Od teorije k praksi

Če ste utegnili prebrati nasvete in pojasnila o tehnologiji in nakupu televizorjev LCD, ste se teoretično dovolj podkovali, da se izognete nakupu mačka v žaklju. A tudi tistim, ki ste o tej tematiki veliko vedeli že prej, bo, vsaj upamo, koristil podrobnejši pregled dela ponudbe slovenskega trga.

Televizorji LCD so v primerjavi s starimi "katodneži" tanki, vendar so nekateri še veliko tanjši. Na sliki Samsungov, Sharpov in Sonyev model.

Sodobni izdelki nas obstreljujejo z bleščečimi nalepkami z logotipi in imeni superiornih novih tehnologij, ki jih naprava vsebuje. V zmedi pa pri nakupu pogosto pozabimo na kakšno malenkost, ki nam kasneje lahko še kako kodra živce. Težko se je pozanimati o vsem in le daljša raba nam da vedeti, ali je bila naša odločitev o nakupu pravilna. Pa še tedaj ne moremo vedeti vsega, saj smo prikrajšani za hkratno primerjavo več izdelkov.

Več kot premore visokozvenečih tehnologij, boljši je? Ni nujno.

In tu se bomo potrudili vsaj malo pomagati. Pregledali smo ponudbo v naših trgovinah in poskusili privabiti v naš laboratorij čim več izdelkov.

Največjo prodajo dosegajo tudi najbolj znana podjetja, kot so Philips, Sony in Samsung, vedno bolje pa gre v kriznih časih LGju (enako kot tudi korejskim avtomobilskim znamkam), ki pri nas počasi prevzema prvo mesto. Omenjene blagovne znamke so tudi najbolje zastopane na slovenskem trgu. Panasonic nas je sicer povabil na predstavitev svojih izdelkov, a nam je na test dostavil le plazemska televizorja, ki ju žal nismo mogli uvrstiti na naš test televizorjev LCD. Gorenje, edina slovenska blagovna znamka televizorjev LCD (v resnici jih izdelujejo Turki - Vestel), bojda namerava v kratkem poslati na trg nove izdelke in zastopniki so zato naš preizkus raje preskočili, čeprav smo z njihove strani že lani slišali enaka opravičila. Od JVCjevega zastopnika nismo prejeli odgovora, Toshibini so se odločili, da raje ne bi sodelovali, med manj znanimi predstavniki nižjega cenovnega razreda pa se je odzval le AOCjev zastopnik.

Prodajalce smo poprosili, da bi radi preizkusili po en cenovno ugoden model in en model, ki ga sami ocenjujejo za vrhunskega. Vse 42- oz. 40-palčnike. Tako se je v laboratoriju znašlo devet modelov, ki smo jih vzeli pod drobnogled.

Kako smo preizkušali?

Televizorji LCD delujejo zelo podobno kot računalniški monitorji LCD. In ker v Monitorju redno objavljamo preizkuse teh naprav, smo se nameravali testiranja televizorjev lotiti tudi s kalibratorjem zaslonov, ki bi nam pomeril barvna odstopanja. A žal smo naleteli na vrsto ovir. Televizorji nižjega cenovnega razreda ne omogočajo nastavljanja vseh potrebnih parametrov, nekatere naprave sliko prek vmesnika HDMI procesirajo same od sebe, da bi poskrbele za "boljše" doživetje ogleda filmov. Množica slikovnih prikazov in tehnoloških učinkov, ki jih lahko vklapljamo in izklapljamo na menujih, pa povozi druge nastavitve. Ko pa smo opazili, da so nastavitve ponekod odvisne tudi od priklopa slikovnega vira, smo slednjič sklenili, da bodo morale zadostovati subjektivne ocene prikaza. Po vsej verjetnosti bi tako ali tako lahko na prste ene roke prešteli tiste kupce, ki bodo televizor doma kalibrirali s profesionalnim kalibratorjem.

Preverili smo delovanje z digitalnim televizijskim vmesnikom (IPTV) T2, ki je bil povezan s televizorjem prek vmesnika HDMI ter digitalnim in analognim signalom kabelske televizije. Imeli smo dostop tako do televizije visoke kot tudi standardne ločljivosti, ki se bo, upajmo, počasi umaknila, saj jo je na tako velikih zaslonih že prav naporno gledati. A jo nekateri televizorji kljub temu prikazujejo bolje kot drugi, saj sliko uspešneje interpolirajo na višjo ločljivost.

Zaradi visoke ločljivosti in vedno pogostejše prisotnosti računalnikov v dnevnih sobah smo na televizorje priklopili še računalnik prek običajnega kabla VGA (da, tudi to večina lepo zmore) in prek vmesnika DVI s pretvornikom na HDMI. Pozabili pa nismo niti na priklop blu-ray predvajalnikov, o preizkusu katerih si prav tako lahko preberete v tej številki.

Televizorje lahko na računalnik "privežemo" tudi prek kabla VGA. Večina lepo podpira celo polnih 1920 × 1080 pik.

Preden smo se lotili ocenjevanja slike, smo se sprehodili po menujih in preverili množico nastavitev ter poskušali nastaviti sliko s čim bolj pravilnim prikazom. Ogledali pa smo si tudi že nastavljene predloge. Ocenili smo še enakomernost osvetlitve, prikaza barv, pravilnost prikaza temne slike oz. črne barve ter kotno vidljivost.

