Od Oken do fotoaparata

Pri Monitorju se že dvajset let zbira najrazličnejša druščina avtorjev in urednikov. Včasih smo bili navdušeni nad modemi, krmilniki in procesorji, danes nas je morda več za pametne telefone in tablice. Včasih smo se urili v DOSu, nato Linuxu, danes smo v Oknih, MacOSu, iOSu in Androidu. Vsi po vrsti smo navdušenci za tehnologijo, vendar ima vsak nekoliko drugačen kot, s katerega gleda nanjo.

Monitor je v zadnjem letu opravil precejšnjo oblikovno prenovo, hkrati pa smo nekoliko pogumneje zakorakali v vsebinske spremembe, ki jih sicer uvajamo že dalj časa in sproti. Da je tako, je razvidno že z naslovnice revije, kjer pod logotipom na prvem mestu piše "zabavna elektronika", "računalništvo" pa je šele na drugem mestu. Za revijo, ki je nastala kot strogo računalniški časopis, ki je dolga leta preizkušala osebne računalnike in celo strežnike, se morda sliši nenavadno, da je preskočila v svet zabave oz. zabavne elektronike, vendar je v resnici tja šla večina "računalništva", kot ga poznamo domači uporabniki. Računalnike sicer res še vedno imamo, vendar večini že dolgo ne pomenijo nič drugega kot orodje, s katerim lahko opravijo svoje delo. Pa naj bo to dostop do interneta, obdelovanje besedila in preglednic, delo s fotografijami in videom ali pa igranje iger.

V resnici nas danes veliko bolj zanimajo prenosni računalniki (še vedno), fotoaparati, telefoni, tablice. Naprave torej, ki so povezane z računalniki, vendar to niso. Kateri je manjši (večji?), kateri ima boljši zaslon, kateremu akumulator zdrži 8 ur? Kateri gre lažje v žep, kateri izdeluje boljše video posnetke? Za katerega je na voljo več telefonskih programov, kateri je bliže sintagmi "osebni računalnik v žepu", ki jo poslušamo že nekaj let in ki se zares uveljavlja šele v zadnjem letu? In, seveda, kateri bo zmagal - Apple ali preostali svet?

In zanimajo nas programi, ki gredo k določeni strojni opremi. Programi, ki strojno opremo v resnici šele zares oživijo, ki nam omogočijo, da lahko z njo tudi zares kaj "pametnega" počnemo. S katerimi omenjene naprave povezujemo v vedno bolj povezan ekosistem in s katerimi se lahko danes gremo opravila, o katerih smo še pred leti lahko samo sanjali. Množica najrazličnejših programov torej, s katerimi smetimo svoje okenske, macovske, androidne ali iOSovske škatle in brez katerih je vsa strojna oprema v resnici le - strojna oprema.

Kaj in kako izbrati?

Programske opreme je že zelo dolgo na voljo toliko, tudi brezplačne, da je enostavno nemogoče narediti dokončen izbor tistih najboljših, biserov, ki bi jih lahko priporočili vsakomur. V naši rubriki Nasveti sicer redno pišemo o najboljših programih za najrazličnejša opravila, vendar je kljub temu vsega še vedno preveč. Vedno se potrudimo in na koncu zapišemo priporočilo "Kaj izbrati", vendar je tak nasvet največkrat precej širok, saj je odvisen od potreb posameznega uporabnika.

Uporabniki so pač različni, tako kot smo različni monitorjevci, ki sodelujemo pri vsakomesečni izdelavi revije. Tako kot ima vsak bralec svoje preference, imamo svoje preference tudi mi. In ravno to je bil ključen razmislek ob članku, ki ga ravnokar berete. Zamisel, da bo marsikomu zanimivo brati o tem, kakšen izbor smo si v letih naredili sodelavci in uredniki Monitorja v svojem "zasebnem življenju". Katere programe smo si namestili in jih uporabljamo, kateri so na površje splavali v zadnjem času, kateri so stalnica? Katera strojna oprema nas je toliko navdušila, da smo si jo kupili in kateri spletni servisi so nas prepričali, da jih uporabljamo na množici strojnih igračk, ki jih imamo?

