Obrazi Linuxa

Tako v okenskih operacijskih sistemih kot tudi v OS X je grafični vmesnik le en, privzet, večini uporabnikov niti na misel ne pride, da bi ga zamenjali. Le odprta narava Linuxa je poskrbela za več različnih vmesnikov, ki jih po želji menjavamo.

Uporabniški vmesnik je dandanes tisto, s čimer skorajda enačimo operacijski sistem, čeprav je osnovna naloga operacijskega sistema popolnoma drugačna - upravljanje pomnilnika in datotek. Pa vendar je že pred davnimi leti OS/2 obljubljal modularno zasnovo, ki naj bi omogočala namestitev različnih uporabniških vmesnikov. No, iz vsega skupaj ni bilo nič, morda tudi zato, ker je IBM svoj operacijski sistem prehitro pokopal ...

Zgled modularnosti je danes Linux, moduli, ki jih lahko vedno zamenjamo, pa so tudi uporabniški vmesniki ali namizna okolja, kot jih bolj natančno imenujemo. Oglejmo si jih.

Se moram odločiti le za eno omizje?

Ne, vsekakor lahko po želji uporabljamo tako programe KDE kot Gnoma, čeprav se to včasih ne izkaže za najbolj elegantno rešitev. Predvsem imata vsak svoj grafični slog oziroma prevleko. To pomeni, da imajo, denimo, programi Gnoma vsi enak videz (enako barvo in obliko menujev, zavihkov, ikon), programi KDE pa precej drugačnega.

Pomemben je tudi tako imenovani deljeni oziroma skupni pomnilnik. Na primer, program Kedit uporablja veliko skupnih, KDEjevih knjižnic, predvsem za interakcijo z drugimi programi in za grafični prikaz menujev in ikon. Ko odpremo še kak drugi KDEjev program, bo ta spet uporabil iste knjižnice, torej bo Linux vsako knjižnico v pomnilnik naložil le enkrat. Ko pa zraven zaženemo še kak program Gnoma, bo ta potreboval povsem druge knjižnice in gradnike, tako za samo interakcijo z drugimi deli namizja kot tudi za prikaz vseh grafičnih elementov.

Xfce je narejen na podlagi Gtk+, tako da dobro deluje z drugimi programi na enaki osnovi; to vključuje tudi tiste, narejene za Gnome.

KDE

KDE je nadvse priljubljeno namizno okolje, ki ga privzeto uporablja marsikatera distribucija. Njegovi začetki segajo v leto 1996, ko je takratni študent Matthiasa Ettrich predlagal preprosto, a lepo namizno okolje, saj takrat ni bilo neke celovite rešitve. Narejen je na podlagi orodja "Qt", ki je v lasti norveške firme Trolltech (napisano je v C++). Qt sprva ni bil odprtokoden in to je motilo številne razvijalce, ki so zato začeli delati na povsem odprtem namiznem okolju, Gnome. Danes je različica orodja Qt za Unix povsem odprta (pod licenco GPL), v naslednji različici, 4.0, pa bo tako tudi za okolja Mac OsX in Windows.

Z uporabo programa SuperKaramba lahko polepšamo sicer dokaj navadno omizje. Menu v KDE zna biti rahlo zmeden oziroma prenapolnjen.