Z uporabniškega stališča ni zanemarljiva niti kakovost priloženih daljinskih upravljalnikov, k celostni oceni pa je nekaj pripomoglo tudi oblikovanje (čeprav se zavedamo, da so okusi različni), hitrost delovanja v izbirnikih, možnosti razširitev oz. priklopov in, ne nazadnje, cena. Nekaj pozornosti smo namenili tudi na videz nepomembnim stvarem. Iz analognih časov smo vajeni hitrega preklapljanja kanalov, danes pa med preklopi pogosto kar nekaj trenutkov občudujemo prikaz črnine na zaslonu. Naprave se leno vedejo tudi med vklopom. In ker televizorji z vedno večjimi zasloni postajajo vse bolj potratni, človeštvo pa se vedno bolj zaveda nesamoumevnosti preskrbe z električno energijo in cene elektrike, smo pomerili tudi porabo med delovanjem in v stanju pripravljenosti. Včasih smo za dosego nične porabe pritisnili največji gumb, danes pa nam pogosto preostane le, da iz vtičnice izpulimo napajalni kabel.

Mimogrede

Ste opazili, da so nekateri televizorji 40-, drugi pa 42-palčni? Gre za to, da nekateri izdelovalci zaslonov LCD drugače "režejo" kot drugi. Tako imata 40-palčne modele Sony in Samsung, medtem ko LG, Philips in Sharp prisegajo na 42-palčne. Pri drugih velikostih pa so seveda še dodatne razlike. Tako, recimo, LG in Philips nimata 46-palčnih modelov televizorjev, imata pa 47-palčne. 46-palčni pa so, recimo, povsem običajni pri Sonyju, Samsungu in Sharpu.

In ali ste opazili, da vedno nastopata skupaj Sony in Samsung ter LG in Philips? To pa zato, ker imajo skupne tovarne. Pravzaprav tehnološko znanje izdelave samih zaslonov LCD izhaja iz korejskega dela parov, se pravi Samsunga in LG. Ker pa so, recimo, Sonyjeve Bravie v povprečju dražje od Samsungovih televizorjev, vas bodo prodajalci prvih hitro poučili, da se "Samsungovo konča pri samem zaslonu, vse drugo v televizorju pa je Sonyjevo". Prodajalci drugih pa bodo seveda hitro povedali, da je "Samsung v bistvu isto kot Sony, le cenejši". A resnica je nekje vmes in je zelo odvisna od modela.

Matjaž Klančar

AOC L42W98H

AOC L42W98H

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 106,7 cm.

Izdeluje: www.aoc-europe.com.

Prodaja: www.asbis.si.

Cena: 665 EUR.

Za: Cena in velikost.

Proti: Ne podpira MPEG-4, ni vhoda USB, porezana slika iz računalnika prek povezave HDMI, ne prenese polne ločljivosti prek vmesnika VGA, kockast prikaz signala SD, ni slovenskih menujev.

Ko smo že menili, da bistvenih razlik dandanes, vsaj za povprečnega uporabnika, med televizorji skoraj ni, smo naleteli na AOCjev model L42W98H.

Oblikovanje plastičnega ohišje je razmeroma všečno in spodnji zaobljeni del bo po volji tistim, ki niso privrženci oglatosti. Pod ohišjem se skrivajo zvočniki, ki so podpovprečni. Zvok je plastičen, izboljšati pa ga ni mogoče niti s skromnim dvosteznim izenačevalnikom (ekvilizerjem).

S priključki pri AOCju niso skoparili, a vmesnika USB kljub vsemu nima. Ob strani so sicer prepleteni, S-video in vhod HDMI. Zvočne povezave so mogoče prek analognega izhoda RCA, izhoda za slušalke ali koaksialnega SPDIF.

Žal pa nam množica priključkov ne pomaga dosti, če se ne vedejo primerno. Analogni računalniški priklop VGA podpira ločljivost le do 1360 × 768 pik, ob večjih pa se slika nenavadno premika le po delu zaslona. Uporabo kot računalniški zaslon dodatno omejuje še to, da nam slike prek HDMI ni uspelo pripraviti do tega, da ne bi bila porezana.

Prvič smo opazili opazno razliko tudi pri sprejemu televizije v standardni ločljivosti, ki je bila opazno slabša od konkurence. Televizor se očitno slabo kosa z interpolacijo prikaza. Slika je zaradi tega moteče žagasta oz. kockasta. Osvetlitev bi bila lahko veliko bolj enakomerna. Ob ogledu filmov to sicer ni pretirano moteče, drugače pa je s spreminjanjem barvnih odtenkov v odvisnosti od kota gledanja, ki je občutno.

Menuji preizkušenih televizorjev se med seboj zelo razlikujejo, AOCjevi pa niso videli niti oblikovalca niti prevajalca.

Menuji so skromni, o slovenščini ni ne duha ne sluha, oblikovanje pa je precej špartansko. Velika slabost je tudi nesposobnost dekodiranja digitalnega signala s stiskanjem MPEG-4, zaradi česar bomo kmalu primorani v nakup dodatne zunanje naprave in s tem toleriranje dodatnega daljinskega upravljalnika na naši mizi. In če že govorimo o daljincih, AOC tudi tu ne popravi vtisa.

Glavni adut AOC L42W98H je torej cena 665 evrov. Če se zavedate kompromisov in sodite med nezahtevne kupce, ki jim največ pomeni velikost zaslona, vas bo AOC še najmanj udaril po žepu.

LG 42LH5000

LG 42LH5000

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 106,7 cm.

Izdeluje: www.lge.com.

Prodaja: www.bigbang.si.

Cena: 1199 EUR.

Za: Prijetni slovenski menuji, predvajanje videa s ključka USB, dober zvok, gumb za popoln izklop.

Proti: Ni analognega avdio izhoda, med uporabo ključka USB so nastavitve omejene.

Korejskega giganta zabavne elektronike LG na tokratnem preizkusu predstavlja cenovno srednje umeščeni 42LH5000, na katerem se v trgovinah še ni utegnil nabrati prah, saj je v času našega preizkusa šele dobro prispel na trg.

