Obranimo se pošasti. Brezplačno.
Računalniški virusi so vedno pereča tema in vsi, razen avtorjev in kriminalnih združb, ki jih uporabljajo za svojo nelegalno pridobitno dejavnost, si želimo, da bi jih sploh nikdar ne bilo.
V zadnjih letih opažamo strmo razrast prav posebne vrste virusov, angleško poimenovanih ransomware, mi pa jih bolj poznamo pod imenom izsiljevalski virusi. Poznavalci trdijo, da je industrija kibernetskega kriminala ta hip donosnejša od trgovine z drogami. Velika večina izsiljevalskih virusov prihaja iz Rusije, od tam se naprej širijo po spletu.
Nič novega niso tudi načrtovani napadi na ranljivosti v strežnikih, ki omogočajo dostop do privilegiranih pravic in zaganjanje zlonamerne kode. Samo predstavljamo si lahko, kaj lahko podjetjem naredi tak virus, ko se zažene v kontekstu domenskega skrbnika. Večina virusov pa se še vedno širi po elektronski pošti, ko prejemnik odpre pošto in klikne povezavo, ki iz spleta prenese škodljivo kodo, ta se nato zažene in razširi po celotnem sistemu.
Za preprečevanje takih scenarijev je treba poskrbeti na več plasteh. V poštnem strežniku ali prehodu je treba blokirati sumljive končnice priponk, smiselno pa je tudi pregledovati vsebino pošte, če vsebuje kakšne povezave na strani, ki jih protivirusne zaščite klasificirajo kot nevarne, in te povezave odstraniti. Uporabniki morajo biti seveda na svojih delovnih postajah omejeni in ne smejo imeti skrbniških pravic. Napredna opravila se morajo opraviti z drugim, privilegiranim uporabniškim imenom in geslom.
Skrbniki datotečnih strežnikov lahko vključijo nadzor nad priljubljenimi končnicami datotek, ki jih uporabljajo virusi, ko šifrirajo podatke in s tem preprečijo delovanje teh podatkov.
Če smo včasih o izsiljevanju s kriptovirusi samo brali, je to današnja stalnica tudi v Sloveniji.
Ker nas izkušnje učijo, da kriptovirusi šifrirajo tudi omrežne pogone, je potrebna posebna pazljivost tudi pri izvajanju varnostnih kopij sistema, saj nam nič ne pomagajo, če virus lahko šifrira – in tudi jih – naše varnostne kopije. Zato je za pogone, na katere shranjujemo varnostne kopije, smiselno uporabiti druga uporabniška imena in gesla, ki jih uporabimo samo v programu za izdelavo varnostnih kopij. Seveda je treba podatke tudi fizično ločiti od preostalega omrežja, saj le tako preprečimo morebitno okužbo.
Če smo včasih o izsiljevanju s kriptovirusi samo brali, je to današnja stalnica tudi v Sloveniji. Veliko podjetij je že pričakala slika na zaslonu, ki poziva k nakazilu bitcoinov nekam v temačni del spleta. Zlikovci so celo tako nesramni, da dvigujejo ceno, če oškodovanec ne plača v nekaj dneh, in večinoma se lahko poslovi od podatkov. Sicer ni vse tako črno, kot je videti. In varnostni inženirji so že iznašli nekaj načinov, kako povrniti podatke v prvotno stanje, po tem, ko jih je virus zašifriral, a tega žal ni mogoče narediti za vse tipe šifiranja, saj različni virusi uporabljajo različne tehnike in različno dolge ključe, ki jih je z današnjo tehnologijo skoraj nemogoče razbiti. Nekaj načinov so našli pri obratnem inženirstvu virusov, kjer so ugotovili, da so kiberkriminalci virus »šlampasto« sprogramirali in so zato lahko pripravili dekodirni ključ, nekajkrat pa so tudi kriminalci sami objavili odšifrirnik.
