Obogatena norija
Ni ga, ki še ne bi slišal za mobilno igro Pokemon Go. Nekateri se smejijo gorečim lovcem na digitalne zveri, drugi se jim z veseljem pridružijo pri nadvse zabavnem početju, za katerega ne potrebuješ drugega kot soliden pametni telefon. Pokemonov so veseli starši, ki otroke končno laže zvabijo izpred škodljivih zaslonov na svež zrak, posamezniki z odvečno težo, ki med lovom brez muk kurijo kalorije, psi, ki imajo izdatnejše sprehode kot kdaj prej, in še kdo bi se našel. Pokemoni so dobesedno obsedli svet. Kaj, zakaj in kako, si bomo ogledali v tem članku.
Kaj so Pokemoni?
Leta 1996 sta podjetje Nintendo in zbiralec žuželk Satoshi Tajiri za ročno konzolo Game Boy ustvarila igri Pocket Monsters Red in Green. Igri je založnik kasneje združil v izdelek Pokemon Blue in nehote dal žepnim pošastim današnje ime. Obenem z igrami so nastale tudi karte, ki so jih do danes izdelali in prodali v milijardnih številkah. Leta 1997 so v Združenih državah Amerike začeli predvajati risanko Pokemon, dve leti zatem pa je na trg prišel prvi risani film – Pokémon: The First Movie – Mewtwo Strikes Back. Danes najdemo Pokemone skorajda vsepovsod, poleg iger, serije in filmov izhajajo tudi stripi in igrače. Prikupne zveri so od samega začetka zelo priljubljene, a takega uspeha, kot ga žanjejo po zaslugi mobilne igre Pokemon Go, še niso videle. Veliko zaslug za uspeh gre pripisati obogateni resničnosti, tehnologiji, ki je že nekaj časa z nami, a je šele s Pokemoni zares zaživela.
AR
Zamisel obogatene resničnosti oziroma Augmented Reality, kot se ji reče po angleško, ni nova. Gre za preprosto dodajanje digitalnih predmetov na obstoječo sliko ali video posnetek resničnega sveta. Tehnologijo AR so v preteklosti na primer uporabljali pri prenosih hokejskih tekem ameriške lige NHL, pak so obarvali z živo barvo, da je bilo gledalcu lažje slediti igri in hitri akciji. Sisteme nadgrajene resničnosti še danes najdemo tudi v dražjih oziroma tehnično naprednejših avtomobilih. Take tehnologije že uporabljajo različna avtomobilska podjetja, zamisel pa je seveda ta, da se nam na vetrobransko steklo projicirajo relevantni podatki. To je na voljo v vedno več avtomobilih različnih znamk, seveda pa gre za dražje avtomobile. Omislimo si lahko tudi različice za uporabo na motociklističnih čeladah. Nekateri avtomobili pa nam čez to, kar vidimo skozi vetrobransko steklo, prikažejo sliko iz kamere, ki je prilagojena za nočni pogled (night vision).
Aplikacije z obogateno resničnostjo so praviloma zabavni, poučni in uporabni izdelki. Med drugim nam prevajajo napise v tujih jezikih, prepoznajo znamenitosti in drugo. Za aplikacije nadgrajene resničnosti seveda potrebujemo nekaj strojne opreme. Prvo so tipala, ki zaznajo okolico oziroma predmete v njej. Sem sodijo video kamere, merilci pospeškov, merilci orientacije (žiroskopi), tipala GPS, kompasi itd. Potrebujemo še procesor, ki lahko obdela zajete podatke in z njimi operira, zadnji korak pa je zaslon oziroma prikazovalnik, prek katerega bomo spremljali obdelano resničnost. Poglavitni razlog, zakaj so te tehnologije postale tako priljubljene, je razmah naprednih pametnih telefonov, ki imajo praktično vse zgoraj naštete komponente. Ti telefoni imajo video kamere, silno veliko tipal, dostop do spleta (in s tem do zelo veliko različnih podatkov, ki jih lahko prikazujemo), seveda pa tudi vedno bolj zmogljive procesorje. Vse našteto so razvijalci uspešno uporabili pri snovanju igre Pokemon Go.
