Od lokalnega h globalnemu
Poznate koga, ki kdaj klikne kako oglasno pasico na spletni strani ali telefonu? Jaz ne. Kaj pa koga, ki kdaj klikne kak obcestni plakat? Tudi ne, kajne? In vendar oglaševanje ob cesti menda deluje, oglaševanje v spletu pa ne.
Res je, računalniški navdušenci zelo pogosto uporabljamo dodatke, ki preprečujejo prikazovanje oglasov (Adblock), a nas v resnici ni veliko. Le nekaj manj videnih oglasov je v zadnjem času posledica Nataše Pirc Musar, ki je s prestrogo izvedbo direktive o piškotkih uporabnikom dala možnost, da de facto izklopijo oglase večjih oglaševalskih omrežij (po naših meritvah je uporabnikov, ki slučajno ali pa namerno izberejo »Ne, ne želim piškotkov«, okoli 30 %). Toda večina uporabnikov oglase v resnici še vedno prav lepo vidi, le poklika jih pač bolj malo, tako kot jih ne klikajo na televizorju in na oglasnih panojih.
In ker se spletni oglasi večinoma plačujejo »na klik«, se (slovenske) spletne strani do teh klikov poskušajo dokopati prek zvijač. Prav za potrebe tega zapisa sem v svojem brskalniku izklopil zaporo oglasov in opazil, da so očitno v modi taki, ki so kar ozadje celotne spletne strani (delo.si, 24ur.com), video oglasi, ki se za nekaj sekund prikažejo pred/med člankom (delo.si), oglasi, ki se prikažejo pred samo spletno stranjo in čakajo, da jih s klikom zapreš, šele potem te spustijo naprej (dnevnik.si), oglasi, ki se le po blagem barvnem odtenku razlikujejo od pravih novic (finance.si), strani, ki s podčrtanimi besedami bralce poskušajo preslepiti, da gre za spletne povezave, v resnici pa gre za oglase (racunalniskenovice.si), in celo strani, ki na prvi strani objavljajo (zvočne!) oglase vrste »Dobili ste iPhone 5«, ki poskušajo zavedene bralce včlaniti v zloglasne »klube SMS« (slovenskenovice.si). Groznih pet minut, po katerih sem takoj spet vklopil blokado oglasov!
Toda v resnici sem hotel zapisati to – če je masa uporabnikov dovolj velika, v resnici deluje tudi oglaševanje na klik! Slovenija je enostavno premajhna, toda globalni trg je več kot dovolj velik, pravzaprav je oglaševanje na klik v osnovi namenjeno oglaševanju na globalnem trgu. Pomislite na oglaševanje na telefonih z Androidom – tam se ob večini zastonjskih aplikacij »rolajo« še nekakšne reklame (verjemite, da niti ne vem, kakšne). In vendar je uporabnikov, ki jih kliknejo, dovolj, da je vietnamski avtor igre Flappy Bird z njimi menda zaslužil po 50.000 dolarjev na dan. Na dan!! Hude mobilne denarje po novem menda služi tudi Facebook in še kdo. Velikanski trg deluje tudi pri prodaji zelo poceni aplikacij, kot je slovenski Talking Tom; dovolj, da lastnika podjetja Outfit7 sodita med najbogatejše Slovence. Že podatek, da njihove aplikacije aktivno uporablja več uporabnikov kot Twitter, nekaj pove o prednostih globalnega trga.
Pravzaprav, kot kaže, globalni trg (za nekatere) deluje celo brez nakupov in brez oglasov. Aplikacijo WhatsUp je za vsoto dveh slovenskih proračunov pravkar kupil Facebook, in to kljub temu da podjetje menda generira zelo malo denarnega prometa. Če je verjeti Zuckerbergu, menda le zato, ker jo bo kmalu uporabljala milijarda uporabnikov, kar je že blizu številkam, ki jih dosega Facebook. Mark je očitno ocenil, da je to milijardo uporabnikov bolje imeti pod svojim okriljem, ne pa čakati, da jo bo speljal kdo drug.
In vendar – tak globalni trg deluje le za enkratne izdelke, ki jih enkrat razvijemo in nato prodajamo (ali pa »dajemo«, z oglasi). V tem primeru je namreč fiksnih stroškov zelo malo, podjetje pa je lahko zelo majhno (avtor Flappy Birda je kar en sam, v podjetju WhatsUp je zaposlenih 50 ljudi). Ne deluje pa, recimo, za trg tiska. Celo angleškemu časopisu The Guardian, ki si je z lanskimi zapisi o Snowdnu, ki je razkril sistemsko prisluškovanje ameriške NSA, zagotovil že kar nenormalno branost (vsaj spletno), menda letos ne kaže dobro. Časopisi pač zahtevajo veliko ekipo, velika obratna sredstva, velika vlaganja, redna, kar naprej. Milijoni obiskov (»uporabnikov«) v tem primeru ne zadostujejo več. Kot kaže, se tu dovolj dobro znajde le nekaj največjih ameriških igralcev, vsi drugi pa imajo težave. Težave, ki jih poskušajo/poskušamo rešiti z različnimi poskusi – od čudaških oglaševalskih prijemov do zaklepanja vsebin za plačljive zidove.
Za slednje je vsaj v Sloveniji že jasno, da (tudi) ne deluje (če ni v igri ravno »one man band« stran, kot je pozareport.si). Uporabniki so pač vsebine navajeni brati zastonj, če jih zaklenemo za plačilni zid, jih bodo/bomo pač brali na drugih, zastonjskih straneh. Bodo slabše, lahko celo veliko slabše, a zastonj. Ljudje se prilagodijo in v tej smeri brez težav znižajo svoje standarde, če je v igri nekaj deset evrov na mesec, kar pomeni nekaj sto evrov na leto. Zaenkrat je jasno, da novic pač ni mogoče več prodajati, so de facto zastonj. Glede drugih, zahtevnejših vsebin, pa se žirija še ni odločila, kot pravijo Američani.