Kakšen pa je sploh cikel od okužbe do izgube podatkov? Uporabnik klikne povezavo, ta največkrat pride po elektronski pošti, in si s tem naloži majhen program, ki v bistvu še ni virus. Ta poskrbi, da onesposobi zagnane protivirusne programe, ki so aktivni v tem računalniku, prepreči dostope do izdelovalcev protivirusnih programov, Microsofta in drugih, kjer bi lahko uporabnik naložil popravke oz. zaščito. Nato pa program v miru naloži celoten virus, ga zažene in ta začne svojo pot po sistemu. Novejši virusi ne začnejo delovati takoj, temveč počakajo, da se poraba sistemskih virov zmanjša. To pomeni, da ni nikogar, ki bi uporabljal računalnik in morebiti ugotovil, da se z njim dogaja nekaj čudnega. Šele takrat začnejo s svojim zlobnim poslanstvom. Virus na podlagi nekaj parametrov generira enoličen ključ in ga pošlje nekemu svojemu strežniku. Od tam dobi še podatke, kam mora uporabnik plačati odkupnino. Nato virus začne šifrirati podatke, največkrat gre za znane datoteke, kot so dokumenti, preglednice, certifikati, varnostne kopije datotek ... Virus normalno dostopa do vseh omrežnih pogonov in pogonov USB in če ima tam uporabnik pravice do datotek, tudi te zašifrira. Če uporabljamo »verzioniranje« dokumentov oz. »Shadow copies«, lahko virus to tudi izključi in izbriše vse starejše različice datotek. Prav tako so na udaru oblačne storitve, ki so v računalniku vidne kot mape – npr. Dropbox, OneDrive in podobne. Na srečo lahko iz teh storitev vrnemo podatke iz prejšnjih različic, a le omejeno število dni. Ko virus svoje delo konča, na zaslon izpiše podatke, kam in koliko mora uporabnik plačati, da dobi ključ do dekripcije teh datotek.
Novejši virusi ne začnejo delovati takoj, temveč počakajo, da se poraba sistemskih virov zmanjša.
Tako, zdaj ko smo vas »malce« prestrašili, lahko stopimo korak naprej – na naslednjih straneh si lahko preberete preizkus najbolj priljubljenih brezplačnih antivirusov, ki vas bodo pred zgoraj opisanim obvarovali. Oz. naj bi vas obvarovali.
Pogled v laboratorij
Tokratni test smo opravili na novo naloženem in posodobljenem operacijskem sistemu Windows 10, ki je bil zagnan kot virtualni računalnik, z 8 GB pomnilnika, 4 virtualnimi procesorskimi jedri in hitrimi diski SSD. Na enem disku smo imeli viruse, ki smo jih dobili preko t. i. limanic (honeypot) in iz javno dostopnih zbirk v spletu. Vsi protivirusniki so bili testirani v istem dnevu, z isto zbirko vzorcev. Testni računalnik ni bil okužen. Vsi protivirusni programi so bili zagnani s privzetimi nastavitvami, vsi so bili tudi posodobljeni na zadnjo različico programa in zbirke podpisov.tin čedalje dražje.
Test
360 Total Security (Qihoo). Qihoojev 360 Total Security se namesti zelo hitro, po namestitvi pa si iz spleta prenese še najnovejšo zbirko podpisov različnih virusov. Po namestitvi nam predlaga še namestitev nekaterih programov, brez katerih naj ne bi mogli uporabljati računalnika, kot so Opera, Skype, WinRar, Open Office in podobni. Med delovanjem programa so nas motile reklame, ki jih prikazuje.
Kot vsakemu protivirusniku, ki ga dobimo na test, smo mu najprej dali nalogo, naj z izbiro Quick scan preišče sistemske dele računalnika in poišče morebitne viruse.
Program preišče mape, v katerih je nameščen operacijski sistem, procese, ki tečejo v računalniku in programe, ki se zaženejo po zagonu računalnika. Ker računalnik ni bil okužen, s hitrim iskanjem nismo našli ničesar. Ko pa smo izbrali iskanje virusov po celotnem računalniku in diskih, je bila slika malce drugačna.
360 Total Security uporablja več iskalnikov, poleg svojega v oblaku in krajevno, lahko vključimo še Avirin in Bitdefenderjev iskalec. Ko program uporablja vse štiri iskalnike virusov, se čas iskanja drastično poveča, najde pa tudi kak virus več.
Qihoov protivirusnik je s spodnjega dela lestvice po počasnosti, z dodatnimi iskalci pa v vrhu med najdenimi virusi. Najbolj nas je presenetilo, da ima težave z ugotavljanjem istovetnosti s sistemskimi datotekami operacijskega sistema. Ko jih nato analizira v oblaku, z njimi nima več težav.
