Omrežje brez žic

Z razmahom brezžičnih omrežij postajajo brezžični omrežni vmesniki vse bolj navadna oprema. Dostopne točke in omrežne kartice so na voljo po dokaj ugodni ceni, na trgu pa je čedalje več izdelovalcev te opreme. Iz poslovnih okolij so se ta omrežja preselila tudi na domove uporabnikov in v navezi s prenosnimi računalniki ponujajo udobno alternativo napeljevanju žic med računalniki na domu.

Dostop do omrežja je danes pri delu, pa tudi zabavi z računalnikom skoraj nuja. Čedalje več podatkov, tako doma kot v službi, je shranjenih v strežnikih v krajevnem omrežju, uporabniki tega omrežja pa si poleg datotek delijo tudi tiskalnike, dostop do spleta in podobno. S tem predvsem v poslovnih okoljih precej prihranimo, določena opravila pa šele s krajevnim omrežjem sploh omogočimo. Tudi doma je že dolgo več računalnikov nekaj povsem vsakdanjega, vse skupaj pa je dokaj lahko in poceni povezati v omrežje, tako da imamo z vseh naprav npr. dostop do širokopasovnega priključka v splet. Vendar pa večina omrežij ni bila načrtovana ob gradnji stavbe. Zato moramo naknadno napeljevati omrežne kable med vsemi računalniki v pisarnah ali doma, to pa je dostikrat na meji mogočega. Težave nastanejo tudi pri prenosnih računalnikih. Kabel za povezavo v omrežje zahteva, da s prenosnikom delamo za npr. pisalno mizo poleg omrežnega priklju

Navadno brezžično omrežje sestavljajo dostopna točka, ki skrbi za povezavo med ožičenim in brezžičnim omrežjem, in en ali več odjemalcev z brezžičnim omrežnim vmesnikom v računalniku. Z vmesnikom se priključimo na dostopno točko, ki npr. poskrbi za dostop do krajevnega omrežja v podjetju ali pa doma do širokopasovnega modema in s tem do povezave v splet.

Zgodovina in standardi

Zgodovina brezžičnega povezovanja v omrežje je precej daljša, kot si predstavljamo. Prvo pravo brezžično omrežje v današnjem pomenu besede so postavili že leta 1971. Omrežje, imenovano ALOHNET, je postavila havajska univerza, povezovalo pa je sedem računalnikov na štirih otokih. Računalniki so bili povezani v omrežje z osrednjo dostopno točko na otoku Oahu, raziskovalci pa so se s tem želeli izogniti povezovanju s telefonskimi žicami, saj so bile zveze med otoki v tistem času dokaj slabe. Brezžični prenos podatkov so že prej uporabljali v vojaških krogih, a je bil način prenosa nekoliko drugačen, kot smo vajeni pri današnjih brezžičnih omrežjih, poleg tega gre večinoma za še danes tajne tehnologije.

V naslednjih desetletjih so bile brezžične omrežne rešitve prilagojene vsakemu kupcu posebej, omrežja pa med sabo seveda niso bila združljiva. Največji naročnik in postavljalec takih omrežij so postale univerze, redkeje pa so se za brezžična omrežja odločali v poslovnih okoljih, saj so bile rešitve dokaj drage in v primerjavi z ožičenim omrežjem počasne.

Brezžična omrežna kartica za ethernetni priključek

Naprave z brezžičnimi omrežnimi vmesniki so čedalje bolj razširjene, kljub temu pa je pri večini za povezavo z brezžičnim omrežjem še vedno treba poseči po dodatni brezžični omrežni kartici. Če gre pri tem za računalnik z vmesnikom USB ali prostim razširitvenim mestom PCI ali PCMCIA, je nakup kartice in priklop v omrežje mačji kašelj. Zaplete pa se pri drugih omrežnih napravah, kot so omrežni tiskalniki, kjer priklop brezžične omrežne kartice načeloma ni mogoč.

Rešitev je brezžični omrežni vmesnik D-Link DWL-810+. Naprava, velika kot škatlica cigaret, namreč omogoča, da katerikoli napravi z ethernetnim priključkom omogočimo priklop v brezžično omrežje. 810+ s pomočjo spletnega brskalnika nastavimo prek enega izmed računalnikov v omrežju, nato pa priključimo na napravo, ki jo želimo povezati v brezžično omrežje. Pri tem ne potrebujemo dodatnih gonilnikov, tako da je D-Linkova kartica združljiva z vsemi napravami z ethernetnim priključkom. Gre torej za rešitev, po kateri bodo posegli predvsem lastniki omrežnih tiskalnikov in igralnikov z ethernetnim priključkom, ki bodo tako lahko brez kablov vzpostavili omrežje med napravami.

V praksi se DWL-810+ obnese dokaj povprečno. Gre sicer za napravo, ki v okviru standarda 802.11b podpira hitrost prenosa do 22 Mb/s, vendar le v povezavi s takim brezžičnim omrežnim vmesnikom. Pri meritvah smo v bližini kartice prenašali podatke z okoli 4,3 Mb/s, medtem ko je z oddaljenostjo hitrost opazno padala, tako da nam na najbolj oddaljeni točki merjenja povezave ni uspelo vzpostaviti. S ceno 23.904 tolarjev pa bo pritegnil predvsem tiste, ki na svoje naprave ne morejo priključiti kakšne druge brezžične omrežne kartice (USB, PCI, PCMCIA).

