Odličen video, ki ni za vsakogar
Včasih se zdi, kot da so prave filmske in video kamere postale tako rekoč odveč. Morda jih še rabijo v svetu studijske tehnologije, pa za ustvarjanje hollywoodskih celovečercev ali prenose športnih dogodkov, za vse drugo pa je mogoče poskrbeti z drugimi napravami, kot so telefoni in pa seveda digitalni fotoaparati. Ali res?
Predvsem pri aparatih DSLR se je zasidralo že skorajda mitološko mišljenje, da so boljši od vseh klasičnih kamkorderjev in lahko te popolnoma nadomestijo, saj za bistveno manj denarja ustvarjajo rezultate, ki jih sicer dosegajo vrhunske kamere. A miti so miti vendarle zato, ker so pač le miti.
Nedvomno so po zmogljivosti snemanja videa današnje naprave DSLR prav osupljive. Pa ne le DSLR, tudi kompaktni fotoaparati in, ne nazadnje, mobilni telefoni in tablice pogosto ponujajo takšno kakovost snemanja, ki lahko rabi tudi za kaj resnejšega kot zgolj preprosto snemanje spominov za domačo rabo. Ne nazadnje pametne naprave v svoj arzenal vključujejo tudi resne medijske hiše, kot je na primer angleški BBC, da bi novinarji pač imeli kamero ob sebi ves čas in da bi lahko snemali tudi tedaj, ko to s »klasiko« sploh več ni mogoče. A še bolj kot v tem primeru se je v svetu profesionalnega videa razmahnila uporaba fotoaparatov DSLR. Predvsem seveda zaradi razmerja med ceno in kakovostjo slike – ta namreč v marsičem posega na področje filmske slike, ki je bila do nastanka naprav DSLR tako rekoč rezervirana za pregrešno drage profesionalne filmske kamere, katerih cena se šele začne pri nekaj deset tisočih evrih brez tudi nujnih dodatkov.
Tako niti ne čudi, da so tudi profesionalni producenti video in filmskih vsebin začeli uporabljati to tehnologijo v svojih produkcijah. Za številne vrste produkcije namreč raba naprav DSLR pomeni vizualni presežek za veliko manj denarja. Pa vendar je treba opozoriti na to, da so fotoaparati DSLR predvsem fotoaparati in da se v praksi ne izkažejo primerni za vse vrste rab. V resnici tudi za profesionalno rabo skrivajo za seboj vrsto omejitev in tudi dodatnih stroškov, ki se jih na začetku niti ne zavedamo. Zato velja poudarek, da DLSR ni nadomestilo za prave kamere, saj jih ni mogoče uporabljati v vseh vrstah produkcije. Opozorilo je nemara še posebej na mestu za povsem ljubiteljske snemalce, ki velikokrat mislijo, da je fotoaparat boljša naložba od kamere. Prav ti bodo namreč trčili ob še največjo oviro – snemanje z DSLRji je bistveno manj enostavno kot snemanje s pravimi kamerami.
Globinska ostrina, torej…
Glasniki snemanja z DSLR vedno omenjajo predvsem globinsko ostrino. Polje globinske ostrine, torej to, kaj je na sliki ostro, je namreč ob kombinaciji velikih tipal in velikih mer leč pri fotografskih objektivih veliko manjše, kot je to primer pri amaterskih in kompaktnih profesionalnih kamerah, ki imajo večinoma bistveno manjša tipala, objektivi z manjšimi lečami pa so večinoma zelo ostri in se jim polje globinske ostrine zmanjša šele ob rabi zelo velikih povečav. Globinska ostrina je namreč odvisna od goriščne razdalje (povečave) in zaslonke – čim večji sta, tem manjša je globinska ostrina. Ostro je torej le tisto, kar je v tem polju, vse, kar je spredaj, in vse, kar je zadaj, pa se zabriše.
Kaj je na sliki ostro in kaj ni, lahko seveda zelo pomaga pri določanju točke pozornosti, saj je v naravi človeka, da pogled usmerja proti izostrenim delom slike in ne proti zabrisanim. Tako lahko snemalec »ločuje« predmete od drugih in jih s tem poudari. Zato je globinska ostrina eno glavnih tako fotografskih kot tudi filmskih izraznih sredstev, saj omogoča vodenje gledalca po sliki oziroma posnetku, poleg tega pa tudi, da jemljemo poudarek elementom v ozadju, ki bi sicer kradli pozornost (denimo zaradi barve ali velikosti). A globinska ostrina ni nadomestek za druge elemente videa ali filma, pa četudi se sodeč po forumih zdi, da je po mnenju mnogih že to dovolj za dober izdelek.
