Oče »velikih« računalnikov

Družba Amdahl Corporation je še eden izmed nekdanjih velikanov s področja informatike. Starejši računalnikarji se spominjajo podjetja predvsem po velikih bitkah s konkurentom IBM na področju računalnikov mainframe in superračunalnikov.

Gene M. Amdahl je podjetje Amdahl Corporation ustanovil oktobra 1970. Dr. Amdahl je bil diplomirani fizik, ki se je z elektroniko in računalništvom spoznal v ameriški mornarici. Svojo nadarjenost je pokazal že z načrtovanjem enega prvih računalnikov WISC (Wisconsin Integrally Synchronized Computer). Ta dosežek ni ostal spregledan. Leta 1952 je Amdahla zvabil v svoje vrste IBM in mu zaupal pripravo računalnika IBM 704. Ta je ugledal luč sveta dve leti pozneje. Skupaj z ekipo drugih IBMovih strokovnjakov je Amdahl leta 1955 dobil nalogo, naj pripravi nov koncept zmogljivega računalnika, kodno poimenovanega Datatron. Hiter razvoj tehnologije tranzistorjev je poskrbel, da se projekt Datatron ni uresničil, inženirji pa so se lotili dela na računalniku IBM Stretch, ki naj bi pomaknil meje računalniških zmogljivosti v nove višave. IBM Stretch je v nadaljevanju postal IBM 7030, a je privabil zelo malo kupcev – za podjetje je pomenil pravo finančno katastrofo. Toda koncepti in tehnologije, uporabljeni v tem računalniku, so pozneje botrovali nadvse uspešnemu računalniškemu sistemu IBM System 360. Amdahl je leta 1956 zapustil IBM in nadaljeval delo v dveh drugih tehnoloških velikanih, nato se je čez štiri leta vrnil v korporacijo in postal glavni arhitekt že omenjenega fenomenalnega System 360 – podjetje ga je predstavilo leta 1964.

Gene Amdahl, eden izmed pionirjev sodobnega računalništva (sistemov mainframe), z inovativnimi procesorji lastne zasnove.

Amdahl si je s svojo stvaritvijo prislužil naziv »IBM fellow«. Ta mu je omogočal, da si je sam izbiral projekte, na katerih je želel delati. V IBMovem laboratoriju Advanced Computing Systems Laboratory je preučeval zakone tedanjega računalništva in ugotovil, da mora računalniški velikan skladno s tedanjo cenovno politiko poleg računalnika z najnovejšo tehnologijo izdelati še vsaj dva okrnjena modela, da pokrije ves vložek v razvoj. A vodstva družbe IBM to ni zanimalo, od Amdahla so želeli izdelavo načrta za procesor nove generacije. S tem se ni strinjal in je zapustil IBM ter ustanovil svoje podjetje, v katerem se je namenil izdelati ene najzmogljivejših računalnikov na svetu. Za uresničitev drznega načrta pa je potreboval veliko denarja, po lastnih ocenah od 33 do 44 milijonov dolarjev (dokončna številka je bila 47,5 milijona). Toda prenovljena ameriška zakonodaja z višjimi davki na kapitalske dobičke je Amdahlu povzročala obilo skrbi, investicijski skladi so zaprli svoje »pipe«. Prvi resen vložek v višini pet milijonov dolarjev je podjetju nakazal japonski računalniški gigant Fujitsu in predlagal skupni razvoj izdelka, v zameno pa prejel licenco za uporabo Amdahlovih patentov. Ta poteza je opogumila tudi nemškega izdelovalca računalnikov Nixdorf Computers, ki je leta 1972 vložil v Amdahlovo podjetje 6 milijonov dolarjev kapitala v zameno za pravico do prodaje njegovih računalnikov v Evropi. Svoj delež je še povečal tudi Fujitsu in Amdahl je imel na voljo 20 milijonov dolarjev za gradnjo proizvodnega obrata in pripravo prvega prototipa. Sledilo je novo neprijetno presenečenje. IBM je napovedal računalnik IBM 370, ki se je kot prvi pohvalil z novo pomnilniško tehnologijo in arhitekturo virtualnega, prilagodljivega pomnilnika. Amdahl se je vrnil za risalno desko, saj načrtovani računalnik, ki bi tekmoval z IBM 360, ni bil kos modelu 370.