Lov za Pokemoni
Pokemon Go je prvi mobilni izdelek podjetja The Pokemon Company, ki za priljubljena digitalna bitja skrbi od leta 1998. Igro so razvili v studiu Niantic Inc., kjer so izdelali že Googlov eksperiment obogatene resničnosti z nazivom Ingress. V osnovi gre za igro enake strukture, ki uporablja telefonsko kamero in signal GPS, da igralcu pričara alternativen, v novi preobleki s Pokemoni naseljen svet. Oba izdelka, tako Ingress kot Pokemon Go, temeljita na interesnih točkah, teritorialnih spopadih, kjer so konfliktna področja zdaj telovadnice Gyms, zbirališča pa Pokestops. Igralna mehanika je nadvse preprosta.
Pokemone lovimo s potegom prsta po zaslonu od spodaj navzgor. Akcija sproži metanje žoge Pokeball, ki jo moramo zalučati na glavo najdeni zveri. Uspeh je odvisen od težavnosti najdenega bitja in njegovih sposobnosti. Pokemoni znajo leteti, skakati in žogico tudi odbiti. Živali se prikazujejo skladno z okolico, na bolj naseljenih območjih jih je več. Zbirko ujetih Pokemonov Pokedex napolnimo, ko ujamemo 250 digitalnih živali, nato odvečne recikliramo, posvojene pa nadgrajujemo s sladkarijami in prahom. Obe valuti služimo z igranjem, lovljenjem in bojem z drugimi igralci.
Bojevanje poteka v telovadnicah Gyms in je odvisno od statističnih lastnosti izbranih Pokemonov. Na njihovo moč vpliva zdravje, tip, višina in druge zmožnosti, še najbolj izkušenjska stopnja CP, ki raste skladno z nadgrajevanjem posamezne zveri. Izbiranje zasedbe za boj je, kljub pomanjkanju potezne globine, strateško in uživantsko. Akcija poteka v realnem času in od sodelujočih zahteva zbranost. Napadanje in umikanje je izvedeno z dotiki in potegi prsta po zaslonu. Začetniki se lahko v telovadnicah združijo z znalci in v sodelovanju premagajo močnejše nasprotnike od sebe. Druženje je priporočljivo, saj igra sama po sebi ponudi malo navodil in nasploh skopari z učenjem.
Lovljenje Pokemonov si olajšamo z vabami (angl. lures). Ko se v bližini prikaže redka kreatura, privabi tudi druge lovce. Na srečo jo lahko lovijo vsi hkrati, zato se hitro spletejo nova poznanstva in prijateljstva. Vabe, žoge in druge dobrine dobimo na točkah Pokestops, ki so praviloma ob znamenitostih in na drugih vidnejših krajih v bližini. Pokemoni se izležejo tudi iz jajc. Valjenje poteka s hojo, kar pri igralcih še dodatno vzpodbudi željo po gibanju. Goljufanje z avtomobilom ali drugim prevoznim sredstvom je ob pomoči sledenja GPS onemogočeno. Sodobni lov na zaklad tako predstavlja mnoštvo vsaj v teoriji pozitivnih vplivov.
Dobra volja je najbolja
Svet je poln ljudi, ki med pohajkovanjem strmijo v zaslon telefona in občasno s prstom potegnejo po njem. Na terenu so tako mladi kot stari, največ jih je v okolici bližnjih znamenitosti. Da je igra kot droga, dokazujejo posamezniki, ki so zaradi želje po igranju pustili službo, partnerja in popolnoma spremenili življenjski slog. Igralcev igre Pokemon Go naj bi bilo več kot uporabnikov družabnega omrežja Twitter. Na to, da početje ni brez nevarnosti, opozori že začetni zaslon v igri, ki subtilno obvešča uporabnika o morebitnih prigodah brez srečnega konca. Trenerji Pokemonov, kot igra imenuje igralce, so med igranjem že naleteli na trupla, bili oropani in celo izgubili življenje. Najmanj, kar se neprevidnežu lahko pripeti, je zvit gleženj, razbita glava ali lažja prometna nesreča. Ob naštevanju teh dogodivščin, ki jih glede na poročila po svetu ni malo, bi pomislili, da je igra škodljiva. Slednje ni iz trte zvito, a ima igranje kljub temu tudi pozitivne učinke.