KDE je znan predvsem po tem, da ima silno veliko možnosti in nastavitev, nekateri pravijo, da kar preveč. Pogled na nadzorno ploščo resnično razkrije veliko najrazličnejših možnosti, bistveno več kot pri okoljih Gnome ali Xfce. Je pa zaradi tega bolj prilagodljiv kot konkurenca. Že v osnovo je vključenih silno veliko programov (večino jih prepoznamo po uporabi črke "K" v imenu, denimo Kpdf, Kphone, Kget ...). Za delo z datotekami skrbi odličen brskalnik Konqueror, ki je hkrati tudi spletni brskalnik in odjemalec FTP. Zna prikazovati tudi slike, besedilne datoteke, dokumente v formatu .pdf in še marsikaj. Odjemalec za elektronsko pošto je Kmail, za takojšnje sporočanje skrbi Kopete (ki podpira protokole AIM, ICQ, MSN, Yahoo, Jabber, IRC ...), stike upravljamo s programom Kontact. Za predvajanje glasbe in urejanje glasbene zbirke je tu odlični program Amarok, za druge večpredstavne vsebine pa lahko uporabljamo Kaffeine (ki za predvajanje uporablja knjižnico Xine) ali Kmplayer (ki je le grafični vmesnik za odlični predvajalnik Mplayer). Za ustvarjanje lastnih DVDjev in CDjev uporabimo K3b, Kate pa je odličen programerski urejevalnik besedil, seveda za sintaktično podporo številnim programskim jezikom (preprostejša možnost je Kedit).

Na voljo je celo pisarniška zbirka, imenovana kako drugače kot Koffice. Sestavljajo jo Kword kot urejevalnik besedil, Kspread za delo s preglednicami, za predstavitve skrbi Kpresenter. Poleg tega ime še sedem programov, ki skrbijo za ustvarjanje diagramov in grafov, za vektorsko grafiko, za bitno grafiko in obdelavo fotografij, za urejanje formul, za upravljanje projektov, za ustvarjanje poročil in na koncu še program Kexi, ki skrbi za urejanje zbirk podatkov in ima vgrajeno podporo tudi za Microsoft Access. Pisarniška zbirka privzeto uporablja format OpenDocument, podpira pa tudi formate Microsoftove pisarniške zbirke Office, starejše formate zbirke OpenOffice.org in formate StarOffice. V prihodnje bo po vsej verjetnosti na voljo tudi za Okna, zaenkrat deluje v Oknih le Kexi. Dodatne, neuradne programe za KDE najdemo na www.kde-apps.org.

Možnosti in nastavitev uporabnikom KDE ne zmanjka prav hitro.

Sprva nas KDE malce spominja na vmesnik iz Windows XP, saj je spodaj levo začetni menu, desno je ura, vmes pa opravilna vrstica. A možnosti je toliko, da lahko brez pretiranega truda povsem spremenimo videz. Glavni menu je lahko tudi brez pomoči zunanjih programov prozoren, zelo priljubljena je uporaba orodja SuperKaramba, ki prikazuje razne majhne programe na namizju, podobno kot Dashboard iz Applovega OS X (npr. vremenska napoved ali novice RSS). Možnosti je veliko, a žal se vse poznajo pri porabi sistemskih sredstev. Tako zna KDE s številnimi grafičnimi bonbončki ("eye candy") upočasniti tudi razmeroma zmogljiv računalnik in to je tudi njegova poglavitna hiba.

KDE

Kaj: Grafično namizno okolje.

Izdeluje: KDE e.V., ev.kde.org. S skupnostjo - www.kde.org.

Cena: Brezplačno.

Operacijski sistemi: Linux, BSD, Solaris ...

Za: Prilagodljivost, veliko vključenih programov.

Proti: Strojna zahtevnost, včasih celo preveč možnosti in nastavitev.

Gnome

Povod za nastanek tega priljubljenega namiznega okolja so bili pomisleki nekaterih razvijalcev nad KDEjevo rabo takrat zaprtega orodja Qt. Tako sta leta 1997 Miguel de Icaza in Federico Mena začela nov projekt, ki je uporabljal orodje Gimp toolkit, bolj znan kot GTK+. Zadnje čase Gnome pridobiva uporabnike predvsem prek nadvse uspešne distribucije, dobro znanega Ubuntu Linuxa.

Gnome deluje na prvi pogled nekako mehkeje in topleje, pa tudi bolj resno kot KDE. Ima tudi manj nastavitvenih možnosti, a vseeno dovolj za slehernega uporabnika. Osrednje vodilo pri njegovem razvoju je preprostost, tako da se tudi novi uporabniki hitro znajdejo v njem.