Preprosto, a zelo lično oblikovano ohišje klavirsko črne barve z dodatkom prozorne plastike na levi in desni dopolnjuje kovinska letvica na spodnji strani, ki rahlo vzvalovi in s tem omogoči prostor rdeče-modremu indikatorju obratovanja. Pod njim pa lahko otipamo očem skrito klasično mehansko stikalo, ki televizorju popolnoma prekine dotok električne energije. Marsikoga bo ta možnost razveselila, saj televizor v klasičnem stanju pripravljenosti vendarle obremenjuje vaš račun in našo Zemljo s kar enaindvajsetimi vati. Manj ugledni, a le redko uporabni pa so gumbi za najpreprostejše krmiljenje, ki so ob ohišju.

K dobremu vtisu prispeva tudi to, da smo med ponujenimi jeziki našli našo materinščino. Uporaba in navigacija bo tako olajšana, saj so menuji kljub preglednemu oblikovanju zelo obširni. Možnosti je dovolj, čeprav smo pogrešali nekatere nastavitve, ki nam pridejo prav predvsem pri rabi z računalnikom (denimo natančnejšo nastavitev temperature beline in barvnega prostora).

Na splošno je slika zelo dobra, pri zahtevnejših prikazih opazimo le upad svetilnosti v skrajnih kotih. Sicer pa je prikaz enakomeren in brez večjih nepravilnosti. Kotna vidljivost je dobra, spreminjanje barv ob različnih kotih pa ni moteče. Ob izklopljenih elektronskih "izboljševalnikih" slike je opazno nekaj uhajanja svetlobe pri temnih odtenkih, a to navadno ni moteče. Poleg številnih zvenečih tehnologij, ki jih bo zahtevnejši uporabnik verjetno izklopil, velja omeniti 200 Hz osveževanje slike. Modno, o uporabnosti pa presodite sami.

Priključkov je dovolj. Kot je v navadi, so pogosto in začasno rabljeni postavljeni ob rob. Tako bomo tam našli kompozitni video vhod, izhod za slušalke, vhod HDMI in vtič USB. Za razliko od večine konkurentov se ključek USB ne prikaže med slikovnimi viri (source), temveč ga moramo izbrati v posebnem razdelku menuja. Nič hujšega, a žal nas to omejuje tudi pri nastavitvah prikaza slike in zvoka. Ob stisku gumba "menu" televizor začne prikazovati sliko iz zadnjega uporabljenega vira (kabla, hdmi ...). Navdušujoče pa je predvajanje video vsebin neposredno s pomnilniškega medija, ki je popolno, podpira pa tudi prikaz podnapisov ter zelo gladko in hitro previjanje. Tudi prikazovanje slik je tekoče in omogoča temeljit nadzor.

Vgrajeni zvočniki televizorja LG 42LH5000 so eni boljših s tokratnega preizkusa. Nizke frekvence so bogate in lepo reproducirane in čeprav ima izenačevalnik zvoka le dve frekvenčni nastavitvi, nam televizor omogoča tudi udobno in razmeroma kakovostno poslušanje glasbe. Žal pa zvočni vtis nekoliko skazi digitalni optični izhod. Lastniki starejših avdio ojačevalnikov bodo zato postavljeni pred kruto dejstvo o nakupu nove opreme.

Televizor LG 42LH5000 sicer ni najcenejši, so pa njegove zmogljivosti zelo solidne. Vgrajen ima tudi digitalni sprejemnik MPEG-4 (za ustrezen sprejem smo sicer morali nastaviti lokacijo "Finska") in slovenske menuje. Ko bi imel vgrajen še analogni avdio izhod, bi mu težko kaj očitali.

Philips 42PFL5604H/12

Philips 42PFL5604H/12

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 106,7 cm.

Izdeluje: www.philips.si.

Prodaja: www.eltus.si.

Cena: 769 EUR.

Za: Cena, veliko vhodno izhodnih priključkov, slovenski menuji.

Proti: Oblikovno nedodelani menuji, počasno odpiranje fotografij s ključka USB, zatikanje filmov pri predvajanju z USB.

Ob cenah televizorjev polne visoke ločljivosti nas pogosto zaboli glava. Kljub temu so na trgu dosegljivi tudi cenovno sprejemljivi modeli. In kakšne kompromise moramo sklepati pri enem cenejših predstavnikov s tokratnega preizkusa, Philipsu 42PFL5604H/12?

Ohišje je zelo klasično oblikovano in ob dotiku ne more skriti svoje cenene plastičnosti. Nekoliko razgibanosti skuša prispevati tanek prozoren okvir, a vizualne naslade nismo doživeli. Tipke za vklop in najenostavnejše delo so razmeroma neugledne in jih ne moremo ločiti na otip, čeprav so nameščene ob strani, kamor pogled redko zaide. Namestitev na steno je seveda mogoča, a se ji Philips s svojimi osmimi centimetri debeline, k čemur moramo prišteti še prostor za nekatere kable, ne prilega najbolje. Nekaj vhodov, med drugim en HDMI in vtič USB, pa je dosegljivih tudi s strani, kar močno olajša občasen priklop zunanjih naprav.

Katera sliko imamo rajši? Levo ali desno? Mi imamo rajši nasmejana dekleta in pingvine z ribo v kljunu.

Z vmesniki je televizor več kot spodobno založen. Izdatno je poskrbljeno tudi za priklop starejših naprav, saj ima televizor dva vmesnika scart, komponentni in S-video vhod, dve vrsti analognih zvočnih izhodov (uravnoteženega in izhod za slušalke) in še bi lahko naštevali. Vmesniki HDMI so trije, na voljo pa nam je tudi koaksialni digitalni zvočni izhod SPDIF.

Pohvalno je, da reža USB omogoča ogled filmov. A žal nas pogosto razočara skromna podpora video formatom, saj se je večina filmov med našim testom zatikala. Tudi pregledovalnik fotografij je oblikovno ubog in ne ponuja predogleda, nalaganje pa je počasno. Če pri nastavitvah samodejne predstavitve izberemo katerega od animiranih prehodov med fotografijami, pa sprehajanje med njimi postane še bolj mučno.