360 Total Security (Qihoo)
Za: Najde veliko virusov.
Proti: Vsebuje preveč nepotrebnih stvari.
Avast Free Antivirus. Kot večina protivirusnih programov na testu ima tudi Avast majhen zagonski program za namestitev, saj vse potrebne datoteke sproti povleče iz spleta. Malce nas je zmotilo, ker nam je vsiljeval namestitev brskalnika Chrome, saj menimo, da morajo varnostne rešitve namestiti samo osnovne komponente, ki so pomembne za njihovo delovanje, ne pa tudi programov drugih izdelovalcev, ki so narejeni za druge namene.
Po dobrih dveh minutah je program pripravljen za rabo. Uporabniški vmesnik je dokaj preprost in ima majhen nabor funkcionalnosti, a so te hitro dostopne.
Po hitrosti iskanja je Avast med hitrejšimi, po številu najdenih virusov pa nekje v sredini. Ker smo imeli v operacijskem sistemu privzeto vklopljen nadzor uporabniških računov, nas je Windows pri zagonu pregledovalnika vprašal, ali naj mu dovoli zagon. To bi lahko pri Avastu popravili, intervencija uporabnika pri osnovnem delovanju programa res ni potrebna.
Avast omogoča tudi iskanje potencialnih težav, ki bi jih imeli pri delu z računalnikom. Malce nas je begal rezultat tega pregleda, saj je sporočal, da je program uspešno prestal test združljivosti, v opisu te funkcionalnosti pa nam je potarnal, da imamo težave z združljivostjo.
Del programa je tudi Avast Safe Zone Browser. To je Avastov spletni brskalnik, ki dokaj uspešno blokira razne »phishing« napade, ko obiščemo katero od okuženih spletnih strani. Ponuja tudi osnovno zaporo oglasov in omogoča varno shranjevanje gesel. Dvomimo pa, da ga bo kdo uporabljal namesto katerega izmed »resnih« brskalnikov.
Avast je dokaj dober protivirusni program, ki se po vseh naborih funkcionalnosti in uspešnostjo boja proti virusom drži nekje na zlati sredini.
Avast Free Antivirus
Za: Zelo malo obremenjuje računalnik.
Proti: Nekaj težav z zaznavanjem najnovejših virusov.
AVG Antivirus. AVGjev protivirusnik je stalnica naših testov. AVG se s tem poslom ukvarja že dobrih 25 let in to že samo po sebi nekaj pomeni.
Namestitev je trivialna, le vmes nam poskušajo prodati plačljivo različico tega programa, ki ima še nekaj dodatnih funkcionalnosti več kot brezplačna. Grafični vmesnik je v obliki ploščic, s katerimi aktiviramo posamezno funkcionalnost.
Pri iskanju virusov po diskih je AVG gladko spregledal večino virusov, kar je bilo, milo rečeno, čudno vedenje. Po različnih načinih iskanja se stanje ni nič spremenilo. Ko smo poskusili te viruse odpreti in zagnati, nas je šele opozoril, da poskušamo dostopati do virusa, in nam je to namero preprečil. Na testu je bil to prvi tak primer, ki pa se je kasneje pojavil tudi pri drugih protivirusnikih. Za takšno delovanje nismo našli razloga.
AVG je »marketinško« nadležen program, saj izdatno reklamira plačljivo različico PRO, prav tako ponuja preskusno različico storitve VPN HideMyAss, PcTuneUp in WebTuneUp.
Če imamo doma več računalnikov, telefonov in tablic, ki jih želimo zaščititi, jih lahko dodamo v glavni računalnik in z njimi upravljamo centralno, kar je zelo dobra funkcionalnost.
AVG Antivirus
Za: Centralno upravljanje protivirusnika na vseh domačih napravah.
Proti: Med iskanjem izpusti preveč virusov, čeprav jih med poskusom odpiranja prepozna.
Avira. Rdeč dežnik, ki je zaščitni znak Avire, je verjetno znan velikemu krogu uporabnikov računalnikov. Med namestitvijo nam ponudi, da izberemo in namestimo tudi druge storitve, ki jih Avira ponuja. Med njimi so Phantom VPN, varni spletni brskalnik Scout Browser, zaščita za nameščene spletne brskalnike in varno iskanje po internetu ter optimizacija računalnika.