Poleg zabave igra Pokemon Go nagradi tudi telo in duha igralca. Če nam igre načeloma odžirajo čas, ki ga imamo za telesno udejstvovanje, se Pokemon Go obnaša povsem drugače. Igranje je pogojeno s premikanjem, napredovanje praktično onemogočeno brez izdatnih sprehodov in raziskovanja okolice. Poleg iskanja redkih Pokemonov je hoja nujna za valjenje jajc. Ko (navadno na točki z imenom Pokestop) dobimo jajce, ga damo v inkubator in začnemo valiti. Čas, da se iz jajca izleže naključna zver, je odvisen zgolj od nas samih. Valjenje prvih jajc v igri namreč zahteva prehojenih 2 ali 5 kilometrov. Tehnično je zadeva sicer izvedena ob pomoči signala GPS, a goljufanje z vožnjo odpade, saj algoritem zazna hitrejše premikanje in ga ne upošteva.
Hoja seveda ugodno vpliva na zdravje posameznika, enako kot svež zrak in sonce, ki smo ju deležni med lovljenjem zveri. Veliko študij je dokazalo, da preživljanje časa na prostem osrečuje ljudi, jih napolni z energijo in jim spočije um. Poleg kakovostnejšega zraka, ki ga dihamo na prostem, je tu še največji vir vitamina D – sonce. Življenje sodobnega človeka je takšno, da posamezniku vitamina D kronično primanjkuje. Nekaj več časa na soncu zaradi igranja igre Pokemon Go je v tem pogledu lahko le dobro. Zaradi večje izpostavljenosti močnim sončnim žarkom ne smemo pozabiti le na ustrezno zaščito in se obenem izogibati opeklinam.
Pokemone lovimo z žogami Pokeballs. Slednje dobimo z obiskom Pokestopa. Postajališča Pokestop so v bližini raznih znamenitosti oziroma pogosteje obiskanih točk. Z lovljenjem Pokemonov tako raziskujemo bližnjo okolico. Praviloma smo presenečeni, koliko skritih kotičkov, za katere nismo vedeli, da so na voljo, odkrijemo med pohajkovanjem po sicer znanih krajih. Igra Pokemon Go ima tako tudi poučen vidik rabe. Ker smo ljudje načeloma družabna bitja, je za dobro počutje potrebna tudi pogosta interakcija s sočlovekom. Igre k druženju praviloma ne prispevajo kaj prida. Popolnoma nasprotno velja za Pokemon Go. Še nikoli doslej ni bilo toliko ljudi zunaj zaradi igre. Ker se igralci zbirajo okoli istih točk, je druženje neizogibno. Na lovu za Pokemoni se večkrat zapletemo v pogovor s somišljeniki, s katerimi si izmenjamo vsaj nasvete za igranje in treniranje zveri, občasno pa še kaj več. Družbo prikličemo, če v navidezni prostor vržemo vabo, ki privabi večje število Pokemonov in posledično tudi lovcev nanje.
Nezanemarljiv je pozitiven vpliv rednega igranja med delom. Medtem ko nas posodabljanje statusa na Facebooku ali kratka seansa pasjanse ne razbremeni skrbi in nam vzame več časa, kot smo sprva načrtovali, so Pokemoni odlična priložnost, da si poleg uma spočije še telo. Nekaj minutk sprehoda, da poberemo nekaj stvari ter ulovimo zver ali dve in se polni svežih moči vrnemo na delo, je precej bolj dobrodejnih kot nepretrgano buljenje v računalniški zaslon. Ker Pokemoni navadno ne živijo v gručah, je po uspešnem lovu osamljenca veliko lažje oditi nazaj na delo.