Tako kot KDE ima Gnome veliko svojih programov. Ključni je seveda datotečni brskalnik Nautilus, ki solidno opravlja svoje delo, čeprav ima nekaj manj možnosti kakor Konqueror. Kot spletni brskalnik rabi Epiphany, ki za prikaz spletnih strani uporablja motor Gecko, tako kot bolj znani Firefox. Kot brskalnik se odreže dobro, čeprav ostaja najbolj priljubljen brskalnik v svetu Linuxa ravno prej omenjeni Firefox. Kot odjemalec elektronske pošte se uporablja Evolution (zaradi izdatne podpore firme Novell je ta program znan tudi kot Novell Evolution), ki zajema tudi koledar, opomnik in urejevalnik stikov. Za takojšnje sporočanje skrbi program Gaim (ki podpira vse najpogostejše protokole za trenutno sporočanje). Dober programerski urejevalnik besedil je Gedit, ki zna seveda podčrtavati sintakso številnih programskih jezikov. Večpredstavne datoteke nam predvaja Totem, za upravljanje glasbene zbirke je odlični program Rhythmbox (ki želi biti alternativa programu iTunes). Za ustvarjanje CDjev in DVDjev se večinoma uporablja program GnomeBaker, na voljo pa so tudi alternative, kot je na primer Graveman.

Z uporabo Gdesklets ima tudi Gnome nekaj več lišpa.

Gnome nima lastne pisarniške zbirke, a je zanj na voljo nekaj samostojnih pisarniških programov. Abiword je odličen urejevalnik besedil, ki podpira tako format MS Office (torej .doc) kot tudi standard OpenDocument, zna pa tudi izvoziti datoteko kot .pdf. Za delo s preglednicami je na voljo program Gnumeric, za delo z zbirkami podatkov pa Gnome-DB. Odličen in preprost program za izdelavo diagramov je Dia, za delo z vektorsko grafiko imamo na voljo Inkscape, za bitno grafiko (in obdelavo fotografij) pa Gimp (ki je na voljo tudi za Okna). Zbirko dodatnih programov za namizje Gnome najdemo na gnomefiles.org.

Načeloma naj bi veljalo, da je Gnome bolj podoben Applovemu OS X, vsaj po postavitvi orodnih vrstic in glavnega menuja. Grafičnih možnosti je manj kot pri KDE, a je mogoče tudi tu marsikaj polepšati. Namesto SuperKarambe lahko uporabimo Gdesklets, ki nam omogoči prikaz raznih programov na namizju, denimo koledarjev, novic RSS, vremenske napovedi ... Čeprav je Gnome malce preprostejši od KDE, pa ni nič manj sistemsko požrešen. Na današnjih računalnikih seveda tega ne bomo opazili, a vendarle ne priporočamo uporabe teh dveh namizij na računalnikih z manj kot 128 MB sistemskega pomnilnika, oziroma še raje 256 MB.

Gnome

Kaj: Grafično namizno okolje.

Izdeluje: Fundacija Gnome, foundation.gnome.org.

Cena: Brezplačno.

Operacijski sistemi: Linux, BSD, Solaris ...

Za: Preprosta raba.

Proti: Strojna zahtevnost, včasih premalo nastavitev in možnosti.

Xfce

Razmeroma nizka sistemska zahtevnost pa je čar tretjega namiznega okolja, Xfce. Ta je, tako kot Gnome, narejen z orodjem Gtk+. Vsebuje manj programov in dodatkov kot KDE ali Gnome, a je kljub temu odličen vmesnik, sploh za malce starejše računalnike.

Xfce ima manj programov in nastavitvenih možnosti, a je dobra izbira, ko nam primanjkuje sistemskega pomnilnika, pa bi vseeno radi celovito namizno okolje.

