Oglaševanje

Ena izmed mojih službenih dolžnosti je tudi nalaganje oglasov na našo spletno stran. Vem, vem, nihče ne mara oglasov, sploh spletnih ne. Tudi sam jih ne, a se, delno tudi zaradi dela pri Monitorju, zavedam njihovega pomena za medije in podjetja, ki oglašujejo.

Iskreno povedano so oglasi, ki jih srečujem na spletu, zame med najmanj nadležnimi, manj me zmotijo kot oglasi, ki jih vidim na obcestnih panojih, recimo. Ko gledam spletno stran, mi oglasi pač ne zakrijejo pogleda na naravo, gozdove, reke, gore ... Pa tudi ne prekrijejo arhitekturnih zanimivosti, ki se po naših krajih včasih kar izgubijo v poplavi plakatov.

Sem tudi eden redkih uporabnikov (vsaj v mojih krogih), ki mu je dejansko všeč sledenje uporabniku na spletu za potrebe oglaševanja. Raje vidim oglase za orodje, kolesarsko opremo in računalništvo kot pa neke naključne oglase za bio-eko jogurte, ki me pač ne zanimajo. Povsem razumem pomisleke in se z njimi pogosto strinjam, a takrat, ko pač nočem vsemu svetu nečesa sporočiti, enostavno brskam v Inkognito načinu. Da, vem, tudi tega znajo oglaševalci do neke mere zaobiti, a se mi vseeno zdi koristno Youtubu onemogočiti, da bi mi na veke vekov prikazoval recepte za indijski kari.

Telefon me je v nekem trenutku povprašal po dovoljenju za serviranje oglasnih sporočil, tudi v obliki SMS/MMS. In to ne samo oni, temveč bi to omogočili tudi svojim »partnerjem«.

Izredno zanimivo je bilo spremljati odzive na Applovo določitev, da ustavijo sledenje uporabnikom med aplikacijami. Že nekaj časa nas namreč morajo aplikacije na iOS vprašati, ali jim dovolimo podatke o našem početju posredovati naprej. In, jasno, velika večina uporabnikov se s tem ne strinja. Veliki spletni oglaševalci, denimo Facebook, ob tem jokajo, koliko milijard dolarjev bodo zaradi tega izgubili.

Na Googlovem sistemu Android najbrž še nekaj časa ne bomo dočakali česa takega. Google pač živi od oglaševanja – 80 odstotkov njihovih prihodkov pride s tega naslova. Bolj pa me je šokiralo, in pravzaprav tudi dalo povod za ta članek, oglaševanje, ki sem ga opazil na Huaweijevem novem telefonu najvišjega razreda – modelu P50 Pro.

Telefon me je v nekem trenutku namreč povprašal po dovoljenju za serviranje oglasnih sporočil, tudi v obliki SMS/MMS. In to ne samo oni, temveč bi to omogočili tudi svojim »partnerjem«. Torej bi mojo pozornost pač prodali naprej. In to na telefonu, ki stane približno toliko kot moj domači namizni računalnik.

Huawei po eni strani razumem – prihodki jim pospešeno upadajo in ustvariti morajo čim več »denarnih tokov«. Oglaševanje je lahko tak lep vir, saj se lahko potegne čez tistih nekaj let, kolikor pač uporabljamo posamezni telefon. A kot uporabniku se mi tako oglaševanje ne zdi primerno, saj merijo predvsem na manj veščega ali pozornega uporabnika, ki enostavno poklika »da«, da se znebi pogovornega okna.

Kasneje se bo tak uporabnik spraševal, zakaj se na njegovem telefonu pojavljajo neki čudni oglasi, zakaj dobiva nenaročene SMS. In bo po možnosti klical mene, češ, daj poglej, telefon se nekam čudno obnaša. Tu bi lahko pripomnili, da podobno počnejo bolj ali manj vsi, ali pa, da bo tega vse več in so pri Huaweiju pač prvi. A od podjetja, ki se mora vse bolj boriti za svoje uporabnike, bi pričakoval vse kaj drugega.