Od WorldWideWeba do Ognjerepca

Spletni brskalniki so lep zgled bliskovitega razvoja računalništva. Dandanes si računalništva brez njih sploh ne moremo več predstavljati, za njimi je pestra in zanimiva zgodovina, pa vendarle je prvi nastal pred komaj petnajstimi leti.

Dandanes marsikdo enači internet s svetovnim spletom, a v resnici je World Wide Web le najopaznejši del interneta. Nekoliko starejši uporabniki interneta se še dobro spomnijo časov, ko spleta sploh še ni bilo. Če nekoliko poenostavimo, smo v tistih pionirskih časih internet uporabljali za e-pošto in sodelovanje v konferencah Useneta, najrazličnejše informacije, kakršne so dandanes na voljo na spletnih straneh, pa smo lahko, kolikor jih je pač takrat sploh bilo na voljo, iskali samo v datotekah, shranjenih v strežnikih ftp (File Transfer Protocol).

Strežnikov, povezanih v internet, je bilo čedalje več in v njih čedalje več najrazličnejših datotek, zato so nastali tudi prvi datotečni iskalniki in brskalniki, recimo Archie in Veronica, s katerimi je bilo mogoče razmeroma enostavno najti želeno datoteko.

Informacij je bilo torej v internetu na voljo čedalje več, a so imeli podatki v datotekah nekaj pomembnih pomanjkljivosti. Med seboj, recimo, niso bili povezani. V datoteki moja_diplomska.txt je bilo sicer lahko citiranih veliko drugih datotek, dosegljivih na strežnikih ftp, a je bilo do vsake od njih treba priti posebej, to pa je bilo seveda precej nerodno. Poleg tega datoteke tudi niso bile standardizirane in prav lahko se je zgodilo, da v računalniku nismo imeli programa, s katerim bi to ali ono datoteko sploh lahko odprli.

Rojstvo spleta

To, da kupi nepovezanih datotek v strežnikih ftp nekako niso najboljši način za izmenjavo podatkov oziroma hranjenje informacij, je proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja opazil Anglež Tim Berners-Lee. Takrat je delal v CERNu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave v švicarski Genevi, in ugotavljal, da imajo težave z izgubljanjem informacij. V CERNu so namreč imeli zelo velik pretok raziskovalcev, od katerih je vsak, ko se mu je po dveh ali morda treh letih iztekel doktorski ali postdoktorski projekt in se je vrnil v svojo matično raziskovalno ustanovo, za seboj pustil številne podatke, ki so najpogosteje v obliki nepovezanih datotek obležali v cernovem strežniku ftp in med katerimi je bilo pozneje težko in zamudno najti kaj uporabnega.

Berners-Lee je imel z urejanjem informacij že nekaj izkušenj. Leta 1980 je namreč, sicer predvsem za svoje lastne potrebe, razvil program Enquire, ki je bil zamišljen, če nekoliko poenostavimo, kot nekakšna majhna, zasebni rabi raziskovalca ali interni rabi, recimo univerze ali inštituta, namenjena wikipedia s primesmi bloga; navzkrižno povezana in v računalniškem omrežju dosegljiva zbirka podatkov, ki so jih lahko avtorji sproti spreminjali, dopolnjevali in komentirali.

Enquire sicer ni imel kakšne posebnega vpliva na razvoj računalništva, vsaj dokler ni Berners-Lee zamisli marca 1989 dopolnil in opisal v članku Information Management: A Proposal (Upravljanje informacij: predlog). V njem je teoretično opisal osnove informacijskega sistema, v katerem so datoteke s podatki med seboj povezane v omrežje. Kot osnovo za povezave je uporabil hipertekst oziroma hipermedijo, kajti že od vsega začetka je imel izumitelj spleta v mislih tudi slike, zvok in video. Ali, po domače povedano, Berners-Lee je predlagal sistem, v katerem bi bila lahko poljubna beseda, slika ali karkoli drugega povezava do drugega besedila, slike, videa ... v kateremkoli v omrežje povezanem računalniku.

Tim Berners-Lee, oče svetovnega spleta in avtor prvega spletnega brskalnika (foto Le Fevre Communications).