Do razvoja standarda, ki naj bi poskrbel za združljivost brezžičnih omrežij in naprav različnih izdelovalcev, je prišlo šele leta 1997. Standard 802.11 je omogočal povezovanje v brezžično omrežje s hitrostjo dva megabita na sekundo, kadar je zaradi oddaljenosti odjemalca od dostopne točke signal slab in ne omogoča polne hitrosti, pa se lahko ta zmanjša na en megabit in tako ohrani povezavo tudi v slabših razmerah. Za povezovanje so naprave 802.11 uporabljale frekvenco 2,4-gigahertza. Hitrost prenosa je bila v primerjavi z ožičenimi omrežji majhna, saj je prenos podatkov po žici takrat že potekal s stotimi megabiti na sekundo, še večja omejitev pa je bilo to, da standarda razvijalci nikoli niso sprejeli povsem za "svojega": rešitve različnih podjetij so bile med sabo nezdružljive, tako da smo bili ob nakupu dostopnih točk vezani tudi na omrežne vmesnike istega izdelovalca. Teh hib so se zavedali tudi v organizaciji IEEE, ki je bdela nad standardom 802.11, tako da so kmalu pripravili nadgradnjo, ki naj bi te težave odpravila.

Brezžično omrežje za javni dostop

Večina opreme za brezžična omrežja je namenjena postavitvi zasebnega omrežja v podjetju ali doma. Zato mora biti poskrbljeno predvsem za varnost prenosa podatkov, ob tem pa naj bi bil onemogočen dostop za nepooblaščene uporabnike. V nekaterih primerih pa bi želeli, da je brezžično omrežje na voljo vsem uporabnikom na določenem območju (na primer v knjižnicah, CyberCafejih ipd.). Če gre za plačljivo storitev, ki jo neko podjetje ponuja svojim strankam, je treba poskrbeti tudi za čim bolj samodejno in enostavno obračunavanje stroškov. V zadnjem času je na voljo kar nekaj naprav, ki v eni škatli združujejo vse potrebno, da na javnih prostorih postavimo brezplačno ali plačljivo brezžično omrežje, ob tem pa je uporaba teh naprav, po začetni nastavitvi, zelo preprosta. Preizkusili smo dve taki napravi.

D-Link DSA-3100 sam po sebi ni dostopna točka. Gre za omrežni prehod, ki skrbi za nadzor nad priklopom v brezžično omrežje, postavljeno z ločenimi dostopnimi točkami. Z njo omogočimo uporabnikom javen brezplačen ali plačljiv dostop do spleta, obenem pa naprava z vgrajenim požarnim zidom ločuje zasebno ožičeno omrežje od javno dostopnega, tako da obema omrežjema omogoča dostop do spleta prek iste širokopasovne povezave. Zasebno ožičeno omrežje uporabnikom v javnem brezžičnem omrežju seveda ni vidno, če tega nočemo.

V napravo je vgrajen zelo zmogljiv mehanizem za upravljanje in nadzor nad uporabniki. DSA-3100 ima lahko shranjenih do 250 uporabniških imen z ločenimi nastavitvami, za večja omrežja pa podpira tudi avtentifikacijo uporabnikov prek protokolov RADIUS POP3 ali LDAP. Naenkrat je lahko v napravi prijavljenih najmanj 50 uporabnikov. Posameznemu uporabniškemu imenu lahko nastavimo kvoto podatkov, ki jo lahko prenese, dostop omejimo glede na čas priklopa ali pa čas trajanja povezave, vsakemu uporabniku pa lahko nastavimo tudi dnevniški zapis, s katerim spremljamo njegove dejavnosti v omrežju. Nastavitev poteka prek spletnega brskalnika s pomočjo računalnika v krajevnem omrežju, na voljo pa je tudi zaporedni vmesnik, prek katerega lahko dosežemo nastavitve s terminalskim programom. Na zaporedni vmesnik lahko priključimo tudi temu namenjen tiskalnik (ki napravi ni priložen), s katerim lahko tiskamo podatke o uporabniških računih. DSA-3100 sproti ustvarja uporabniška imena in gesla, jih stiska na papir, po preteku nastavljene omejitve (čas, količina podatkov) pa z omenjenim uporabniškim imenom ne moremo več doseči omrežja. DSA-3100 stane 168.192 tolarjev, tako da ne gre za poceni rešitev, ki se bo povrnila šele z večjo razširjenostjo brezžičnih odjemalcev, predvsem prenosnikov z vgrajenimi brezžičnimi omrežnimi vmesniki.

