Očarani nad lepoto in pametjo

Vstop v velike tehnične trgovine, kjer obiskovalce iz posameznega kota pozdravlja cela četa velikih pametnih televizorjev, utegne biti za nekatere uporabnike kar zastrašujoč. Čeprav digitalni televizorji stojijo na policah ali so priviti na steno, potencialnega kupca ves čas napadajo – vsak s svojo ceno in goro tehničnih podatkov. Dejstvo je, da je sodoben televizor zelo privlačen izdelek, a če se malce oddaljimo, ugotovimo, da so si televizorji obenem podobni kot jajce jajcu. Katerega torej izbrati, oziroma kje začeti?

Za začetek priporočamo »vklop« čutil in razuma hkrati. Lahko najprej vklopimo čutila, predvsem vid (in če imamo malce avdiofilske žilice še sluh), a potem nikakor ne smemo pozabiti vklopiti še razuma, drugače bomo iz trgovine odnesli le najdražje izdelke.

Prvi nasvet je sicer otročje lahek. Ključni dejavnik pri izbiri novega televizorja naj bo kakovost prikazane slike, saj bomo v njegov zaslon, če bo vse po sreči, seveda, zrli še vrsto let. Kakovost slike v praksi določa več dejavnikov: ostrina, kontrastnost in barve. Kombinacija omenjenih lastnosti je tista, ki loči dobre televizorje od slabih, čeprav velja že kar takoj pripomniti, da je mogoče vse te parametre pri sodobnih zaslonih tudi nastavljati in iz zaslona, ki na prvi pogled ni prida, izvleči še bistveno več.

Težava pri ocenjevanju kakovosti prikazane slike je v subjektivnosti, temu bo zlahka pritrdil vsak preizkuševalec. Ljudje imamo namreč zelo različen okus. Želite zgled? Moj prijatelj ima zelo rad rdečo barvo, zato so zame nastavitve barv na njegovem televizorju krepko prežgane in, seveda, nasprotno, on za mojo sliko meni, da je skorajda sprana. Prav zato je zelo pomembno, da si posamezen televizor pred nakupom ogledamo in ga, če je le mogoče, tudi preizkusimo, pa čeprav ga bomo kasneje morebiti naročili v spletni trgovini.

Obenem velja priznati, da danes praktično vsi televizorji prikažejo dobro kakovost slike, če le imajo na voljo kakovosten vir slike. Izjema so morebiti le kakšni vstopni modeli, a zgodba je podobna tisti na drugih področjih – najcenejšim izdelkom se velja pogosto kar ogniti. O konkretnih modelih televizorjev v tem vodniku ne bo govora, naše ugotovitve, kako kakovostno sliko prikazujejo televizorji modelnega leta 2013 in česa vse so sposobni, razkrivamo v preizkusu televizorjev, objavljenem v Monitorju 7–8/2013. Z branjem omenjenega prispevka si boste še laže ustvarili predstavo, kako kakovostno sliko z vidika naših oči prikazuje posamezen televizor.

Velikost zaslona

Velikost je pomembna. Prav tako je pomembna oddaljenost, s katere gledamo televizor. Pri starejših katodnih televizorjih je veljalo pravilo, da je razdalja, s katere smo zrli v televizor, od 3- do 4-kratnik razdalje diagonale zaslona televizorja. Sodobni televizorji nam omogočajo, da sedimo bliže, oziroma da z enake oddaljenosti gledamo bistveno večjo sliko. To ne nazadnje tudi moramo storiti, če želimo videti vse podrobnosti, ki jih je sposoben prikazati novodobni televizor.