Upam in verjamem, da bo branje zanimivo, saj smo tukaj zbrani z vseh vetrov in nas, v zasebnem in službenem okolju, zanimajo najrazličnejše stvari. Med nami so programerji, fiziki, oblikovalci, fotografi, sistemski inženirji, učitelji in poslovneži. Nekateri zadnje čase prisegajo na Android, drugi na iPade, tretji še vedno samo na Okna, nekateri so se navdušili za Kindle. Nekateri pa večino časa preživijo skorajda brez strojne opreme - v spletnem brskalniku, v oblaku.

Citat: Med nami so programerji, fiziki, oblikovalci, fotografi, sistemski inženirji, učitelji in poslovneži. Nekateri zadnje čase prisegajo na Android, drugi na iPade, tretji še vedno samo na Okna, nekateri so se navdušili za Kindle.

Vendarle gre le za izbor

Na naslednjih straneh si lahko preberete mnenja osmih sodelavcev, ki so bili izbrani na podlagi zanimivosti in "nenavadnosti" izdelkov, programskih in strojnih, ki jih uporabljajo. Poleg tega so dobili navodila, naj se pri pisanju držijo svojih posebnosti, saj bi bilo malce dolgočasno pri vsakem brati o npr. Total Commanderju, ki ga v resnici že dolga leta uporabljamo vsi. Sploh pa - zapisano gre brati kot bolj ali manj zapis o novostih, ki so se jim zgodile v zadnjem času.

Primož Gabrijelčič

Vedno sem trdil, da je edini razlog, zakaj bi imel človek na računalnik priključena dva monitorja, lahko edino to, da nima prostora za tretjega.

Vladimir Djurdjič

Total Commander za delo z datotekami še vedno kraljuje na osebnih računalnikih (hvala, Christian Ghisler, da še vztrajaš pri njem).

Delovni dan ob računalniku se začne skoraj vedno enako. Najprej zaženem spletni brskalnik Chrome, nato odjemalec za elektronsko pošto Outloook, v zadnjem času še beležnico Evenote in urejevalnik besedil Word. Ti so skoraj vedno odprti, ne glede na to, na katerem računalniku delam, tipično pa se jim pridružijo tudi drugi programi.

Na Chromu sem pristal po dolgem in veselem druženju s Firefoxom, kjer pa me je vedno bolj motila počasnost in poraba sistemskih sredstev pri velikem številu odprtih zavihkov. Google tu delo opravi bolje. Prvi zavihek v brskalniku je vedno isti - spletna storitev Google Reader za prebiranje množice dovodov RSS. V brskalniku imam nameščenih tudi kopico dodatkov. Omenil bi dva - Xmarks za sinhronizacijo zaznamkov med brskalniki na različnih računalnikih in ReadIt Later, s katerim si označim zanimiv članek in ga kdaj kasneje v miru preberem na iPadu.

O Outlooku ne gre izgubljati besed, le morda to, da z njim prebiram več poštnih računov, tudi tiste na Gmailu (da, spletnega vmesnika skoraj ne vidim). Pa to, da sem po začetku rabe iPada začel pridno uporabljati opravila (taske), ki jih imam končno pravilno sinhronizirana med različnimi napravami (telefon, računalnik, tablica). Seveda ne gre brez vmesnega povezovalnega člena, spletne storitve Toodledo.

Za (nekdanjega) navdušenega uporabnika beležnice Microsoft OneNote je eno najlepših presenečenj v zadnjem letu beležnica Evernote, ki je končno izpolnila dolgoletno željo - sinhronizacijo zapiskov, ne glede na to, kje in kako jih opravim - na tablici, računalniku, spletni storitvi in kmalu (upam) še na telefonu (tu je še nekaj težav). Končno informacije na dosegu prstov (information at your fingertips), kot je nekoč trdil Microsoft.

Ne smem pozabiti na Dropbox za izmenjavo dokumentov med računalniki. Brez njega iPad, denimo, ne bi bil pol toliko uporaben. Lepo presenečenje je odjemalec na Blackberryju, kar pomeni, da v skrajnem primeru lahko dokument pogledam res povsod, kjer sem (in karkoli elektronskega že imam pri roki).