Hipertekst

Berners-Lee je kot osnovo spleta uporabil hipertekst, ki pa ni njegova iznajdba, saj je zamisel o navzkrižnem povezovanju besedila veliko starejša. O njem je na primer že leta 1938 v zbirki esejev World Brain (Svetovni možgani) pisal pisatelj H. G. Wells. Teoretično ga je leta 1945 bolje obdelal Vannevar Bush, ko je v članku As We May Think (Kot bi lahko razmišljali) opisal napravo Memex. Pozornejši bralci naših zgodovinskih prispevkov se ga verjetno spomnite, saj smo ga omenili pri razvoju grafičnih uporabniških vmesnikov. Samo ime hipertekst pa je leta 1965 skoval Ted Nelson, ko je razvijal Xanadu, napreden, a nikoli dokončan urejevalnik besedil.

12. novembra 1990 je Berners-Lee, skupaj z Belgijcem Robertom Cailliauom, objavil podrobnejši predlog, WorldWideWeb: Proposal for HyperText Project (Svetovni splet: Predlog hipertekstnega projekta), do konca tega leta pa je naredil tudi vsa osnovna orodja - prvi spletni brskalnik, ki je bil obenem tudi spletni urejevalnik, prvi spletni strežnik in prvo spletno stran.

Svetovni splet je bil sprva CERNov projekt, 6. avgusta 1991 pa je Berners-Lee v novičarski skupini alt.hypertext objavil osnutek projekta WWW in ta datum zdaj večinoma velja za rojstni dan svetovnega spleta. A ker tole pravzaprav ni zgodovina spleta, temveč spletnih brskalnikov, se raje posvetimo njim.

WorldWideWeb

Berners-Lee je v drugi polovici leta 1990 razvijal prvi spletni brskalnik in konec leta naredil prvo delujočo različico. 26. februarja 1991 je v CERNu tudi uradno predstavil WorldWideWeb, spletni brskalnik in urejevalnik, napisan za računalnike NeXT. Avgusta tistega leta ga je predstavil tudi širši javnosti, in sicer v novičarskih skupinah, saj je bil "svetovni" splet takrat še bolj ali manj omejen na švicarski CERN.

Da bi prvi spletni brskalnik po nepotrebnem ne mešali s samim svetovnim spletom, so ga kasneje preimenovali v Nexus. NeXTi so bili zmogljive grafične delovne postaje, zato ni nič nenavadnega, da je imel tudi prvi spletni brskalnik že grafični uporabniški vmesnik in je bil pravzaprav že kar zmogljiv. Slike je v prvih različicah sicer še vedno prikazoval v ločenih oknih, zato pa je že od vsega začetka znal predvajati tudi video in zvok.

Prvi spletni brskalnik je že imel grafični uporabniški vmesnik.

Nekaj časa je bil WorldWideWeb sploh edino okno v svetovni splet, a ker bi za NeXTe težko rekli, da so bili uspešni, še manj pa množično razširjeni računalniki (razen v uredništvih našega največjega dnevnika) in so jih tudi v CERNu imeli malo, je Nicola Pellow že konec leta 1990 napisal vrstični brskalnik (Line-mode browser), zelo enostaven tekstovni brskalnik, ki je deloval na različnih drugih računalnikih oziroma terminalih, tudi takšnih, ki niso imeli grafičnih monitorjev.

Takole približno je bil videti CERNov vrstični brskalnik.

Lynx

Računalniško-informacijskih težav niso imeli samo v CERNu, temveč tudi marsikje drugje. Približno sočasno, torej leta 1989, so se z njimi začeli ukvarjati na Kansaški univerzi in začeli razvijati svoj informacijski sistem. CERNov WorldWideWeb so sicer poznali, a jim ni bil preveč všeč, predvsem zato, ker je deloval samo na NeXTih. Pozneje so izvedeli tudi za njihov vrstični brskalnik, a se jim je zdel premalo zmogljiv, kajti medtem so že razvijali precej naprednejši hipertekstni urejevalnik Lynx.

Program so sprva uporabljali samo za lastne potrebe, ko so konec leta 1992 dodali tudi podporo svetovnemu spletu, torej združljivost s http in html, pa je hitro postal zelo uspešen. Lynx sicer ni imel grafičnega uporabniškega vmesnika in je bil, vsaj na prvi pogled, precej manj zmogljiv od Berners-Leejevega WorldWideWeba, a prav to je bila Risova največja prednost. V začetku devetdesetih so po pisarnah in domovih sicer že kraljevali PCji, v internet in s tem svetovni splet pa so bili, vsaj neposredno, večinoma povezani le veliki računalniki, s terminali, ki pogosto sploh niso imeli grafičnih monitorjev. Različica Lynxa za operacijski sistem VMS je bila na primer zelo priljubljena tudi v naših krajih, ker so bili pri nas v tistih časih v internet priključeni skoraj samo DECovi računalniki VAX na univerzi, različnih inštitutih in v večjih podjetjih.