Zyxel ZyAir B-4000 ima, za razliko od D-Linkove rešitve, dostopno točko že vgrajeno v ohišje. Naprava je opremljena tudi s štirikratnim stikalom, na katerega lahko priključimo dodatne dostopne točke in tako povečamo doseg brezžičnega omrežja. Če gre pri D-Linkovi rešitvi za napravo, ki omogoča delitev omrežja na javno in zasebno in deljenje enega dostopa v splet na obe omrežji, je ZyAir čistokrvna rešitev za javna omrežja: gre za prehod/usmerjevalnik, ki javnemu brezžičnemu omrežju omogoča dostop do spleta. Naprava je na prvi pogled videti kot navadna dostopna točka. Da gre za drugačno napravo, opazimo šele ob nastavljanju. V B-4000 je vgrajen strežnik za overjanje uporabnikov, s katerim lahko nastavljamo pravice posameznim uporabnikom. Ob priklopu v brezžično omrežje se na odjemalčevi strani v spletnem brskalniku samodejno odpre okno za vpis uporabniškega imena in gesla.

Dostopni točki je priložen tudi tiskalnik, s katerega stiskamo uporabniško ime in geslo ali pa račun za storitve, ki smo jih ponudili uporabniku. Z gumbom na tiskalniku je omogočeno tudi omejeno nastavljanje pravic posameznemu uporabniku (npr. z več pritiski na gumb pred tiskanjem računa podaljšamo čas veljavnosti uporabniškega imena), tako da lahko B-4000 po začetni nastavitvi uporabljamo celo brez računalnika. Naprava podpira tudi prenos lastnih spletnih strani k uporabniku, tako lahko da odjemalcem med brskanjem po spletu pošiljamo oglasne strani, ki se mu samodejno odpirajo, s čimer si lahko zagotovimo dodaten vir zaslužka. ZyAir B-4000 stane 175.440 tolarjev.

V praksi se obe napravi obneseta dokaj dobro. Nastavljanje je pri obeh pregledno in enostavno, osnovne lastnosti bodočega javnega omrežja, kot so kvote, cena dostopa in podobno, pa nastavimo zelo hitro. Hitrost dostopa je seveda odvisna od vrste dostopnih točk, še posebej to velja za D-Link, kjer dostopna točka ni vgrajena v napravo. Priklop v omrežje je s pomočjo dodeljenega uporabniškega imena in gesla potekalo brez težav, pri nobeni od naprav pa pred priklopom ni bilo treba nastavljati lastnosti povezave, kot so številka odjemalca IP in podobno. V preizkusnem okolju nismo mogli preveriti, kako se naprave obnesejo, ko se nanje priključi večje število odjemalcev, glede na splošne izkušnje z brezžičnimi omrežji pa lahko trdimo, da je 50 sočasnih odjemalcev, ki naj bi jih omogočal D-Link, precej optimistična številka.

S takimi napravami je precej lažje postaviti javno brezžično omrežje, kakor če se odločimo za običajno brezžično opremo. Ti izdelki so zaenkrat še nekoliko dragi, z večjo razširjenostjo teh naprav in večjo konkurenco na trgu pa lahko v prihodnosti računamo tudi na občutnejši padec cen.

Tako se je že kmalu rodil standard 802.11b, imenovan tudi WiFi, ki prav tako deluje pri 2,4 gigahertzih. Ta je omogočal višje hitrosti prenosa: do enajst megabitov na sekundo, obenem pa naj bi omogočal napravam različnih izdelovalcev, da se povežejo v skupno brezžično omrežje. V začetku so bile tudi pri standardu 802.11b velike težave z nezdružljivostjo med izdelki različnih izdelovalcev, sčasoma pa so se večji izdelovalci brezžične omrežne opreme dogovorili za medsebojno preizkušanje združljivosti izdelkov. Naprave, ki so prestale preizkus, so tudi, kar zadeva združljivost, zadostile standardu 802.11b, izdelovalci pa so jih označevali z logotipom "WiFi Certified". Danes se s tem logotipom ponašajo bolj ali manj vsi izdelki za brezžično omrežje. Večina današnjih brezžičnih omrežij ustreza standardu 802.11b.

Skoraj hkrati z 802.11b je bil predstavljen tudi standard 802.11a za najzahtevnejše kupce. Njegova poglavitna prednost je, da omogoča hitrosti prenosa do 54 megabitov na sekundo. 802.11a za povezovanje med napravami uporablja radijske valove višje frekvence kot 802.11b - deluje namreč pri petih gigahertzih. Z višjo frekvenco valov laže dosežemo višje hitrosti prenosa, slabost takega pristopa pa je, da za hitrost prenosa žrtvujemo doseg. Ta je pri napravah 802.11a precej manjši kot pri 802.11b. 802.11a se med uporabniki ni nikoli "prijel", saj ga je poleg visoke cene opreme in manjšega dosega pestilo še kar nekaj težav. Večjo priljubljenost standarda je omejevalo predvsem to, da zaradi delovanja na drugi frekvenci standarda 802.11a in 802.11b nista združljiva med seboj. Dodatna težava pa je nastala, ko se je izkazalo, da so razvijalci mislili predvsem na Severno Ameriko in pri tem pozabili na preostanek sveta: frekvenca 5 GHz je na primer v večini evropskih držav rezervirana za potrebe vojske. Dovoljenje za uporabo naprav 802.11a so tako države in organizacije, ki bdijo nad radiofrekvenčnim spektrom, podelile s precejšno zamudo. Prav zato so se omrežja 802.11a uveljavila predvsem v ZDA in Kanadi, drugod pa naprave s podporo temu standardu nikoli niso bile posebej priljubljene.

