Odškodninska tožba T-2 - kaplja čez rob?

Telekomunikacijski operater T-2 se v svoji odškodninski tožbi proti Telekomu Slovenije v višini skoraj 130 milijonov evrov, ki jo je vložil januarja, pritožuje iz podobnih razlogov, kot se je SIOLova konkurenca pritoževala zadnjih deset let: da Telekom z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 in z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzroča, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer - preprosto bi lahko rekli, da Telekom "pospešuje" prodajo SIOLovih storitev.

Glede na sodno prakso v Evropi gre za klasično obliko tako imenovanega vzvodnega delovanja ("leveraging"), ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu. V praksi srečujemo različne oblike vzvodnega delovanja na podlagi diskriminacije: cenovna, storitvena in informacijska diskriminacija, diskriminacija pri vezani prodaji in podobno. Takšno ravnanje je prepovedano, tako po točki "c" 82. člena Pogodbe evropskih skupnosti kot tudi po 4. alineji 5. odstavka 10. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Še posebej velike posledice lahko ima diskriminacija na hitro rastočih trgih komunikacijskih in informacijskih storitev. Za nadzor omejevanja konkurence je v splošnem zadolžen Urad za varstvo konkurence (UVK), dodatno pa je trg elektronskih komunikacij reguliran z Zakonom o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki Agencijo za pošto in elektronske komunikacije (APEK) pooblašča, da skrbi za nediskriminatorno obravnavo vseh podjetij s strani operaterja s pomembno tržno močjo (to je podjetja s prevladujočim položajem na telekomunikacijskih trgih).

T-2 se je zaradi diskriminatorne obravnave Telekoma pritoževal samo na APEK, medtem ko z UVK po besedah direktorja "ni izgubljal časa", za vsak primer pa se je obrnil tudi na evropske institucije. APEK je 17. avgusta lani izdal odločbo o Telekomovi diskriminaciji T-2 v korist SIOLa v treh konkretnih primerih in za vsakega kaznoval Telekom Slovenije s kaznijo 5 milijonov tolarjev (20.864 evrov) in njegovega direktorja Bojana Dremlja s kaznijo 250 tisoč tolarjev (1043 evrov). T-2 sicer pričakuje, da bo APEK izdal odločbe tudi v drugih dokazanih primerih, ki naj bi jih bilo vsaj deset tisoč, in Telekom kaznoval z vsaj 50 milijardami tolarjev (in direktorja Telekoma z vsaj 2,5 milijarde tolarjev), vendar se to verjetno ne bo zgodilo, saj je Tomaž Simonič, direktor APEKa, v nedavnem intervjuju za Delo dejal: "V zadnjem času opažam, da operaterji vidijo vlogo APEKa precej kot vlogo policaja na trgu elektronskih komunikacij, ki bo v glavnem reševal pritožbene zahtevke, medoperaterske spore. To je ena od pristojnosti regulatorja, a jo sam vidim kot skrajni ukrep. Naša glavna naloga je ustvarjanje okolja, ki daje možnosti za razvoj konkurence." Direktor APEKa torej meni, da naj bi v primeru T-2 eksemplarično kaznovanje Telekoma za tri prekrške doseglo svoj namen.

"Ponavlja se stara zgodba, ko Telekom svoji hčerinski družbi omogoča, da se trdno usidra na nekem področju, šele potem pa "po kapljicah" daje enake storitve njenim tekmecem." (dr. Tomaž Kalin, nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za informacijsko družbo, Finance, 17. 2. 2004)

Telekom je na tožbo moral podati odgovor do 24. marca in zdaj je na potezi spet T-2. Pričakujemo lahko dolgoletni zagrizen boj pravnikov in izvedencev, na strani T-2 odvetniška pisarna Miro Senica in izvedenci Deloitte, na strani Telekoma odvetniška pisarna Stojan Zdolšek. Izida seveda ni mogoče napovedati; lahko da bo hitro prišlo do zunajsodne poravnave (kot se je že zgodilo v vsaj dveh primerih odškodninskih zahtevkov proti Telekomu) ali pa se bo spor končal čez deset ali več let na evropskih sodiščih. Čeprav v Sloveniji še ni sodne prakse na področju varstva konkurence, pa naj bi sodba ne bila v nasprotju s sodno prakso v Evropi.

V nadaljevanju smo zbrali usode dosedanjih pritožb SIOLove konkurence in postopkov na UVK zaradi domnevno protizakonitega Telekomovega pospeševanja prodaje SIOLovih storitev. Evropske inšpekcije so pred vstopom Slovenije večkrat ugotavljale, da ni prave politične volje za zaščito konkurence na telekomunikacijskem trgu, in če bi odgovorne institucije v Sloveniji ta opozorila bolj resno jemala, do tožbe T-2 morda sploh ne bi prišlo.

"Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!" (Miran Kramberger, nekdanji direktor SIOLa, Finance, 23. 11. 2004)

Posebne telefonske številke 97xx (1996-1998)

Ob ustanovitvi poslovne enote Slovenija On-Line leta 1996 je Telekom samo njej omogočil posebne, cenejše številke za ponujanje klicnega dostopa do interneta. Pričakovan je bil odziv uporabnikov interneta, da se bodo več odločali za tistega ponudnika, pri katerem je bila cena telefonskega impulza bistveno nižja. To se je tudi pokazalo v tržnih deležih komercialnih ponudnikov, kjer se je delež SIOLa v treh letih povečal z nič na več kot 75 odstotkov. Na pritožbo podjetij Quantum in K2.net je UVK leta 1997 sicer izdal odločbo o zlorabi, a je šele lani postala pravnomočna, tako da sta prizadeti podjetji zamudili rok za vložitev odškodninske tožbe.

Koncentracija na trgu (1997-1998)

Sredi leta 1997 je Telekom odkupil internetne uporabnike podjetja NIL, pozneje pa še uporabnike večine podjetij, ki so z NILom sodelovala v omrežju EUNET. Delež uporabnikov Telekomove poslovne enote Slovenija On-Line na trgu komercialnega interneta se je naenkrat povečal na več kot 50 odstotkov. To bi lahko pomenilo prepovedano koncentracijo. Vendar Telekom koncentracije ni prijavil UVK, pa tudi urad ni sprožil postopka po uradni dolžnosti, s katerim bi ugotovil, ali so bili Telekomovi nakupi morebiti v nasprotju s takratnim zakonom o varstvu konkurence.

"Dejstvo je, da sta v letih od 1997 do 1999, pa tudi še do leta 2001, Telekom in Siol zlorabljala svoj položaj in si zagotovila nelegitimne tržne prednosti." (Pavel Gantar, nekdanji minister za informacijsko družbo, Delo, 21. 12. 2005).

Posebne številke za dostop (1998-1999)

SIOLova konkurenca se je pritoževala, da je Telekom iz različnih razlogov zavlačeval vključitev posebnih številk 0880/0889. V primeru podjetja ABM je Telekom trdil, da ABM ni plačeval Telekomovih storitev. Miran Kramberger, podpredsednik uprave, je oktobra 1999 za Dnevnik izjavil "... da nam je ABM še vedno toliko dolžan, da drugih novih storitev pred poplačilom dolga pač ne more pričakovati.", vendar pa so sodišča ugotovila, da ABM ni bil Telekomov dolžnik. UVK je leta 1999 uvedel postopek proti Telekomu, vendar postopka, s katerim bi ugotovil, ali monopolno podjetje lahko pogojuje zagotavljanje enih storitev s poprejšnjim plačilom drugih, še ni dokončal.

"ISDN paketi" (1999-2001)

V začetku leta 1999 je Telekom začel prodajati priključke ISDN skupaj s SIOLovim CD-ROMom za priklop v internet. Kot so nam zaupali zaposleni v Telekomu, se je takoj po uvedbi paketov ISDN večkratno povečal priliv novih naročnikov SIOLa. Direktor UVK, Andrej Plahutnik, je ob izdaji odločbe o Telekomovi zlorabi dne 27. 7. 2000 za Dnevnik izjavil: "V primeru paketa ISDN 3000 s Siolovim CD-ROMom pa je bilo z vidika urada ključno dejstvo, da uporabnikom ni bila dana možnost izbire. To odločitev je po analogiji mogoče primerjati s svetovno znanim sporom med Microsoftom in Netscapeom.". Podjetje ABM je leta 2002 vložilo odškodninsko tožbo v višini 4 milijone evrov.

