Od INES do Eve

Leto 1992, čas Sinclair Spectrumov, Commodorjev in tudi že Atarijevih STjev. Izšlo je že nekaj prvih številk Monitorja, ko smo se spomnili na Primoža Jakopina, takratnega programerskega pionirja za nove platforme, in z njim opravili intervju. Minilo je 26 let, ko nas je Primož ponovno obiskal in nam ga pomagal izbrskati iz arhiva. Zanimivo branje, zato ga ponovno objavljamo - v mediju, ki takrat še ni obstajal. (Končni izdelek je plod optičnega bralnika in prebiranja OCR, zato bodite prizanesljivi.)

Primož Jakopin je starosta slovenskih svobodnjaških programerjev. Znamenit je predvsem po svojem uspešnem programu Steve (ST EVent Editor), zmogljivem in priljubljenem urejevalniku besedil za Atari. Trenutno razvija urejevalnik besedil za PC, ki bo, podobno kot Steve, zelo odprt. Poleg tega, da se ukvarja s programiranjem, je tudi fotograf. Znane so predvsem njegove fotografije kraških jam. S Primožem Jakopinom se je pogovarjal urednik Monitorja Samo Kuščer. 

(Intervju je bil objavljen v Monitorju januar 1992)

Monitor: Kar znamenit si po svoji programerski zgodovini. Kako si začel?

P. Jakopin: Precej skromno, nič bleščeče. Če se ne motim, smo imeli na matematiki v tretjem letniku, ali morda v drugem, ne vem več natanko, Uvod v programiranje ali nekaj podobnega. Programiranja se je takrat držal tako slab sloves, da smo predmet jemali bolj kot nujno zlo. Točno, bilo je v tretjem letniku, Izidor Hafner pa je bil naš kolega iz drugega letnika, ki se je takrat zelo živo zanimal za programiranje, čeprav se zdaj s tem bolj malo ukvarja, »lzitu« smo dali za pivo in spisal nam je kratek programček, da smo dobili frekvenco.

No, kmalu zatem so me začeli zanimati geometrijski vzorci iz trigonometričnih funkcij. Te sem čaral na IBMovem linijskem tiskalniku. Narisane so bile iz zvezdic. To sem počel na računskem centru na matematiki, bilo je leta 1970. Leta 1968 so tam dobili nov stroj, IBM 1130 (32 KB), ki je bil strašna bomba, saj so prej imeli Zuse Z 23 (4KB). Do tega stroja študent niti pod razno ni imel dostopa. Stanoval sem v sosednji ulici, pri starših. Takrat, na začetku šestdesetih let, še niso uporabljali kartic, ampak papirne trakove, ki jih je bil vedno poln smetnjak. Mulci smo jih odnašali in jih napenjali čez cesto. Tako je sosed nekoč skoraj padel s kolesa, ko je pripeljal mimo.

Ko so torej dobili IBM 1130, bilo je kmalu po tisti blamaži, ko smo vsi oddali enak programček, da smo dobili frekvenco, me je stvar začela bolj zanimati. Pri programerskem praktikumu sem dobil nalogo, pri kateri sem se nekoliko seznanil s fortranom, pa še s tistimi funkcijami sem se začel ukvarjati.

Sprva študentje nismo mogli priti niti do luknjača s karticami. Dobili smo kodirni list, na katerega smo napisali svoj program, in ga odnesli ženskam na luknjač. Te so ga stipkale, ko so utegnile, nakar je šel v škatlo na mizi. Ko se je škatla napolnila, je zadevo prevzel v obdelavo operater. Če smo se malo bolj zgrebli, smo lahko kasneje kako kartico že tudi sami popravili. Vseeno je bilo treba čakati en dan, da si kaj dobil ven. Običajno delo na stroju je trajalo od sedmih zjutraj do treh ali petih popoldne. Potem je bil stroj rezerviran za raziskovalce s Štefana in podobne. Tja je hodila tudi neka doktorantka s Štefana, ki se je šla fiziko ali nekaj podobnega. Vsak večer med osmo in enajsto je imela rezerviran računalnik. Ko se ji je kaj zalomilo, se je usedla in iskala napako v programu. Medtem je bil stroj seveda prost. Čepel sem v predsobi in prežal na teh dvajset minut, ko me je spustila k računalniku. V tem času sem lahko naredil bistveno več, kot če bi vse dopoldne čakal na vrsto.

Seveda mi kar naprej kaj ni šlo od rok, Egon Zakrajšek, ki je bil takrat direktor računskega centra, pa je največ vedel o teh stvareh, zato sem stalno hodil k njemu in mu sitnaril, tako da me je bil že pošteno sit. To je bilo leta 1970.

Naslednje leto spomladi sta šla dva uslužbenca računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko, ki je delal za vso Univerzo pa še za kako tovarno, na primer Litostroj, včasih za Prometni inštitut in podobne ustanove, k vojakom in objavili so razpis za dve prosti delovni mesti. Seveda smo se takoj prijavili. Od 20 kandidatov sva bila sprejeta dva - kolegica, ki je imela povprečno oceno 4,75 in bi bil vsak, ki bi je ne vzel v službo, sila čuden, in jaz, ki sem bil bržkone sprejet zaradi tistih funkcij, s katerimi sem »težil« Egonu Zakrajšku.