Starševske skrbi
Igra Pokemon Go je namenjena mladostnikom in odraslim, to se vidi že iz navodil založnika, ki opozarjajo, da izdelek ni primeren za mlajše od devet let. Ker je igra zelo priljubljena, se igranju z otrokom starši najbrž ne bomo mogli izogniti, zato je na mestu nekaj dobronamernih nasvetov. Mlajši bodo družbe (malo manj nadzora) med igranjem veseli. Predšolskim otrokom je treba prebrati vsaj začetna navodila in jim pomagati pri matematiki, žoge Pokeballs pa bodo veselo metali tudi sami. Pomoč (in nadzor) se prične že pred nameščanjem igre. Slednjo si seveda lahko namestimo v telefon, a možno je, da bomo zaradi Pokemonov večkrat ostali brez naprave. Najboljša možnost je raba starejšega telefona ali tablice z zmožnostmi GPS. Igra deluje tudi brez mobilne povezave, zadostuje brezžična WiFi povezanost s spletom, če se držimo doma, območij z brezplačno (ali kakršnokoli drugo) brezžično točko ali delimo povezavo prek dostopne točke svojega telefona.
Igra Pokemon Go je v osnovi brezplačna za igranje, a ponuja precej načinov, ki hitro izpraznijo denarnico, zato je prvi logični korak pred namestitvijo izklop ali omejitev nakupov znotraj aplikacije. Na Applovem telefonu iPhone tako imenovane in-app nakupe popolnoma izklopimo, na Androidu jih pogojimo z geslom. Alternativna varovalka je lahko ločen Googlov račun brez vnesene kreditne kartice. Če bo otrok kdaj potreboval pravi denar za digitalne nakupe, mu priskrbimo Googlovo darilno kartico Play Store Gift Card, ki jo dobimo v sosednji Avstriji in deluje (z malo iznajdljivosti v obliki lažnega naslova) tudi pri nas. Takoj po zagonu aplikacije nas igra povpraša po starosti. Ker mlajšim od 13 let ne ponudi možnosti prijave z Googlovim računom, odpiranje računa Pokemon Trainer pa je zaradi zasedenosti strežnikov vsaj zamudno, če že ne nemogoče, se prijavimo z omenjenim posebnim računom, ki smo ga odprli zgolj za potrebe lovljenja Pokemonov in je zaščiten pred finančnimi zlorabami.
Naslednji korak je oblikovanje digitalnega alter ega. Pri snovanju fanta ali punce, ki nas bosta predstavljala pri lovu na Pokemone, se z otrokom zelo zabavamo. Ko smo z videzom zadovoljni, se lov lahko začne. Prvega Pokemona ulovimo brez posebnega truda, saj nas čaka na mestu, kjer smo aplikacijo zagnali. Med začetno izbiro (Charmander, Squirtle in Bulbasaur) ni priljubljenega Pikachuja, ki ga ulovimo s posebno ukano. Namesto da bi izbrali svojega začetnega Pokemona, odkorakamo z mesta, kjer je trio. Čez nekaj časa se trojica spet prikaže pred nami. Vajo ponovimo štirikrat, nato se nadležnežem pridruži četrti prijatelj. Uganili ste, gre za tako želenega Pikachuja. Ko ga s prstom izberemo, se sproži običajna bitka, ki nas nauči osnovnega lovljenja Pokemonov. Postopek je preprost, žogo Pokeball moramo vreči izbrani zveri na glavo, nato sledi metanje (navideznega) kovanca, ki določi, ali se bo Pokemon ujel ali ne. Začetni in šibkejši Pokemoni so enostavni za lovljenje, pri težjem in sposobnejšem zverinjaku pa je priporočljivo imeti s sabo spodobno zalogo žogic, ki jih dobimo na interesnih točkah Pokestops.