Prvi računalnik – prvi uspeh

Leta 1974 je vlogo predsednika družbe zaupal nekdanjemu podpredsedniku podjetja Fairchild, Eugenu R. Whiteu, ki je takoj opravil nekaj globokih rezov – odpustil je skoraj polovico zaposlenih in se osredotočil na trženje storitev podpore, ki so podjetju prinašale svež denar. Prav tako je z naložbeniki izposloval še dodaten kapital, da je Amdahlu sploh uspelo izdelati svoj prvi računalnik. Junija 1975 je podjetje predstavilo računalnik Amdahl 470 V/6, prva stranka pa je bila ameriška Vesoljska agencija NASA. Število strank se je pospešeno večalo predvsem na univerzah po ZDA, ki so imele Amdahlov računalnik raje kot dražjega in omejeno dobavljivega IBM 370. Od slednjega je bil tudi dvakrat zmogljivejši in desetino cenejši. Še večja razlika je bila v velikih računalniških okoljih (LSI), kjer so Amdahlove postavitve zahtevale le tretjino prostora v primerjavi s sistemom IBM 360.

Sistem Amdahl 470 V/6 je IBMov stroj spravil v zadrego. Bil je zračno hlajen (IBM pa vodno) in štirikrat cenejši pri stroških implementacije.

Leta 1975 je Amdahl ustvaril 14 milijonov dolarjev prihodkov, dve leti zatem pa že 321 milijonov. IBM se je odzval z nižanjem cen svojih sistemov in vrsto izboljšav. Toda naslednik, model Amdahl 470 V/7, je bil še vedno 1,5-krat hitrejši od primerljivo cenjenega IBM 3033, že prvo leto je našel sto kupcev. Amdahl in White sta vedno več časa porabila za prodajo superračunalnikov, saj so stranke pred nakupom želele spoznati moža, ki ga je ustvaril.

Denarne težave kot posledica spremembe poslovnega modela konkurenta

IBM je konkurenčen računalnik pripravil šele leta 1979, zato pa je konkurenta strl s poslovno potezo – drage računalnike je dal strankam v najem, Amdahl pa je želel celotno kupnino. Prihodki so strmoglavili – leta 1979 je podjetje prodalo za vsega 21 milijonov dolarjev računalnikov, Gene Amdahl pa je odstopil z mesta predsednika uprave in se posvetil strateškemu razvoju ter novim izzivom (ustanovil je podjetje Trilogy Systems). Družba, katere vodenje je prevzel White, je postala zanimiva prevzemna tarča, toda tako Memorex Corporation kot Storage Technology Corporation, oba izdelovalca rešitev za hrambo podatkov, sta od prevzema odstopila, saj se nista strinjala z zahtevami večinskega (34 %) lastnika Fujitsu, ki ni želel izgubiti vpliva v podjetju.

S prevzemom podjetja Tran Telecommunications Corporation, izdelovalca omrežne in telekomunikacijske opreme, je Amdahl širil tržni doseg, leta 1982 je podjetje vstopilo tudi na trg rešitev za hrambo podatkov (ki so bile sprva le preimenovane naprave znamke Fujitsu) in so leta 1988 predstavljale že petino vseh prihodkov podjetja.

Amdahl ima precej zaslug za to, da so superračunalniki postali obvladljivi, prizadeval si je za kompaktnejšo zasnovo in energijsko varčnost.

Amdahl je želel stranke ohraniti z drzno napovedjo modela 580, ki bo dvakrat zmogljivejši od modela 470, kompaktnejši in energijsko varčnejši. Amdahl 580 je na trg dejansko prišel šele leta 1982, a so prve modele pestile težave z zanesljivostjo delovanja.

Amdahl je razvijal tako strojno kot programsko opremo. Leta 1984 je predstavil svojo različico sistema Unix, poimenovano UTS, ki je delovala četrtino hitreje na sistemu Amdahl 580 kot na IBMovi rešitvi, ob znatno nižji ceni licence, programerjem pa je uspelo ohraniti popolno združljivost z IBMovo programsko opremo. Med pomenljive inovacije v svetu računalništva lahko uvrstimo tudi s strani Amdahla razvito funkcijo več domen – Amdahlov računalnik je lahko hkrati poganjal dva ali več različnih operacijskih sistemov in njihove aplikacije. Velika računalniška okolja so to funkcijo sprejela odprtih rok, saj so znatno zmanjšala izdatke za strojno in programsko opremo in zaposlene.

