telefon uporabiti še za eno uporabno stvar, in sicer simuliranje dolgega časa. Tisto, za kar pri klasičnih fotoaparatih potrebujemo filtre ND (sivinske filtre, ki zmanjšajo prepustnost svetlobe), tu opravi »umetna inteligenca«, ki poskuša oceniti, kateri del slike se spreminja in kateri ne, ter na tistem delu združuje posnetke.

Če je ta del težji, je, recimo, sestavljanje posnetkov za dolge ekspozicije lažje opravilo, a ga od klasičnih fotoaparatov ne premore prav veliko modelov. P30 Pro ima vgrajen tudi laserski daljinomer (t. i. TOF), s katerim oceni razdaljo med glavnim objektom fotografiranja ter drugimi objekti pred in za njim in ustrezno programsko zamegliti te dele slike, da čim bolj spominjajo na neostrino objektivov z veliko svetlobno močjo. Skratka, kjer se klasična fotografska podjetja mučijo z optiko, jih poskuša Huawei prehiteti s programsko kodo. Večini uporabnikov bo ta efekt celo všeč, a žal za seboj potegne kar nekaj popravljanja barvnih odtenkov kože, poleg tega deluje le z normalno kamero (ne pa tudi s široko, denimo).

Kot se za vrhunski telefon spodobi, ima P30 Pro tudi podporo formatu zapisa posnetkov RAW ter popolnoma ročnemu nadzoru, a več kot očitno je, da snovalci želijo očarati z množico prednastavljenih programskih možnosti. Čeprav so večinoma zelo dobro zamišljene, zelo razočara podpora podvodni fotografiji, ki ne dovoljuje uporabe širokokotnega objektiva. Z resnim podvodnim ohišjem, ki ga ima Huawei v svoji dodatni ponudbi, postane P30 Pro primeren tudi za raziskovanje globin. Če bi dodali še možnost uporabe širokokotnega objektiva, bi postal konkurenčen tudi goprojem.

Huawei P30 Lite

Malenkost manjše ohišje, slabši procesor, manj pomnilnika, a verjetno za široko množico uporabnikov še vedno več kot uporaben, tako bi lahko zelo na hitro opisali skromnejšo različico modela P30. Dodajmo še polovično ceno in naprava kar naenkrat deluje še bolj privlačno.

Tudi Lite ima štiri kamere in tudi tu so tri na zadnji strani najzanimivejše. A razlika med temi tremi in med tistimi v P30 Pro je konkretna. Uporabni sta pravzaprav le dve, tretja je za pomoč pri globinski zaznavi. Glavna kamera ima kar 48 milijonov pik, zaslonko f1.8 ter kot, ki je primerljiv z objektivom 27 mm na Leica formatu. Ultraširokokotna kamera premore 8 milijonov pik, ima zaslonko f2.4 in kot primerljiv z 17 mm Leice.

Če nekako še požremo strojno podhranjenost v primerjavi s P30 Pro, postanejo programske omejitve dokaj nelogične. Programov in možnosti je manj, visoka občutljivost se konča pri ISO 6400, manjka tudi podpora surovemu (RAW) zapisu. Še najbolj nelogična poteza je pomanjkanje ultraširokokotne kamere v načinu Pro, kjer lahko ročno nastavljamo čas, zaslonko ali ostrenje. Omejitve delujejo dokaj stresno, še posebej po uporabi P30 Pro, a po drugi plati ga rešujeta visoka ločljivost ter ultraširokokotna kamera. Visoka ločljivost je uporabna predvsem za simuliranje goriščnice, medtem ko je ultraširokokotna kamera tako rekoč obvezna oprema.

Prav veliko drugih telefonov z ultraširokokotno kamero v tem cenovnem razredu ne boste našli. Med redkimi je še Xiaomi Mi A3, ki ima zelo podobne tehnične lastnosti in tudi podobno ceno, počasi pa se pojavljajo tudi cenejši Samsungovi modeli serije Galaxy A.

Huawei Y5

Najmanjši tokratni telefon na preizkusu je tudi najcenejši, z najmanjšim zaslonom, pomnilnikom in drugo strojno opremo. Če sodite med nezahtevne uporabnike in uporabljate le nekaj aplikacij, bo zadostoval.

Kameri sta dve, prednja in zadnja, ki se ponaša s 13 milijoni pik in z zaslonko f1.8. Ob tem že malce zastrižemo z ušesi, saj svetla zaslonka zelo pomaga v slabših svetlobnih pogojih. Objektiv ima kot primerljiv s 26 mm v formatu 35 mm, sprememba goriščnice je, seveda, le digitalna.