Nabor programov Xfceja je bistveno manjši kot pri drugih dveh namizjih, na voljo imamo datotečni brskalnik Xffm, ki ga v novi različici namizja (4.4) nadomešča Thunar. Za večpredstavne datoteke skrbi program Xfmedia, za prikaz uporablja knjižnico Xine. Kot preprost urejevalnik besedil je tu Mousepad (ki nas na prvi pogled zelo spominja na beležko iz Oken), imamo pa tudi preprost koledar s preprostim imenom xfcalendar. S tem se seznam programov tudi konča. Uporabnika, ki je vajen katerega od celovitejših namiznih okolij, zna to odvrniti, marsikdo pa ceni prav to prilagodljivost. Programe dodajamo sami po lastni presoji, dovolj dobro delujejo programi, napisani na podlagi orodja Gtk+ (več o tem v okviru).

Xfce

Kaj: Grafično namizno okolje.

Izdeluje: Olivier Fourdan z razvijalci, www.xfce.org.

Cena: Brezplačno.

Operacijski sistemi: Linux, BSD, Solaris ...

Za: Preprosta raba, strojna nezahtevnost.

Proti: Zelo malo vključenih programov, malo nastavitvenih možnosti.

Upravljalniki oken

Marsikateri uporabnik Linuxa namesto z namiznim okoljem (desktop environment) shaja le z upravljalnikom oken (window manager). Ti načelno ne omogočajo postavitev ikon na namizje, ne vsebujejo datotečnih brskalnikov, opravilnih vrstic in podobnega. Vse to sicer še vedno lahko dosežemo z zunanjimi programi. Prednost je seveda v manjši porabi sistemskih sredstev, saj so upravljalniki oken manj zahtevni kot celotna namizna okolja (vsako namizno okolje seveda tudi vsebuje svoj upravljalnik oken, ki ga lahko tudi zamenjamo) in so tako primernejši za starejše računalnike.

Slovenski IceWM je preprost in hiter, na pogled pa nič posebnega. Je kakor nalašč za stare računalnike s prvotnim Pentiumom.

Zelo priljubljena skupina upravljalnikov oken je narejena na osnovi Blackboxa. Sem sodita še Openbox ter Fluxbox. Vsi trije imajo dokaj podoben videz, vsebujejo le preprost menu (ki ga urejamo v besedilni datoteki) in opravilno vrstico s preprosto uro. Zanimiv je tudi IceWM, ki je delo Slovenca Marka Mačka. Malce spominja na vmesnik Windows 98, zanj je na voljo veliko grafičnih tem. Tudi tu večino nastavitev urejamo prek besedilnih datotek, poleg opravilne vrstice z uro in menujem (na katero lahko dodamo tudi kazalec stanja procesorja ter omrežnega prometa) omogoča tudi uporabo menujev KDE in Gnoma. Omeniti velja tudi Enlightenment, katerega različica 0.16 je dokaj podobna prej omenjenim upravljalnikom (vsaj po zmogljivosti). No, razvijajoča se različica 0.17 (znana tudi kot DR17) bo celotna namizna lupina (desktop shell), torej bo imela več skupnega z namiznimi okolji kot z okenskimi upravljalniki. Priporočamo ogled žive distribucije Elive, ki vsebuje tako stabilno kot tudi razvojno različico Enlightenmenta.

Nova različica vmesnika Enlightenment, ki jo še razvijajo, obljublja zelo lepe grafične učinke brez potrebe po močnem računalniku. Na sliki se sicer ne vidi, a zvezde na ozadju počasi in mehko utripajo. Tudi sicer so grafični učinki vmesnika zelo lepi.

Vsa omenjena okolja lahko po želji namestimo na operacijski sistem, nato pa jih lahko med prijavo v sistem tudi izberemo. Lahko pa tudi preizkusimo živo distribucijo Linuxa z enim izmed omenjenih okolij. KDE in Gnome sta zelo razširjena (distribucije, ki jih dobimo na več CDjih ali celo na DVDju imajo večinoma vključena tako KDE kot Gnome, velikokrat pa tudi Xfce in druge), za Xfce pa si lahko ogledamo distribucijo Xfld (ki naj bi bila predstavitev tega namizja) ali pa Xubuntu. Fluxbox rabi kot privzeta možnost pri Damn Small Linuxu (DSL), Enlightenment pa pri že omenjenem Elive.