Odličen začetek, slab konec
Pred malce več kot trideset leti se je v računalniški industriji bil velik boj za najboljši domači računalnik. V njem je premočno zmagal Commodore s svojim modelom C64, a to ni zadostovalo, da bi podjetje z milijardo dolarjev prihodkov doživelo prelom stoletja. Zaradi slabih poslovnih praks in neposrečenih odločitev se je sesulo že veliko prej.
Pod strojno zasnovo Commodorjevih računalnikov PET je največkrat podpisan Chuck Peddle.
Podjetje Commodore Business Machines je že leta 1954 v Kanadi ustanovil Jack Tramiel, poljski emigrant in eden tistih, ki so preživeli grozote nacističnega koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Tramiel je že v svojih zgodnjih začetkih poskrbel za veliko futurističnih in legendarnih izjav, saj mu literatura med drugim pripisuje tudi izjave, kot so »živeti v prihodnosti«, »računalniki za množice« in »posel je vojna«.
Podjetje je imelo posrečen poslovni model, saj je izdelovalo računala oziroma mehanske kalkulatorje, bilo je celo tako uspešno, da je leta 1962 vstopilo na newyorško borzo in se preimenovalo v Commodore International Limited. Glavni mecen podjetja, Irving Gould, je Tramielu predlagal obisk Japonske, ki je postajala vedno večja tehnološka velesila in je resno konkurirala zahodu. In Tramiel se je z Japonske vrnil z zamislijo o proizvodnji elektronskih kalkulatorjev, ki so se komajda začeli pojavljati na trgu. Commodore je hitro pripravil ustrezno družino kalkulatorjev in v hipu postal ena najbolj priljubljenih blagovnih znamk v 70. letih prejšnjega stoletja, njegovi znanstveni in programabilni kalkulatorji so prinašali lepe dobičke. A le do leta 1975, ko se je glavni dobavitelj delov za Commodorjeve kalkulatorje, Texas Instruments, odločil vstopiti neposredno na trg in začel prodajati kalkulatorje, katerih cena je bila nižja od vsote, ki jo je za komponente plačeval Commodore. Podjetje se je odzvalo z nakupom več drugih izdelovalcev čipov, med drugim tudi podjetja MOS Technology, Inc. Z nakupi je Commodore dobil tudi več odličnih kadrov – Chuck Peddle iz podjetja MOS je takoj postal vodja razvoja.
K sreči je imel Commodore v ognju več želez, predvsem naprav in dodatkov s področja potrošniške elektronike. Eden bolj zanimivih in tržno uspešnih je bil namenski šahovski računalnik Chessmate, ki ga je podjetje predstavilo leta 1978.
Commodore je svoje prve uspehe žel s kalkulatorji. Na sliki je eden zadnjih modelov, programabilni PR100.
Naložbe v lastne proizvodne zmogljivosti za izdelavo čipov in tiskovin so imele več blagodejnih učinkov. Poleg očitnega nadzora nad stroški in samim izdelkom prilagojenih gradnikov je lastna proizvodnja prinesla tudi možnost vgradnje manjšega števila komponent. Ena izmed tovarn je bila praktično »čez cesto«, zato je razvojni oddelek imel precej boljši stik s proizvodnjo. Commodore je tako hitreje in lažje preizkušal in spreminjal izdelke ter potreboval manj časa za zagon in prilagoditev proizvodnje. Prototipiranje je bilo bistveno hitrejše kot pri konkurenčnih podjetjih, prav tako odpravljanje morebitnih napak.
V 70. letih je Commodore poskrbel tudi za temeljito prestrukturiranje, a je šlo v nasprotju z večino konkurentov v tem primeru za kompleksno shemo mednarodnih podjetij in podružnic. Finančni del poslovanja je, denimo, preselil na Bahame, v nekaj letih pa je ustvaril več kot 30 različnih družb Commodore. Ime Commodore Business Machines je pripadlo sedežu družbe v mestu West Chester v Pensilvaniji (v neposredni bližini proizvodnega obrata).
Računalniki in igričarski stroji za množice
Chuck Peddle ima bržkone največ zaslug, da si je večina ljudi Commodore zapomnila po računalnikih. Kmalu po prevzemu funkcije glavnega razvojnika je namreč Tramiela prepričal, da so kalkulatorji na koncu svoje poti in da je prihodnost v domačih računalnikih. Leta 1977 se je tako rodil Commodore PET (Personal Electronic Transactor) in podjetje postavil na seznam izdelovalcev računalnikov. PET je bil sestavljen iz osnovne plošče, vgrajene v kovinsko ohišje, njegova tipkovnica pa je še vedno uporabljala tipke kalkulatorjev (naslednje različice so bile na voljo tudi s polno tipkovnico QWERTY). V ohišje sta bila vgrajena tudi monokromatski monitor in kasetar, ki je omogočal nalaganje in snemanje podatkov.
Commodore PET je doživel nesluten uspeh, zaradi nadvse trpežne konstrukcije so ga takoj posvojile številne šole (veliko je pomagala tudi akcija »kupi dva, tretji bo zastonj«) in do leta 1980 je podjetje že sodilo med tri največje izdelovalce mikroračunalnikov na svetu. Domače računalništvo je doživljalo pravi razcvet, a računalniki PET se niso uveljavljali v gospodinjstvih, za kaj takega so bili prešibki tako po grafični kot po zvočni plati. Commodore se je odločil stvari postaviti na svoje mesto in že leta 1981 je ugledal luč sveta računalnik VIC-20, podprt z agresivno oglaševalsko kampanjo. Uspeh ni izostal, VIC-20 je bil prvi računalnik, ki je presegel mejnik milijon prodanih primerkov, med svojo življenjsko dobo pa je prepričal kar 2,5 milijona kupcev.
