Od programa do programčka
Mobilne naprave ne spreminjajo le načina, kako uporabljamo, ustvarjamo in konzumiram digitalne podatke, temveč tudi sam način, kako mobilne naprave razširjamo z novimi funkcionalnostmi in storitvami. Med klasične namizne programe in spletne storitve se vriva tretja kategorija program(čk)ov, ki ima vse večji pomeni in po drugi strani spreminja področje programske opreme, kot ga poznamo danes.
Morda se že malo ponavljam, saj sem o tem pisal že v preteklih mnenjih, vendar je ta tema silno pomembna za prihodnost računalništva, tako da zasluži vso našo pozornost. Zadnjič je bilo govor o spletnih trgovinah za programe (t. i. app storih), v katerih bomo v prihodnosti nakupovali aplikacije za najrazličnejše naprave, od osebnih računalnikov do mobilnih telefonov, tabličnih računalnikov, celo televizorjev. Tokrat pa bi rad spregovoril o samih programih za vse te naprave, ki bodo očitno živeli drugačno življenje, kot smo bili vajeni doslej.
Danes smo vsi vajeni načina nakupa, uporabe in posodabljanja programov, ki ga poznamo že desetletja na osebnih računalnikih. Nakup smo nekoč (v resnici pa tudi še danes) opravili pri lokalnem prodajalcu in v zameno za denar dobili nosilec s kodo in ponekod kup tiskanega gradiva v obliki navodil. Kasneje smo začeli veliko teh izdelkov kupovati kar prek spleta, seveda zgolj v digitalni obliki. Za nove različice moramo praviloma še danes odšteti dodaten denar. Tudi zato, ker izdelovalci to utemeljujejo z novimi zmožnostmi in funkcijami, če jih potrebujemo ali ne. Prej ali slej smo prisiljeni program nadgraditi, saj sicer ni več združljiv na izbranem operacijskem sistemu ali pa zanj ni več na voljo varnostnih ali drugačnih popravkov. Stara zgodba, skratka.
Nato je spletna revolucija nakazala, da bomo programe nekega dne zamenjali s spletnimi storitvami. Tu je filozofija seveda ravno nasprotna. Spletne storitve ne kupujemo, temveč kvečjemu plačujemo za njeno rabo (če seveda ni brezplačna oziroma in/ali sponzorirana z reklamami). Tu ni več govor o različicah, nadgradnjah, združljivosti (vsaj do neke mere). Ta prodajni model še vedno raste, vendar je na poti dobil novega tekmeca.
Z nastankom pametnih telefonov smo dobili izdelke in z njimi pojem, ki bi mu slovensko rahlo rekli programčki (angleško se vse bolj uporablja kratica app). Gre za poenostavljene različice klasičnih programov, ki so prilagojeni za rabo na mobilnih napravah. Ne gre za spletne storitve, saj delujejo tudi brez internetne povezave, vendar mnogi med njimi odlično delujejo prav v kombinaciji s spletnimi programi in storitvami, ki smo jih opisali v prejšnjem odstavku. Podobno kot pri spletnih storitvah tu različice nimajo takega pomena kot nekoč, zagotovo pa za novosti (za zdaj) izdelovalci ne zahtevajo dodatnega plačila. Podobno kot spletne storitve se ti programčki pogosto financirajo z reklamami, ki se poženejo kar med delovanjem programa. Popolni hibrid med obema prejšnjima možnostma torej.
Zakaj je to pravzaprav tako pomembno, če stremimo k temu, da se uporabnik na koncu ne bi ukvarjal s tem, ali gre za lokalni program ali spletno storitev? Morda gre iskati odgovor v napovedih vedno večjega števila strokovnjakov, da je to prihodnost ne le pri mobilnih napravah, temveč računalnikih na sploh.
Poglejmo, denimo, nedavno napoved družbe IDC. V svoji nedavni raziskavi napovedujejo, da bodo že v naslednjih 18 mesecih mobilne naprave (pametni telefoni, tablični računalniki) po številu prodanih enot prehitele osebne računalnike. 284 milijonov prodanih enot letos, 377 milijonov naslednje leto, 462 milijonov v letu 2012. Računalnikov bo letos prodano 356 milijonov, drugo leto 377 milijonov in še leto za tem okoli 448 milijonov.
Začenja se torej nova doba, ko bodo mobilne naprave in programčki zanje diktirali tempo na trgu, ne pa osebni računalniki. Da ne bo pomote, osebni računalniki bodo še naprej na voljo, prodaja se bo celo večala, a čedalje počasneje. Le ugibamo lahko, kakšno bo stanje okoli leta 2020.
To pa obenem pomeni velik preskok za izdelovalce programov. Nastajali bodo novi izdelki, morda celo hibridi med spletnimi storitvami in lokalnimi programčki (ti še vedno zagotavljajo optimalno hitrost delovanja zaradi lokalne namestitve in boljše izrabe strojne opreme). Gre za preproste programe, osebno jim pravim "programi z eno samo nalogo" (single task), ki so preprostejši in neprimerno cenejši od namiznih. To pa je v časih, v katerih živimo, pravi obliž.
Ne dvomim, da bodo tudi programi za mobilne naprave s časom dobili nove in nove funkcionalnosti in se začeli širiti, rasti. Morda se utegne celo ponoviti vsaj del zgodovine. Toda na drugačen način, z drugačnimi "robnimi pogoji", pretežno diktiranimi s storitvami v računalniških oblakih. Zato ni dvoma, da bodo programčki za mobilne naprave pravzaprav največje gonilo razvoja spletnih storitev in oblakov, čeprav se to na prvi pogled zdi protislovno.
Kolikšen pomen ima novi koncept programčkov, najbolj dokazuje povratna zanka - koncept se namreč seli tudi na navadne osebne računalnike in prenosnike. Toda novi pristop ima tudi svoje izzive - kako zagotoviti medsebojno združljivost - programov, aplikacij in podatkov, ki jih ustvarjajo tokrat manjša podjetja, celo posamezniki. Večina današnjih programčkov je zgrajenih kot samostojni silosi, zadovoljni sami s sabo. Toda kažejo se že prvi koraki, ki nakazujejo povezovanje. Na novih temeljih in novih standardih, a ob upoštevanju tega, kar že imamo doma.
"IDC v svoji nedavni raziskavi napoveduje, da bodo že v naslednjih 18 mesecih mobilne naprave (pametni telefoni, tablični računalniki) po številu prodanih enot prehitele osebne računalnike."