Avira ima kar nekaj težav s prepoznavanjem virusov, saj jih je na našem testu izpustila kar 29. Po času, ki ga je program porabil, da je preiskal celoten računalnik, se uvršča v zgornji del lestvice.
Uporabniški vmesnik je preprost, tako da do želene funkcionalnosti pridemo zelo hitro. Avira ima že v naprej pripravljenih nekaj različnih možnosti iskanja, ki iskanje zožijo na določen del sistema ali na določene grožnje, kot so »rootkiti« in podobno.
Avira naloži tudi svojo požarno pregrado, ki privzeto blokira zunanje dostope v sistem, lahko pa jo nastavimo, da preverja tudi povezave iz našega računalnika v splet. Dobra lastnost Avire je tudi ta, da lahko iz spleta snamemo posodobljeno sliko zagonskega CDja in s tem zaženemo okužen računalnik ter ga pregledamo in (delno) očistimo virusov.
Avira
Za: Možnost izdelave zagonskega CDja za čiščenje okuženih računalnikov brez dostopa do interneta.
Proti: Preveč izpuščenih virusov.
Bitdefender Antivirus Free Edition. Bitdefender je znan izdelovalec protivirusnih programov, zato ni čudno, da njegove virusne podpise in iskalce kupujejo tudi drugi izdelovalci takih programov in jih integrirajo vanje.
Namestitev je hitra in brez težav, že vmes pa preveri Bitdefender glede okužbe sistemskih datotek.
Takoj po prvem zagonu nas je program obvestil, da je našel zlonameren program in ga odstranjuje. No, v resnici je našel Microsoftov protivirusnik Windows Defender … Morda gre za napako ali pa so se pri Bitdefenderju malce pošalili iz Microsofta.
Bitdefender se je pri iskanju virusov odrezal najbolje, saj je izpustil najmanj virusov. Malce smo se začudili, da so se drugi programi na testu, ki uporabljajo Bitdefenderjevo tehnologijo, odrezali toliko slabše, lahko pa to pripišemo temu, da Bitdefender konkurenci ne omogoča dostopa do zadnjih vzorcev in iskalcev, ki jih razvijajo in jim dajo na voljo le starejše različice.
Da pa na račun dobrega iskalca žrtvujemo čas, je pokazalo naše časovno merjenje, saj je Bitdefender pristal skoraj na repu in sodi med najpočasnejše protivirusnike pri iskanju in odstranjevanju virusov. Prav tako se mu je zalomilo pri odpiranju stisnjene datoteke, ki je vsebovala viruse, saj jo je gladko preskočil. Ko smo jo poskušali odpreti ročno in želeli pogledati vsebovane datoteke, nam je to namero brž preprečil.
Bitdefender Antivirus Free Edition
Za: Najuspešnejši pri iskanju virusov na disku.
Proti: Počasen, slab grafični vmesnik.
Comodo Cloud Antivirus. Comodov oblačni protivirusnik se namesti zelo hitro in je pripravljen za delo v manj kot minuti. Po namestitvi bomo med programi videli dve različici, in sicer Offline in Cloud. Grafični vmesnik je pregleden, vse funkcionalnosti pa so dosegljive s klikom ali dvema.
Comodo ima poleg klasičnega iskanja in pregleda virusov v oblaku možnost vklopa igričarskega načina, s katerim zmanjša porabo virov, da lahko nemoteno igramo zahtevne igre. Prav tako je na voljo možnost zaganjanja programov v peskovniku (sandbox), izoliranem delu pomnilnika z omejitvijo dostopa do diskov in druge zunanje opreme. To pride prav v primerih, ko ne vemo, kaj program, ki ga zaganjamo, pravzaprav počne.
Comodo je na testu znal počistiti različne viruse iz stisnjenih datotek, tako da so datoteka in nenevarne vsebine ostale v celoti. Nekateri protivirusniki na našem testu tega niso znali in so dali celotno stisnjeno datoteko v karanteno.
Kot v primeru Bitdefenderja tudi pri Comodu žrtvujemo čas, da dobimo na koncu vsaj približno očiščen sistem. Pri Comodu gre počasnosti pripisati delo s stisnjenimi datotekami, saj datoteke vsakič odpre, preišče, okuženo datoteko spravi v karanteno in stisnjeno datoteko posodobi, oz. znova stisne. Če ta vsebuje več sto virusov, tako kot naša, se čas, porabljen za čiščenje, drastično podaljša.