Danes velja, tudi po priporočilih ameriškega združenja SMPTE (Society of Motion Pictures and Television Engineers), da je optimalna razdalja sedenja od visoko ločljivega televizorja dvakratnik dolžine njegove diagonale. Če to ponazorimo s praktičnim zgledom, bi ob nakupu 42-palčnega (107 cm) televizorja lahko vse njegove podrobnosti opazovali, če bi sedeli do poltretji meter stran (ali bliže, seveda). Na daljših razdaljah pa naše oko, čeprav še tako mlado, ne zmore zaznati vseh podrobnosti. Združenje SMPTE tudi priporoča, da kot gledanja na zaslon ne presega 30 stopinj, zato, če je le mogoče, televizor postavimo v prostor tako, da bomo čim večjemu številu gledalcev omogočili nenaporno spremljati program.

Razlike v osvetlitvi LED

Cenovna (ne)občutljivost kupcev

Cena televizorja je največkrat odločilen dejavnik pri nakupu, a vas bomo skušali prepričati, da je dejansko drugi najpomembnejši, takoj za kakovostno sliko. Povsem razumljivo je, da si moramo za nakup novega televizorja postaviti določene cenovne omejitve, drugače se bo pot v trgovino, tisto, zgrajeno iz opek, ali tisto v medmrežju kaj hitro spremenila v pravcato malo finančno katastrofo za naše gospodinjstvo (še posebej, če kupuje moški). Na drugi strani pa uporabnikom, ki jim štirimestne cifre ne pomenijo velikega izdatka, brez težav priporočimo nakup najdražjih modelov priznanih znamk – pač, privoščite si.

Ceno televizorja določa več dejavnikov, predvsem velikost in vrsta zaslona, za dodatno povišanje pa poskrbijo najrazličnejše funkcije in drugi tehnični priboljški, ki jih televizor premore. A še raje kot o ceni bi se morali pravzaprav pogovoriti o stroških nakupa novega televizorja za našo dnevno sobo. Med dodatki, ki jih moramo upoštevati v skupni ceni, so, denimo, kabli, omarice, stojala ali stenski nosilci, stroški prevoza, namestitve ter morebitna dodatna garancijska jamstva. Tako se cena televizorja še pred »prihodom domov« lahko zviša za stotaka ali dva.

Trgovci s tehničnim blagom kupcem televizorjev pogosto ponudijo tudi nakup dodatnih garancijskih jamstev – bodisi v obliki podaljšanja teh jamstev bodisi v obliki kritij različnih škodnih primerov. Pri nakupu sodobnega televizorja jih praktično ne potrebujemo (razen če sodimo med nerodnejše), saj gre za izdelke, katerih življenjska doba je 10 let in več, zato se večina okvar zgodi šele po preteku (tudi podaljšanega) izdelovalčevega/prodajalčevega jamstva.

Pri ceni velja izpostaviti še nekaj: cena izdelka, še posebej takega iz višjih cenovnih razredov, je vedno stvar dogovora. Če se prodajalec ne bo omajal pri prigovarjanju k nižji ceni, lahko še vedno poskusimo iztržiti dodatne ugodnosti v obliki opreme manjše vrednosti ali dodatkov. Pri akcijskih izdelkih in izdelkih z nižjimi cenami so marže prodajalcev nizke, zato bomo pri pogajanjih o ceni imeli bistveno več uspeha, če smo se namenili kupiti dražji izdelek.

Varčnost

Velika odlika televizorjev LED je povezana z ugodno porabo energije. Po novem morajo biti vsi televizorji tako kot bela tehnika označeni z oznako energijskega razreda, v katerega sodijo. Televizorji LED so zvečine deležni nalepk A in A+, najbolj varčni celo A++, in si po tej plati vsekakor zaslužijo le pohvalo. V primerjavi s starejšimi katodnimi televizorji ali plazmami tako porabijo za nekaj deset evrov manj električne energije na leto. V celotni življenjski dobi televizorja LED se tako nabere kar lep prihranek ...