Prikazana slika je zadovoljiva in ceni primerna. Presežkov ne ponuja, zadostovala pa bo večini kupcev. Najzahtevnejši bodo seveda opazili nekaj nepravilnosti pri enakomernosti osvetlitve in uhajanje svetlobe pri temnih prizorih. Možnosti posega v prikaz pa so zadovoljive. Na voljo nam je še vrsta tehnologij, ki se trudi prilagoditi sliko našemu okusu. Zato nam že ob vklopu televizor ponudi vrsto statičnih prizorov, ki so razdeljeni na polovico, mi pa si izberemo del slike, ki nam je bolj pri srcu. Na podlagi naše presoje se 42PFL5604H/12 nastavi kar sam. Vse lepo in prav. Med levo in desno polovico smo se lahko odločali, ko smo občudovali pingvine in rožice. Pri prikazu treh deklet pa je postala objektivnost vprašljiva. Zato smo se odločili za desno stran, za vsak primer pa se kasneje še temeljito sprehodili čez izbirnike in nastavili sliko glede na visokoločljivostni televizijski signal in prikaz fotografij.

Philipsov televizor LCD podpira dekodiranje MPEG-4 televizijskega signala, a moramo biti pazljivi, da sledimo naknadno priloženim navodilom. Pohvalno pa je tudi to, da so izbirniki prevedeni v slovenščino. Zaradi dolžine nekaterih izrazov sicer včasih zanje zmanjka prostora, a oblikovanja menujev tako ali tako že v osnovi ne moremo ravno pohvaliti.

Philips 42PFL5604H/12 glede na ceno ponuja veliko. Težko bomo pogrešali katerega od priključkov, nastavitve nam bodo po vsej verjetnosti zadoščale, dobro pa se obnese tudi priključen na osebni računalnik. Tako prek analogne povezave VGA in pretvornika DVI na HDMI. Pri prikazu slike smo sicer primorani skleniti nekaj kompromisov, a ti še zdaleč niso nepremostljivi. Še najmanj navdušujoče je tako samo ohišje.

Philips 42PFL9803

Philips 42PFL9803

Kaj: Televizor LCD z osvetlitvijo LED.

Velikost zaslona: 106,7 cm.

Izdeluje: www.philips.si.

Prodaja: www.eltus.si.

Cena: 2199 EUR.

Za: Slovenščina na menujih, omrežni priklop DLNA, ambilight.

Proti: Visoka cena, nedodelani zaslonski menuji, le slike in glasba prek USB in DLNA, ne podpira prikaza polne ločljivosti prek vmesnika VGA.

In prispeli smo do prestiža. Philips 42 PFL9803 stane kar debela dva tisočaka. In na tem mestu se vprašamo: ali je prestiž določen le s ceno?

Ob odpiranju embalaže smo bili deležni prvega prijetnega presenečenja, ki pa je nam kljub vsemu pomenil veliko več, kot bo drugim uporabnikom - televizor je imel že nameščeno stojalo. Daleč najtežje ohišje je oblikovano z obilico občutka, uporabljen pa je brušen aluminij. Robovi so tanki, okvir je zaključen s prozornim pleksi steklom. Celotno oblikovanje deluje, če si drznemo uporabiti to primerjavo, nekoliko "jabolčno". Dovršen je tudi podstavek in podolgovat indikator vklopa. Še najbolj neumesten je tanek črn pravokotnik v spodnjem desnem kotu, ki prekriva tipali za sprejem ukazov daljinskega upravljalnika in zaznavanje svetlobe okolice.

Zadnja stran televizorja je, ceni primerno, darežljiva s priklopi. Pogrešali smo le analogni zvočni vhod v obliki priključka "jack" in optični digitalni izhod. A to sta malenkosti, saj je priklop dodatnega vira zvoka (predvsem iz računalnika) možen prek priključkov RCA, izhod SPDIF pa je koaksialen. Štirje HDMIji bodo zadostovali vsakomur, kot posebnost pa omenimo še omrežni priključek (DLNA), s katerim lahko pridemo do fotografij in glasbe v omrežju, žal pa smo prikrajšani za ogled video vsebin. Grenak priokus pusti tudi računalniški priklop VGA, ki pri Philipsu 42PFL9803 ne podpira polne ločljivosti 1920×1080.

Kakovost prikazane slike je zelo dobra. Treba je sicer nekaj nastavljanja, a v pomoč nam je tudi že omenjeni Philipsov pomočnik, ki nam prikazuje različne nastavitve prikaza na razdeljenih fotografijah. Osvetlitev je enakomerna, malenkost so sicer opazne navpične proge, a le pri popolnoma belem prikazu. Omenjeno je posledica tehnologije osvetlitve LED, saj za osvetlitev skrbi množica majhnih svetlobnih virov. Med ogledom filmskega posnetka so tudi temni prizori zelo spodobni že brez uporabe vgrajenih učinkov, ki med drugim prilagajajo tudi stopnjo osvetlitve. Največ pa pripomore k vtisu Philipsova tehnologija Ambilight. Ob robu okvirja nameščene večbarvne ledice svetijo v barvah ustrezajočih sliki in osvetljujejo ozadje. Vsekakor se bolje obnesejo, če je televizor nameščen pred belo podlago oziroma steno, kot pa če ga potisnemo v temno omaro. A učinek je vreden temeljitega razmisleka o postavitvi naprave.

Tako vtič USB kot omrežna povezava DLNA nam omogočata le ogled fotografij in poslušanje glasbe. Nalaganje fotografij ni podiralo hitrostnih rekordov, čeprav je diaprojekcija tekoča. Zoprno pa je, da nam vmesnik ponuja predogled le za izbrano fotografijo, ne pa za celotno mapo.

Če kje, potem smo ostali brez pripomb pri kakovosti zvoka. Štirje zvočniki, nameščeni na zadnjo stran televizorja, se obnesejo izvrstno in bodo zadovoljili vse, ki ne zahtevajo ravno doživetja v obliki tresenja tal in mravljincev v trebuhu zaradi filmskih akcijskih vragolij. Natančnejšim pa bo pomagal tudi petstezni grafični izenačevalnik zvoka.