Globinska ostrina je glavni adut DSLR
Poleg tega je z majhno globinsko ostrino nadvse težko delati, še posebej, če je res majhna. Dokler so subjekti, ki jih snemamo, na isti oddaljenosti, to ni tak problem (če smo le ostri), povsem drugačna pa je zgodba, ko se premikajo ali ko se premika kamera (oziroma DSLR). Samodejno ostrenje namreč na filmu in videu ni sprejemljivo, saj deluje nenaravno in pogosto »pumpa« sliko, kajti avtomatika mora ostrino najprej najti. Ves filmski videz namreč ni dovolj, če gledalec opazi delovanje kamere in njegove elektronike. To sicer ne velja le za ostrenje, temveč za tako rekoč vse parametre snemanja in tudi tu ločujemo zrno od plev – resno od amaterskega. Konec koncev je največ cenovno ugodnih objektivov povsem ročnih in že zato zahtevajo od snemalca, da je vešč ročnih spretnosti rabe.
Tako imajo velike in drage profesionalne kamere objektive z velikimi obroči za ostrenje, ki imajo velik obrat od minimalne razdalje ostrenja do ostrenja v neskončnost, kar omogoča natančno in predvsem mehko iskanje ostrine. Tako ni sunkovitih skokov pri ostrenju, temveč je to zvezno in deluje naravno (če je snemalec vešč ostrenja). Fotografski objektivi pa so povsem drugačne narave. Namenjeni so temu, da fotograf čim hitreje izostri subjekt, zato je prehod med obema skrajnima položajema kratek. Zato so zelo neprimerni za mehko ostrenje ob majhni globinski ostrini. Poleg tega imajo profesionalne kamere tudi pomožne funkcije, ki nam kažejo izostrene objekte na sliki ponavadi z barvnim ali svetlobnim sijem na robu. Ločljivost zaslonov LCD tudi pri teh kamerah namreč večinoma ne dosega ločljivosti snemanja (praviloma Full HD ali 1920 × 1080). Zato je pravzaprav v resnici nemogoče vedeti, ali je objekt na sliki zares oster. Aparati DSLR teh funkcij večinoma ne poznajo. Izjeme sicer so (npr. Pentax K-30 in Sonyjevi aparati NEX), a algoritmi niso tako dobri in natančni kakor tisti na namenskih kamerah. Namesto tega večina aparatov DSLR omogoča začasno povečanje slike na zaslonu. Če je kamera na stojalu, je to sicer sprejemljivo (čeprav je res čudno), ko pa ni (ko torej delamo z roke), pa je povsem neuporabno.
Boljša rešitev je sicer v rabi dodatnega monitorja večje ločljivosti, pri čemer so na voljo tudi modeli, ki ponujajo že omenjene algoritme za prikazovanje ostrih delov. Seveda pa ti monitorji niso poceni – nasprotno, prav dragi so (resni modeli se gibljejo okoli 1500 evrov) in jih je treba namestiti na samo napravo ter vse prej kot blagodejno vplivajo na velikost fotoaparata, pa še postavitev je takšna, da je delo z napravo bistveno težje.
Izgubljeni v dodatkih
Pa smo že pri dodatkih, ki tako ali drugače izboljšajo oziroma poenostavijo snemanje videa z digitalnimi DSLRji. Tega ni tako malo in v bistvu se je v vseh teh letih razvila prava industrija dodatkov, ki fotoaparat spremenijo v filmski kameri konkurenčno napravo. Žal ne le po funkcionalnosti, temveč na koncu tudi dvignejo ceno, da razlika sploh več ni tolikšna. Še posebej, ker so se tudi izdelovalci kamer odzvali na poplavo DSLR in ponudili cenejše filmske kamere, ki po funkcionalnosti konkurirajo fotoaparatom, a omogočajo še boljšo sliko in lažje delo.