"V preteklosti je bilo ravnanje Telekoma Slovenije nekorektno do konkurentov, dejansko je šlo za zlorabe prevladujočega položaja." (Matjaž Janša, v.d. direktorja direktorata za elektronske komunikacije, Delo, 21. 12. 2005)

Oviranje vstopa na trg ADSL (2001-2005)

Telekom je ob uvedbi tehnologije ADSL leta 2001 ponudil za ponudnike cenovno zelo neugoden model zakupa infrastrukture, tako da se SIOLova konkurenca ni odločala za vstop na trg ADSL. Še junija 2005 je APEK "pozival Telekom Slovenije, da v najkrajšem možnem času pripravi novo ponudbo, ki bo omogočila lažji vstop novim operaterjem na trg". Vendar pa se noben operater zaradi tega ni pritožil UVK, pa tudi UVK ni sprožil postopka po uradni dolžnosti. Za podobno oviranje konkurence pri vstopu na trg ADSL na nerazvezani zanki sta bila kaznovana leta 2001 Telecom Italia s 60 milijoni evrov in leta 2005 France Telecom z 80 milijoni evrov, prizadeti operaterji pa tožijo France Telecom za odškodnino 492 milijonov evrov.

Predatorske cene SIOLa (2001-2005)

Takoj ob začetku SIOLovega ponujanja ADSL v Sloveniji so se oglasili očitki SIOLove konkurence, da SIOLove cene dostopa ADSL do interneta niso ekonomsko naravnane. Še junija leta 2005 je APEK "preučil ponudbo Telekoma Slovenije tudi s cenovnega vidika in jo primerjal z maloprodajnimi cenami ADSL storitev, ki jih svojim uporabnikom ponuja Siol. Agencija je ugotovila, da so Telekomove operaterske cene neprimerne za oblikovanje učinkovitega poslovnega modela." Kljub tem ugotovitvam se noben od operaterjev ni pritožil na UVK, pa tudi UVK ni ukrepal po uradni dolžnosti. Evropska komisija je zaradi predatorskih cen na trgu ADSL storitev ponudnika Wanadoo, ki je v lasti francoskega Telekoma, kaznovala s kaznijo 10,35 milijona evrov.

"Telekom se je v svoji zgodovini zagotovo kdaj obnašal kot monopolist in je morda neprimerno izkoristil svojo velikost." (dr. Žiga Turk, predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, Delo, 23. 11. 2006)

Neenaki pogoji na ATM (2001-2005)

Medinet, ki se je kljub neugodnim pogojem zakupa Telekomove infrastrukture ATM za ponujanje dostopa do interneta prek priključkov ADSL leta 2002 odločil za to ponudbo, je leta 2003 sprožil postopek na UVK zaradi cenovne diskriminacije pri zakupu infrastrukture, saj naj bi SIOL imel drugačne, ugodnejše cene in drugačne tehnične možnosti kot konkurenca in s tem konkurenčno prednost za nastop na trgu. UVK je leta 2004 res ugotovil, da je šlo za zlorabo na podlagi diskriminacije. Medinet je zagrozil z odškodninsko tožbo v višini 8 milijonov evrov, vendar sta se Medinet in Telekom še pred vložitvijo tožbe leta 2005 poravnala za odškodnino 1,4 milijona evrov.

"Paketi ADSL" (2001-2005)

Telekom je ob prodaji priključkov ADSL kupcem "priporočal" izključno SIOLov dostop ADSL do interneta. UVK je oktobra 2004 uvedel postopek po uradni dolžnosti zaradi domnevne zlorabe in ta še do danes ni končan, vendar pa je že septembra 2005 Telekom opustil tako prakso in začel enakopravno navajati tudi druge ponudnike ADSL dostopa do interneta. Uporabniki so se pretežno odločali za tistega ponudnika, ki jim ga je Telekom ponudil ob nakupu priključka ADSL. To se je tudi pokazalo v takojšnji spremembi tržnih deležev, ko je Telekom opustil takšno prakso - po podatkih APEKa se je v manj kot pol leta za štirikrat povečal tržni delež SIOLove konkurence.

"Organizacijska miselnost in kultura v podjetju sta logično naravnani k temu, da ščitita dani monopol. To je treba vedeti." (Matjaž Simonič, direktor APEKa, Delo, 19. 2. 2007).

Vezava ISDN & ADSL (2001-2005)

Telekomovo vztrajanje pri vezani prodaji priključkov ADSL in ISDN je povzročalo škodo predvsem uporabnikom širokopasovnega dostopa do interneta. Na eni strani je Telekom tako res prodal več priključkov ISDN, na drugi strani pa je prodal bistveno manj priključkov ADSL in zaviral razvoj širokopasovnega dostopa. Da je bil to "strel v lastno nogo", priznavajo celo nekateri v Telekomu, a za takšno poslovno odločitev krivijo prejšnjo upravo. Iz podatkov Telekoma v letnem poročilu za leto 2005 je razvidna skokovita rast prodaje priključkov ADSL takoj po prenehanju vezane prodaje priključkov. UVK je jeseni 2004 uvedel postopek po uradni dolžnosti, vendar ga še ni dokončal.