Enajst megabitov, ki jih omogoča 802.11b, je sicer povsem dovolj za večino omrežnih opravil, v primerjavi z ožičenim omrežjem pa je ta hitrost vseeno nizka. V IEEE so se tako kmalu po predstavitvi standarda 802.11b lotili njegove nadgradnje, ki bi tudi z 2,4-gigaherčnimi radijskimi valovi omogočala večje hitrosti povezovanja. Rešitev so poimenovali 802.11g, odpravlja pa slabosti obeh doslej uporabljanih standardov. Prenos podatkov v omrežjih 802.11g poteka s 54 megabiti na sekundo (na voljo so že rešitve, pri katerih se izdelovalci hvalijo s še dvakrat hitrejšo hitrostjo prenosa, a se v praksi izkaže, da gre predvsem za prodajno zvijačo, saj je pohitritev precej manjša in v praksi skoraj neopazna). Ker 802.11g, tako kot 802.11b, deluje pri frekvenci 2,4 GHz, sta standarda med sabo združljiva, tako da se lahko z omrežnim vmesnikom 802.11g povežemo v omrežje 802.11b in nasprotno, pri tem pa moramo seveda upoštevati, da je hitrost prenosa v takih primerih seveda le 11 megabitov na sekundo. Omrežja 802.11g so v primerjavi z 802.11b zaenkrat še precej nerazširjena, zaradi združljivosti obeh standardov pa je prehod na hitrejši standard v zdajšnjih omrežjih razmeroma neopazen za uporabnike. Ob nižanju cen dostopnih točk in omrežnih vmesnikov pa lahko pričakujemo, da bo večina na novo postavljenih brezžičnih omrežij v naslednjih letih ustrezala standardu 802.11g.

Načini povezovanja - topologija

Pri ožičenih omrežjih lahko računalnike med sabo povežemo na pet načinov: računalniki so med sabo povezani v omrežje s topologijami vodila, drevesa, zvezde, obroča ali v omrežje s topologijo vsak z vsakim, pri čemer je velika večina današnjih omreženih računalnikov povezana v omrežje s topologijo zvezde. Pri brezžičnih omrežjih lahko računalnike med sabo povežemo na dva načina: s topologijo zvezde ali pa v omrežje vsak z vsakim.

Pri postavitvi brezžičnega omrežja s topologijo zvezde za prenos podatkov med računalniki v omrežju skrbi dostopna točka (access point), ki deluje podobno kakor stikalo pri ožičenih omrežjih. Odjemalci z brezžičnimi omrežnimi vmesniki se povežejo na dostopno točko, ki potem skrbi za prenos podatkov med odjemalci. Dostopna točka ponavadi omogoča tudi priklop na ožičeno omrežje in tako rabi kot zveza med ožičenim in brezžičnim delom omrežja. Prednost take postavitve brezžičnega omrežja je predvsem zmožnost povezave z ožičenim omrežjem.

Pri večini brezžičnih omrežij dostopne točke skrbijo za povezavo med različnimi brezžičnimi odjemalci, pa tudi za povezavo z ožičenim omrežjem.

Če povezave z ožičenim omrežjem ne potrebujemo, obenem pa želimo prihraniti denar, ki bi ga porabili za nakup dostopne točke, lahko računalnike z brezžičnimi omrežnimi vmesniki povežemo v omrežje "vsak z vsakim". Pri tem se omrežni vmesniki računalnikov med sabo povežejo v omrežje, vsaka naprava v omrežju pa ima dostop neposredno do vseh naprav v dosegu brezžičnega omrežnega vmesnika. Prednost take postavitve omrežja so predvsem nizki začetni stroški postavitve, saj nam ni treba kupiti dostopne točke, a teh omrežij ne moremo povezati z ožičenim omrežjem.

Brezžično omrežje lahko postavimo tudi brez uporabe dostopnih točk in tako prihranimo nekaj denarja, a ima tako povezovanje tudi nekaj slabosti.

Včasih ena dostopna točka ni dovolj, da bi pokrili želeno območje z dovolj močnim signalom. Takrat moramo poseči po več dostopnih točkah, ki povečajo doseg brezžičnega omrežja. Dostopni točki, ki skrbi za povezavo med "matično" dostopno točko in odjemalcem, ki ni v dosegu te matične dostopne točke, z angleškim izrazom imenujemo repeater. Velja omeniti, da vse dostopne točke ne omogočajo takega delovanja. Predvsem cenejši izdelki ne omogočajo takega povezovanja dostopnih točk, tako da je pri postavitvi takega omrežja ponavadi treba poseči po zmogljivejših in temu primerno dražjih napravah.

Doseg brezžičnega omrežja lahko povečamo z dodatnimi dostopnimi točkami, ki delujejo v načinu "repeater", a tak način delovanja večinoma podpirajo le dražji izdelki.