Nato sem se ukvarjal z Besslovimi funkcijami in izračuni turbin. Nekaj časa sem bil pripravnik, nakar sem postal programer asistent.

Monitor: Si bil še študent ali si že diplomiral?

P. Jakopin: Ne, nisem še končal. Skoraj vsi smo bili taki in ko je Egon videl, da ne bomo nikdar diplomirali, če bomo pri njem v službi, nam je malo stopil na žulj. Zoprno je bilo tudi to, da je bil moj šef, jaz pa pri njem še nisem opravil izpita iz praktikuma. Na ta izpit sem šel s strašno tremo in čeprav sem ga uspešno opravil, je bilo silno neprijetno. Na voljo smo imeli uro in pol, vendar bi se mi v službi smejali, če bi pisal dlje kot četrt ure. Pisal pa sem skupaj z nekimi kemiki. Ko sem oddal, je rekel, da je vse v redu, razen tega, da sem eno variablo posebej izračunal in jo šele potem kot argument podtaknil neki funkciji, ko bi vendar lahko vse skupaj izvedel kar v eni vrsti. To, je rekel, je bilo po nepotrebnem. Vendar mi je vseeno dal 5.

Tudi diplomsko nalogo sem delal pri svojem šefu. Da bi ne bilo sumljivo, me je na zagovoru »šraufal« bolj kot kogarkoli drugega. Zato sem bil prav jezen. Nalogo so mi ocenili s 4, za zagovor sem dobil pa 5, ker sem se tako ostro branil. Leta 1972 so čez cesto ustanovili RRC, zato so naš računski center razpustili. Prišla je direktiva s Štefana, češ da se ne spodobi, da bi bila na tako majhnem prostoru dva računska centra. Vsem so nam sicer ponudili službo v novem centru, ker pa smo bili bolj vezani na akademsko okolje, smo se raztepli po fakultetah. Skoraj pol jih je šlo na gradbeno fakulteto, nekaj jih je ostalo na matematiki, nekaj na Štefanu, jaz pa sem šel v Klinični center, od tam pa na medicinsko fakulteto. V KC sem se zaposlil po diplomi konec leta 1972. Po treh mesecih sem šel k vojakom, po prihodu iz vojske pa sem tu služboval še šest mesecev. Imel sem status vodje programerjev, s tem da sem bil v oddelku sam sebi vodja; drugih zaposlenih ni bilo. Tako sem lahko dobival boljšo plačo.

Potem sem šel na medicinsko fakulteto za asistenta za računalništvo. Prej sem imel 450, nato pa le 350 jurjev plače, torej sem šel na bistveno slabše, vendar je bilo delo kar zanimivo. Delal sem razne statistične obdelave za magisterije, doktorate in podobno in imel tudi vaje. Imeli so honorarnega profesorja, saj se za tistih 9 ur na leto ni splačalo nastaviti stalnega, za asistenta pa sem bil jaz. Študentov je bilo 200, vendar se jih je v prostor za vaje lahko naenkrat spravilo le 25. Zato sem jih razdelil v osem skupin. Ker sem jim osemkrat trobil eno in isto, oni pa še vedno niso ničesar znali, so se mi proti koncu zdeli že prav trdi.

Monitor: Kaj si jim predaval? Je takrat že sploh bilo računalništvo?

P. Jakopin: Uvod v računalništvo. To je bilo leta 1976. Sprva sem imel seminar (predvsem o STRUCTRANu) samo za tiste, ki jih je to zanimalo. Potem pa je profesor Adamič, šef Inštituta za bioinformatiko, nekako dosegel, da je stvar prišla v učni načrt za vse. 9 ur predavanj, 9 ur vaj. Takrat smo imeli »batch« terminal, zvezan na Cyber. Ob torkih popoldne, sobotah in nedeljah je bilo že mogoče interaktivno delati kar prek terminala, kar je bilo za tiste čase zelo v redu.

Zoprno je bilo samo to, da je bil profesor mnenja, češ da je stroj predragocen, da bi bil na voljo študentom. Svojih 12 študentov sem na seminarju kljub temu naučil delati z njim in jim hkrati strogo zabičal, da morajo vsakogar nepoklicanega nemudoma odstraniti, da bi ne prišlo do neljube škode. Soba za vaje je bila na medicini na podstrešju, tam, kjer je bil tudi Inštitut za bioinformatiko. Tam je bila tudi soba s terminalom. Medtem ko sem imel obvezne vaje, so tisti, ki so obiskovali seminar, dve uri sami delali na terminalu. To smo počeli na pol skrivaj, kajti profesor naj bi za to ne vedel. Lepega dne pa je prišel na kontrolo vaj in na hodniku zaslišal tiskalnik. Stopil je v sobo s terminalom in grdo gledal, rekel pa nič. Študentje, ki ga niso poznali, so ga kot nepoklicanega postavili pred vrata. Seveda sem moral naslednji dan na zagovor in seminarja je bilo konec. Tragedija je bila v tem, da je študente, ki so obiskovali seminar, računalništvo zanimalo in sem jim res lahko marsikaj razložil. Od onih 25 na vajah pa je dva stvar zanimala, medtem ko jih je triindvajset sedelo tam le zato, da so dobili frekvenco. Če sem jim dal kako zanimivo nalogo, sta ona dva živo gledala, ostali pa so jedli, kvartali in podobno. Če sem jim dal kaj preprostega, pa je ostale zanimalo, ona dva pa sta se spraševala, kdo je tega butca nastavil za asistenta.