Večna dilema je razrešena, zmagali so tekoči kristali

Pred leti je bil ena največjih dilem kupcev pri izbiri sodobnega televizorja izbor tehnologije za prikaz slike. Boj je potekal med zasloni na tekoče kristale (LCD) in plazemskimi zasloni. Slednji so bitko izgubljali iz leta v leto in jo tudi dokončno izgubili. Zadnja kaplja čez rob pri plazemskih zaslonih, ki sicer postrežejo z odlično in zelo kontrastno sliko, je bil kar sam zadnji veliki izdelovalec (Panasonic), ko je objavil, da bo opustil to proizvodnjo. Razlogi so jasni – visoki proizvodni stroški in vse manjše število kupcev, ki so pripravljeni za velik televizor odšteti veliko denarja. Še posebej upoštevaje napredek, ki so ga zasloni na tekoče kristale opravili v navezi z osvetlitvami iz diod LED.

V preteklosti smo tako lahko že na daleč ločili, s katerim televizorjem imamo opravka (plazemski so bili večji in debelejši), vendar so razlike z leti postajale vse manjše. Danes je tržni delež plazemskih televizorjev zelo majhen, meri se v enomestnih številkah. Obenem velja izpostaviti to, da sta obe tehnologiji v zadnjih letih tako zelo napredovali, da če preprosto iščemo dober televizor, pač posežemo po enem izmed dražjih modelov in tako nikakor ne moremo napraviti napake. Žal nimamo vsi tako globokih žepov, zato iščemo racionalnejši nakup, torej televizorje z najboljšim razmerjem med prikazano sliko, drugimi lastnostmi in zahtevano ceno prodajalca.

Kontrast in svetilnost

Naj na tem mestu še enkrat spomnimo na prvo merilo pri odločanju o dobrem televizorju – ponuditi mora dobro sliko. Eden izmed gradnikov kakovostne slike je vsekakor kontrast. V preteklosti je veljalo, da so plazemski televizorji postregli s krepko boljšimi kontrastnimi razmerji in še vedno je tako, le da so razlike med najboljšimi občutno manjše. Kontrastno razmerje lahko opišemo kot možnost televizorja za prikaz temnih in svetlih odtenkov. V teoriji naj bi višje kontrastno razmerje postreglo z globljimi črno črnimi barvami ter bolj belimi barvami in, seveda, boljšo sliko. Tako so, denimo, pred desetletjem v tem segmentu kraljevale plazme s kontrastnimi razmerji blizu 10.000 : 1. Danes pa že najdemo tako plazemske kot LED televizorje, ki se hvalijo s kontrastnimi razmerji 500.000 : 1 in boljšimi.

Ko smo že pri številkah – te so, kot je že navada pri tehničnem blagu, pogosto zavajajoče. Kupovati televizor na podlagi golih številk zato ni priporočljivo, saj utegnemo pri tem nasesti marsikateri pasti, ki so nam jo nastavili nadobudni zaposleni v marketinških oddelkih. Kontrastnost sodobnih matrik televizorjev, če ti sodijo vsaj v srednji ali višji razred, danes ni več vprašljiva. V praksi nastajajo največje razlike v kakovosti prikaza na škodo osvetlitve (glej okvir).

Pomembno poglavje je barvna natančnost. Televizorji LED, ki so opremljeni zgolj z enobarvnimi diodami, se pri natančnosti prikaza barv odrežejo povsem enako kot njihovi brati LCD. Je pa zato razlika očitna pri modelih televizorjev, ki uporabljajo večbarvne diode LED (praviloma tri barve – rdečo, modro in zeleno), saj so v jasni prednosti pri nadvse realističnem prikazovanju barv. Televizorji LED se danes lahko pohvalijo tudi z zelo dobro svetilnostjo, zato velja tako kot pri računalniških monitorjih svetilnost zaslona kar prepoloviti, saj tako dobimo pristnejše barve.