V nastavitvah lahko določimo tudi zaupanja vredne aplikacije in avtorje, ki jih Comodo med kasnejšim iskanjem preskoči. Dobrodošla je tudi funkcionalnost izvoza in uvoza nastavitev, ki lahko pride prav pri vnovični namestitvi sistema in Comoda.
Comodo Cloud Antivirus
Za: Uspešen pri iskanju virusov.
Proti: Počasen pri iskanju virusov v stisnjenih datotekah.
Immunet 5. Immunet je nameščen v nekaj minutah. Uporablja lahko tri različne iskalce, prednost imata Spero in Ethos, ki sta iskalca v oblaku. Če nimamo internetne povezave ali pa ne deluje najbolje, pa Immunet uporablja iskalec ClamAv.
Immunet je precej hiter protivirusni program – na našem testu se je uvrstil na sredino vseh ocenjenih programov. Je pa padel na osnovnem področju – torej pri iskanju in odstranjevanju virusov, kjer se je uvrstil med najslabše. Privzeto Immunet uporablja samo iskalce v oblaku. To mu omogoča, da porabi zelo malo sistemskih virov, razen povezave v internet, seveda. Privzeto tudi ne pregleda stisnjenih datotek in datotek, ki se samodejno razpakirajo (self extracting).
No, test ni bil dolgočasen, saj se je Immunet prav lepo povezal z Windows Defenderjem, vgrajenim v Okna. Prvi je našel virus, drugi ga je počistil.
Immunet 5
Za: Zelo majhna poraba sistemskih sredstev.
Proti: Najde premalo virusov.
Panda Free Antivirus. Po dokaj hitri namestitvi si Panda vzame nekaj minut in preišče delovni pomnilnik in sistemsko področje računalnika, če se kje skriva kak virus. Grafični vmesnik je pregleden, z njim hitro pridemo do želenih nastavitev ali akcij. Na našem testu se je Panda odrezala dobro, izpustila je le devet virusov. Pri hitrosti iskanja ni ravno blestela, vsekakor pa je bila hitrejša kot nekateri renomirani tekmeci.
Panda ima privzeto vključeno zaščito tudi za pogone USB, ponuja tudi možnost zaščite in centralnega upravljanja še več dodatnih naprav, kot so računalniki, tablice in telefoni. Iskanje virusov poteka najprej prek Pandinega oblaka in šele ob padcu internetne povezave s krajevnim iskalcem virusov. Panda nam omogoča tudi izdelavo zagonskega ploščka CD, s katerim lahko očistimo hudo okužene računalnike, ki imajo zaradi okužbe težave že z zagonom.
Pri Pandi nas je zmotilo oglaševanje in vsiljevanje nakupa različice PRO in spremembe, ki jih naredi v privzeti spletni brskalnik, zato je treba pri namestitvi izklopiti to možnost. S tem programu povemo, naj se tega ne loteva. Sicer naj bi bilo brskanje po spletu v tem načinu varnejše, saj uporabnikov ne spusti na »sumljiva« spletna mesta, a se je v praksi pokazalo, da je ta klasifikacija malce slaba in velikokrat sporoči opozorilo za popolnoma legitimne spletne vsebine.
Panda Free Antivirus
Za: Uspešen pri iskanju virusov.
Proti: Vsiljivo (samo)oglaševanje.
Sophos Home Free Antivirus. Tudi Sophos na področju brezplačnih protivirusnih programov za domačo rabo po novem ne manjka. Temelji na tehnologiji, ki smo je vajeni od njegovih večjih bratov iz okolij Enterprise. Za uporabo in namestitev se je treba najprej prijaviti na Sophosovi spletni strani, nato pa od tam poberemo namestitveni program in upravljamo računalnike in naprave, na katerih je nameščen protivirusnik.
Sophosov grafični vmesnik je boren, pravzaprav lahko rečemo, da ga sploh ni, saj si z njim ne moremo dosti pomagati. Izberemo lahko samo izbiri Scan now in Home dashboard. Prva zažene iskanje virusov v sistemu, druga pa nas poveže na Sophosovo spletno stran.