Programskih možnosti je še manj, a vseeno so pustili Pro način z možnostjo ročnih nastavitev. Med tistimi, ki naj bi bili po mnenju snovalcev obvezni, je način Beauty, a o njem raje ne bi zgubljali besed. Skratka, pozabite vse dobrote, ki jih imata modela P, vseeno pa ostaja prostor za tiste, ki bi včasih preizkušali kaj po svoje.

Sony Xperia 10

Od proizvajalca, ki dobesedno obvladuje fotografski posel, smo pričakovali veliko, a dobili zelo malo. Kar je po svoje zanimivo, saj mu fotografski posel na račun capljanja ostalih dobesedno cveti, v mobilni telefoniji pa ga drugi prehitevajo po levi in desni.

Xperia 10 naj bi bil luksuzen model, kjer pa kljub zaslonu v razmerju 21 : 9 in solidnemu ohišju niso pretirano razmišljali o fotoaparatu. Tri kamere, dve na zadnji strani, ena namenjena globinski zaznavi, in to je to. Edina uporabna premore 13 milijonov pik, kot je primerljiv s 27 mm v formatu 35 mm in z zaslonko f2.0. Kar je sicer le malenkost slabše kot pri zgoraj opisanem Huaweiju Y5, a razlika v ceni je dvakratna – v »korist« Sonyja.

Tudi programske možnosti so dokaj omejene, brez zapisa RAW, pogrešali smo tudi način HDR. Vsekakor bi se Sony lahko bolj potrudil in naredil kaj več v smeri fotografskih možnosti, kar bi se za tako renomiranega proizvajalca spodobilo.

Samsung Galaxy S10+

Oba Samsungova telefona smo dobili tako rekoč tik pred zaključkom članka, zato tudi nismo mogli ponoviti vseh primerjalnih posnetkov, a vseeno smo ju temeljito preizkusili. S10+ sodi v sam vrh telefonske ponudbe in temu primerne ima tudi fotografske možnosti. Na zadnji strani so trije fotoaparati, klasični s 26 mm in z variabilno zaslonko f1.5-2.4, »tele« z 52 mm in zaslonko f2.4 ter ultraširokokotni z 12 mm in zaslonko f2.2. Impresivne številke, saj je 12 mm v klasiki že res konkretno široko in večinoma v domeni posebnih objektivov.

Aplikacija ima cel kup možnosti, vključno z ročnimi nastavitvami. Tudi tu nas je razočaralo dejstvo, da so ročne nastavitve mogoče le pri osnovnem objektivu, pa še tu lahko nastavimo najvišji ISO 800 in nič več. Tudi surovi zapis (RAW) se je izgubil, tako da smo bolj kot ne prepuščeni avtomatskemu pilotu. Šuma na posnetkih skoraj ni, so pa zaradi tega nekateri posnetki bolj podobni pastelnim slikam kot fotografijam, ko jih pogledamo pobliže.

Med dodatnimi programskimi možnostmi omembo zasluži predvsem nočni način (sestavljanje več fotografij), ki dokaj spodobno opravi svoje delo. Kakorkoli obračamo, Samsung se ravno ne trudi s fotografskimi možnostmi, čeprav ima za to vse možnosti.

Samsung Galaxy A80

Pri telefonih nismo vajeni razmišljanja zunaj škatle, a včasih se zgodi tudi to. Nismo vajeni, da je novinec brez sprednjega fotoaparata, a Galaxy A80 ga nima. Zato, ker ima poseben motorizirani vzvod, ki premakne zadnji del telefona navzgor in pri tem obrne fotoaparata za 180 stopinj!

S tem je Samsung ubil kar nekaj muh na en mah, znebil se je prednjega fotoaparata in s tem zapolnil ves zaslon od roba do roba ter namesto slabšega fotoaparata dodal kar dva na prednjo stran, seveda tudi ultraširokokotnika, ki ga večina nima spredaj. Zaradi tega postane potreba po »selfi palčki« nična, saj je 12 mm zelo široko. Drug objektiv je klasičen, 26 mm z zaslonko f2.0 in ločljivostjo 48 milijonov pik. Izrabite jih lahko le za digitalni zum, saj telefon vztrajno zapisuje v ločljivosti 12 milijonov pik.