Nadzor otroka med igranjem igre Pokemon Go je podoben splošni vzgoji. Podmladek je treba podučiti, naj spremlja okolico, pot in dogajanje okoli sebe. Hitro se zgodi, da v igro zatopljen malček zaide na prometno cesto. Postavimo pravilo, cesto prečkamo le s telefonom v žepu. Ker otroka igra preveč moti, ne pustimo samemu povsod, kjer mu je običajno dovoljeno pohajkovati. Posebno zagato predstavljajo vabe oziroma Lures, kot se jim reče po angleško. Gre za digitalni pripomoček v igri, ki 30 minut izdatno privablja Pokemone v bližino igralca. Žal ne le njih, temveč tudi druge igralce. Čeprav je družno lovljenje Pokemonov navadno zabavno, se staršem porajajo skrbi. Kdo nastavlja vabe in zakaj? Teoretično (in tudi praktično) bi igro lahko zlorabljali ljudje z nečednimi nameni, kar se je po svetu že dogajalo. Otrok naj nam ob dogodkih in srečanjih pri lovu na Pokemone redno poroča, da bomo lažje ocenili nevarnost, ki preži nanj.
Popolna igra
Pokemon Go še zdaleč ni popolna igra. Ima številne hrošče, zasedene strežnike in premalo dodatnih zmožnosti, med katerimi najbolj pogrešamo menjavo ujetih zveri. Uporabniki poročajo o izgubljanju signala GPS, neželeni ponastavitvi napredka, izginulih predmetih, neučinkovitih vabah, počasnem delovanju in zmrzovanju igre, brezupnem iskanju Pokemonov, neubogljivi aplikaciji, ki se noče odpreti, in še kaj bi se našlo. Najbolj jo pestijo težave z baterijo, saj tudi ob izključeni kameri in z varčevalnim načinom baterijo na običajnem telefonu skuri v manj kot dveh urah. Ni čudno, da si ob uspehu mobilnih Pokemonov veselo manejo roke izdelovalci zunanjih oziroma prenosnih baterij. Četudi je igra v osnovi brezplačna, v njej ni težko zapraviti denarja. V trgovini znotraj aplikacije so naprodaj vabe, srečna jajca in drugi priboljški, ki pospešijo bogatenje kataloga Pokedex.
Obogatena drugačnost
Med prvimi in najbolj dodelanimi je Layar. Gre za brezplačno dodajanje informativnih plasti na svet okoli nas. Program nizozemskih razvijalcev uporabi tipalo GPS za določitev našega položaja, kompas, merilec pospeškov in tudi video kamero pa skupaj uporablja za natančen podatek o tem, kam smo obrnjeni, oziroma kaj gledamo. Čez sliko, ki jo zajema video kamera, izrisuje različne podatke. Teh podatkov je resnično veliko, novi pa se dodajajo praktično iz dneva v dan. Organizirani so v različne plasti, ki jih lahko razvije praktično kdorkoli, saj je programski vmesnik (API) brezplačen, podjetje Layar pa pred objavo pregleda oziroma potrdi vsako novo plast podatkov. V Ljubljani lahko tako uporabniki mreže koles Bicikelj preizkusijo istoimensko plast, ki prikaže bližnja (ali tudi manj bližnja, razdaljo lahko poljubno nastavimo) postajališča. Pri tem vidimo tudi svojo oddaljenost do nekega postajališča in število prostih koles ter prostih mest. Hribolazcem pa bo všeč podatkovna plast, imenovana Hribi, ki po besedah avtorja obsega kar 1200 slovenskih hribov in gora. To število je presenetljivo veliko, zaradi njega pa je aplikacija najuporabnejša prav takrat, ko smo v gorah oziroma v njihovi bližini. Težava je namreč v tem, da se hitro nabere preveč vrhov v vidnem polju in nastane na zaslonu naprave kar precejšnja gneča. V aplikaciji sicer lahko nastavimo oddaljenost, do katere nam še pokaže vrhove, žal pa ni nastavitve, od katere oddaljenosti naprej naj se prikazujejo. Pogrešali smo tudi kaj več podatkov, recimo višino vrhov. Je pa podatek o oddaljenosti, v programu lahko tudi izberemo navigacijo do neke gore (izvedeno prek Google Maps).