Lynx je bil v akademskih krogih priljubljen tekstovni brskalnik.

Mosaic

Lynx je bil v akademskih krogih sicer priljubljen brskalnik, a za pravi razcvet spleta ima zasluge program, ki so ga konec leta 1992 začeli razvijati v ameriškem Državnem superračunalniškem središču NCSA (National Center for Supercomputing Applications) pri Univerzi Illinois v Urbana-Champaignu. Mosaic sta za grafično različico operacijskega sistem Unix X Windows System začela razvijati Marc Andreessen (takrat je bil star 21 let) in Eric Bina. S programiranjem sta začela decembra 1992 in po nekaj mesecih neutrudnega dela, med katerim sta pogosto nepretrgoma delala tudi po več kot 48 ur, različico 1.0 izdala 22. aprila 1993. Oktobra tistega leta je bila narejena tudi različica za Commodorjevo Amigo, decembra pa še za Apple in PCje.

Mosaic sicer nikoli ni bil prost program, a je bil za zasebno rabo brezplačen in je med prvimi uporabniki spleta hitro postal najbolj priljubljen spletni brskalnik. Pa ne samo zaradi ugodne cene, temveč predvsem zaradi dobro narejenega grafičnega vmesnika. Bil je na primer prvi spletni brskalnik, ki slik ni pokazal v ločenem oknu, temveč jih je znal prikazati v besedilu.

Mosaic je praded Internet Explorerja in Firefoxa.

Pogled v preteklost

Kako smo nekoč brskali po spletu, si lahko, ne da bi vam bilo treba nameščati katerega od muzejskih primerkov, ogledate na naslovu www.dejavu.org/emulator.htm, kjer boste našli spletne posnemovalnike sedmih spletnih brskalnikov.

Netscape Navigator

Andreessen je kmalu zapustil NCSA in skupaj z Jimom Clarkom in še nekaterimi drugimi programerji, ki so sodelovali pri razvoju Mosaica, aprila 1994 ustanovil Mosaic Communications Corporation. 13. oktobra tistega leta so že izdali spletni brskalnik Mosaic Netscape. Ker pri NCSA seveda niso bili preveč navdušeni, da so njihovi nekdanji programerji skupaj z znanjem za razvoj brskalnika vzeli še njegovo ime, so morali ime podjetja spremeniti v Netscape Communications Corporation, brskalnik pa v Netscape Navigator.

Navigator je bil še nekoliko boljši od Mosaica, med pomembnejšimi novostmi pa omenimo sprotno prikazovanje spletnih strani. Pri Mosaicu je bilo namreč treba počakati, da se v računalnik pretoči vsa spletna stran, šele nato jo je brskalnik prikazal, pri Navigatorju pa smo lahko že po nekaj prikazanih vrsticah ugotovili, da nas spletna stran ne zanima, in poiskali drugo. V časih, ko so modemi delovali še s hitrostjo 14.400 bitov na sekundo, je bila to seveda nadvse dobrodošla lastnost.

Netscapov Navigator je kmalu skoraj povsem izpodrinil Mosaic in zavladal spletu. Ali, bolje rečeno, zaradi Netscapa je splet zavladal svetu. Bil je program, zaradi katerega so ljudje kupovali računalnike in modeme ter se priključevali v internet. To se je, kljub temu da je večina uporabljala brezplačne preizkusne različice, še kako poznalo pri uspehu podjetja.

Netscape Communications Corporation je avgusta 1995 začel kotirati na ameriški borzi in hitro dosegel izjemen uspeh. Že prvi dan trgovanja je cena delnic z 28 poskočila na 75 dolarjev, nato pa je dolgo časa samo še rasla.

A veselica ni trajala prav dolgo, saj se je v igro vmešal Microsoft s svojim, prav tako na Mosaicu temelječem Internet Explorerju. Pri Netscapu so junija 1997 brskalnik Navigator uvrstili v obsežnejši paket Netscape Communicator (prva različica je bila 4.0, naslednik Navigatorja 3.0), v katerem je bil tudi program za e-pošto Messenger, odjemalec za novičarske skupine Collabra, urejevalnik HTML Composer in še marsikaj, a trenda ni bilo več mogoče obrniti.