Primernost televizorja za slovenski trg potrjuje podpora sprejemanja digitalnega signala oblike MPEG-4 in slovenski menuji. A pri menujih smo deležni le malo prestiža. Prikaz je zelo kockast, možnosti pa niti niso tako izčrpne in lepo urejene, kot bi si želeli.

Daljinski upravljalnik je prijeten na pogled, saj s svojo srebrno barvo opominja, da je nekaj posebnega. Vsebuje tudi vrtljiv gumb, ki pa je žal bolje videti, kot pa se obnese v praksi. Zaznavanje premikov je pogosto napačno, zgodi pa se tudi, da ga nehote zavrtimo, ko ga uporabljamo kot smerno tipko.

Philips 42PFL9803 je vsekakor eden najbolj prestižnih televizorjev LCD, ki ima poglavitne prednosti v oblikovanju in tehnologiji Ambilight. Naprava je sicer popolnoma spodobna, a če zanjo odštejemo 2200 evrov, so tudi naša pričakovanja ustrezno večja.

Samsung ue40b6000vw

Samsung ue40b6000vw

Kaj: Televizor LCD z osvetlitvijo LED.

Velikost zaslona: 101,6 cm.

Izdeluje: www.samsung.si.

Prodaja: www.janustrade.si.

Cena: 1900 EUR.

Za: Tanek, izčrpne možnosti nastavitev, dodelani menuji, nizka poraba.

Proti: Razmeroma počasno upravljanje z daljinskim upravljalnikom, ne predvaja videa iz USB, ni analognega zvočnega izhoda, visoka cena. Nima slovenskih menujev.

Samsungova serija najprestižnejših televizorjev se z modelom ue40b6000vw resda šele začenja, a nam že ugasnjena naprava kljub temu daje vedeti, da ne gre za izdelek, ki bi si ga lahko privoščil prav vsak.

Oblikovanje je prefinjeno, čiste linije pa dopolnjuje iz črne v rdečo in slednjič v prozoren tanek rob prelivajoče se ohišje. O gumbih na okvirju pričajo le diskretni napisi, čeprav bi jih pravzaprav težko poimenovali gumbi, saj se televizor upravlja na dotik.

Daljinski upravljavec boste zaradi njegove velikosti težko založili, zato so tipke na njem lahko dovolj velike, kljub temu da sledi smernicam upravljanja več naprav zabavne elektronike z le enim upravljalnikom in ima zato nekaj gumbov, ki jih sam televizor ne potrebuje. Pohvaliti pa velja možnost osvetlitve upravljalnika s pritiskom na vedno rahlo svetleč simbol žarnice. Tipke so odzivne, domet in sprejem pa je dober, in to nam pri velikih televizorjih pride še kako prav, saj ciljanje v sredino zaslona ni več najoptimalnejše. Bolj nervozni uporabniki se bodo morali privaditi temu, da je preklapljanje kanalov počasno in da je treba pri zaporednem pritiskanju tipk nekoliko počakati.

Zaradi tankega zaslona je za vmesnik SCART preprosto zmanjkalo prostora.

Množico priključkov, ki jih ponuja Samsungov televizor, boste stežka v celoti izkoristili, očitno pa je s svojimi štirimi vmesniki HDMI bolj naravnan v prihodnost kot v analogno preteklost. In to je tudi prav, saj tudi na to niso pozabili, a je zaradi tankosti zaslona vendarle v rahlo zapostavljenem položaju. Za priklop moramo zato uporabiti pretvornike. Težavo pa nam lahko, če si ne lastimo res sodobnega sistema hišnega kina, povzroča odsotnost analognega zvočnega izhoda. Zvok lahko iz televizorja pošiljamo le prek digitalnega optičnega kabla. Zoprno, še posebej zato, ker je zvok vgrajenih zvočnikov zelo ubog.

Reža USB podpira predvajanje fotografij in glasbe, žal pa ne tudi videa. Prikaz fotografij je sicer dober, izbiramo lahko tudi med samodejno predstavitvijo, med katero lahko v ozadju predvajamo glasbo.

Televizor omogoča množico natančnih nastavitev prikaza slike. Sprehod po menujih in preučevanje menujev vam toplo priporočamo. Elektronika nam namreč želi vsiliti množico tehnologij in algoritmov za izboljšavo doživetja gledanja gibljivih slik, a so le nekateri uporabni. Tu velja omeniti 100 Hz osveževanje, ki si samo izmisli "manjkajoče" slike in s tem preprečuje zamegljeno gibanje, pametne kontraste in že nastavljene predloge ter odpravljanje šuma analognih signalov. Pri ogledu filmov ali televizijskega programa se slika res lahko navidezno izboljša (čeprav je prikaz goljufiv), pravo razočaranje pa smo doživeli ob priklopu računalnika prek HDMI. Branje besedila in menujev je bilo izjemno naporno, barve pa so zelo odstopale. Slednjič nam je uspelo nastaviti sliko, ki je bila več kot zadovoljiva, a marsikdo bi prej obupal. Prikaz prek vmesnika D-SUB (VGA) pa je bil, če zanemarimo motnje zaradi analognega signala, že ob priklopu več kot le zadovoljiv. Enakomernost osvetlitve je, zahvaljujoč osvetlitvi LED, zelo dobra, najbolj pa se uporaba nove tehnologije obnese pri prikazu črnine, čeprav je pri temnih prizorih bolj opazen odblesk od površine zaslona, na to pa je televizor bolj občutljivo od drugih.

V televizor je vgrajen tudi digitalni sprejemnik s podporo MPEG-4, kar bi moralo slovenskim kupcem pomeniti veliko. Omogoča tudi prikaz EPG (electronic program guide).