Omenili smo že zunanji monitor, ki je vsaj za normalno terensko delo skoraj nujen dodatek. Že omenjeni hod obroča za ostrenje pa lahko popravimo z dodatnimi nastavki (obroči), ki omogočajo precej počasnejše, manj občutljivo in s tem mehkejše ostrenje oziroma preostrevanje subjektov. Pri teh dodatkih gre ponavadi za velike plastične obroče, ki jih namestimo na obroč za ostrenje, ta pa obrate prenaša na drug obroč, ki ga uporabljamo za ostrenje. Tudi to seveda spet pomeni, da za snemanje že tako nerodno ohišje še dodatno zapletemo in čas je, da vse skupaj nekam namontiramo.
Ravno zato, ker je fotografsko ohišje že v osnovi namenjeno povsem drugačnemu držanju kot kamera, ki jo ponavadi trdno držimo z eno roko in upravljamo z drugo, še najraje po jo imamo naslonjeno na ramo, je na trgu kopica dodatkov, ki ponujajo prav to. Cena ramenskih naslonjal je zelo različna in se giblje od nekaj deset pa do več kot tisoč evrov. S ceno se večinoma veča tudi uporabnost teh rešitev, saj je fotoaparate težko uravnotežiti, da lepo ležijo na ramenu. Poanta rame je prav mirnost držanja, ki pa ni mogoča brez uravnoteženosti. Večina teh dodatkov resda omogoča tudi dodajanje drugih dodatkov (monitorji, obroči za ostrenje, mikrofoni, snemalniki zvoka …). Res pa je, da ramenski dodatek fotoaparat naredi zelo velik. To povzroči, da izgubi prednost za manj opazno snemanje, ki je zelo priljubljen argument dokumentaristov. DSLR, nameščen na velikem naslonjalu in s po možnostjo še kakšnimi dodatki, je namreč veliko bolj opazen in moteč kot tudi največja »navadna« kamera in bo pritegoval pozornost tudi kamer bolj vajenih oči.
DSLR postane resna kamera šele z mnogo dodatne opreme.
Naslednji dodatek, ki mora biti na seznamu, je tako imenovani kompendiji, ki ščiti objektiv pred nenadziranimi vdori svetlobe s strani. Ta se izrazi kot manj kontrastna slika ali kot svetlobni siji (flare). Profesionalne kamere so že v osnovi opremljene z ustreznimi senčniki na objektivu, fotografski objektivi pa tega v osnovi ne predvidevajo. Ker pa imamo veliko objektivov, je seveda treba imeti čim bolj univerzalen kompendiji, primeren za vse objektive – to so tisti, ki jih sicer vidimo na filmskih kamerah in so sestavljeni iz štirih zaves, ki jih odpiramo ali zapiramo. Cena se spet giblje od nekaj deset pa do nekaj sto evrov, odvisno od kakovosti, izdelave in univerzalnosti. Tak dodatek že nujno zahteva tudi rabo ustreznega nosilca ali ramenskega naslonjala.
Med dodatke spada tudi senčnik za monitor LCD (pa naj bo vgrajen ali dodaten). Večina kamer DSLR namreč nima notranjega elektronskega iskala (kot vse kamere), ki bi nas ščitil pred vplivi zunanje (sončne) svetlobe (izjema so, denimo, modeli Panasonic GH). Zato je ob močni svetlobi brez tega dodatka tako rekoč nemogoče pravilno osvetljevati prizor, saj ga kratko malo ne vidimo pravilno. Pa tudi senčnik ne deluje pod vsemi koti.
Potem so tu nevtralni filtri. Dinamični razpon našega očesa je namreč ekstremen in nikakor ustrezen za omejeni razpon elektronskih tipal. Pri fotografiranju za osvetljevanje sicer kombiniramo tako zaslonko kot čas, pri videu pa je čas vedno enak, saj je število sličic na sekundo enako. Za optimalno gibanje je zato najbolje uporabiti točen čas osvetljevanja ene slike (1/25 pri 25p in 1/50 pri 50i), drugače je gibanje videti umetno. Torej nam za uravnavanje svetlobe ostaja le zaslonka, ki pa ima premajhen razpon za različno intenzivno osvetlitev prostora (denimo notranji prostor ali sončen dan). Profesionalne video kamere imajo zato že v ohišje vgrajene nevtralne filtre ali filtre ND (ponavadi dva zaporedna), ki jih zgolj »vklopimo« s stikalom. Gre za preproste filtre iz sivega stekla, ki zgolj zmanjšajo pritok svetlobe skozi objektiv, večinoma na 1/8. Za sončen dan bi praviloma potrebovali vsaj dva filtra, če bi želeli snemati z optimalno kakovostjo (to pomeni 1/64 svetlobe). Seveda pa jih je treba imeti s seboj, imeti je treba filtre za različne navoje objektivov, pa še namestiti jih je treba in odvzemati, ob kombinaciji s še kakšnim filtrom pa lahko hitro pridemo do tega, da filtri temnijo rob slike. Na voljo so tudi variabilni filtri ND, a so precej dražji (okoli 100 evrov, navadni pa okoli 10–20).