Aplikacija za fotografiranje je podobna, kot jo ima S10+, tudi omejitve so enake. Pozabite na kaj več kot ISO 800 v ročnem načinu, tudi RAW zapisa ni. Vsekakor škoda, saj bi lahko z več možnostmi postal konkurenčnejši.

Kako smo se lotili primerjave

Telefoni so že davno zasedli mesto poceni žepnih digitalnih kompaktov, a proizvajalci jih porivajo še stopničko ali dve više. Nekaj je marketinško besedičenje, drugo testni posnetki, tretje uporaba.

V času, ko smo imeli večino naprav na preizkusu, sta nam narava in luna šli zelo na roko, zato smo na nebu poiskali Rimsko cesto in jo fotografirali. Da, tudi s telefonom gre, le na stativ ga moramo postaviti, izklopiti samodejno ostrenje, nastaviti ISO vsaj na 1.600 in počakati 15 sekund.

Ko se vam bo kdo pohvalil, da ima njegov telefon super in oh in sploh 50× zum, se le nasmehnite in zamahnite z roko. Optika je optika, dodajte še velikost tipala in zmaga gre brez zadržkov k fotoaparatom. Že med Sonyjem RX10 m3 in HX99 je vidna razlika, Huawei P30 Pro pa da od sebe le lep obris lune, brez vseh podrobnosti.

Če je bil ta del preizkusa bolj pisan na kožo fotoaparatom, je naslednji, kjer smo se podali v naravo, pokazal veliko bolj primerljive rezultate. Lahko se pogovarjamo o nevtralnosti barv, pravilni izravnavi beline ali stopnji stiskanja, a večina ne bo ločila med posnetkom s telefonom ali fotoaparatom. Tele goriščnica je tisto področje, kamor so telefoni šele dobro zakorakali (trenutno smo pri 5× zumu Huaweija P30 Pro) in tu so fotoaparati v krepki prednosti. Zelo težko bo namreč stlačiti objektiv s primerljivo goriščnico 200 ali 300 mm v tako tanko ohišje. Z zrcalcem, ki sliko obrne za 45 stopinj in postavi fotoaparat vzdolžno s telefonom, še nekako gre, problem v prihodnosti pa bosta svetlobna moč in zaslonka. A pustimo se presenetiti.

Recept za nočno fotografijo je preprost: stojalo, svetel objektiv, ISO 1.600 ali 3.200 in čas okoli 15 sekund, odvisno od goriščnice. Preseneča Huawei P30 Pro, a kljub relativno svetli sliki so algoritmi za odstranjevanje šuma pojedli kopico zvezd. Sony A6400 se tokrat ni najbolje obnesel, krivda je na strani priloženega objektiva z začetno zaslonko f3.5. RX10 mark 3 se je obnesel bolje, a je imel več šuma, relativno zadovoljivo pa je svoje delo opravil še Huawei P30 Lite. Huawei Mate 10 Pro je imel ogromno šuma, prav tako Sony HX99, medtem ko ima Huawei Y5 prekratek najdaljši čas, le 6 sekund, zato tudi tako temna slika. Sony Xperia pa sploh še krajšega, le eno sekundo. Rezultat? Le nekaj najsvetlejših zvezd.

Z goriščnico je povezana tudi neostrina, ki je pomembna pri portretih, če želimo lepo zamegljeno ozadje. Velika težava vseh telefonov je osnovna goriščnica, ki znaša okoli 27 mm in je neprimerna za portrete. Obrazi so zaradi bližine objektiva deformirani, globinska ostrina ogromna, kar pomeni, da je zamegljevanje ozadja mogoče le programsko. Tudi Huaweijevih optičnih 135 mm je zaradi majhnega tipala in s tem povezane globinske ostrine premalo vidno. Kar nas je še bolj začudilo – Huawei ima portretni način omogočen le z osnovnim objektivom, tele objektiva ne moremo izbrati.

Makro svet je fotografsko zelo zanimivo področje in od telefonov smo pričakovali veliko, a na koncu ostali bolj kot ne razočarani.

Samsungovih 12 mm je široko. Izredno široko. Za primerjavo, notranji kvadrat je narejen z goriščnico 26 mm in že ta po definiciji sodi med širokokotne objektive.