Če imamo dve ožičeni omrežji na oddaljenih krajih, ki ju želimo povezati med sabo, lahko posežemo po daljši ožičeni povezavi med obema omrežjema, lahko pa obe omrežji med sabo povežemo z brezžičnim "mostom". Pri takem povezovanju imamo dve dostopni točki povezani neposredno med sabo, vsaka pa je povezana na eno izmed obeh ožičenih omrežij, ki ju želimo povezati. Dostopni točki skrbita za promet med obema omrežjema. Kadar dostopna točka deluje kot most, navadno nanjo ne moremo priklopiti brezžičnih odjemalcev, tako da moramo poseči po dodatnih dostopnih točkah, če želimo v omrežje priključiti tudi naprave z brezžičnim omrežnim vmesnikom.

Za povezovanje dveh med sabo nepovezanih ožičenih omrežij postavimo brezžični "most", ki skrbi za prenos podatkov med omrežjema.

Varnost brezžičnih omrežij

V poslovnem, pa tudi domačem omrežju seveda ne želimo vohljačev, ki bi brskali po naših podatkih. V ožičenih omrežjih je za varnost razmeroma lahko poskrbeti. Za dostop do omrežja namreč potrebujemo omrežni priključek, tako da nepooblaščen dostop do omrežja preprečimo že s tem, da nepovabljenim fizično onemogočimo dostop do vtičnice, povezane z našim omrežjem. Nepridipravi imajo danes, ko je velika večina omrežij povezana neposredno v splet, do krajevnega omrežja sicer dostop tudi prek takih povezav, a lahko tak dostop bolj ali manj omejimo s posebno strojno in programsko opremo.

V brezžičnih omrežjih je za varnost veliko težje poskrbeti, saj večinoma ne moremo fizično omejiti dostopa do omrežja. V brezžično omrežje se načeloma lahko poveže vsak, ki je v dosegu dostopne točke ali katerega izmed odjemalcev v omrežju. Podatke, ki potujejo po zraku, pa s programom za vohljanje med prenosom brez težav prestreže tudi kdo tretji. Pri postavitvi brezžičnega omrežja je zaradi tega skrb za varnost ključnega pomena.

Osnovni varnostni mehanizmi so že sestavni del standarda 802.11b (in posledično tudi standardov 802.11a in g). Ves promet po omrežju je namreč lahko šifriran s protokolom WEP (Wire Equivalence Protection). Protokol WEP omogoča šifriranje podatkov s ključem (ta je lahko dolg 64, 128 ali pa pri nekaterih napravah 256 bitov). Z njim naj bi onemogočili dostop do omrežja vsem odjemalcem, ki ne poznajo ključa, obenem pa naj bi poskrbel tudi za šifriranje podatkov med prenosom, s čimer naj bi vohljačem onemogočili spremljanje prometa v omrežju. Kot pove že ime protokola, naj bi WEP brezžičnim omrežjem zagotovil tako visoko stopnjo varnosti, kot jo imajo ožičena omrežja.

Praksa je zelo hitro pokazala, da WEP zaradi svoje zasnove ne zagotavlja varnega omrežja. Slabost standarda 802.11 je namreč v tem, da ne določa, kako se ključ prenaša med dostopnimi točkami in uporabniki. Ključ, s katerim šifriramo podatke, mora biti zato shranjen tako v dostopni točki kot v brezžičnem omrežnem vmesniku. Z njim podatke pred prenosom šifriramo, obenem pa z njim lahko preverimo, ali so bili podatki med prenosom spremenjeni. Ker moramo ključ ročno vpisati v vse naprave v brezžičnem omrežju, bi bilo seveda nepraktično, če bi se pogosto spreminjal, saj bi morali nov ključ ob vsaki spremembi ročno vpisati v vse dostopne točke in brezžične omrežne vmesnike v omrežju.

Z brezžičnim omrežnim vmesnikom lahko seveda prestrežemo promet v brezžičnem omrežju, ne da bi se dejansko povezali v to omrežje. Če so podatki šifrirani, si s tako pridobljenimi podatki ne moremo veliko pomagati. Zaradi omenjene slabosti protokola WEP pa lahko, če pridobimo dovolj paketkov iz omrežja, s posebnimi programi analiziramo pridobljene podatke in tako pridobimo ključ WEP, ki nam omogoča povezovanje v omrežje in dešifriranje paketkov, ki se prenašajo med uporabniki. Še dodatna slabost protokola WEP je v tem, da je algoritem, ki ga uporablja za kodiranje, razmeroma lahko razbiti, tako da lahko s primerno programsko opremo in spremljanjem prometa v brezžičnem omrežju ključ pridobimo že v nekaj urah.

Zlati Monitor

Razlike pri brezžični opremi so, vsaj v nižjem cenovnem razredu, dokaj majhne, tako da o izboru najboljšega pogosto odločajo malenkosti. Med dostopnimi točkami za rabo doma in manjša podjetja se je najbolje odrezala dostopna točka D-Link DWL-2000AP+. Gre za dostopno točko, ki po ugodni ceni ponuja odlične hitrosti prenosa, pa tudi doseg je med najboljšimi izmed preizkušenih modelov. Podpora novim šifrirnim algoritmom, kot je WPA, pa omogoča tudi varen prenos podatkov. Malenkost dražji, a s podobnimi lastnostmi, je Linksys WAP54G.