No, kakega hujšega izpita ni bilo, videti je bil bolj kot pismeni kolokvij, ki ga je opravil vsak, ki je količkaj gledal TV ali bral časopise. Ni bil moj namen »šraufati« medicince, za to so imeli anatomijo in podobne predmete. Od 160, ki so prišli na izpit, so štirje padli, ostali pa so naredili. Od omenjenih štirih se ni nikoli nihče pritožil, saj so se zavedali, da nimajo pojma.

Istočasno je bil na medicini asistent tudi moj brat. A ne za računalništvo, temveč za fiziologijo. Pred tem so imeli več let nekega starejšega profesorja, ki je prišel v konflikt s študenti. Ker se je bal za reelekcijo, jih je na izpitu vse spustil. Ko je študent prišel na izpit iz fiziologije, ga je vprašal, če je zadovoljen z dve. Če mu je pritrdil, mu je vpisal dvojko in je lahko šel. Zato se fiziologije ni nihče učil. V tretjem letniku so imeli patofiziologijo, ki temelji na znanju fiziologije, vendar so ves prvi semester porabili za učenje fiziologije, saj ni nihče nič znal. Ko je moj brat postal asistent in dobil tudi izpite, so mu tisti s patofiziologije najbrž dali direktivo, naj napravi red. Od 128 študentov, ki so prišli na izpit, jih je 120 padlo, 7 jih je dobilo dve, eden pa tri. Brat se je sprva še smejal in pravil, kako se onih osem hvali, češ da jih ostali kličejo »osam zlatnih« in »up slovenske medicine«, potem pa so ga najprej dali v Tribuno, potem pa še v Teleks in ga sesuli. Še dekanovega sina je vrgel in odšel s fakultete. A je bil vseeno hec, ko so govorili, da sta na medicini dva asistenta, oba jakopina, ki sta v povprečju kar v redu. Pri enem vsi padejo, pri drugem pa vsi naredijo.

Od leta 1979 dalje sem bil v računskem centru Univerze zadolžen za besedilne podatkovne zbirke. Na DECu sem naredil podoben »Information retrieval« sistem, kot je Steve, vendar je bil še sorazmerno okoren. Z njim so knjižnice brskale po svojih dokumentih, ki pa jih ni bilo mogoče editirati, temveč se je dalo po njih le iskati. Če si jih želel editirati, si jih moral spremeniti v izvirno obliko in jih popraviti z editorjem. To se da v Steveu in ostalih podobnih urejevalnikih storiti kar neposredno.

Tu sem ostal do leta 1986 in vodil različne tečaje, nato pa sem šel na svoje. Že leta 1982 sem se začel ukvarjati s Spectrumom. Če sem povsem odkrit, je bilo takole. Decembra 1982 je Sašo Albert, ki se danes ukvarja s prodajo računalnikov in ima svoje podjetje Autronic, takrat pa je bil zaposlen v NUKu, nekje dobil ZX 81 brez kasetofona in ga pritovoril k meni, če se da kaj narediti z njim. ZX 81 je bil tedaj strašen bum - za 150 funtov si dobil stroj, s katerim se je že dalo programirati. Mene je zanimalo, kako hiter je njegov basic. Stroj je imel samo 1 kilo spomina. Sestavil sem testni programček, ki je obdelal koordinate točk v jamah. Podal si mu naklone, razdalje in azimut posameznih točk. Dolg je bil stran in pol, torej res malo, pa vendarle približno 1,2 KB, tako da ni šel ves noter. S tistimi gumicami sem malo tipkal in zdelo se mi je, da bi še kar šlo. Nisem pa imel kasetofona, tako da sem moral vsakič začeti znova.

Kolega Ambrožič, ki zdaj dela na Visoki šoli za telesno kulturo, je avgusta 1982 iz Anglije naročil Spektrum, decembra pa ga je dobil. Malo se je z njim igral, ko pa si je zaželel početi kaj bolj resnega, mi ga je dal za tri mesece naposodo, da bi ugotovil, kaj se da z njim narediti.

V basicu sem napisal editor BESS (Basic Editor for the Sinclair Spectrum), ki je bil še hudo neroden. FIND je iskal eno minuto po eni strani, imel je 40 črk v vrsti in tako naprej. Ampak dalo se je pisati.