Pa s tem seznam redno ali občasno rabljenih programov še zdaleč ni izčrpan. Na iPadu ne morem prehvaliti vsestranskega GoodReaderja, ki je v mojem primeru tudi osrednji bralnik revij (in drugega gradiva) v zapisu PDF. Pa programa Mobile RSS za branje novic. Redno uporabljam Skype, tako na navadnih računalnikih kot iPadu. Pa Picaso (in PicasoWeb), LinkedIn, YouTube, Google Maps/Latitude in urejevalnik fotografij Corel PaintShop Pro (Photoshop mi je bil vselej nekoliko "preveč").

Opa! Nekaj sem pozabil. Total Commander za delo z datotekami še vedno kraljuje na osebnih računalnikih (hvala, Christian Ghisler, da še vztrajaš pri njem). Brez njega sem v okolju Windows precej nebogljen, če je treba poseči po tistem nerodnem Explorerju. No, iPad je drugo poglavje. Tam pravega datotečnega sistema ni in programov za delo z datotekami skoraj ne pogrešam.

Boris Šavc

Scrivener se ponaša z ugodno ceno, odličnimi orodji za raziskovanje določene tematike, pripomočki za urejevanje lastnih prebliskov in z možnostjo zapisa v priljubljene izvozne oblike.

V letu 2010 sem ubral novo smer v poklicnem življenju, lotil sem se razvoja iOS aplikacij. Ne bom vas moril s podrobnostmi, naj povem le, da je ta moja odločitev s sabo prinesla kopico digitalnih dogodivščin. Ker razvoj za naprave Apple zahteva napravo Apple, sem najprej zamenjal računalnik. Z njim sem se moral privaditi svežega operacijskega sistema in drugačnih programov. Ne maram polovičarstva, zato se za premostitev najbolj perečih problemov nisem zatekel k dvojnemu zagonu ali navideznim Oknom. Članke z užitkom pripravljam v studiu za pisateljevanje z imenom Scrivener. Slednji se ponaša z ugodno ceno, odličnimi orodji za raziskovanje določene tematike, pripomočki za urejevanje lastnih prebliskov in z možnostjo zapisa v priljubljene izvozne oblike. Samo pisanje izvajam v izoliranem okolju aplikacije WriteRoom, ki avtorju odstrani vse negativne vplive in na zaslonu prikaže le pomirjajočo črnino, na kateri zato zlahka ustvari z zelenimi črkami spisano umetnino. Z vtičnikom QuickCursor postane Soba za pisanje še močnejša, saj jo je moč uporabljati v kateremkoli programu. Odkar sem odkril zmagovalno kombinacijo, še elektronske pošte ne pišem več po starem!

Prenosnik MacBook Pro uporabljam primarno za razvoj majhnih iOS aplikacij. Ker je programe v razvojnem orodju XCode treba temeljito preizkusiti, sem si privoščil tablico iPad. Zelo hitro si je izborila prostor v naši družini in se dejansko zelo malo ukvarja s testiranjem mojih umotvorov, saj še takrat, ko po nekem čudežu le pristane v mojih rokah, na njej blesti bralnik Stanza, kjer berem daljše zapise v obliki elektronskih knjig. Razen Monitorja sem druge revije v fizični obliki odjavil, ker jih po novem kupujem znotraj aplikacije Zinio. Slednja mi omogoča dostop do plačanega gradiva iz različnih naprav in računalnikov kjerkoli po svetu. Druge dokumente, predvsem tiste v obliki PDF, predelam s programčkom GoodReader. Naj vas moja manjšalnica in njegova nizka cena ne zavedeta, GoodReader je dobesedno pošast, sposobna prebavljanja zelo velikih datotek. Čeprav se temu izogibam, včasih na tablici celo kaj napišem. Če je govor o povsem novem izdelku, uporabim iA Writer, ki me stimulira, da vedno ujamem zadnji rok za oddajo. Če popravljam polizdelek iz računa Dropbox, ki je navadno zapisan v Microsoftovi obliki .doc, iA Writer žal odpove. Takrat položim prst na ikono s podpisom Documents To Go, zmogljivo mobilno Pisarno. Ko je članek končan, ga natisnem ob pomoči dodatka PrintCentral.