V podjetjih je pri brezžičnih omrežjih najpomembnejša varnost, šele nato prideta na vrsto hitrost prenosa in doseg. Med dostopnimi točkami za zahtevnejše uporabnike se je tako na prvo mesto uvrstila dostopna točka Cisco Aironet AP1231G. Gre za dostopno točko, ki podpira tako standard 802.11b/g kot tudi 802.11a, pa tudi vse najsodobnejše varnostne nastavitve. Na drugo mesto se je uvrstila 3Comova dostopna točka AP8200, ki z nadgradnjami po zmožnostih dosega Ciscovo rešitev, a je dražja.

Domači uporabniki s širokopasovnim dostopom v splet bodo najpogosteje segli po dostopni točki, združeni z usmerjevalnikom. Zanje je najprimernejši izbor SMC Barricade 2804WBR. Po tehničnih značilnostih in rezultatih preizkusa se lahko primerja z najzmogljivejšimi dostopnimi točkami brez usmerjevalnika v tem cenovnem razredu, povsem spodoben pa je tudi usmerjevalniški del naprave. Na drugo mesto se je uvrstil 3Comov OfficeConnect Wireless 11g Cable/DSL Gateway.

Ko WiFi ni na voljo

Omrežja WiFi oziroma 802.11b/g so v zadnjem letu postala zelo priljubljena. Do nedavna pa so uporabniki imeli na voljo kar nekaj konkurenčnih protokolov, ki naj bi predvsem domačim uporabnikom ponudile zadovoljive zmogljivosti za manj denarja in z manj težavami pri namestitvi omrežja. Nekatere so danes že skoraj opuščene, druge pa so našle svojo tržno nišo in tako razširjajo možnosti, ki jih uporabnikom prinašajo brezžične povezave.

Predvsem v Združenih državah so bila še pred nedavnim med domačimi uporabniki dokaj priljubljena omrežja SWAP (Shared Wireless Access Protocol). Protokol SWAP je v primerjavi z omrežji WiFi ponujal nižje cene omrežnih vmesnikov in lažjo namestitev omrežja. Gre za hibriden standard, ki za prenos informacij uporablja šest kanalov DECT (ki se uporabljajo pri domačih brezžičnih telefonih) in en kanal 802.11. Hitrost povezave med napravami znaša do 1 Mb/s, nekateri izdelovalci pa so predstavili izboljšane vmesnike, ki ponujajo do dvakrat višjo hitrost prenosa podatkov. Slabost omrežij SWAP je, poleg dokaj nizkih hitrosti prenosa, tudi to, da je omrežja SWAP dokaj nerodno povezati z ožičenim ethernetnim omrežjem (kot povezava med obema omrežjema rabi računalnik). Brezžični vmesniki SWAP so na voljo le za osebne računalnike, ne pa tudi za druge naprave, kot so tiskalniki. Po začetni priljubljenosti, ko so predvsem na rovaš ugodne cene omrežja SWAP pridobila kar nekaj uporabnikov, je njihova priljubljenost precej upadla, z nižanjem cen naprav WiFi pa je SWAP izgubil tudi poglavitno konkurenčno prednost: ugodnejšo ceno naprav.

Kot alternativa omrežjem WiFi je nekaj časa nastopal tudi protokol bluetooth. Bluetooth deluje v istem frekvenčnem spektru kot WiFi, torej pri 2,4 GHz. Standard, ki naj bi bil v začetku nekakšna alternativa omrežjem WiFi, se je pozneje razvil predvsem kot vmesnik za povezovanje majhnih mobilnih naprav, kot so ročni računalniki in mobilni telefoni. Prednost bluetootha je v zelo enostavni vzpostavitvi povezave, saj povezovanje med napravami ne zahteva skoraj nobenega nastavljanja. Slabost pa je poleg dokaj kratkega dosega naprav tudi razmeroma nizka hitrost prenosa. Vmesniki bluetooth, namenjeni povezovanju osebnih računalnikov, so bili še ne dolgo tega poceni alternativa brezžičnim omrežnim karticam, z nižanjem cen kartic WLAN pa se je bluetooth preselil predvsem v mobilnike in ročne računalnike.

Poglavitni konkurent WiFiju pa je protokol HyperLAN. Ta za povezovanje uporablja petgigaherčni frekvenčni spekter. Tehnologija je v prvi različici ponujala hitrosti prenosa do 20 Mb/s, na voljo pa so že izdelki drugega rodu, ki to hitrost dvignejo na 54 Mb/s. HyperLAN se uporablja predvsem v Evropi, kjer je počasno uvajanje omrežij 802.11a, ki prav tako delujejo pri 5 GHz, HyperLANu omogočilo začetno prednost. Protokol je z dokončno uveljavitvijo standarda 802.11g izgubil nekaj privlačnosti, saj 802.11g omogoča enake hitrosti prenosa, obenem pa je združljiv z 802.11b. HyperLAN je tako postal predvsem alternativna tehnologija na območjih, kjer je zasedenost kanalov pri 2,4 GHz zelo velika in je za zanesljivo delovanje treba poseči po enem izmed standardov pri 5 GHz.