Objektivi
Objektivi kamer DSLR so nemara bolj »filmski«, a resnici na ljubo tudi bolj omejeni. Tudi poceni ljubiteljske kamere ponujajo optične povečave, ki so zelo velike. Panasonic, denimo, ponuja modele s kar 78-kratnim optičnimi zoomom po ceni, ki je primerljiva s ceno cenejših objektivov za aparate DSLR. Za ceno nekoliko boljšega objektiva za fotoaparate DSLR pa že dobimo video kamere z boljšo kakovostjo slike in še veliko optično povečavo. Le nekaj objektivov lahko preseže strošek nabave prave video kamere, ki sicer ne omogoča tako majhne globinske ostrine, a je v vsem drugem ponavadi boljša (kakovost, ostrina, barve, gibanje).
Dobri objektivi predstavljajo velik strošek.
Nasploh objektivi lahko predstavljajo velikanski strošek, razen seveda, če ne uporabljamo starejših (npr. tipa Canon FD ali Nikon F). Vendar so ti vsi popolnoma ročni, poleg tega pa večinoma tudi veliko mehkejši in še zdaleč ne omogočajo takšnega razpona gorišče razdalje, kot jih imajo namenske video kamere. Poleg tega velike mere tipala nujno prinesejo tudi velike mere objektivov. Omenjeni »78-kratnik« ima ekvivalent goriščne razdalje kar 2571 mm. Prevedeno bi to pomenilo, da bi moral imeti DSLR s polnim tipalom, torej po velikosti enak formatu klasične 35 mm fotografije, objektiv pa daljši od dveh metrov in pol! Pri čemer ga seveda seveda ne bi mogli »odzumirati« v 32,8 mm širokokotni objektiv. In če smo že pri širokokotnih objektivih – večina aparatov DSLR poveča povečavo objektiva. Format mikro 4/3, denimo, točno za faktor 2. 35 mm širokokotni objektiv bo tako postal teleobjektiv z goriščno razdaljo 70 mm. Izdelovalci sicer pogosto kar v paketu ponujajo razmeroma poceni objektive, ki ponudijo dokaj širok kot, a so to večinoma poceni plastične rešitve, ki ne ponujajo kakšnega vizualnega presežka, s katerim bi sploh upravičili rabo DSLR namesto kamer. Dobri širokokotni objektivi pa dosegajo cene samega ohišja aparata (ali več, če gre za poceni DSLR).
Tako spet velja ugotovitev, da lahko dobimo odlične rezultate tudi z razmeroma majhnim vložkom. Starejše vrste objektivov je namreč mogoče dobiti dokaj poceni, pa čeprav njihovo ceno v zadnjih letih resda zvišujejo prav aparati DSLR, ki se uporabljajo za snemanje videa. Še posebej kakovostni so tako imenovani fiksni objektivi – objektivi, ki imajo le eno goriščno razdaljo in z njimi torej ne moremo zumati. A ti objektivi zahtevajo veliko prilagajanja, predvsem pa mora biti snemalec vešč dela z njimi. To pomeni stalno menjavanje objektivov, težavno ostrenje in veliko občutljivost za tresljaje, kar jih naredi skoraj neuporabne za delo z roke. Razen če ne uporabljamo spet kakšnega dodatka, t. i.»steadycama«. Cene teh segajo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov.
Za svetle scene je priporočljiva uporaba nevtralnih filtrov.