Brat, ki je takrat delal v Nemčiji, je spomladi 1983 tudi meni prinesel Spektruma - takrat je stal še 750 mark. Potem sem spravil skupaj že TESS (Text Editor for the Sinclair Spectrum), ki je imel 2 KB v assemblerju, ostalo pa v basicu. No, tudi BESS je imel proti koncu FIND in podobno v strojni kodi, ker pa nisem imel assemblerja, sem strojno kodo delal kar na roko. Amerikanci za tako početje pravijo: »If you value your sanity, don't do it!« Z ubogim FINDom sem se na primer zezal ves teden.

Potem sem od Hisofta dobil assembler in delo je postalo spodobnejše. Kmalu sem spravil skupaj INES. To je bilo leta 1984. Bil je kar uspešen - prodanih je bilo okoli 1500 izvodov.

Monitor: TESSa še nisi prodajal?

P. Jakopin: Ne, samo nekaj podjetjem sem ga pokazal. INES pa so na primer celo v Nemčiji prodali v okoli 400 izvodih. Vendar se s komercialno platjo ne morem preveč hvaliti - iz iztržka sem kupil tiskalnik in še nekaj malenkosti. V Nemčiji sta imela distribucijo dva »hipija«, ki sta čakala na velike odjemalce, naročila za en sam izvod pa sta metala v koš. Zaradi tega sem imel stroške še z advokati - od 500 mark, kolikor jih je nekoč prikapljalo v dveh mesecih, jih je šlo 450 za advokata. Vse skupaj je bilo bolj po kavbojsko. Najbolj neprijetno pa je bilo to, da sem z njima podpisal ekskluzivno pogodbo za daljše obdobje, tako da niti stran nisem mogel. Te napake kasneje nisem več ponovil. Čim podpišeš pogodbo za več kot eno leto, si pečen - prepuščen drugim.

Monitor: Kratica INES najbrž tudi kaj pomeni?

P. Jakopin: Pomeni INformation Editing System. Zaradi izraza STEVE so se me lotili že pri Jezikovnem razsodišču. Vendar je težko  svoje urejevalnike sem poimenoval z akronimi, ki so obenem tudi osebna imena, iz besede urejevalnik bi se dalo izpeljati kvečjemu Urh ali Urška, kar sta sicer lepi imeni, a za akronim neprimerni.

Monitor: Kaj pomeni STEVE?

P. Jakopin: ST se nanaša na Atari ST, ostalo pa na »EVent Editor«. Eve (EVent Editor) sem začel delati že na Spektrumu in je bila bistveno boljša od INES. Imela je tudi slike na ekranu, medtem ko jih je INES lahko le tiskala. INES ni imela integriranega grafičnega editorja, Eve pa. imela je tudi »export« funkcijo, da se je dalo tekst in slike odnašati ven. Skoraj vse, kar sem imel, sem prek RS232 prenesel v Stevea.

Eve bi morala biti končana spomladi 1986. Program sam je bil sicer gotov, nisem pa izdelal priročnika. Medtem sem se namreč že lotil Steva. Nekaj izvodov Eve so razpečevali pirati, tako da sem z juga več let dobival grozilna pisma. Spominjam se, da mi je nekdo iz Dubrovnika pisal, kje je knjiga in naj mu jo »šaljem za bilo koje pare«. Prekupčevalci knjige pač niso mogli ukrasti, ker je preprosto ni bilo. Vsega skupaj sem napisal okoli dvanajst strani v angleščini. Kljub temu je bila Eve precej priljubljena. V njej se je na primer dalo delati gonilnike za tiskalnik.

Monitor: Kako to, da programa, ki je bil že razvit, nisi do konca obdelal?

P. Jakopin: Atari je bil pač za dve »blendi« hujši stroj. Povsem me je očaral. Prej sem imel na zaslonu 256 krat 192 pik, tukaj pa 640 krat 400. Z 48 kil sem prišel na 1 megabajt pomnilnika - to je kar šestnajstkratni skok. Ko bo lBMov RISC čip, ki ga bo za IBM, Apple in druge izdelovala Motorola, podprl PCjevega naslednika, bo najbrž znova prišlo do takšnega skoka.

Torej, takole je bilo. Leta 1985 sem vzel pod drobnogled dva Motorolina čipa - 80286 in 68000. Katerikoli stroj vzameš, gre na koncu vendarle za čip. Segmentiran spomin mi je bil že takrat zoprn. 80286 je lahko adresiral skupaj 16 MB, ampak segmentni deskriptorji so prav neprijetni. Pri Motoroli pa je bilo na voljo 16 MB linearnega spomina. Macintoshi so bili razmeroma dragi. Če bi živel v Ameriki, bi gotovo delal za Macintosh.

Leta 1985 sem na sejmu v Hannovru videl STja. Imel je sicer šele 500 kil in je bil videti bolj kot prototip, ampak okoli njega se je gnetlo ljudi. Vsi so hoteli delati »benchmarke«. Konec leta 1985 so ga razširili na 1 MB - ta se je pojavil na Systems v Muenchnu. Flopi pa so s 360 kil dvignili na 720.