Gledalcem, ki radi spremljajo šport in akcijo, bo zelo pomembna sposobnost kakovostnega predvajanja hitro premikajočega se videa. Akcijski posnetki v filmih, ki se po navadi odvijajo zelo hitro, so svojevrstna preizkušnja za vse televizorje. Prikaz hitro premikajočih se video vsebin je odvisen predvsem od odzivnega časa matrike in frekvence osveževanja slike, osvetlitev zaslona pa tu ne igra večje vloge.

Vojna hertzev

Hitrosti osveževanja slike se danes bliskovito večajo. Z osnovnih 50 Hz smo tako kar naenkrat prišli praktično do gigahertza. Osveževanje zaslona oz. hitrost osveževanja naj bi močno pripomogla k boljši sliki, pa je res tako? Preden podamo dokončni odgovor, naj raje malce tehnološko podpremo ozadje zgodbe o osveževanju, ki nam bo v pomoč pri nadaljnjem razumevanju.

Hertz (krajše Hz) je oznaka za frekvenco, in sicer enega cikla na sekundo. Če si hertz predstavljate kot vklop in izklop stikala za luč, bi en hertz (1 Hz) pomenil vklop in izklop luči enkrat na sekundo. Hitrost osveževanja sodobnih televizorjev in računalniških monitorjev se meri v hertzih, torej kolikokrat se vsebina na zaslonu osveži v eni sekundi. Televizor s hitrostjo osveževanja 50 Hz vsako sekundo na zaslonu izriše 50 slik. Tekoče gibanje pa ni nič drugega kot hitro prikazovanje zaporednih slik, ki našim možganom posredujejo informacijo, občutek gibanja.

Računanje vmesnik slik je danes prepuščeno slikovnemu procesorju v televizorju in lahko pomembno vpliva na kakovost prikazane slike – čim boljši je procesor pri računanju vmesnih posnetkov, tem lepša bo slika. Današnji digitalni televizorji (LED, plazma) in/ali projektorji lahko prikazujejo samo neprepleteno sliko, zato mora slikovni procesor običajne, prepletene televizijske signale (576i, 1080i) naprej razplesti. To pomeni, da iz 50 polslik na sekundo izračuna 50 polnih slik. Digitalni televizorji, ki se ponašajo z oznako 100 Hz, potem izračunajo še vmesne slike, tako da prikažejo 100 slik na sekundo, najnovejši modeli izračunajo celo tri vmesne slike in tako dejansko prikažejo 200 slik na sekundo. In tako se je pred leti začel dvoboj v kategoriji »hercev« – kateri čip, vgrajen v tiskovino televizorja, bo lahko izračunal več vmesnih slik. Dobili smo napise vrste »400 ali 600 Hz Sub-panel driving«. Televizorji so postali matematiki. Med dvema slikama so lahko izračunali tudi šest ali več vmesnih približkov. Da, bolj ali manj dobrih približkov. Marketinški oddelki so to seveda še dodatno napihnili v stvar, ki je praktično najboljši izum po belem kruhu. Pa ni. Danes sicer lahko že zasledimo oznake, kot so 2600 Hz, a se ti televizorji, roko na srce, ne obnesejo bistveno bolje od starejših 100 in 200 Hz modelov. Višanje hitrosti osveževanja je smiselno le do neke mere, ki jo naše oči še lahko zaznajo, več pa ne. Že razlika med 100 in 200 Hz je za navadnega smrtnika v praksi neopazna. Še huje, če imamo opravka s slabim vhodnim signalom (to pri domačih ponudnikih storitev IP TV sploh ni nobena redkost), bo rezultat naravnost katastrofalen, saj bo »matematik« v televizorju slabo sliko še dodatno poslabšal. V takšnih primerih je funkcije pametnega popravljanja slike s strani televizorja najbolje preprosto izklopiti na menuju z nastavitvami. Imejmo to v mislih, ko se bomo odpravili v trgovino preizkušat televizorje.