Na kaj moramo biti pozorni

Vzpostavitev brezžičnega omrežja kljub preglednim nastavitvenim vmesnikom in čarovnikom, ki naj bi poskrbeli za skoraj samodejno nastavitev vseh potrebnih lastnosti, po težavnosti še vedno zaostaja za vzpostavitvijo ožičenega omrežja. Pri nastavljanju je zato dokaj pomembno, da smo pozorni na nekatere osnovne lastnosti, predvsem varnostne, ki pri večini izdelkov privzeto niso vklopljene, brez katerih pa varnega deskanja po omrežju ali spletu ne moremo zagotoviti.

Za začetno nastavitev brezžično dostopno točko s kablom priključimo v krajevno omrežje. Na enem izmed računalnikov IP številke in masko omrežja nastavimo tako, da bo dostopna točka vidna s tega računalnika. Osnovna navodila za to povezavo so priložena vsem dostopnim točkam, tako da nastavljanje ne bo povzročalo večjih težav.

Priporočljivo je, da v spletu preverimo, kako je z nadgradnjami strojne programske opreme (firmware) brezžičnih omrežnih naprav. Novejša programska oprema navadno poleg odpravljenih hroščev, ki znajo sicer precej zagreniti delo v brezžičnem omrežju, navadno ponuja tudi nove zmožnosti in podporo novejšim varnostnim mehanizmom, kot je šifriranje WPA. Nadgradnjo navadno v obliki datoteke .bin prenesemo iz spleta in jo prek spletnega vmesnika dostopne točke namestimo. Med nadgrajevanjem dostopne točke ne smemo odklopiti z napajanja.

Preverimo, katere varnostne mehanizme podpirajo vse brezžične naprave v omrežju, tako dostopne točke kot tudi usmerjevalniki. Če ena izmed omrežnih kartic npr. ne podpira šifriranja WPA, potem z njo, če vklopimo šifriranje, ne bomo mogli doseči omrežja.

Nastavimo varnostne lastnosti na najvišjo možno raven, ki jo podpirajo še vse naprave v omrežju. Tudi pri starejši omrežni opremi to v skoraj vsakem primeru pomeni:

spremenimo ime omrežja (SSID),

preprečimo priklop odjemalcev, ki imena SSID nimajo nastavljenega, oziroma je to nastavljeno na "SSID" ali "ANY",

izklopimo prikazovanje imena SSID odjemalcem v omrežju. Tako onemogočimo dostop vsem, ki ne vedo imena SSID in ne uporabljajo posebnega vohljaškega programa, s katerim bi ga odkrili;

vklopimo šifriranje. V najslabšem primeru vklopimo šifriranje WEP z najmanj 128-bitnim ključem, če vse naprave v omrežju podpirajo katerega izmed naprednejših načinov šifriranja, kot je WPA, pa seveda uporabimo tega;

omejimo dostop do omrežja glede na strojne naslove MAC brezžičnih omrežnih kartic.

Zgornji nasveti seveda veljajo predvsem pri postavljanju omrežja doma ali v manjšem podjetju. Zmogljivejše dostopne točke, namenjene vzpostavitvi večjih omrežij, ponujajo tudi naprednejše varnostne zmožnosti, ki jih vsekakor moramo uporabiti, če želimo omejiti dostop do omrežja nepooblaščenim osebam.

Zaradi slabosti protokola WEP večina naprednejših dostopnih točk ponuja nekatere dodatne varnostne mehanizme. Dostop do omrežja lahko omejimo na omrežne vmesnike z določenim naslovov MAC, s tem pa teoretično onemogočimo dostop vsem, razen znanim omrežnim karticam na seznamu. S tem je varnost omrežja sicer nekoliko večja, a vsak spodobnejši program za vohljanje v omrežju prikaže tudi naslove MAC vseh odjemalcev v omrežju, na voljo pa je tudi precej omrežnih vmesnikov, ki omogočajo poljubno nastavitev naslova MAC, tako da se vztrajnejših vdiralcev tudi na ta način ne moremo rešiti.

Brezžična omrežja, ki jih postavimo doma, so načeloma dovolj varna tudi z zdajšnjimi varnostnimi mehanizmi, saj doma v omrežju ponavadi ne pretakamo tajnih podatkov, obenem pa verjetno povprečno domače brezžično omrežje ni dovolj zanimivo za vohljače. V najslabšem primeru se bo ob vdoru v običajno domače omrežje nepooblaščen uporabnik prek širokopasovnega dostopa povezal v splet in tako prihranil nekaj denarja, ki bi ga sicer odštel za lasten internetni priključek. V podjetjih pa je v omrežjih ponavadi na voljo precej podatkov, ki ne smejo paste v nepooblaščene roke, zato je v njih navadno z dodatnimi varnostnimi mehanizmi poskrbljeno, da nepridipravom onemogočijo dostop do teh informacij. Težave z varnostjo so eden poglavitnih vzrokov, da brezžična omrežja v poslovnem okolju niso tako priljubljena, kot bi pričakovali.