Turk in Kraševec sta septembra tega leta iz Anglije naročila STje s 500 kilami in 360 kilskimi flopiji, jaz pa sem decembra že dobil takega z 1 MB in večjimi flopiji. Onadva sta si potem »upgradala« in Turkov stroj, ki mu je kolega slabo nalotal čipe, je imel pol ure 1 MB, potem pa je skočil nazaj na 500 kil.

Meni pa je vse brezhibno delovalo in vrgel sem se na Steva. Malce neprijetno je bilo samo to, ker sem še vedno delal na računskem centru in je bilo težko potegniti črto med tem, kar sem počel v službi, in tem, kar se delal doma. Pri taki stvari pa moraš biti stoodstotno osredotočen na delo. Zato sem šel na svoje, vmes sem bil še tri mesece pri Mladinski knjigi, na oddelku, ki se je potem prelevil v podjetje Altech. Tam je ves čas visela v zraku poslovna informatika, nekakšni saldakonti. Po koncu poskusne dobe, ko te lahko vržejo ven ali pa sam odnehaš, sem se rajši umaknil, sicer bi se moral še res ukvarjati s saldakonti. Leta 1987 je Steve v Hannovru že vzbudil precej zanimanja. Bil pa sem nespreten in sem imel priročnik samo v slovenščini. Za INES sem ga napisal v angleščini in ga je Janez Kanič poslovenil. Tako bi moral narediti tudi pri Stevu. Namesto tega sem napisal priročnik v slovenščini in v Hannovru so se mi vsi smejali. Do konca junija je trajalo, da sem sestavil angleškega. Tega je bilo treba prevesti v nemščino, a ko je izšel, so se spet vsi smejali. Prevedel ga je sicer Nemec, ki pa je imel samo srednješolsko izobrazbo.

Potem sta koroški Slovenec Peter Wieser in dr. Klaus Detlef Olof, profesor s Celovške univerze, ki je po poreklu Nemec, vendar zna dobro slovensko, spravila skupaj dovolj dober nemški priročnik. Zaradi teh zapletov se je nabralo več kot leto dni zamude. Medtem se je Atari zelo vzpenjal in bi bile številke povsem drugačne, če bi imel vse pravočasno nared.

Monitor: Kakšno pa je bilo stanje z urejevalniki, ko si ti svojega prinesel na hannoverski sejem?

P. Jakopin: Bil je First Word in je vse navdušil, ker so videli okna, mastne črke in kurziv na ekranu. Imel pa je strašne pomanjkljivosti. Za skok z začetka na stoto stran je na primer potreboval dve minuti, ker je program veselo skeniral vso datoteko, da je videl, ali ni vmes skrit kak znak za kurziv. Podobno je bilo s Findom. Če si imel osemdeset strani teksta in si mu dal Find, ti je na primer čez trideset sekund sporočil, da nima dovolj spomina. Za resnejše stvari ni bil primeren.

Ko sem delal Steva, sem vedel, da bo moral zelo veliko znati in da bo moral biti vsaj dvakrat ali trikrat hitrejši od konkurence. ST pa je že imel 1 MB spomina in s tem se je dalo delati. Tudi do črk na ekranu se je dalo lepo priti. Kar narediš v Cju, pa je, ne glede na vse optimizacije, približno dva in polkrat počasnejše kot v assemblerju, pa še vsaj dvakrat daljše. Zato sem vse skupaj naredil v zbirniku in stvar sestavil tako, da je bilo število vseh znakov v posameznih vrsticah besedila pri editorju mnogokratnik števila 2. Če je imela vrstica, na primer, petnajst črk, sem dodal še presledek, da jih je bilo šestnajst  tako, da sem lahko delal z »wordi«. Motorolin čip lahko dva bajta »zagrabi« z isto hitrostjo kot enega.

Zaradi teh izboljšav je bil Steve pri FINDu in podobnih operacijah hitrejši od Tempusa, zelo hitrega programa, ki so ga za Atari razvili kasneje. Razvijalci Tempusa tega niso mogli razumeti in so se spraševali, kje goljufam. Dejali so, da so bili nadvse natančni - vendar so delali z bajti, jaz pa z »wordi«.

Sicer pa je Steve še povsem osem biten. To, kar zdaj delam za IBM, sem že na samem začetku zastavil šestnajstbitno: štiri plus dvanajst bitov za črko, s tem da so štirje biti za določila pisave (krepko, kurzivno in podobno), dvanajst pa za kodo črke. Zdaj kaže, da bo kmalu sprejet šestnajstbitni standard Unicode. Microsoft obljublja, da bo Windows 3.1 to že delno upošteval, verzija 4.0 pa bo interno že povsem šestnajstbitna. Če hočeš biti kompatibilen z Unicodom, moraš torej delati šestnajstbitno.

Težava je tudi v tem, da se mora koda za kurzivo, krepko in tako naprej držati znaka, sicer iskanje po dolgem tekstu predolgo traja. Štirje biti so običajno dovolj, ker skoraj nikoli ne potrebujemo več kot šestnajst različnih tipov črk, vendar se le utegne kdo spomniti, da bi imel rad polkrepki kurzivni indeks, zato je bolje vzeti cel bajt. Tako imaš že štiriindvajset bitov za črko. Zdaj pa so izbruhnile še barve, tako da moraš imeti še bajt za barvo in prideš na dvaintridesetbitni znak. Eve bo to imela. Trenutno je še šestnajstbitna, vendar bom šel na dvaintrideset. Pri barvah je tako, da bo verjetno čez dve leti vsak urejevalnik, ki bo hotel kaj pomeniti, moral omogočati, da bo vsaka črka druge barve.