Konec 1997 se je Netscape prvič znašel v resnejših finančnih težavah in januarja naslednje leto začel prvič resneje odpuščati zaposlene. Marca 1998 so v Netscapu večino brskalnika objavili kot prosti program (open source) v okviru projekta Mozilla in takrat se je začelo njegovo dvojno življenje.

Konec leta 1998 je AOL kupil družbo Netscape in nadaljeval razvoj Communicatorja, vse do avgusta 2002 in različice 4.8, a brez omembe vrednega uspeha in tržnega deleža. Novembra 2000 so izdali tudi temeljito prenovljeni brskalnik Netscape 6, narejen na podlagi Mozille 0.7, ki pa prav tako ni ponovil uspeha slavnih prednikov.

Leta 2002 so izdali Netscape 7, narejen na osnovi Mozille 1.0.1, naslednje leto pa so v AOLu dokončno ukinili Netscapov razvojni oddelek. A to ne pomeni, da so s tem ukinili tudi Netscape. Avgusta 2004 so izdali Netscape 7.2, narejena na osnovi Mozille 1.7.2.

Lani je brskalnik doživel še eno spremembo imena in namesto Netscape 8, kakor bi se lahko imenoval, so najnovejšo različico preimenovali v Netscape Browser 8. Za spremembo imena so se odločili predvsem zato, ker je od prejšnje zbirke programov ostal samo še brskalnik, drugih delov, na primer programa za e-pošto, pa ni več.

Najnovejši Netscape Browser je sicer narejen na osnovi Firefoxa oziroma njegovega prikazovalnega pogona Gecka, a ima vgrajen tudi Microsoftov prikazovalni pogon Trident in zna torej prikazovati spletne strani, ki so prilagojene enemu ali drugemu velikemu brskalniku. Za AOL ga razvijajo v kanadskem podjetju Mercurial Communications (www.mcomi.com), na voljo pa je, vsaj zaenkrat, samo različica za Okna.

Netscape je torej preživel do danes, a čeprav je čisto spodoben spletni brskalnik, velikim že nekaj časa ne meša več štren. Živi pravzaprav samo še po zaslugi slavnega imena in dejstva, da marsikateri ameriški uporabnik interneta sploh ne ve, da je poleg AOLa in njegovih programov ter storitev sploh še na voljo kaj drugega.

Netscapov Navigator je bil nekaj let najbolj priljubljen brskalnik. Na sliki različica 2.0.

Sto in en Netscape

Netscapov spletni brskalnik je imel od vsega začetka težave z imenom. Najprej so ga iz Mosaica preimenovali v Navigator, v različici 4 je postal Navigator samo del Communicatorja, kljub spremembam imena pa so mu uporabniki večino časa pravili kratko malo Netscape. V različici 6 in 7 (petico so preskočili) so ga zato tudi uradno imenovali samo Netscape, v osmi inkarnaciji pa je postal Netscape Browser. Uporabniki pa mu, kdo bi si mislil, še naprej pravijo kar Netscape.

Internet Explorer

Leta 1995 je med spletnimi brskalniki vladal Netscape, v Microsoftu pa so se šele prav sramežljivo pričeli spogledovati s spletom. Za začetek so od podjetja Spyglass kupili njihovo tržno različico NCSAjevega Mosaica in ga preimenovali v Internet Explorer. Podobno kakor nekaj let prej z Okni tudi z internetnim raziskovalcem sprva niso dosegli omembe vrednega uspeha. Tudi drugi različici še ni uspelo prevesiti jezička na tehtnici. Avgusta 1996 pa so v Microsoftu še enkrat dokazali, da gre v tretje rado.

Internet Explorer 3 je prinesel vrsto novosti. Bil je priložen prenovljeni različici Oken 95 in tesno povezan z drugimi njegovimi programi. Kot prvi večji spletni brskalnik je podpiral CSS (Cascading Style Sheets), programski jezik, s katerim določimo, kako bo prikazana vsebina spletne strani. Podpiral je tudi različne napredne večpredstavne zmožnosti, na primer ActiveX in javanske programe, prilagali pa so mu še program za e-pošto in novičarske skupine.

