O Troji, kavbojkah in Venetih

Ondan sem gledal Trojo, najnovejši hollywoodski prispevek k mesarjenju klasičnih zgodovinskih zgodb, nato pa me je z Iliado navdihnjeno križarjenje po spletu pripeljalo do zanimivih povezav in ne morem si kaj, da jih ne bi delil z vami, drage bralke in bralci. Poglejmo torej, kaj vse sem odkril.

Začelo se je zelo nedolžno, saj sem želel samo malce osvežiti rahlo zaprašeno gimnazijsko znanje. Natančno se namreč vseh dogodivščin in spletk iz trojanske vojne nisem spomnil, vedel pa sem, da jih je Homer zapisal kar precej drugače, kakor smo jih lahko videli v kinu. Skratka, prva postaja je bil izvirnik (no, angleški prevod, da ne bo kakšne pomote), ki sem ga našel, skupaj z dobrimi 400 drugimi klasičnimi deli, v internetnem arhivu klasike (The Internet Classics Archive) na naslovu classics.mit.edu. Ob tem sem zopet pomislil, kako lepo bi bilo, ko bi naše ministrstvo za informacijsko družbo & zapravljanje časa poleg (ali pa tudi namesto, če ne gre drugače) projektov, kot je razvpita e-dohodnina, digitaliziralo in v spletu objavilo prevode klasičnih literarnih umetnin, poleg domačih klasikov seveda. Denar bi bil nedvomno koristneje porabljen.

Takole je videti ena izmed zgodnjih "izdaj" Iliade, na papirusu iz 2. stoletja pred našim štetjem, s spletne strani tebtunis.berkeley.edu.

Kakorkoli že, v razlike med antičnim epom in filmom se na tem mestu ne bom spuščal, a če Iliade in Odiseje (še) niste prebrali, naj vam zaupam, da je hollywoodska priredba izvirniku zvesta približno toliko kot različica, ki jo v stripu Alan Ford pripoveduje Številka 1, šef skupine TNT. Mimogrede, kratek povzetek Homerjeve zgodbe si lahko preberete na naslovu en.wikipedia.org/wiki/Iliad.

V antični zgodbi so bile vse niti v rokah nečimrnih boginj in zamerljivih bogov, ki so se na vsakem koraku vmešavali v življenje grških junakov. Oboževalke Brada Pitta, recimo, ne bi nikoli odpustile Apolonu, ko bi vedele, da je prav on vodil Parisovo puščico v ranljivo Ahilovo peto in tako junaka ubil. Naslednja postaja je bila zato grška mitologija. Mitologiji posvečenih spletnih strani je veliko, omenimo pa slovensko na naslovu www.svarog.org/mitologija/grska_mitologija/ in angleško Enciklopedijo grške mitologije (Encyclopedia of Greek Mythology) na naslovu www.mythweb.com.

Prizor z grške vaze iz 5. stoletja pred našim štetjem prikazuje Parisa, ki je z Apolonovo pomočjo ubil Ahila. To in še številne druge antične upodobitve trojanske vojne najdete na naslovu www.philipresheph.com/demodokos/.

Dobro, o bogovih & boginjah z Olimpa sem se natančno poučil in čas je, da prestopim v resničnost. Odkritje Troje še danes velja za eno največjih arheoloških najdb vseh časov. Da jo je v Turčiji odkril nemški arheolog Heinrich Schliemann, sem vedel, na spletni strani www.unmuseum.org/troy.htm pa sem izvedel še nekaj prav zanimivih podrobnosti. Recimo to, da je Schliemann, še preden se je začel ukvarjati z arheologijo, v ruskem Sankt Peterburgu trgoval z indigom, potem pa ga je pot leta 1850 vodila v Kalifornijo, prav ko je tam razsajala zlata mrzlica.

Vas Kalifornija, indigo in zlata mrzlica na kaj spominjajo? Jasno, v Kaliforniji so prav v času zlate mrzlice iz trpežnega blaga, obarvanega z indigom, začeli izdelovati hlače, ki jim pri nas pravimo kavbojke. Odgovora na vprašanje, ali se je Schliemann v Kaliforniji ukvarjal z jeansom, v spletu sicer nisem našel; iz tega bi lahko sklepali, da se verjetno ni. Sem pa na spletni strani www.levistrauss.com izvedel, da je leta 1853, leto dni za tem, ko se je Schliemann vrnil v Rusijo, v Kalifornijo prišel še en nemški emigrant, na Bavarskem rojeni Loeb Strauss. Odprl je trgovino, v kateri je trpežno platneno blago za hlače kupoval ruski emigrant, krojač Jacob Davis. Vse to bi verjetno ostalo za vekomaj pozabljeno, če se ne bi Davis leta 1872 domislil, da bi žepe na delovnih hlačah, ki so se tako radi trgali, ojačil z bakrenimi zakovicami. Hlače z zakovicami so postale med zlatokopi zelo priljubljene, Davisa pa je začelo skrbeti, da mu ne bi izuma kdo ukradel. Ker sam ni imel denarja za patent, je za pomoč prosil Straussa, ki si je, mimogrede, medtem ime spremenil v Levi. 20. maja 1873 so jima priznali patent št. 139.121 in rodile so se kavbojke, ki jih poznamo še danes.