Po svoje je žalostno, da sem zapravil skoraj dve leti, preden sem prišel do okolja, kjer imam lahko 7,5 MB v enem kosu. Dokler nisem prišel do »ekstenderja«, ki mi je to omogočil, sem nekajkrat že skoraj vse skupaj vrgel proč. Na Atariju sem bil od leta 1985 dalje vajen povsem linearnega spomina, pri IBMu, ko sem se ga lotil konec 1989, pa ni bilo tako.

Monitor: Kako pa se Eve za PCje primerja z najbolj razširjenimi urejevalniki besedil?

P. Jakopin: Obstaja nekaj integriranih paketov, ki pa so bili prisiljeni shajati s tistimi 500 kilami in ni bilo mogoče, da bi, na primer, en program v enem kosu obsegal 300 kil. V Steveu je cel kup stvari integriranih, ker sem že štartal z enim megabajtom. Imaš lahko na primer »spell checker«, slovar, grafiko in DTP, dela istočasno z desetimi datotekami. Nekaj let časa sem imel, da sem vse zbrusil in upošteval najraznovrstnejše konstruktivne želje - na primer nove tiskalnike, skenerje in podobno. To je uporabnikom všeč in zato sem zadnjih nekaj let lahko od tega živel.

Na IBMu sem pognal razmeroma veliko denarja, vendar se mi zaenkrat še ni obrestoval, razvoj pa gre nekako v to smer. Videli bomo, kaj bo storil IBM, če bo s čipom RISC 6000 krenil v čisto novo smer. OS/2 3.0, ki ga namerava zdaj dati na tržišče, je samo vmesna rešitev, ki naj bi pomagala preživeti do nove generacije, ki se obeta po sporazumu z Applom. Sistemski softver bo verjetno razvijal tudi Borland. Videti je, da so se z Microsoftom tako sporekli, da ne bodo več kaj prida sodelovali. Windows NT (New Technology) naj bi bil nov 32-bitni BIOS.

AT je torej dejansko popolnoma odpisan. Odpisali so ga pri Microsoftu, prav tako IBM. Ko sem si sklenil pobliže ogledati še Zortechov C, sem to storil predvsem zato, ker je poleg »386 DOS extenderja« vključen tudi »286 DOS extender«, ki so ga napisali pri Rational Systems. Ta se mi je po tragični izkušnji z 286 DOS extenderjem podjetja Phar Lap (namenjen je verziji Microsoftovega Cja za OS/2 in ne za DOS, česar pa se iz reklame ne da razbrati) še edini zdel obetajoč. AT bi gotovo dobil še nekaj let življenja, če bi tudi praktično, ne samo teoretično, lahko imel, recimo, 4 megabajte v enem kosu. Vendar sem žal hitro ugotovil, da gre tudi pri Zortechu bolj za reklamno potezo. Očitno so 286 DOS extender kupili na razprodaji - na voljo je 7 MB, a ne v enem kosu, temveč le kot 7 krat 1 MB, pa še s kazalci, daljšimi kot 64 KB, praktično ne moreš delati. Verzija Eve, pisana v Microsoftovem C in zbirniku, je sicer delana za 286, vendar ima samo 150 KB prostega pomnilnika in je z njo težko delati kaj večjega. Da se pisati in početi običajne stvari, ampak kake spodobne slike pa, recimo, že ne spraviš notri.

Eve 386, s katero se zdaj ukvarjam, se seveda sprehodi po vsem pomnilniku - 7,4 MB prostega na 8 MB stroju, veliko število datotek istočasno, običajno 16, sicer pa brez zgornje meje. Vendar zahteva vsaj 386 SX in EGA, VGA ali super VGA. V dveh, treh mesecih se bo tudi razjasnilo, ali bo IBM s Presentation Managerjem in svojo inačico OS/2 uspel ali pa bo Microsoft prej ponudil nov BIOS Windows NT. Microsoft konec koncev ne dela računalnikov. Če imaš svoj BIOS, ki ga moraš »nalepiti« na že obstoječega, je to spet obvoz. IBM pa bo lahko z novo generacijo strojev sforsiral tudi nov BIOS. Tega se bodo morali najbrž držati tudi drugi.

Monitor: In ti boš glede na dogodke razvijal svoje programe?

P. Jakopin: Trenutno moj program še ne dela pod Windowsi. Šele ko bo Eve 386 bolj ali manj gotova (zdaj ima še svoja okna, ki niso pretirano požrešna) bo, kot vse drugo (»Kud svi Turci, tamo i čoravi Mujo«), na voljo tudi pod njimi, je pač tako, da Windowsi delajo s pomnilnikom (in še nekaterimi drugimi viri) kot prašič s peso in, še preden jih sploh poženemo, poberejo 420 K. Zadnjič sem imel na Akademiji seminar. Na 1 megabajtni SX z Windowsi smo naložili še mojo Evo z nekaj fonti. Ostalo je še 43 K prostora. Nič. Dobro je imeti vsaj 2 MB stroj in to brez »shadow« RAMa. Eve je okoli 400 do 500 kil.