V tujini je še veliko različnih plasti, aplikacija pa nam jih ponudi glede na našo lokacijo. Tako se splača ob turističnem pohajkovanju tu in tam preveriti, ali je morda kakšna specifična plast z uporabnimi podatki (restavracijami, muzeji, postajami podzemnih železnic in avtobusov itd.). Layar preprosto in razumljivo obogati pogled skozi kamero telefona, tako da mu doda informacije o predmetih ali bližnji lokaciji, z interesnimi točkami vred, kot so restavracije, trgovine, znamenitosti in drugo. Aplikacija prebavi tudi kode QR, ima zmožnosti AV ter sodeluje z najbolj priljubljenimi družabnimi omrežji, kar omogoča hitro deljenje zanimivih najdb in shranjevanje priljubljenih točk za kasnejšo rabo.
Tako kot navidezna se tudi obogatena resničnost že uporablja v poslu. Nepremičninski agenti jo uporabljajo pri prodaji stanovanj in hiš, opremljevalci pri snovanju zamisli za oživljanje mrtvega oziroma praznega prostora. Z aplikacijo Augment tako navidezne objekte postavljamo v resničen prostor, da vidimo, kako se skladajo z obstoječim stanjem, še preden zamisel dejansko izvedemo. Zanimiva je tudi aplikacija Star Walk 2, ki omogoča spoznavanje ozvezdij v živo. Delovanje je preprosto, telefon usmerimo v nebo, nakar se nam s pomočjo določanja lokacije izriše ozvezdje in izpišejo informacije o njem. Zajetih je več kot devet tisoč zvezd, ozvezdij, planetov, za prikaz nočnega neba pa uporablja le digitalni kompas in čas. Naprednejšo možnost nadgrajene resničnosti program uporabi pri zanimivem načinu dela, kjer čez video, ki ga zajemamo s kamero, vriše podatke o tem, katero zvezdo ali drugo telo je pred nami. Zvezdogledi bodo veseli nasvetov, kdaj in kako opazovati določene dele neba, družabneži povezave z družabnimi omrežji, na katerih lahko vsakdo deli svoje najdbe.
Še uporabnejša zna biti aplikacija Wikitude, ki načeloma nekoliko spominja na prej opisani Layar, saj so podatki zbrani v različnih sklopih. Posebej uporaben zna biti sklop Wikipedia, ki nam prikaže članke iz Wikipedije, ki vsebujejo lokacijo GPS. Gre praviloma za članke o geografskih lokacijah, recimo naseljih, rekah, jezerih. Program zopet uporablja podatke o lokaciji, da skozi kamero telefona postreže z uporabnimi informacijami o bližnjih zanimivostih. Najbolj ga bodo veseli spontani popotniki, ki si v tujem kraju tu in tam zaželijo vodenja.
Pokemon Go in Ingress nista edini igri z obogateno resničnostjo na trgu. Že nekaj časa se namreč zabavamo z igro Toy Car RC, ki nam pričara deželo sladkarij ali divji zahod kar sredi dnevne sobe oziroma, v našem primeru, pisarne. Iz aplikacije natisnemo želeni svet, list papirja postavimo na mizo ali tla, nato nanj v pogledu skozi kamero telefona spustimo avtomobil na daljinsko vodenje ter odprtih ust opazujemo čarovnijo, ki spremeni znani prostor v domišljijski svet brez primere. Če imamo raje športne igre, sta primernejša naslova Kick Ball in Bounce Ball. V prvem moramo navidezno žogo z brcanjem v resničnem svetu čim dlje zadržati v zraku, v drugem pa z njo doseči koš. Aplikaciji nista igričarska presežka, a lepo prikažeta, česa je zmožna obogatena resničnost. Ob pogledu na množice, ki po bližnjem parku letajo sem ter tja v lovu za Pokemoni, smo prepričani, da je vse našteto šele začetek.