Enostavnost uporabniškega vmesnika zvito skrije globino programskega paketa za pisatelje. Scrivener je postal stalni znanec marsikaterega stvaritelja svetovnih literarnih uspešnic.

Matjaž Horvat

Od zadnje prenove uporabniškega vmesnika naprej največkrat kar neposredno iz brskalnika uporabljam Twitter.

Večji del svojega računalniškega življenja preživim znotraj Firefoxa, saj večino vsakdanjih poslov opravim v spletu. Na Googlov poštni odjemalec in bralnik virov RSS sem se odločil presedlati že pred leti, predvsem zaradi polnovredne dostopnosti iz različnih računalnikov in drugih v internet povezljivih naprav. Najdi.si ponuja dobro zbirko slovarjev, ki jo imam vedno pripeto v enem izmed zavihkov, od zadnje prenove uporabniškega vmesnika naprej pa največkrat kar neposredno iz brskalnika uporabljam tudi Twitter. Nanj gledam kot na sredstvo za pridobivanje znanja, saj mi za razliko od povezovanja z nekdanjimi sošolci na Facebooku omogoča stik z izkušenimi ljudmi, za katere bi si želel, da bi bili moji nekdanji sošolci.

V zadnjem času vse pogosteje uporabljam tudi Googlovo spletno pisarniško zbirko, ki mi zadošča za osnovno urejanje dokumentov, hkrati pa ponuja tudi nekaj pomembnih prednosti v primerjavi z namiznimi pisarniškimi programi. Predvsem mislim na skupinsko delo in trajno shranjevanje. Applov mešanec med urejevalnikom besedil in orodjem za namizno založništvo Pages ter vrhunski program za izdelovanje predstavitev Keynote namreč še vedno ne omogočata samodejnega shranjevanja. V času velikanskih pomnilniških zmogljivosti bi lahko že vsi programi, razen kakšnega urejevalnika videa, povsem odpravili gumb za shranjevanje in si sproti zapomnili vsako uporabnikovo spremembo. Kljub temu Pages uporabljam za oblikovanje tiskovin, predstavitve pa izdelujem samo v Keynotu, ki je za razred zmogljivejši od PowerPointa.

Kot spletni razvijalec sem se sicer enkrat poskusil v izdelavi spletnih diapozitivov, a sem kmalu spoznal, da njihov čas še ni prišel. Moj nepogrešljivi profesionalni pripomoček je Firebug, dodatek za Firefox, brez katerega si je razvoj spletnih aplikacij in strani težko predstavljati. Za komunikacijo s sodelavci in v odprtokodni skupnosti uporabljam odjemalec za IRC Colloquy ter Adium, ki podpira številne protokole za neposredno sporočanje. Ker je treba spletne aplikacije preskušati na različnih platformah, imam tako na prenosniku z Mac OS X kot tudi na delovni postaji z Ubuntu Linuxom nameščen Windows v prosto dostopnem orodju za virtualizacijo VirtualBox.

Ko sem pred leti postal uporabnik iPhona, se je del vsakdanjih opravil iz računalnika kmalu preselil na pametni telefon - od brskanja po spletu do prebiranja elektronske pošte in uporabe družabnih omrežij. Posebej pogosto na telefonu uporabljam Shazaam za prepoznavo predvajane glasbe in domače Odpiralne Čase, ki so mi že velikokrat rešili zadnjo plat.

Uroš Mesojedec

Zapeti moram hvalnico Androidnemu programu Titanium Backup, ki zna na novo napravo prenesti praktično vse nastavitve in nameščene programe.