Če sodite med občutljivejše uporabnike, kamor bi vas ob dejstvu, da ste pripravljeni za televizor odšteti skoraj dva tisočaka, vsekakor upravičeno uvrstili, vam Samsung eu40b6000vw ponuja veliko. Uporaben je tudi kot velikanski računalniški zaslon, vsekakor pa bo največjo slavo požel zaradi oblikovanja in izjemne tankosti, ko bo nameščen na steno. Škoda le, da bo iz njega še vedno visel šop kablov.

Samsung LE40B553

Samsung LE40B553

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 101,6 cm.

Izdeluje: www.samsung.com.

Prodaja: www.janustrade.si.

Cena: 999 EUR (podoben model LE40B550 770 EUR).

Za: Dodelani menuji z veliko nastavitvami, pregledovanje fotografij.

Proti: Ne predvaja videa s ključka USB, nekoliko počasno upravljanje z daljinskim upravljalnikom. Nima slovenskih menujev.

Na prvi pogled enak, le za skoraj tisočaka cenejši drugi Samsungov predstavnik prebivalcev dnevnih sob z našega preizkusa, je model LE40B553. Črno-rdeča barvna kombinacija in za dotik občutljive tipke prijetno oblikovanega ohišja bodo popestrile prostor tudi tedaj, ko bo televizor izključen. Poleg minimalnih razlik v vpadljivosti indikatorja vklopa in razvrščenosti gumbkov pa je kmalu opazna debelina sprejemnika, saj za osvetljevanje za razliko od dražjega brata ne uporablja tehnologije LED. Na steni se bo tako slabše znašel, a debelina še vedno ni izstopajoča.

Večje mere pa niso le slabost, saj je Samsung bogato opremljen z vmesniki za povezljivost z drugimi napravami naše dnevne sobe. Prisoten je tudi analogni avdio izhod, ki smo ga pogosto pogrešali, prgišče HDMIjev, dva vmesnika SCART, reža CI in še bi lahko naštevali, saj smo zaman iskali le vhod S-video. Reža USB žal ne podpira predvajanja videa, a se delno oddolži z možnostmi in oblikovanjem vmesnika za pregledovanje fotografij.

Daljinski upravljavec se drži oblikovnih smernic dražjega modela, a so materiali občutno cenejši. Pri upravljanju bo nadobudnejšim kodral živce razmik med sprejemom zaporednih pritiskov.

Izbirniki so izčrpni in lepo oblikovani, iskanje slovenščine pa ni obrodilo sadov. Kot kaže, smo za Samsung še vedno premajhni, saj v izbirnikih najdemo sorodne slovanske jezike. Televizor nam omogoča napredne slikovne nastavitve, ki obsegajo tudi natančno nastavljanje temperature beline in vsebnosti posameznih barv. Osvetljenost je razmeroma enakomerna, pri različnih kotih gledanja pa se barve kar občutno spreminjajo. Pojav je zaradi velikosti zaslona in posledično večje oddaljenosti gledalcev sicer manj moteč, a so se nekateri televizorji kljub vsemu odrezali bolje.

Na menujih so dosegljiva tudi nazorna navodila priklopa zunanjih naprav. Ličnega oblikovanja pa je bil deležen tudi elektronski programski vodnik, ki je pri Samsungu eden preglednejših in na oko prijaznejših. K sreči pa postaja redkost, da kateri od modelov, dosegljivih na slovenskem trgu, ne bi podpiral digitalnega sprejema MPEG-4. In LE40B553 ni izjema.

Nastavitve zvoka so izčrpne, saj nam televizor med drugim ponuja petsegmentni izenačevalnik. Vgrajeni zvočniki dobro opravljajo svojo nalogo, toda za prave filmske užitke bo vsekakor treba poseči po dodatnih napravah.

Za občutno nižjo ceno dobimo pri modelu LE40B553 skoraj toliko televizorja kot pri njegovem dražjem kolegu. No, v resnici celo nekaj več, a večja globina tokrat ni prednost. Če vam osvetlitev LED, tankost ohišja in nižja poraba energije ne odtehtajo razlike v ceni, je LE40B553 dobra izbira.

Sharp Aquos LC-42DH77E

Sharp Aquos LC-42DH77E

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 106,7 cm.

Izdeluje: www.sharp.eu.

Prodaja: www.tehnounion.si.

Cena: 1199 EUR.

Za: Slovenščina na menujih.

Proti: Sprejemanje digitalnih programov le prek antene (DVB-T), daljinski upravljalnik, slabi vgrajeni zvočniki, ne omogoča prikaza polne ločljivosti prek vmesnika VGA.

Sharpove barve je tokrat zastopal 42-palčni televizor LCD LC-42DH77E, ki se cenovno uvršča v zlato sredino.

Ohišje je razmeroma tanko, a seveda veliko debelejše od najtanjših televizorjev z osvetlitvijo LED. Črni okvir se zgoraj in spodaj zaobljeno stanjša, dodatno pa je zaobljen še na spodnji strani, kjer ga popestri letvic a iz prozorne plastike. Led indikatorji so majhni in okrogli, so pa v desnem spodnjem kotu, kjer jim delata družbo še tipali za zaznavanje osvetljenosti prostora in sprejemanje signala IR daljinskega upravljalnika. Preprosti gumbi so skriti za levim robom ohišja. Nič pretresljivega torej, a zato tudi klasično prijetno.

Za priklop zunanjih naprav je dobro poskrbljeno. Trije vmesniki HDMI bi morali zadoščati, pozabili pa niso niti na analogne naprave. Komponentnega, računalniškega D-sub in dva vtiča SCART najdemo zadaj, kompozitni vhod je ob strani poleg izhoda za slušalke, vtiča HDMI in USB ter reže CI. Zvok iz računalnika pripeljemo v televizor prek običajnega stereo jack priklopa.

Če se hočete sporazumeti s Sharpovim televizorjem, se mu predstavite kot Slovak.