Commodore 64 velja za najbolje prodajani računalnik prejšnjega stoletja. Prepričal je okoli 22 milijonov uporabnikov, ki so na njem programirali ali pa se igrali.
Izjemni uspehi so rojevali nove uspešnice. Leta 1982 je podjetje predstavilo svoj najslavnejši model, Commodore 64. Zahvaljujoč odlični zasnovi je imel C64, kot so ga ljubkovalno imenovali številni uporabniki, med drugim tudi pisec teh vrstic, za tiste čase izjemne grafične in zvočne zmogljivosti. Čeprav je bil še enkrat dražji od predhodnika (stal je 595 ameriških dolarjev), je bil še vedno precej cenejši od drugih računalnikov s 64 KB pomnilnika na trgu. Prve reklamne kampanje je celo spremljal slogan, ki je sporočal: »Niti za dvakratno ceno ne morete kupiti boljšega računalnika.«.
A konkurence ni manjkalo in Tramiel je že naslednje leto posegel po drastičnih prijemih. Oba računalnika, VIC-20 in C64, je zelo pocenil in tako skoraj samostojno začel obdobje, ki ga računalniška zgodovina ohranja v spominu kot vojno domačih računalnikov. Texas Instruments, Atari in praktično vsi drugi izdelovalci računalnikov, razen Appla, so se skorajda stepli za kupce. Commodore je imel še dodatno prednost – svoje računalnike je na ameriških tleh prodajal tudi v veleblagovnicah K-Mart in ne le v računalniških trgovinah. Ob koncu cenovne vojne je bil C64 absolutni zmagovalec – prepričal je okoli 22 milijonov uporabnikov in postal najbolje prodajani računalnik vseh časov. Na trenutke je Commodore prodal prav toliko računalnikov kot vsi konkurentje skupaj, najnižja cena za C64 pa je dosegla 199 ameriških dolarjev. Leto 1983 so v Commodorju sklenili z več kot milijardo dolarjev prihodkov, prodali pa so skoraj trikrat več računalnikov kot glavni konkurent, Atari.
Ko je dobiček podjetja Commodore začel upadati, so se nad podjetje zgrnili črni oblaki. »Igre« je bilo nepreklicno konec.
Brez pravih odgovorov na nagli zasuk industrije
Čeprav se je podjetje zvečine osredotočalo na nižje tržne segmente, je s svojimi rešitvami pritegnilo tudi podjetja in druge pomembne stranke. Leta 1984 je kot prvi izdelovalec računalnikov prejelo celo naročilo angleške vlade za izdelavo poslovnega računalniškega sistema.
Izjemni prodajni uspehi so začuda uspavali in razrahljali vodstvo podjetja. Že januarja 1984 je Tramiel odstopil zaradi nestrinjanja z upravo, Gould pa ga je nadomestil z Marshallom Smithom, ki ni imel nobenih izkušenj na področju računalništva, je pa podjetje vodil z železno roko. Tramiel je ustanovil novo podjetje, Tramel Technology, in vanj prinovačil vrsto Commodorjevih inženirjev ter začel delati računalnik nove generacije. Commodorjevo vodstvo pa se je ukvarjalo predvsem s tem, kako oplemenititi zaslužke podjetja in načrtovati prihodnje poslovanje. Avgusta 1985 je Commodore za 25 milijonov dolarjev kupil zagonsko podjetje Amiga in na trg splavil 32-bitni računalnik Amiga 1000. A malce prepozno, saj je Tramiel vmes že kupil potrošniški del podjetja Atari Inc. in še pred Commodorjem predstavil cenejši, a podobno zmogljiv računalnik Atari ST. Vse več kadrov je začelo zapuščati Commodore, pridružili so se Tramielovemu Atari Corp., spremljale so jih konkurenčne tožbe matičnega podjetja. A Tramiel nekdanjemu podjetju ni ostal dolžan, vložil je protitožbe na račun Amige in se leta 1987 tudi zunajsodno poravnal. Njegova taktika »posel je vojna« je znova obrodila sadove.
A bitka za prevlado med Amigami in Atariji je bila jalova. Nobeni platformi ni več uspelo prepričati večjega števila uporabnikov, ti so se čedalje bolj navduševali nad osebnimi računalniki s sistemom Microsoft Windows.
Niti Commodore 128 niti drugi računalniki iz družine Amiga niso mogli zajeziti upada prodaje in ugleda podjetja. Osebnim računalnikom PC pač niso bili dorasli.
Skupaj z začasnim zatonom igričarske industrije se je Commodorju začel sesuvati svet pod nogami. Odtok ključnih kadrov je pomenil, da je podjetje ostalo brez prave kulture inovacij in ustvarjalnosti, prodajne številke so upadale tako na potrošniškem kot poslovnem segmentu. Kombinacija neugodnih razmer (številni trgovci z računalniki so imeli s podjetjem zelo slab poslovni odnos, saj so poslovno prakso Commodorja primerjali z vojaško taktiko hunskega poveljnika Atile, močno je oslabela tudi podpora razvijalcev programske opreme) in številne neprodane zaloge računalnikov in igralnih konzol je Commodore pahnila v prostovoljni bankrot – družba ga je razglasila leta 1994.
K sreči ljubitelji računalništva v stvaritvah, kot sta C64 in številni računalniki Amiga, lahko uživamo še danes. Podjetje Cloanto, eden najbolj zvestih razvijalcev programske opreme za te platforme, namreč že od leta 1997 pripravlja ustrezne posnemovalnike zanje. Samo po spletu moramo pobrskati za programskima paketoma C64 Forever in Amiga Forever.