Največja težava pri razpletanju slike v televizorjih se namreč skriva drugje. Razpletanje nikoli ne more dati idealnega rezultata, prav tako kot dodatno podvajanje ali celo početverjenje števila slik v resnici ne more izboljšati slike. Te tehnologije v praksi storijo le to, da gledalcu dajo vtis bolj gladkega gibanja in s tem vtis večje ostrine. In še to zgolj pri kakovostnih vhodnih virih. V praksi je ob signalu standardne ločljivosti večino teh elektronski pomagal celo bolje kar izklopiti.

Razlike v osvetlitvi LED

Televizorji LED so, tehnično gledano, še vedno člani družine televizorjev LCD, navadno pa so zaradi nekaterih tehničnih rešitev od njih znatno tanjši. Zaslon televizorjev LED je namreč prav tako sestavljen iz tekočih kristalov in je večinoma povsem enak zaslonu, ki ga najdemo pri primerljivem televizorju LCD. Največja razlika se skriva v tehnologiji, uporabljeni za osvetljevanje ozadja zaslona (t. i. backlighting), ki ima enega ključnih vplivov na kakovost prikazane slike. Tradicionalni televizorji LCD uporabljajo različne vrste fluorescentnih osvetlitev, od dolgih sijalk pa do tankih, v vrste razvrščenih lučk. Televizorji LED pa, kot namiguje že njihovo ime, za osvetlitev matrike LCD uporabljajo diode LED. Tako kot pri televizorjih LCD je tudi pri njihovih bratih LED več pristopov k osvetljevanju ozadja. Nekateri modeli imajo celo ploščo diod LED, ki je postavljena neposredno za matriko LCD. Te diode so navadno tribarvne, elektronika pa jih zna krmiliti po posameznih vrstah. To televizorju omogoča več načinov zatemnitve slike. S tem se globina črne barve in kontrastnost slike znatno izboljšata. Večina cenovno ugodnejših televizorjev LED pa ima diode LED vgrajene le ob stranicah. Taka rešitev prispeva k občutno tanjšemu oblikovanju samega televizorja, vendar uporabnik v tem primeru ostane brez naprednih možnosti zatemnjevanja slike. Nasploh je treba opozoriti na veliko razliko med prikazano sliko posameznih televizorjev LED, saj se tisti, ki imajo osvetlitev LED vgrajeno ob stranicah, obnesejo vidno slabše od tistih, kjer so diode LED nameščene za matriko tekočih kristalov.

Diode LED so si povsem podredile področje osvetljevanja matrik televizorjev.

Razliko med tema dvema vrstama osvetlitve bomo našli v tehničnih specifikacijah, kjer bo celotna plošča diod označena kot »full LED«, osvetlitev ob stranicah pa se predstavlja kot »edge LED«. Razliko v osvetlitvi navadno sporoča že tudi sama cena izdelkov, saj so prvi bistveno dražji od drugih.

Tretja razsežnost

Poleg hertzev je kratica 3D najverjetneje najbolj izpostavljena prvina na embalaži in v reklamnih gradivih sodobnih televizorjev, pač tistih, ki podpirajo prikazovanje prostorske slike v treh razsežnostih. To se v praksi izvaja ob uporabi 3D očal. Sodobni televizorji pri prikazu 3D podob premorejo eno izmed dveh tehnologij prikaza – aktivno in pasivno. Prva je resda precej boljša, a obenem tudi dražja, zato imajo nekateri izdelovalci v svoji prodajni paleti sorodne modele televizorjev, ki premorejo to ali ono tehnologijo.

Aktivna stereoskopska tehnologija prikazovanja 3D podob deluje tako, da televizor v kombinaciji z očali izmenično prikazuje slike za levo oziroma desno oko. Aktivna preklopna očala z izmeničnim zatemnjevanjem stekel poskrbijo, da vsako oko vidi samo sliko, ki mu je namenjena v določenem trenutku. Pri pasivnem načinu prikazovanja pa televizor hkrati prikazuje obe sliki, za levo oko v lihih vrsticah, za desno oko pa v sodih vrsticah televizijskega zaslona. Pasivna polarizacijska očala, ki jih navadno prepoznamo po različni barvi stekel, z zatemnitvijo slike nasprotne polarizacije poskrbijo, da eno oko vidi samo lihe, drugo pa samo sode vrstice in tako drugačno sliko. Človeški možgani seveda sliki z obeh očes združijo in tako dobijo 3D sliko.