Za povrh so prav takrat v Netscapu malce zaspali na lovorikah in čedalje več uporabnikov se je začelo odločati za Microsoftov brskalnik. In to kljub temu da so se hitro pokazale njegove številne, zlasti varnostne pomanjkljivosti. Takrat so se oglasili tudi prvi očitki Microsoftu, da z vgrajenim brskalnikom onemogoča tekmece.

Četrta različica, izdali so jo septembra 1997 in nato prilagali Oknom 98, je bila še bolj povezana z operacijskim sistemom. Navadno okensko namizje je na primer spremenila v dejavno (Active Desktop), na katerem je bilo mogoče prikazovati podatke s spletnih strani. Internet Explorer je takrat že resno ogrozil Netscape in leta 1998 dosegel 40 % tržni delež.

Leta 2000, ko so Oknom Me prilagali različico 5.5, so dosegli že 80 % tržni delež in dokončno zmagali v "vojni brskalnikov".

Vrh priljubljenosti je Internet Explorer, takrat že njegova šesta različica, dosegel leta 2002, ko ga je za brskanje po spletu uporabljalo kar 96 % uporabnikov. In ko je že kazalo, da mu bo dokončno uspelo pomesti z vsemi tekmeci, se je njegov tržni delež začel, sicer počasi, a vztrajno manjšati, predvsem zaradi Mozillinega Firefoxa.

Prvi uspešni Internet Explorer je bil 3.0.

Tudi najnovejši Microsoftov Internet Explorer je narejen na Mosaicovih temeljih.

OmniWeb, Opera et al.

V drugi polovici prejšnjega desetletja sta se za prevlado borila Netscape in Internet Explorer, v njuni senci pa so živeli in iskali svoje tržne nišice še mnogi drugi. Eden od zgodnjih spletnih brskalnikov je bil na primer OmniWeb. Najprej so ga leta 1995 razvili za operacijski sistem NeXTSTEP, ki se je nato prek OPENSTEPa prelevil v Mac OS X in tako je tudi OmniWeb pristal v jabolčnih računalnikih. OmniWebov največji prispevek k razvoju brskalnikov je blokiranje dodatnih oken (pop-up blocking), saj je bil prvi, ki je bil kos nadležnim samodejno se odpirajočim oknom z reklamnimi sporočili, ki so nekaj časa grozila, da bodo povsem zadušila splet.

Zanimiv spletni brskalnik so razvili tudi na Norveškem. MultiTorg Opera, kakor se je sprva imenoval, je nastal že leta 1995, a so prvo javnosti dostopno različico, Opera 2.1, izdali šele naslednje leto, kot preizkusni program. Kmalu je zaslovel kot silno hiter in pomnilniško ter procesorsko varčen brskalnik. Leta 2000 so izdali različico 5, katere brezplačna izvedba je bila opremljena z oglasnimi sporočili. Vmes so poskušali še z nekaterimi drugimi oblikami trženja, lani pa so se z različico 8.5 odločili, da bo program povsem brezplačen in brez reklam, preživljajo pa se predvsem z izdelavo različic za prenosne telefone, igralnike in številne druge naprave.

Poznamo še številne druge brskalnike, na primer tiste za žepne računalnike in telefone, prilagojene prikazovanju spletnih strani na manjših zaslonih. A ker je tole prispevek o zgodovini spletnih brskalnikov in ne njihov popolni pregled, se bomo z njimi ukvarjali kdaj drugič.

Opera je eden zmogljivejših spletnih brskalnikov. Na sliki različica 6.0 iz leta 2001.

Združljivost s standardi

Za prikazovanje spletnih strani je zadolžen prikazovalni pogon brskalnika (pri Internet Explorerju mu na primer pravijo Trident, pri Firefoxu pa Gecko), vendar vsi svojega dela ne opravijo brezhibno. Pravzaprav to skoraj nikomur ne uspe, saj večini te ali one lastnosti spletne strani ne uspe prikazati natanko tako, kakor si je zamislil avtor in sprogramiral v jezikih HTML in CSS.

Pri združenju Web Standards Project so zato naredili preizkusno spletno stran Acid2, s katero preizkušajo vernost prikaza spletnih brskalnikov. Zaenkrat so samo štirje, ki opravijo preizkus. Safari in iCab sta brskalnika za Mac OS X, Konqueror deluje v Linuxu, od brskalnikov v Oknih pa Acid2 zaenkrat opravi le Opera 9. A brez strahu, napake drugih pri prikazovanju spletnih strani niso tako velike ali pomembne, da bi morali na vrat na nos menjati svoj priljubljeni brskalnik.