Seveda sem navdušen uporabnik oblaka. Ta v večini vpliva ne le na to, kakšno programsko opremo uporabljam, temveč je začel vplivati tudi na nakup strojne opreme. In tu ne gre le za osebne računalnike v takšni ali drugačni obliki, oblak je bil ključen tudi npr. pri izboru novega televizijskega sprejemnika, že kmalu pa bo verjetno pri kakšni še bolj vsakdanji napravi. Pa da ne zaidem preveč ... Moj računalniški vsakdan zaznamuje predvsem spletni brskalnik. Za brskanje in uporabo spletnih aplikacij mi je zadnje čase prirasel k srcu Chrome, za razvoj spletnih pročelij mi je še vedno najljubši Firefox z dodatkom Firebug. Posebej uporabne so mi tudi prilagojene verzije njegove različice Portable Firefox, ki jih lahko skupaj z razširitvami, shranjenimi gesli in certifikati - seveda za močnim glavnim geslom - in drugimi pritiklinami zapakiram v strnjeno celoto na ključku USB, uporabno kjerkoli in kadarkoli. Razvoj programja vse bolj selim v Eclipse, saj se s številnimi dodatki lahko naveže na skoraj vse podlage, za katere se trudim napisati kaj programske kode.

Za službeno in osebno rabo kot skupek temeljnih aplikacij za komunikacijo in urejanje dokumentov uporabljam kar Google Apps, ki se kot tipična spletna aplikacija odlično obnesejo, kadar bi delo radi opravljali na več napravah ali celo s terena. Zadnje čase je z odlaganjem videa in poljubnih datotek postal celo zanimiva možnost za spletni disk. Kljub temu je v tej niši še vedno neprekosljiv Dropbox, tudi zato, ker se tako lepo navezuje tudi na mobilne naprave.

Mobilni, pametni telefon, postaja moj pravi osebni računalnik. Zaradi rabe spletnih aplikacij je postal izvrsten podaljšek za delo in zabavo. Kot zgodnji uporabnik Androida sem zamenjal že kar nekaj naprav, a je prav oblak poskrbel, da sem na novo napravo vedno presedlal brez posebnih težav. Tu je treba zapeti hvalnico še programu Titanium Backup, ki zna na novo napravo prenesti praktično vse nastavitve in nameščene programe, vse skupaj lahko za rezervo celo shrani v oblak, s pomočjo že omenjenega Dropboxa. Sicer mi je Android ljub tudi zaradi številnih možnosti bolj zabavne rabe, kjer sem kot ljubitelj glasbe naravnost navdušen nad programčkom SoundHound, ki zna ob pomoči nekaj slišanih ali v napravo zažvižganih taktov prepoznati najrazličnejše skladbe. Tudi Voice Actions navdušuje, a žal pri nas pokritost s podatkovnim signalom in predvsem cenovna politika operaterjev še ni tam, da bi napravici zgolj še narekoval, kaj naj počne - seveda, za prepoznavanje govora izkorišča oblak :-). Zelo obetavna je tudi sveža različica navigacije za Androida iz podjetja Sygic, to je nov izdelek Aura, ki pozna tudi zemljevide 3D, med drugim celo za Maribor in Ljubljano. Google Maps žal pri nas ne podpira navigacije (razen hekane različice), se pa širi vsaj v bližnjo okolico.

Peter Gedei

Na strani iGoogle imam prikazane vse aplikacije, ki jih redno uporabljam, in je do njih vsega en klik ter so dosegljive vsepovsod.

Po vseh letih strastnega preizkušanja in kopičenja uporabnih in neuporabnih programov sem na koncu potegnil običajno ugotovitev, ki se ponavadi utrne ob takšnih "hrčkanjih". Manj je več, oziroma zmanjšaj število programov na čim nižje možno število. Ker se večinoma ukvarjam z DTPjevskimi programi, je bil tu narejen odločilen rez pri odstranitvi dodatnih vtičnikov, ki jih Adobejevi izdelki "zelo" potrebujejo. V bistvu jih sploh ne in tudi življenja taki vtičniki pogosto ne olajšajo. Bila so leta, ko sem skorajda bolestno raziskoval dobrote teh dodatkov, a sem na koncu pristal le pri enem. SmartStyles je še edina aplikacija v nenehni rabi in stalni spremljevalec InDesigna ter malodane edini člen, ki manjka pri mojem delu v DTPju. Za vse drugo pa poskrbijo kar sami Adobejevi programi.

Kot mnogi drugi sem tudi sam žrtev praktičnosti Googlovih rešitev v oblaku in dodatne storitve, ki z Googlom nimajo veliko skupnega, le redko uporabljam. Google mi ponuja praktično vse. Na strani iGoogle imam prikazane vse aplikacije, ki jih redno uporabljam, in je do njih vsega en klik ter so dosegljive vsepovsod. Le dostop do interneta potrebujem.