V Pragi sem se pri Microsoftovcih pozanimal, koliko spomina je potrebnega za dobro delo pod Windowsi. Rekli so, da gre »za pasjo silo« tudi na 1 MB, na 2 MB za silo, na štirih že kar, na osmih pa res v redu. Motorola mi je bila vedno tako všeč zato, ker so se njeni razvijalci zgledovali pri VAXu. Tisti pa, ki so delali VAXa, so imeli za vzor velike stroje in so hoteli doseči podobno svobodo - odprt »instruction set«, linearni spomin in tako naprej.

Ko je tistih sedem IBMovih fantov, ki so hoteli narediti PC, izbiralo svoj čip, je stala Motorola 68000 štiristo, Intel 8088 pa sto dolarjev. Dobili so 20 milijonov dolarjev in povsem proste roke. Prej so morali biti vsi njihovi stroji narejeni iz IBMovih komponent. Ko pa so delali PC, so lahko od koderkoli vzeli katerekoli komponente in sestavili stroj po svojem okusu. Fantje so se malo razgledali naokoli. Denarja so imeli dovolj. Apple II jim je bil všeč zaradi svojih razširitvenih mest in grafike, procesor 6502 pa je bil zanje prešibak. Mimogrede, meni so Nemci ponujali kar precej denarja, da bi delal za Commodore 64. Tri mesece sem ga imel pri sebi, nato pa sem odklonil.

Motorolin čip je bil torej štirikrat dražji od Intelovega, pa še samo vzorce so imeli, Intelovih pa je bilo na voljo poljubno mnogo. Samo eno leto kasneje je bilo tudi Motorolo moč dobiti v neomejenih količinah in po bistveno nižjih cenah. lBMovi fantje pa so šli na »ziher« in vzeli tisti zastareli procesor. Zdaj se bo pisalo leto 1992, mi pa se še vedno tepemo s to preteklostjo. Šele avgusta letos sem prišel do tega, da lahko delam z linearnim spominom. Motorola bi morala priti osem mesecev prej ali pa bi moral IBM malo počakati in PCje začeti delati leta 1981.

Monitor: Zakaj pa so sploh tako hiteli?

P. Jakopin: Applu je šlo tako dobro, da IBM tako velikega tržnega segmenta ni mogel pustiti vnemar. IBMova taktika je, da nekaj časa pusti, da se v drobnem sektorju pojavi majhna »špica«, ko pa kdo obvladuje 3 ali 5 odstotkov trga, postane zanimiv in ga je treba sesuti. Poskusili so. V začetku so nastopali zelo skromno. V glavnem so starši PCje kupovali svojim otrokom - precej zaradi statusa.

Monitor: Misliš, da je šlo predvsem za ime IBM?

P. Jakopin: Apple je imel barve in podobne zadeve, tako da ga je na primer tehnična inteligenca takoj sprejela. Malo bolj konservativni ljudje, fabrikantje, starejši akademski ljudje pa so nanj gledali bolj postrani. Moj šef na računskem centru Univerze je rekel: »Veš Primož, z mikroti je tako kot s holahop obroči. Nekdo se spomni in vsi bi jih radi imeli, po enem mesecu pa pozabijo nanje.« Ko sem delal na IBM 1130 na matematiki, 32 KB spomina in 1,5 MB na trdem disku, sem si želel imeti velik stroj samo zase. »Personal Mainframe« je želja vsakega pravega računalnikarja. Ko sem leta 1985 videl ST z 1MB, sem se počutil približno tako, kot da se mi uresničujejo sanje.

Videti je, da je kasnejši razvoj presenetil tudi same lBMovce. Prednost IBMa je bila tudi cena - manj kot 5000 dolarjev. Ko je prišla na trg Applova Lisa, je stala 8000 dolarjev. To je bil »avion od stroja« s 500 kilami spomina in 400 kilskimi flopiji, a ga zaradi cene ni hotel nihče kupiti. Ko je prišel Macintosh za 3000 dolarjev, pa se je prodajal za med.

Monitor: Lahko kaj poveš še o poslovnosti v zvezi s tvojimi programi, saj si bil razmeroma uspešen. Kako si prodajal?