Mozilla in Firefox

Internet Explorer je v drugi polovici prejšnjega desetletja sicer povozil Netscape, a se ta v obliki Mozille in njegovih potomcev počasi pobira. Mozilla je od vsega začetka povezana z Netscapom. Na začetku razvoja njihovega prvega brskalnika, leta 1994, je bilo namreč njegovo delovno ime Mozilla. Ime naj bi bilo sestavljenka iz Mosaic in killer, torej ubijalec Mosaica, brskalnika, ki naj bi ga Netscapov Navigator izpodrinil. Ime tudi spominja na filmsko pošast Godzillo in njej podoben dinozaver je postal Netscapova maskota. Od leta 1998, ko so Netscapov brskalnik objavili kot prosti program, je Mozilla v nekaj izvedbah postala ime projekta, brskalnika in organizacije, ki skrbi za njegov razvoj.

Mozilla Organization (mozilla.org) je bila sprva del Netscapa, ko so ga leta 2003 pri AOLu dokončno ukinili, pa se je preoblikovala v Mozilla Foundation. Sklad Mozilla je lani ustanovil tudi podjetje Mozilla Corporation, ki se ukvarja s trženjem brskalnika Firefox in e-poštnega programa Thunderbird.

Prva različica prostega brskalnika Mozilla (oziroma zbirke programov, v katerem so bili poleg brskalnika tudi e-poštni in nekateri drugi sorodni programi) je nastala že leta 1998, a šele junija 2002 je postal program dovolj zrel, da si je po mnenju razvijalcev zaslužil oznako 1.0. Kakšne omembe vrednega uspeha pa kljub štiriletnemu razvoju ni doživel.

Že takrat je skupina programerjev, nezadovoljna s smerjo, v katero se je razvijala Mozilla, na njeni osnovi začela snovati alternativno različico brskalnika in septembra 2002 predstavila prvo poskusno različico brskalnika z delovnim imenom Phoenix. Naslednje leto so morali ime zaradi znanega izdelovalca BIOSov Phoenix Technologies, ki je tudi izdeloval spletni brskalnik - Phoenix FirstWare Connect - in ga vgrajeval kar v računalnikov BIOS, spremeniti. Najprej so se, da bi vsaj tematsko ostali pri feniksu, odločili za Firebird, a tudi z njim niso imeli sreče, saj se tako imenuje tudi prosti program za urejanje zbirk podatkov. Na koncu so brskalnik leta 2004 poimenovali Firefox in ognjerepec, kot bi morda lahko prevedli njegovo ime, je 10. novembra tistega leta, po številnih razvojnih izvedbah, končno izšel v prvi dokončni različici 1.0.

Firefox so razvili za različne operacijske sisteme in ga lahko uporabljamo na večini sodobnih računalnikov. V primerjavi z Internet Explorerjem ima vrsto prednosti, od preglednejšega uporabniškega vmesnika do večje varnosti, in že v prvem letu uradnega življenja je Firefox v svoje računalnike pretočilo več kakor 100 milijonov uporabnikov z vsega sveta. Tržni delež Microsoftovega internetnega raziskovalca se je začel po desetih letih prvič manjšati. Najbolj na Finskem, kjer ga dandanes uporablja samo še dobra polovica uporabnikov. Uspeh Firefoxa je drugod sicer nekoliko manjši; v Evropi naj bi ga na primer trenutno uporabljala približno petina uporabnikov, po svetu pa desetina, a pri Microsoftu se bodo morali pošteno potruditi, da njihovega brskalnika ne bo doletela Netscapova usoda. A to seveda že ni več zgodovina.

Takole je bil leta 2002 videti Phoenix 0.1, iz katerega se je rodil današnji Firefox.

Arhiv brskalnikov

V tem zgodovinskem pregledu smo omenili komaj dober ducat brskalnikov, a vseh je seveda veliko več. Kar desetkrat toliko jih na primer najdete v arhivu brskalnikov (browsers.evolt.org), kjer si lahko njihove brezplačne različice tudi pretočite v domači računalnik in preizkusite. Tu boste našli tudi vse "zgodovinske" primerke, tudi prvi Berners-Leejev WorldWideWeb - če imate seveda doma delujoč NeXT.