Televizor nam ponuja upravljanje v slovenščini, čeprav smo morali izbrati slovaščino ("slovenčino"), da smo bili deležni materinščine. Bojda se napaka vleče še iz starejših modelov in čudno je, da je ne odpravijo, saj bi bila potrebna le preprosta nadgradnja programske opreme. Menuji so oblikovno preprosti, a pregledni. Nekaj možnosti smo na njih sicer pogrešali. Tako smo za pravilni prikaz slike iz osebnega računalnika prečesali celotne možnosti, ki nam jih ponuja televizor, slednjič pa odkrili, da je mogoče spreminjati način prikaza le s tipko na daljinskem upravljalniku.

Vtič USB nam ponuja pregledovanje fotografij in poslušanje glasbe. Vmesnik nam nudi prikazovanje predogleda, a ustvarjanje malih sličic traja celo večnost. Nič kaj hitreje se televizor ne obnaša pri celozaslonskem prikazu, res pa je, da predstavitev v obliki diaprojekcije teče gladko, saj se slike preberejo vnaprej. Žal pa so možnosti nastavitev predstavitve omejene le na izbiro glasbe v ozadju. Hkrati nam je onemogočeno skoraj vsakršno poseganje v nastavitve barv, kontrasta in ostrine prikaza. Po predvajanju glasbe pa bomo tudi redko posegli, saj nam ni omogočeno niti previjanje posnetka.

Sharp se pri prikazu slike obnese solidno, pri testnih prikazih pa so bile napake zaradi neenakomernosti osvetlitve med bolj opaznimi. Težave ne nastopijo le v slabše osvetljenih robovih, temveč je neenakomernost moč zaznati tudi na sredini v obliki temnejših lis. Prikaz barv je sicer soliden in televizor je uporaben tudi kot računalniški zaslon, čeprav je opazno tudi spreminjanje odtenkov ob gledanju z različnih kotov. A zadovoljni smo bili le ob priklopu prek HDMI. Polna ločljivost 1920 × 1080 pik je za vgrajeni vmesnik VGA prehud zalogaj. Med izboljševalniki prikaza velja omeniti 100 Hz osveževanje, ki pa dandanes ne predstavlja tehnološkega (beri: tudi marketinškega) presežka, je pa uporabno. Zvok je podpovprečen, zato je priključitev na avdio ojačevalnik praktično neizbežna.

Vgrajeni digitalni sprejemnik sicer podpira sprejem digitalnega signala MPEG-4, a le prek antene. DVB-C ni podprt.

Sharp LC-42DH77E je sicer soliden televizor, a bi pri svoji ceni lahko ponujal bistveno več. Pomanjkljivosti v obliki cenenega daljinskega upravljalnika in nezmožnosti sprejemanja digitalnega signala kabelske televizije mu pri ceni 1200 evrov težko oprostimo. Res pa je, da se z nami sporazumeva v slovenščini, kar danes vendarle še ni povsem samoumevno.

Sony Bravia KDL-40V5500

Sony Bravia KDL-40V5500

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 101,6 cm.

Izdeluje: www.sony.si.

Prodaja: www.fmc.si.

Cena: 860 EUR.

Za: Dodelani menuji, omrežna povezljivost, dobra slika, prijetno oblikovanje.

Proti: Hroščat predogled fotografij, ne podpira predvajanja videa s ključka USB. Menuji niso v slovenščini.

Cenejši segment Sonyjevih 40-palčnih televizorjev tokrat predstavlja model KDL-40V5500, ki še vedno diši po svežem.

Oglato, lično oblikovano ohišje je črne sijoče barve, na kateri se pozna vsak prstni odtis. A brez skrbi, saj se ga ni treba pogosto dotikati. Če bo kateri od družinskih članov zaspal na daljinskem upravljalniku, si boste sicer morali pomagati z gumbi na televizorju, a ti so nameščeni ob strani. Tipke so preproste, a služijo svojemu namenu tudi s prepoznavno razvrstitvijo. Bolj ekološko ozaveščeni boste sicer večkrat pritisnili na najvišjo, saj ta pošlje napravo v globlji spanec, čeprav še vedno porablja kar 10 W električne moči. Žal se televizor lahko tedaj zbudi le s pritiskom na gumb, slika pa se prikaže šele po skoraj osemnajstih sekundah. Zato bomo ob luksuzu, ki ga ponuja vklop z daljincem v borih dveh sekundah, kaj hitro pozabili na skrb za okolje in televizorju oprostili porabo šestindvajsetih vatov.

Ogled filmov in televizijskega programa bo zelo udoben, saj vgrajeno tipalo prilagaja svetlost prikaza osvetljenosti prostora. Barve so dobro predstavljene, natančnejšim gledalcem pa so na voljo izčrpne nastavitve, ki omogočajo tudi natančno nastavitev temperature beline. Kotna vidljivost je dobra, ob spreminjanju položaja pa prihaja le do malenkostnih sprememb v prikazu. Enakomernost osvetlitve je blizu popolnosti, saj slika ni lisasta, temnenje v kotih pa je kljub temu občutno. Opazno je predvsem pri enobarvnih prikazih in ob uporabi televizorja kot računalniškega zaslona.

Na menujih smo zaman iskali slovenščino, starejšim uporabnikom pa ne bo v pomoč pri navigaciji po prostranstvih izbirnikov niti katera izmed nekdanjih bratskih govoric. Vsekakor pa moramo pohvaliti grafično dodelanost in logično razporeditev.

Zadnja stran Sony-a KDL-40V5500 je zelo dobro opremljena z vmesniki, saj premore štiri priključke HDMI, dva scart, pogrešali pa smo vhod S-video, ki je najpogostejši pri ne ravno najnovejših prenosnikih. Morda z "zadnjo stranjo" delamo nekaj krivice prikladno nameščenim priključkom ob strani televizorja, kjer najbolj izstopa omrežni priključek za povezovanje z računalnikom po protokolu DLNA. Tako nam televizor omogoča ogled slik, videa in predvajanje glasbe tudi iz našega računalnika. Žal pa ni mogoče predvajanje filmov s ključka USB.