Seveda pa brez uporabnosti DropBoxa tudi jaz težko shajam. Poleg tega, da me rešuje iz zagate, če slučajno pozabim na ključek USB, mi rabi tudi kot predal, v katerem imam shranjene pomembne datoteke. Med njimi je tudi datoteka z vsemi gesli, ki jo odpiram s programom KeePass tako na računalnikih kot na telefonu, osnovno geslo za delo s programom pa moram vendarle poznati.

Poleg Adobovih programov namenim največ časa še spletnemu brskalniku. Kar ne morem se odvaditi Firefoxa in Chrome me po nekaj poskusih rabe še vedno ni prepričal. Največ zamerim predvsem barvnemu nadzoru, pri čemer ga Firefox z dodatkom ColorZilla ali brez njega še vedno prekaša. Na žalost pa je v sinhronizaciji zapiskov slabši, predvsem Mozilin Firefox Sync deluje popolnoma nezanesljivo. Na srečo xMarks deluje še naprej in rešuje to zagato, čeprav je bil še pred kratkim tik pred tem, da ga opustijo.

Lanskoletna velika prodajna uspešnica je bila med drugim tudi mala kamera GoPro HD, ki jo je zaradi majhnih mer mogoče namestiti praktično vsepovsod. Po krajšem odlašanju in z malo nejevere sem jo tudi sam kupil, a je po nekaj druženjih na domačem dvorišču med kidanjem snega, na smučišču in v jami na moje veliko veselje dvomljivost o kakovosti videa kmalu splahnela. Če ste ljubitelj takih posnetkov, bo gotovo tudi vam prirasla k srcu.

Matic Zupančič

S Kindlom je moje branje dobilo nov zalet in mik.

Novo leto sem začel na drugem delovnem mestu in že kar kmalu je bilo treba poiskati kakšno novo orodje za lajšanje in krajšanje vsakdanjih opravil. Vzdrževanje strežnikov v različnih podjetjih je navadno povezano z različnimi nastavitvami RDP sej, zato je praktično nemogoče vse skupaj nositi v glavi in v "mstsc.exe" ročno vpisovati podatke za vsako sprotno sejo. V spletu je sicer na voljo nekaj komercialnih rešitev za upravljanje RDP sej, a Microsoft ima izdelano svojo. Remote Desktop Connection Manager je zelo spodobno orodje, ki zelo olajša priklop na namizje strežnikov in računalnikov. Ena izmed bolj vabljivih zmogljivosti je zagotovo dostopnost namizij brez vpisovanja gesel. Dovolj je, da skupini (npr. strežniki podjetja XY) določimo uporabniške podatke domenskega uporabnika, nato pa bodo po načelu dedovanja vsi objekti v tej skupini avtomatično prevzeli uporabniške podatke skupine. Drugo odkritje lanskega leta (gre sicer za odkrivanje tople vode) pa je resnična uporabnost Dropboxa. Zdaj mi ni treba več brskati po žepih za ključki USB in skrbeti, da sem kakšno pomembno datoteko pozabil kdove na kateri napravi.

Septembra lani sem "podedoval" Kindla tretje generacije. Branje je dobilo nov zalet in mik, pa še kakšen priročni žepni vodič za sistemske upravitelje je sedaj precej bolj pri roki, kot bi bil v natisnjeni obliki ali kot PDF v računalniku. Obvezen je bil seveda tudi nakup posebnega etuija, ki je uporaben tudi kot stojalo z naklonom.