DSLR sliši slabo
Še en vidik, na katerega pozabljamo pri hvaljenju fotoaparatov DSLR, je zvok. Prav zvok je namreč ozko grlo (ali bolj uho) prav vseh teh fotoaparatov. Tako mnogi od njih sploh ne predvidijo možnosti snemanja zvoka prek zunanjega mikrofona (ki je za resnejše uporabnike skoraj nuja), tisti pa, ki večinoma nimajo dobrega nadzora nad uravnavanjem ravni snemanja, pogosto tudi nimajo prikazovalnikov nivoja zvoka, tako da sploh ne vemo, ali se zvok ustrezno snema. To pa je ključnega pomena za dosego vsaj normalnih rezultatov. A četudi ima DSLR vse to, po kakovosti snemanja zvoka ne more doseči resnih kamer iz preprostega razloga. Kakovost priključkov in predvsem predojačevalcev je namreč preslaba, da bi zadovoljila potrebe za snemanje, denimo, filma ali dokumentarca. Resne kamere namreč uporabljajo kakovostne (in dokaj velike) predojačevalce ter balansirane vhode XLR, ki se sicer uporabljajo v profesionalnem svetu zvoka. Le takšna kombinacija omogoča kakovosten zvok brez nepotrebnega popačenja ali šuma, ob tem pa so vse nastavitve nivojev dosegljive na ohišju, tam so tudi nizkofrekvenčni filtri pa fantomsko napajanje za rabo kondenzatorskih mikrofonov.
Za snemanje zvoka rabimo vsaj zunanji mikrofon, še bolje pa je imeti tudi snemalnik.
Torej je tudi tu spet treba poseči po dodatkih, ki lahko nadomestijo to pomanjkljivost. To pomeni, da potrebujemo zunanji snemalnik zvoka. Nekaj sto evrov bo nadomestilo tudi to omejitev, seveda pa zapletlo rabo, saj je treba kar naenkrat upravljati še eno napravo in jo nekje tudi imeti, v montaži pa je treba ne nazadnje ta zvok naknadno dodajati oziroma sinhronizirati. Navadni smrtniki pa bodo raje uporabljali vgrajene mikrofone, a ti večinoma niso primerljivi niti z mikrofoni najcenejših video kamer.
Tipala
Pa se vrnimo k velikim tipalom DSLRjev. Omenili smo že, da prav ta omogočajo bolj filmski videz zaradi globinske ostrine, saj so ponavadi bistveno večja. Velikost tipal na resnejših klasičnih digitalnih video kamerah namreč sega od 1/3 palca do 2/3 palca. To pa pomeni, da je razmerje med velikostjo takšnih tipal 7,21 oziroma 3,93 glede na tipalo 35 mm formata, ki ga štejemo za klasičnega oziroma polne velikosti. Aparati DSLR imajo tipala, ki se začnejo pri velikosti 4/3 palca, kar je razmerje 2. Tipali APS-C in APS-H pa imata razmerje 1,62 in 1,26, glede na tipalo polne velikosti. To je seveda veliko več in zdi se, da vsi argumenti govorijo v prid velikim tipalom. Zdi se namreč, da velikost sama zagotavlja boljšo svetlobno občutljivost, manj šuma in posledično boljšo kakovost slike.
A zlodej se tudi tu skriva v podrobnostih. DSLR namreč uporabljajo tipala visoke ločljivosti, medtem ko se video kamere večinoma zadovoljijo s pravo ločljivostjo slike HD. Ta pa je zgolj 1920 × 1080, kar pomeni pičla 2 megapiksla. Ločljivost tipal DSLR se začne pri ločljivosti 12 megapikslov in sega do več kot 20 MP. To seveda pomeni, da se dokaj izgubi večja površina svetlobnih elementov, ki je nekakšen predpogoj za boljši dinamični obseg. Svetlobni elementi so ponavadi resda še vedno večji, a ne toliko, kot bi si mislili oziroma želeli. Drugačna je slika pri namenskih video kamerah z velikimi tipali CMOS. Ta tipala imajo namreč ločljivost le 2 MP (ali morda 2K ali 4K), zato sta svetlobna občutljivost in dinamični razpon bistveno večja kot pri aparatih DSLR.
Po drugi strani večina kamer, namenjenih za terenska snemanja (novinarstvo, dokumentaristika, šport), uporablja tri tipala namesto enega in zajemajo vsako osnovno barvno komponento (rdečo, zeleno in modro) ločeno. To pomeni, da ne izgubljamo barvnih informacij ali ostrine že na ravni tipala. Kamere z enim tipalom namesto tega uporabljajo barvno mrežo oziroma tako imenovani bayer filter. To pomeni, da se barvna slika že na ravni zajemanja na tipalu sestavlja »umetno« iz večjega števila med seboj sosednjih svetlobnih elementov. To pa že pomeni izpuščanje informacij in mehčanje. V estetskem smislu imajo ljudje sicer raje mehkejše slike, a v tehničnem smislu to nikakor ni prednost, temveč omejitev.