Televizor omogoča tudi funkcijo okvirja za slike. Prikaz fotografij je zelo dober, kljub temu pa bomo večkrat posegli po predstavitvenem predvajanju naših fotografij s krajšimi razmiki in glasbeno podlago kot pa predposnetimi fotografijami, ki vztrajajo na zaslonu štiri ure. Škoda pa je, da je KDL-40V5500 predoglede fotografij prikazoval le v nekaterih mapah in tudi samo odpiranje datotek JPG mu je vzelo kar nekaj časa.

Lično ohišje, dober prikaz slike in obilica priključkov. Sony-u KDL-40V5500 ob njegovi sprejemljivi ceni res težko očitamo kaj več kot razmeroma visoko porabo v stanju pripravljenosti. In seveda "pomanjkanje znanja" slovenščine.

Sony Bravia KDL-40Z4500

Sony Bravia KDL-40Z4500

Kaj: Televizor LCD.

Velikost zaslona: 101,6 cm.

Izdeluje: www.sony.si.

Prodaja: www.fmc.si.

Cena: 1099 EUR.

Za: Daljinski upravljalnik, kakovost zvoka, omrežna povezava.

Proti: Ne predvaja videa niti s ključka USB niti prek omrežne povezave, poraba energije. Menuji niso v slovenščini.

Presenečenja Sonya KDL-40Z4500 so se začela že, ko smo ga jemali iz embalaže in nam je s svojo težo dal vedeti, da z njim ne gre zobati češenj. Ko smo v roke vzeli še njegov velik daljinski upravljalnik, pa smo takoj ugotovili, da je z njegovo pomočjo mogoče tudi graditi domačo avtoriteto. Ne le, da omogoča nadzor nad predvajanimi vsebinami, temveč lahko z nekaj strah vzbujajočega vihtenja po zraku poskrbi tudi za pravočasno narejene domače naloge vašega podmladka. Če se upravljalniku zgodi kaj hudega, televizor omogoča tudi upravljanje s tipkami na dotik, ki se ob vklopljeni osvetlitvi prikažejo desno spodaj.

Ob priklopu nas televizor rahlo razočara, saj ne ponuja upravljanja v slovenščini. Takoj pa nas povpraša po dodatnih možnostih, ki naj bi zmanjšale porabo električne energije v stanju pripravljenosti. Naša meritev ni pokazala razlik v času, potrebnem za vklop, in porabi v stanju pripravljenosti, čeprav smo večkrat spreminjali nastavitev "quick start". Ob izklopu televizorja z gumbom, ki se skriva na zgornji strani ohišja, pa je poraba res manjša, a smo napravo naslednjič primorani vklopiti prav s tem gumbom. Na ukaze z daljinskega upravljalnika se televizor tedaj žal ne odziva.

Med priključki, ki jih najdemo zadaj in ob strani, smo zaman iskali le vhod S-video, čeprav nam ga Sony med specifikacijami na slovenski spletni strani obljublja. Naleteli pa smo na posebnost, ki sliši na ime "Digital media port". Morda vam bo prišel prav, a gre za Sonyjev poskus standardizacije razširitvenega vmesnika za različne naprave, med njimi tudi priklopne postaje za žepne predvajalnike glasbe. Žal se uporabnikom ni prikupil in zato se zanj ne najde mesto niti na vseh Sonyjevih izdelkih, kaj šele pri konkurenčnih izdelovalcih. Vtič USB res ni posebnost, žal pa predvaja le glasbo in fotografije. Pri predvajanju fotografij smo zopet naleteli na težave pri predogledih, sam vmesnik pa je uporaben, a ne najbolj dodelan. Tudi nalaganje fotografij je počasno in če ne drugje, bi vgrajena elektronika lahko vsaj med predstavitvenim načinom diaprojekcije že vnaprej pripravila naslednjo fotografijo. Tako pa se slika nadležno dolgo nalaga v širokih pasovih od vrha navzdol. Prisoten je še omrežni vmesnik, a tudi ta ne podpira predvajanja video vsebin, temveč le dostop do glasbe in fotografij na našem računalniku.

Ohišje televizije je črne barve, oblikovna posebnost pa so spuščeni zvočniki, ki so nameščeni na nosilcu iz pleksi stekla pod samim zaslonom. A zvočni sistem, ki vsebuje tudi globokotonec, premore še veliko več kot le estetiko. Zvok je poln in prijeten, kljub temu da nam izenačevalnik omogoča le nastavljanje visokih in nizkih tonov in da je že privzeta nastavitev blizu najvišjim vrednostim. Žal pa je že sam televizor precej debel oz. globok, če k vsemu skupaj prištejemo še kak debelejši kabel, pa se zdi primernost za namestitev neposredno na zid nekoliko manjša kot pri konkurentih.

Kakovost slike je dobra in bo zadovoljila večino uporabnikov. Vgrajeno svetlobno tipalo nam bo pomagalo, če ne bomo sami prilagajali prikaza razmeram. Nastavitve so včasih precej nerodne in ob priklopu računalnika smo dolgo iskali možnost, ki nam ne bi porezala robov prikaza. Slednjič smo med poskušanjem zadnjih obskurnih možnosti ugotovili, da moramo izbrati način prikaza "photo", ki ga sploh ni med nastavitvami slike, temveč ga najdemo med dodatnimi možnostmi "features". Slednjič je bila slika ob zmanjšanju nastavitve ostrine več kot solidna.

Sony KDL-40Z4500 je dober televizor, ki ponuja veliko priklopov in, za razliko od večine, odličen zvok. Zato predstavlja najboljšo možnost tistim, ki si dodatnega zvočnega sistema ne bodo omislili bodisi zaradi pomanjkanja prostora bodisi zaradi manjših zahtev. A tudi kot klasični televizor se obnese zelo dobro.