Na našem testu s privzetimi nastavitvami ni našel prav veliko virusov. Sumimo, da zato, ker ni preiskal celotnih diskov. Ko smo želeli okužene datoteke ročno odpreti, so bili virusi pravilno zaznani, dostop do datotek pa onemogočen.
Med iskanjem in odstranjevanjem virusov je bil Sophos edini, ki je imel pri odstranjevanju težave, saj ni mogel odstraniti ali pobrisati datoteke, ki je vsebovala virus. Računalnik med tem testom seveda ni bil okužen.
Dobra lastnost Sophosa je, da se integrira v Raziskovalec, točneje na kontekstni menu, ki ga dobimo s pritiskom na desni gumb miške in z njim lahko neposredno preiščemo datoteko ali celotno mapo, v kateri smo.
Sophos Home Free Antivirus
Za: Dobra integracija v sistem.
Proti: Slab grafični vmesnik, pomanjkanje nastavitev.
Windows Defender. Tudi v zadnji različici Microsoftovega protivirusnika, ki je vgrajen v Windows, je Windows Defender še vedno malce handikapiran protivirusnik. Čeprav se namesti zelo hitro in se posodablja kar skupaj s posodobitvami operacijskega sistema (lastniki starejših različic operacijskega sistema Windows, ki imate izklopljeno avtomatsko posodabljanje sistema, imate izklopljeno tudi posodabljanje Windows Defenderja), se na testu ni obnesel najbolje. Ušlo mu je kar nekaj virusov, pa tudi pri hitrosti ni blestel. Po drugi strani ima avtor tega besedila z njim prav dobro izkušnjo, saj mu je pred leti z izdelanim zagonskim ploščkom CD uspelo, kar ni niti Bitdefenderju – očistil je okuženi računalnik tako, da se ga je dalo spet uporabljati in nato do konca očistiti z drugimi protivirusnimi programi.
No, na našem testu je vendarle izpustil skoraj polovico preverjanih virusov. Prav tako ni zaznal virusov v stisnjenih datotekah. Poleg tega je podatek, kakšno nadlego je zaznal in očistil, viden samo v zgodovini poročil.
Ker je globoko integriran v sam operacijski sistem, se osnovne funkcionalnosti lahko nastavljajo kar z nadzorne plošče. Tam imamo tudi način preverjanja sistema brez povezave, v katerem se računalnik zažene z omejenim naborom virov in podpore omrežju, da prepreči morebitno komunikacijo virusa z zunanjim svetom.
Windows Defender
Za: Dobra integracija z operacijskim sistemom.
Proti: Najde premalo virusov.
Zone Alarm. Kot zadnjega smo na našem testu vzeli v roke Zone Alarm. Poleg zaščite proti virusom vsebuje še (včasih zelo znano) požarno pregrado in zaščito proti kraji identitete in osebnih podatkov.
Po namestitvi in zagonu programa smo se malce ustrašili, saj nam je sporočal, da je program na voljo, ni pa nameščen (no, seveda je bil nameščen). Vnovični zagon računalnika je rešil to zagato, a ne bi bilo slabo, ko bi že namestitev ob koncu zahtevala enako.
Privzeto je Zone Alarm zelo paranoičen in ne dovoli nameščanja programov, o tem vedno povpraša uporabnika, ali se strinja. Za večino uporabnikov malce moteče, a smiselno za preprečevanje nezaželenih namestitev programov, ki so skriti v kakem drugem namestitvenem paketu.
Zone Alarm je bil pri iskanju med hitrejšimi, izpustil pa je 17 virusov. Tudi ko smo jih hoteli ročno odpreti, ni protestiral, zato lahko upravičeno trdimo, da jih ne prepozna. Računalnika med delom ne upočasni bistveno in je skoraj nemoteč.
Zone Alarm
Za: Hitrost delovanja.
Proti: Privzeto omejuje namestitve programov.
Kateri, torej?
Kaj reči za konec? Večina programov na testu se je odrezala dobro, a moramo vedeti, da prav nobeden ni zaznal vseh groženj. Res pa je, da je bilo nekaj virusov zelo novih, saj so v javne zbirke prišli na dan, ko smo te programe testirali. Ker je večje število odkritih virusov najboljše, kar si od programov, ki skrbijo za tako zaščito, želimo, letos razglašamo za zmagovalca program Bitdefender.