P. Jakopin: Lahko sem kar zadovoljen, saj sem bil materialno preskrbljen, da sem lahko pet let delal, kar me je veselilo. Izhajam iz trgovske družine. Stari oče je imel pred vojno svojo trgovino v Leskovcu pri Krškem. Leta 1941 so ga izselili in tja naselili Kočevarje. Kratek čas je preživel v Nemčiji v delovnem taborišču, potem pa je postal prodajalec. Kasneje je postal pomočnik v neki trgovini, leta 1944 pa je imel v Nemčiji že svojo trgovino. Leta 1945 jo je prodal in se vrnil, spet spravil gor trgovino, a so mu jo leta 1948 nacionalizirali  pa še zapreti so ga hoteli, češ da je buržuj. Vendar se je znašel in šel hitro k neki firmi za komercialnega, kjer je s svojim znanjem pomagal socialističnemu sektorju. Tam je dočakal penzijo. Stari oče si je vedno želel, da bi imel sedem sinov, ki bi jih zjutraj postavil v vrsto in jim odredil delo - ti to, ti to ... in posel bi tekel kot namazano. Imel pa je dve hčeri. Moja mati za trgovino ni kaj prida, teta malo bolj, a tudi nič posebnega.

Moj srednji brat, ki se pri firmi Seaway ukvarja z jadrnicami, pa ima za to izrazit talent. On je tisti, ki je bil včasih asistent za fiziologijo. Tudi moj drugi brat je pri isti firmi, a nima tako izrazitega smisla za management, bolj za risanje in konstrukcijo. Kar zadeva mene, če bi hotel iz Steva narediti resno uspešnico, kot jo je na primer Borland, bi moral v tujini odpreti firmo. Jaz pa sem bil morda vselej za »eno blendo« preveč okužen z akademskim okoljem. Če hočeš voditi firmo, moraš nositi kravato in biti na delovnem mestu ob sedmih zjutraj. Imeti moraš tudi kakih pet ljudi, ki ti dobro delajo za zmerno plačilo, da lahko dobro »tržiš«, kot se danes izražajo mladi poslovneži, jaz nisem nikoli ničesar »tržil« - bil sem zadovoljen, če sem kdaj kaj prodal.

Leta 1986, ko sem šel na svoje, je bilo najprej precej hudo. Nobenih zagotovil nisem imel, da bo šlo. Potem pa je Mladinska knjiga vnaprej odkupila 400 izvodov, ki jih je prodajala skupaj z Atariji - k vsakemu STju je šel še Steve. Za to sem dobil toliko, da sem lahko živel eno leto. To mi je omogočilo, da sem sestavil angleško verzijo.

Z njihovo pomočjo sem Steva prvič pokazal tudi v Hannovru, kar je zdaj precej težje. Pri Atariju je bilo sprva še brezplačno, potem pa čedalje dražje. Pred približno tremi leti sem si z nekim Bavarcem delil majhen prostor, okoli 3 kvadratne metre, za 3000 mark.

Na sto prodanih Steveov se je prodalo približno tri ali pet tisoč First Wordov, ki so jih prodajali bolj ali manj vezano z Atariji. Natančne številke prodanih izvodov Steva niti ne vem, ker je distributer tudi priročnik tiskal sam. Bilo jih je nekaj tisoč. S tistim denarjem sem kupil ves hardver - TT, 486, tiskalnike. Za življenje tu pa sem uspel sproti zbrati denar s tukajšnjo prodajo Stevea. Trenutno se položaj slabša, ker gre ST hitro h koncu, Eve pa se še uči leteti.

Monitor: Slišal sem, da ti je nekoč Atari ponudil, da bi Stevea prodajali skupaj s strojem. Kako je bilo s tem?

P. Jakopin: Zanimali so se za prodajo v Ameriki. Želeli so dve inačici Stevea - eno, ki bi bila čim preprostejša, za tajnice. Steve ima to dobro in slabo lastnost, da je zelo odprt. Uporabnikovi domišljiji ne postavlja mnogo mej, zato pa lahko uporabnik naredi velike neumnosti. Kolega Bleje pravi, da so programi dveh vrst: taki, s katerimi se pelješ kot po tirih na železnici - vse gre gladko, nimaš se kam izgubiti, ne moreš pa kaj dosti delati po svoje, in drugi, s katerimi greš lahko, kamor hočeš, le paziti moraš, da ne padeš v jarek. Pri Eve bom vključil možnost resnejšega programiranja kot pri Steveu, strukturo, podobno Cju, v kateri bo poleg spremenljivk mogoče klicati tudi vse Evine funkcije. Program mora biti uporaben za hudo nekvalificirane in tudi za take, ki se bolje spoznajo in lahko naredijo aplikacijo.

Z Američani smo se dogovarjali, da bi mi dali okoli 20 dolarjev za kos, vnaprej pa bi kupili 2 ali 3 tisoč izvodov. Dveh inačic, ki so jih zahtevali, pa takrat nisem mogel narediti. Kakih šest mesecev kasneje je bil Atari že toliko slabši, da to ni več prišlo v poštev.

Tudi sam sem bil neroden. Tu sta dve stvari: nekaj narediti, potem pa to tudi prodati. Človek, ki me je peljal na sestanek z Američani, bi dobil 25 odstotkov za to, da je pol ure sedel zraven. To mi je šlo v nos. Vendar danes drugače gledam na te stvari - on bi tiste procente dobro zaslužil in naj jih ima. Če je to speljal, mu gre vsa čast! Takrat pa sem mislil, zakaj bi za pol ure dobil toliko denarja, ko pa sem jaz vso stvar delal nekaj let. Trgovina je pač trgovina.