3D, oziroma predvajanje video vsebin v tretji dimenziji, je še eden izmed načinov, kako upravičiti prodajo in nakup novega televizorja. V praksi so rezultati, vsaj zaenkrat, zelo mešani, saj so nekaterim uporabnikom 3D filmi absolutno všeč, spet drugim niti najmanj.

Pasivno 3D tehnologijo najdemo predvsem v cenovno ugodnejših modelih televizorjev, saj očala zanje stanejo do 5 evrov, so tanka in lahka, aktivna očala s svojimi »računalniki« pa stanejo od 100 evrov naprej, pa še precej bolj »masivna« so, kar ne pripomore k udobju ob daljši rabi. Nič čudnega torej, da je aktivna tehnologija praktično pridržana za dražje modele televizorjev. Pasivna očala imajo nekaj več omejitev, saj kakovosten rezultat dobimo le, če so očala optimalno postavljena v osi sredine televizijskega zaslona (ali malenkost levo in desno). Zorni kot je tako v primeru gledanja 3D vsebin občutno zmanjšan (nad 15 stopinj navadno zaidemo že v težave). Pri gledanju vsebin v tretji dimenziji s pasivnimi očali glave ne smemo niti dvigovati niti spuščati. Če, recimo, vstanemo, se stereoskopski vtis popolnoma izgubi. Glave tudi ne smemo nagibati, saj se takoj poveča prelivanje slike, dodatno pa se še pokvarijo barvni odtenki. Tudi nagib ali zasuk glave poslabša rezultat, saj morata biti ravnina zaslona in ravnina polarizacijskih stekel za doseganje dobrega rezultata vzporedni. Pasivna tehnologija ločljivost slike prepolovi; namesto polne visoke ločljivosti 1080 pik je ločljivost samo 540 pik (to je primerljivo z ločljivostjo 576 pik televizije standardne ločljivosti). Dodatna pomanjkljivost je tudi opaznost prog v očalih, če televizor gledamo s krajših razdalj (manjših od treh ali dveh metrov).

Aktivna 3D očala

Aktivna očala, ki z vključevanjem in izključevanjem polarizacijskega filtra blokirajo polarizirano svetlobo televizorja, zahtevajo pravokotni kot med obema polarizacijama, drugače zatemnitev ni popolna in je 3D prikaz slabši. Zavedati se velja tudi, da aktivna oziroma preklopna očala nekoliko bolj zatemnijo sliko, zato velja prikaz slike na televizorju nastaviti na katerega izmed svetlejših načinov (če televizor ob 3D preklopu tega ne opravi samodejno). Tudi aktivna očala ne marajo nagibov in zasukov glave gledalca, saj takšni gibi hitro pokvarijo prikaz 3D podob. Da, strinjamo se, tehnologija prikaza 3D podob je danes še vedno polna omejitev.

Uporabniki, ki bi radi spremljali predvsem 3D vsebine (pustimo ob strani to, da jih je težko najti), naj si raje izberejo plazemski 3D televizor, saj svetloba plazem ni polarizirana, zato ne poznajo težav aktivnih očal.

Ločljivost

Ločljivost (vira) slike znatno vpliva na kakovost. Sodoben televizor brez kakovostnega vira slike ne more narediti čudeža ...

