Oblakom ni lahko
Scenarijev, kaj vse gre lahko narobe v (računalniškem) oblaku, ne manjka. Praktično so identični situacijam, ki se nam lahko zgodijo v lokalnem IT-okolju, a z dodatnim tveganjem, povezanim z izpadom povezljivosti in storitev.
Kaj je torej najhujše, kar se lahko zgodi ponudniku oblačnih storitev? Odvisno, koga vprašate. Če vprašate osebo ali oddelek, ki skrbi za stike z javnostjo, je to vsak daljši in očitno zaznaven izpad delovanja. Ta je pravzaprav širša težava, saj ni omejen zgolj na ponudnika ali podjetje, ki je doživelo izpad, temveč (negativno) vpliva na celotno IT-industrijo. Trenutno smo v fazi, ki bi jo lahko označili za dozorevanje oblačne ponudbe. Motnje v zagotavljanju storitev iz oblaka so manj pogoste kot v preteklosti in navadno trajajo krajši čas – pogosto zgolj nekaj sekund ali minut, česar večina uporabnikov sploh ne opazi. A izpadi podatkovnih centrov (beri: oblakov) se dogajajo, zato so tudi izpadi storitev neizogibni. In ko se pojavijo, bodo najbolj jezni med uporabniki, pa naj so to podjetja, katerih poslovanje je odvisno od kritičnih aplikacij v oblaku, ali domači uporabniki, ki zgolj visijo na družbenih omrežjih, zagnali vik in krik. Njihov glas se bo slišal daleč, ugled ponudnika (ali drugega krivca, če bo ta jasen) bo omadeževan, poslovni izidi pa slabši.
Z nedelovanjem oblakov ni šale. Če vprašate vzdrževalce oblakov, bodo skrbi naslovili z odpovedjo strojne opreme. Na udaru so predvsem diski in pogoni SSD. Ti opravljajo tlako branja in pisanja podatkov v aplikacijah, ki so med uporabniki najbolj priljubljene in praktično ne poznajo predaha. Odpovedi diskov v strežnikih navadno dosegajo med enim in tremi odstotki, ravno toliko, da sistemski skrbniki ne morejo mirno spati, saj jih skoraj vsak dan čaka kakšna obnova podatkov iz varnostnih kopij ali ponovno vzpostavljanje polja RAID. Ob res veliki smoli ali malomarnosti lahko pride celo do črnega scenarija – izgube podatkov stranke. To se sicer bistveno pogosteje dogaja v lokalnih IT-okoljih kot v oblaku, kjer so podatki pogosto shranjeni vsaj dvakrat.
Varnostne strokovnjake skrbita vsaka nova ranljivost in povečana aktivnost digitalnih malopridnežev (beri: hekerjev). Ugled ponudnika oblačnih storitev je zanje hiša iz kart. Skoraj vsak javnosti znan varnostni incident ga lahko povsem poruši. Digitalnih groženj pa danes dobesedno mrgoli. Čeprav so podatkovni centri nadpovprečno varovana okolja, imajo vseeno veliko tarčo na svojem hrbtu, saj hranijo obilo za napadalce vrednih podatkov.
Lastnike podatkovnih centrov skrbijo naravne in druge katastrofe, takšne, ki bi za dlje časa prekinile podatkovne povezave ali dobavo električne energije. Ali pa požar ali poplava, čeprav so sodobni podatkovni centri zelo premišljeno zasnovani in so tovrstne težave velika redkost. Na potrese, udare strel, cunamije in podobno pa ljudje vendarle nimamo večjega vpliva.
»Koronavirusna kriza« je preizkusila ponudnike oblakov na načine, ki jih nihče izmed njih ni mogel napovedati vnaprej. Industrija je doživela prej redko viden preizkus ohranjanja razpoložljivosti in stabilnosti ob nenadnem in ogromnem porastu povpraševanja. Prebivalstvo po svetu je skoraj čez noč postalo odvisno od oblačnih storitev, saj so bile te ključne, da smo ljudje še naprej (skoraj nemoteno) delali, se učili in zabavali.
In čeprav so se ponudniki storitev javnih računalniških oblakov v prvi polovici leta precej dobro izkazali, so skoraj vsi velikani morali priznati, da imajo na trenutke resne težave. Twitter je (začasno) pokleknil februarja, Microsoftova Azure in Teams marca, Google Cloud pa marca in aprila. Aprila je vroče postalo tudi spletni platformi Zoom, saj ni bila kos globalnemu povpraševanju po video storitvah, večkrat je zakašljala še najbolj znana platforma za razvijalce GitHub (ki je v lasti Microsofta). Konec maja so se jezili oblikovalci, saj Adobe Creative Cloud ni deloval skoraj ves dan, junija pa je bil v zadregi IBM Cloud. A zaupanje javnosti v poslovni model oblačnih IT-storitev se še vedno krepi – ker boljšega od oblakov ta hip nimamo.