Najbolj znan negativni učinek tipal, ki jih uporabljajo kamere DSLR, pa je gotovo učinek »kotalečega se zaklepa« (rolling shutter), ki je posledica načina branja slike na ravni tipala. Slika se namreč s tipal CMOS bere od zgoraj navzdol, zato nastaja časovni zamik, ki se lahko pri vodoravnih premikih izrazi kot »zvijanje sveta«. Poznamo sicer hitrejša tipala CMOS, ki to dokaj odpravljajo, a DSLR teh tipal nekako razumljivo ne uporabljajo. Poleg tega so tipala bistveno večje ločljivosti od videa, zato se izpušča veliko število linij. To pa lahko povzroči nezaželene učinke moire in v resnici pomeni, da dejanska ločljivost (to je, kakšne podrobnosti kamera res zna zajemati) niti približno ni tolikšna, kot je ločljivost videa.
»Rolling shutter« učinek na sliki povzroči, da so stebri poševni, pa čeprav so v resnici povsem pokončni.
Kdaj sploh DSLR?
Dejstvo je, da je kakovost videa DSLR osupljiva in v marsičem omogoča filmski videz. Pa vendar se je treba vprašati, zakaj kamero sploh želimo imeti. Dejstvo je namreč tudi, da je prav vsaka video kamera enostavnejša za rabo in da je delo veliko bolj intuitivno. Sploh ljubiteljski uporabniki večinoma snemajo z roke in tu DSLRji že zaradi svoje fotografske oblike video kameram ne pridejo niti blizu, saj jih je zelo težko držati mirno. Poleg tega nimajo motoriziranih zoomov, nadzor nad cenejšimi (in bolj filmskimi) ročnimi objektivi pa je vse prej kot enostaven.
V dilemi med tem, kakšna kamera je zares ustrezna za delo, je morda še najboljša primerjava s svetom klasičnih kamer na film. Super 8 je bil, denimo, standard, ki je bil priljubljen za ljubiteljsko rabo. Raba je bila enostavna, kamere in filmi so bili dokaj poceni, kakovost pa je bila dovolj dobra za rabo doma. Tudi globinska ostrina je bila zelo velika – podobno torej kot pri cenejših kamerah z zelo majhnimi tipali, pa telefoni, tablicami … Super 16 mm kamere so prevladovale v svetu dokumentaristike, zbiranja novic in poceni filma. Kamere so bile obvladljive velikosti, strošek je bil sprejemljiv, kakovost zadovoljiva. 35 mm film pa je seveda kraljeval pri filmu, dragih dokumentarcih in drugi produkciji, kjer denar ni bil težava in je bilo dovolj osebja, da so lahko normalno delali z zahtevnimi kamerami.
Namesto Super 8 lahko danes uporabljamo že telefon, tablico ali, če želimo res udobno delati, kakšno video kamero cenejšega razreda. Kot nadomestek za Super 16 so primerne kompaktne profesionalne kamere s srednje velikimi tipali (okoli 1/2 palca), če je težišče na filmskem videzu in je enostavnost dela sekundarnega pomena, pa prav tu pridejo v poštev aparati DSLR, a vedno bolj tudi cenejše namenske kamere (Blackmagic, Red), ki ponujajo podobne vizualne lastnosti kot DSLR, le da je zasnova kamer narejena za snemanje videa, ne pa za fotografiranje. Za vrhunsko produkcijo pa se bo še nekaj časa posegalo po pravih filmskih kamerah, pa čeprav so izjeme. A to so izjeme in tudi avtorji teh izjem ne uporabljajo kamer DSLR vedno in pri vseh projektih. Vendarle pa imajo DSLR veliko zaslugo za to, da se je predvsem cenejša filmska produkcija močno izboljšala in da je produkcije veliko več. Obenem pa tudi ne velja pozabiti, da DSLR ni le video kamera. Malo zlobno bi lahko dejali, da je lahko tudi presneto dober fotoaparat. Imeti vse to v eni napravi pa tudi ni mačji kašelj in zna biti še kako uporabno.