Danes so skorajda vsi digitalni televizorji sposobni prikazovati sliko v polni visoki ločljivosti (Full HD), oziroma 1920 x 1080 pik. Počasi pa nas izdelovalci že mamijo s še višjimi ločljivostmi, denimo ločljivostjo 4K (3840 x 2160 pik), a dokler ne bo na voljo pestrejši nabor vsebin v tej ločljivosti, ni pričakovati, da bi se prijela. Časa za naložbe »v tehnologijo prihodnosti« je tako še dovolj.

Ne pozabimo na zvok

Filmska izkušnja ni sestavljena le iz kakovostne video vsebine, lep delež k užitkom prispeva tudi zvok. In na tem področju so sodobni tanki televizorji resnično na preizkušnji. V debelino dobrih treh centimetrov, kolikor v povprečju merijo televizorji modelnega leta 2013, preprosto ni mogoče vgraditi kakovostnih zvočnikov. Zato se izdelovalci zatekajo k različnim tehnologijam zvočnih odbojev (prav zato priporočajo montaža sodobnega televizorja na steno), s katerimi si prizadevajo zvok poslati do gledalca.

Še večji izziv je prostorski zvok, ki ga je v praksi mogoče ustvariti le s postavitvijo vsaj dveh parov zvočnikov v prostor in tega v televizor vgrajeni zvočniki, kljub visokoletečim kraticam, ne bodo mogli nadomestiti. Avdiofili že vedo, da se prava izkušnja domačega kina ne konča z nabavo dobrega televizorja, temveč velja par evrskih stotakov vložiti tudi v zvočniški sistem (5,1- ali celo 7,1-kanalni). Tehnologij, ki ustvarjajo navidezen prostorski, tudi 3D zvok, je lepo število, med bolj znanimi so gotovo 3D Cinema Sound, SRS TruSound TX, SRS WoW, Surround MAX, Virual Dolby in druge. Vsem je skupno to, da posnemajo učinke prostorskih zvočnikov, vendar se pri tem izdelovalci spoprijemajo še z dodatno težavo – ne vedo namreč, kam bo uporabnik namestil televizor (na mizo, v omaro, na steno, na sredino prostora, v kot ...), zato je zvočni učinek teh tehnologij ob kakšni manj standardni postavitvi precej klavrn.

V zadnjih letih se je zato precej popravila prodaja s sodobnimi televizorji skladnih zvočniških sistemov v obliki polic (t. i. soundbar) ter hišnih kino kompletov. Zvok je namreč rakasta rana skoraj vseh digitalnih televizorjev, ki oči očarajo z lepo sliko in vitkim ohišjem s tankim robom.

Uporabniški vmesniki postajajo iz leta v leto boljši in vsebinsko bogatejši.

Kaj pa pamet?

Velik magnet za kupce so predvsem t. i. pametni televizorji. Ti že dolgo ne obvladajo zgolj predvajanja večpredstavnih vsebin z diskov in ključkov USB ter prikazovanja podnapisov. Opremljeni z žično ali brezžično povezavo se znajo povezati v krajevno omrežje in dostopajo do najrazličnejših storitev. Najpogosteje kar ob pomoči predelanih uporabniških vmesnikov, kjer najdemo tako spletni brskalnik kot cel kup bolj ali manj uporabnih aplikacij. Danes praktično vsak pametni televizor uporabniku ponudi možnost brskanja po spletu, ogled video vsebin priljubljenih spletnih dveri (YouTube, Vimeo …) ter spremljanje dogajanja v družabnih omrežjih (Facebook, Twitter). A razlike med implementacijo »pameti« v televizorje so še vedno precej velike. Če menimo, da bo televizor lep del časa deloval kot spletni brskalnik, velja več pozornosti nameniti ogledu daljinca. Na tem področju so namreč največje razlike pri upravljanju – vnašanja naslovov strani ob pomoči gumiranih tipk številčnice se bomo kaj hitro naveličali. K sreči vse več televizorjev že podpira priklop miške in tipkovnice, zato na tem mestu priporočamo kar izbiro ustreznega brezžičnega kompleta.