Široka obzorja androidnega vesolja so se mi začela širiti po novem letu, ko tako zdaj že skoraj en mesec uporabljam HTC Desire HD. Doslej mi je bila menjava telefona vedno naporna, saj je bilo treba poskrbeti za stike, ki so se skrivali v pomnilniku telefona ali pa na kartici SIM. Vedno se je kaj izgubilo. Famozni oblak pa se je v rokah androidnih programerjev spremenil v pravo čarovnijo. Stiki iz Exchange strežnika, gmaila, Facebooka, Linkedina in drugih podobnih storitev so se v telefonu kar naenkrat premešali in se spremenili v godljo, ki ... deluje!!! Rezultat je prav fantastičen in zastrašujoč hkrati, saj po eni strani celota deluje tako usklajeno, kot še nisem imel priložnosti videti nikjer drugje (no, razen pri "iZdelkih"), po drugi strani pa me pušča negotovega, saj sem kar naenkrat izgubil pregled nad tem, kje vse in katere podatke moj telefon zajema. Trenutno za bolj ali manj resno uporabo telefona uporabljam tele aplikacije: Call track (zapisuje podatke o pogovorih v googlov koledar), Google sky map (večerni sprehodi ob jasnem vremenu so še bolj zanimivi), Network discovery (odkriva naprave v v brezžičnih omrežjih) ter Cardio Trainer (ki me sili k malce bolj aktivnemu življenju).

Jure Forstnerič

Moj novi kompaktnež je skoraj v celoti zamenjal "resnega" DSLRja.

Letošnje leto je bilo v smislu nove opreme kar zanimivo. Že spomladi sem kupil Applov prenosni večpredstavni predvajalnik iPod Touch, nanj pa v slabem letu nisem naložil niti ene glasbene ali video datoteke. Služi pravzaprav kot digitalni organizator, ali, še raje, prenosljiv dostop do spletnega oblaka. Res bi načeloma bolje shajal s telefonom iPhone, a kaj, ko je drag ko žafran, sem prelen, da bi ga odklenil, povsod, kjer ga uporabljam, pa je tako ali tako omrežje WiFi.

Delno zaradi dobrih izkušenj z omenjenim iPodom pa je konec poletja sledil še njegov veliki brat, iPad. Kot v nekdanji Jugoslaviji sem se odpeljal ponj čez Ljubelj, pa še tam dobil praktično zadnji kos. Kombinacija tablice, iPoda in službenega androidnega telefona pa me je le prepričala, da končno živimo v neki normalni prihodnosti. Torej taki, kjer ne potrebujemo papirja in kjer vse manj razmišljamo, kje imamo shranjene svoje podatke oziroma datoteke. Vse je nekje v oblaku, hkrati tudi v vseh napravah (in v vseh računalnikih).

Kot najbolj uporabna aplikacija oziroma storitev se je letos izkazal Dropbox. Gre seveda za oblačno shrambo datotek, dosegljivo prek spleta in prek množice različnih odjemalcev. Ti podpirajo vse najpogostejše računalniške operacijske sisteme (Windows, Linux, MacOS) in najbolj priljubljene prenosne naprave (iPad, iPhone, Android). Odlična iOS aplikacija je PlainText, ki je navadna beležnica, vse zapise pa hrani v našem Dropboxu kot navadne .txt datoteke. Na sestanku si torej kaj zapišem, v ozadju pa je to preneseno vsaj še na tri ali štiri različne naprave.

Še eno neprecenljivo odkritje je aplikacija ter spletna storitev Instapaper. Ta nam lokalno (torej na iPad, iPhone) shrani zanimive članke, na katere naletimo na spletu, pri tem pa poskrbi tudi za formatiranje. Znebimo se torej reklam, menijev, in ostalih nadležnih elementov spletnih strani, ostane le golo besedilo. Zanimivo, kako sem znova začel na spletu zavestno iskati malo daljše članke - vožnja z mestnim avtobusom pa je postala toliko manj dolgočasna.

Letos pa sem naredil še en zanimiv premik, in sicer pri fotografiji, kjer se na razmeroma dragi fotografski opremi nabira prah v imenu dobrega žepnega modela. Od začetka poletja sem namreč lastnik Panasonicovega Lumix TZ10, zaradi katerega je DSLR EOS 30D vedno manj v rabi. Za resnejše fotografiranje seveda ne morem brez prednosti, ki jih ponuja pravi DSLR (predvsem zunanje bliskavice), za lazenje po hribih (in na potovanjih) pa je Lumix odlična rešitev. Aparat ima namreč silno širok kot, obenem pa tudi čez glavo dovolj zuma. Je izredno hiter (odziven), dovolj lahek in majhen, da se ga praktično ne opazi. Hkrati pa snema še odličen video.