Ima pa zato Huawei nekaj zanimivih programskih prijemov, ki jih bodo verjetno prej kot slej uporabili tudi drugi. Na ta račun lahko postane telefon spodobno orodje, le nekaj osnov fotografije nam mora biti jasnih. Če mislite delati posnetke z dolgimi časi, je stativ obvezen, ne zanašajte se na optično umirjanje. Nočni način (samodejno sestavljanje več posnetkov) je super, dokler posnetke objavljate na družabnih omrežjih, za kaj več je običajno preveč vidna programska obdelava. V večini ostalih primerov, se pravi, ko je svetlobe dovolj, bodo telefoni svoje delo opravili odlično. Nekateri sicer preveč ostrijo posnetke ali jih preveč močno stisnejo zaradi varčevanja s prostorom, a večinoma bodo brez težav zadeli ustrezno osvetlitev in izravnavo beline. Višje občutljivosti jim povzročajo podobne težave kot včasih pri kompaktih, če, seveda, sploh pridemo do njih, a pri večini je nekako čutiti usmerjenost predvsem v družabna omrežja, kjer ločljivost ni pomembna. Tudi fotoaparati so se temu prilagodili, zato skoraj ni več mogoče dobiti novinca, ki ne bi omogočal prenosa posnetkov prek omrežja Wi-Fi. Kljub včasih omejenemu naboru možnosti, ki jih ponuja telefon, se izplača preizkusiti, kajti le tako boste iz njega izvlekli največ.

Neostrina ali po domače bokeh je odvisna od svetlobne moči objektiva, goriščnice, velikosti tipala in, seveda, sestave leč. Večje tipalo, svetlejši objektiv, večja bo neostrina, ali bo ta mehka ali trda, pa je odvisno od sestave leč. Sony HX99 in Huawei P30 Pro sta si dokaj podobna, oba Sonyja imata mehke prehode, medtem ko Panasonicov objektiv sliko izriše trše.

Tri, štiri, gremo

Če je pri fotoaparatih ergonomija zelo visoko na lestvici, se o tem pri telefonih, kar se tiče uporabe fotografiranja, zelo težko pogovarjamo. Pri veliki večini fotoaparatov ga boste brez težav krmilili in uporabljali le z eno roko, o čemer lahko pri telefonih le sanjamo. Kljub temu se da z malo vaje in razmišljanja v smeri, kaj, za vraga, so snovalci imeli v mislih, prilagoditi in dobiti spodoben rezultat, ki je primerljiv s fotoaparati.

A razlika v pristopu do končnega rezultata ne bi mogla biti večja: medtem ko fotoaparati temeljijo na enem posnetku, lahko telefoni naredijo celo serijo in jo nato združijo v enega ali po mnenju »umetne inteligence« izberejo najboljšega. Včasih celo združujejo le dele posnetkov.

Tudi obdelava končnega posnetka je drugačna. Snovalci telefonov se zelo trudijo za všečnost posnetka, ki je običajno preostren in močnih barv, medtem ko je pri fotoaparatih to le ena izmed možnosti. A ravno tako včasih nismo imeli vpliva na razvijanje negativov filma, ampak smo vse bolj kot ne prepustili fotografskemu studiu.

Omejitvam optike se oba tabora ne moreta izogniti. Pri obojih inženirji uporabljajo programsko opremo za odpravljanje nekaterih optičnih napak, recimo pretiranega sodčka ali temnenja slike na robovih.

Zaključek? Za veliko večino uporabnikov je telefon postal edini fotoaparat, ki čisto spodobno služi svojemu namenu. Fotoaparat tako postaja le še orodje amaterjev in profesionalcev, ki želijo imeti večji nadzor nad posnetkom ali za uporabo v zahtevnejših razmerah, recimo pod vodo ali športnih aktivnostih.

Ostaja le še vprašanje: kaj pa telefon kot resno fotografsko orodje? V tem trenutku lahko rečemo, prej resno dopolnilo kot edino orodje, kajti kot smo ugotovili v medsebojnih primerjavah, je kakovost za resno rabo še vedno preveč nihajoča. Včasih boste dobili odličen rezultat, drugič bo fotografija na zaslonu telefona videti odlično, povečava pa bo posnetek odnesla direktno v koš.

Telefon postane zanimiv tam, kjer nam zmanjka objektivov oziroma razpona goriščnice pri fotoaparatih. Cela vrsta novejših modelov ima vgrajen ultraširokokotni objektiv, ki običajno pokrije kot okoli 16 mm ali celo manj. Glavni fotoaparat na telefonu ima zelo svetlo zaslonko, okoli f1.6, medtem ko imajo klasični fotografski kit objektivi zaslonko f3.5 in navzgor. Skratka, tudi za resno rabo so postali telefoni dovolj uporabni in odločitev o investiciji v nov objektiv ali nov model škatlice za pogovarjanje je postala še malce težja.