Fujitsu je v teh letih postajal vedno bolj ključen partner podjetja, saj mu je dobavljal nekatere kritične komponente, krmilnike in celo izdeloval procesorje. Z izstopom nekaterih delničarjev je Fujitsu svoj delež v podjetju povečal na 49 odstotkov.

Vrnitev odpisanega

Zmogljivi večprocesorski računalnik Amdahl 5890 je spet zasenčil IBMovega, tokrat tudi po tehnoloških novostih in zanesljivosti delovanja. Podjetje je samo v zadnjem četrtletju leta 1986 prodalo za skoraj milijardo dolarjev računalnikov, število strank pa se je med letoma 1980 in 1985 s 450 povečalo na 1350. Povečala se je tudi mednarodna navzočnost podjetja, njihovi sistemi so se prodajali v 19 državah sveta.

Amdahl, ki je večino svojega obstoja sledil konkurentu IBM, je leta 1988 z modelom 5990 in istoimenskim procesorjem prevzel pobudo. Naročila so začela deževati, še istega leta je Amdahl prodal več kot 40 superračunalnikov – ti so bili dvakrat zmogljivejši od konkurenta, ki je obvladoval okoli 69 odstotkov ameriškega trga. IBM je lahko odgovoril le z velikanskimi popusti, zato je tudi Amdahl znižal cene sistemov, a še vedno ohranil razmerje med zmogljivostmi in ceno. Dominiral je v razredu, ki ga je ustvaril in dolga leta obvladoval IBM, Amdahlov tržni delež pa je dosegel četrtino.

Pod vplivom japonskega giganta Fujitsu se je Amdahl ukvarjal tudi s sistemi za hrambo podatkov. Takole je bil videti eden izmed diskov …

Delničarji so zahtevali še več in tako je Amdahl februarja 1989 kupil podjetje Key Computer Laboratories, Inc., specializirano za vedno bolj priljubljeno skalarno računalništvo.

Krčenje trga superračunalnikov

V 90. letih prejšnjega stoletja je postajalo vedno bolj jasno, da Amdahlov glavni tekmec ni več IBM, temveč kar sam trg superračunalnikov, ki se je pospešeno krčil. Joseph Zemke, ki je podjetju poveljeval od leta 1992, je stanje na trgu slikovito primerjal z Dolino smrti. Že naslednje leto je Amdahl zaprl več proizvodnih obratov, trikrat je izvedel tudi odpuščanja, podjetje je imelo ob 1,7 milijarde dolarjev prihodkov 575 milijonov izgube.

Tržni analitiki so menili, da bi Amdahl za vrnitev na dobičkonosna pota potreboval večje inovacije. Podjetje se je namreč odločilo, da želi biti najboljši partner svojih strank, saj jim je nudilo privlačne pakete strojne in programske opreme, s storitvami podpore in svetovanja vred. Amdahl se je skušal rešiti z različnimi partnerstvi. Leta 1994 je v navezi s podjetjema Oracle in Information Builders predstavil sistem Xplorer 2000, ki je podjetjem omogočal obdelavo na tisoče transakcij na sekundo in je podpiral velikanske zbirke podatkov, toda pravih strank ni bilo. Leto pozneje se je podjetje povezalo še s tremi imeni iz računalniškega sveta, in sicer podjetji Electronic Data Systems, nCube in Sun Microsystems. Amdahl je postajal vedno bolj podoben sistemskemu integratorju. Zemke je odstopil marca 1996, uradno iz osebnih razlogov. Podjetje je leta 1997 po šestih zaporednih negativnih četrtletjih za 878 milijonov dolarjev odkupil Fujitsu, a se je poslu s sistemi mainframe in superračunalniki odpovedal leta 2000 in ohranil le strežnike in sisteme hrambe podatkov. Gene Amdahl je umrl lani, star 92 let.