A vrnimo se k Schliemannu, ki je medtem obogatel, se povsem posvetil svojemu konjičku, arheologiji, in na obalah Male Azije leta 1870 odkril Trojo. Schliemann je bil trdno prepričan, da se nekje v njenih ostankih skriva zlati Priamov zaklad, ki naj bi ga trojanski kralj skril prav med legendarnim obleganjem Troje, in junija 1873 ga je tudi lastnoročno našel.

Zlati zaklad, za katerega se je pozneje sicer izkazalo, da je v resnici kakšnih tisoč let starejši od mitološkega trojanskega kralja Priama, je pristal v berlinskem muzeju, leta 1945 pa se je za njim izgubila vsaka sled. Šele leta 1993 so Rusi priznali, da je pri njih, v kleti moskovskega Puškinovega muzeja umetnosti (www.museum.ru/gmii/).

Schliemann pa ni odkril samo Troje in "Priamovega" zaklada, temveč nekaj let pozneje v Mikenah še čudovito zlato posmrtno masko, ki naj bi bila pripadala samemu kralju Agamemnonu, natanko tistemu, ki je povedel ahajsko vojsko nad Trojo. Kar malce preveč sreče za enega samega arheologa, in to še ljubiteljskega povrhu. Nič nenavadnega torej, če se številnim strokovnjakom vse skupaj že dolgo zdi rahlo sumljivo. Nekaj mnenj o tem si lahko preberete na spletni strani revije Archaeology Ameriškega arheološkega inštituta (www.archaeology.org/9907/etc/mask.html), Agamemnonovo masko, najsi bo prava ali ponarejena, pa si lahko ogledate v Državnem arheološkem muzeju v Atenah (www.culture.gr/2/21/214/21405m/e21405m1.html).

Zlata Agamemnonova maska je po mnenju nekaterih zgodovinarjev spreten ponaredek.

Arheologi se dandanes večinoma strinjajo, da je Troja (www.allaboutturkey.com/troy.htm) res tam, kjer jo je odkril Schliemann, najdejo pa se tudi izjeme. Morda se še spomnite Mehičana Roberta Salinasa Pricea, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti "odkril" v Dalmaciji, ob ustju Neretve (www.troya.com.mx in www.homer.com.mx). Trojo so ljubiteljski zgodovinarji odkrili še marsikje, recimo v Angliji (www.troy-in-england.co.uk) ali celo na Finskem (www.estovest.net/letture/homerbaltic.html).

Pri nas Troje ni zaenkrat našel še nihče, so pa zato našli povezavo med Trojanci in Slovenci. Homer namreč kot trojanske zaveznike omenja Enete iz Paflagonije na obalah Črnega morja, ki naj bi bili pravzaprav naši predniki Veneti (www.veneto.org/history/venetic.htm), če seveda verjamete pravljični hipotezi o venetskem izvoru Slovencev. Verodostojnejši je podatek, da so v srednjem veku Celju oziroma ostankom rimske Celeie rekli Troia Secunda ali druga Troja (www.burger.si/Celje/CeljeENG_Opis.html).

Nenavadnih povezav s tem sploh še ni konec. V Bibliji je v 1. Mojzesovi knjigi, v tistem njenem najbolj dolgočasnem, rodovniškem delu, omenjen neki Aná, ki je v puščavi odkril divje mule, in eden od poznavalcev ga je zaradi tega povezal s paflagonskimi Veneti, ki so v Iliadi predstavljeni kot bogati rejci mul (beta.studylight.org/com/acc/view.cgi?book=ge&chapter=036). In ko sem že pomislil, da torej nismo samo v zvezi s Trojanci, temveč celo v sorodu z izvoljenim ljudstvom, sem ugotovil, da v številnih prevodih Svetega pisma, vštevši slovenskem (www.biblija.net), Aná v puščavi sploh ni odkril divjih mul, temveč izvire (tople) vode.