Nekateri izdelovalci so zato predstavili lastne nadgradnje protokola 802.11, ki odpravljajo nekatere ali večino težav v zvezi z varnostjo. Ena bolj znanih takih nadgradenj je protokol LEAP podjetja Cisco. Pri LEAPu se varnostni ključi dinamično menjajo, menjava ključev pa je dovolj pogosta, da morebitni napadalec ne more prestreči dovolj podatkov, da bi lahko iz njih izbrskal ključ. Poleg tega ima pri LEAPu vsak odjemalec svoj ključ, tako da ta ni skupen za vse omrežje. S tem še dodatno povečamo količino prometa, ki ga mora vohljač prestreči, da lahko dešifrira podatke v omrežju. Druga rešitev je bolj standardna. Večina izdelovalcev brezžične omrežne opreme se je dogovorila za nadgradnjo protokola WEP, protokol WPA (WiFi Protected Access). WPA je po načinu delovanja še vedno podoben WEPu, zato tudi zanj veljajo enake slabosti, kljub temu pa je vdreti v omrežje s kodiranjem WPA nekoliko teže. WPA uporablja boljši kodirni algoritem kakor WEP, s tem pa se podaljša čas, ki ga program za dekodiranje porabi za pridobitev ključa; pri večini naprav pa lahko nastavimo tudi interval, po katerem morajo vsi uporabniki zamenjati ključ. Ta se generira iz najmanj 8 in največ 63 znakov dolgega gesla, še vedno pa ga moramo ročno vpisati v vse odjemalce.

Rešitev težav naj bi prinesel bodoči standard 802.11i. Organizacija IEEE je že predstavila osnovne orise novega standarda. Z zmogljivejšimi algoritmi za kodiranje podatkov (ki se že uporabljajo tudi pri protokolu WPA) in samodejno menjavo ključa na vsakih 10 K prenesenih podatkov bo vdor v brezžično omrežje na načine, ki jih uporabljajo današnji nepridipravi, onemogočen, varnost v brezžičnih omrežjih pa končno blizu stopnje, ki jo sicer obljublja že ime protokola WEP - enaka tisti pri ožičenih omrežjih.

Kartice, dostopne točke in usmerjevalniki

Na trgu je več različnih naprav, ki omogočajo vzpostavitev brezžičnega omrežja. Na prvem mestu moramo seveda omeniti brezžične omrežne kartice. Teh je več vrst, razlikujejo pa se predvsem po tem, katerim napravam so namenjene. Glede na to, da brezžično omrežje pokaže svoje prave prednosti šele v navezi s prenosnim računalnikom ali podobno prenosno napravo, je na trgu največ kartic v obliki PC Card, medtem ko je kartic PCI ali USB manj. Ob tem velja omeniti, da so bile prve brezžične omrežne kartice PCI le vmesniki, v katere so bile vtaknjene kartice PC Card. V zadnjem času pa tudi kartice PCI najdemo kot posebej razvite rešitve. Razlika je predvsem v anteni, ki je bila pri v PCI pretvornik vtaknjeni kartici PC Card skrita za ohišjem računalnika, kjer je precej motenj, pri novejših karticah PCI pa je bolj izrazita, v nekaterih primerih celo na nekaj 10 cm dolgem kablu, tako da se s takimi karticami laže povežemo v omrežje, še posebej, če je signal šibkejši.

Med mobilnimi napravami je čedalje več majhnih naprav, kot so ročni računalniki. Čeprav lahko za večino kupimo vmesnik, ki omogoča priklop kartic PC Card, pa je tak skupek ročnega računalnika in dokaj velike kartice nekoliko okoren. Njim so namenjene brezžične omrežne kartice CompactFlash, na voljo pa so tudi že prve WiFi kartice SDIO, namenjene predvsem ročnim računalnikom, saj ima razširitveno mesto SDIO večina takih naprav. Kartice, ki jih priključimo na vmesnik USB, so praktične predvsem v navezi z namiznim računalnikom, saj pri njihovem priklopu, za razliko od kartic PCI, ni potreben poseg v notranjost naprave. Težave so s priključki USB različice 1.1 v starejših računalnikih, saj hitrost prenosa vmesnika zadošča le za standard 802.11b, ne pa tudi za hitrejši 802.11g. Prve kartice USB s standardom 802.11g so zato nastale šele pred kratkim.

Kako smo preizkušali

Pri preizkusu brezžičnih omrežnih vmesnikov smo se najprej posvetili dostopni točki. Pregledali smo, kakšne zmožnosti ponuja, kako preprosto je njeno nastavljanje in kateri varnostni mehanizmi za zaščito omrežja pred nepooblaščenim dostopom so na voljo. Po vzpostavitvi brezžičnega omrežja smo s prenosnikom, opremljenim z brezžično omrežno kartico MiniPCI, ki je podpirala standarda 802.11b in 802.11g, izmerili hitrost prenosa v treh točkah. Pri prvi je bila razdalja med dostopno točko in prenosnikom dva metra, med napravama pa ni bilo večjih ovir. Druga točka je bila od dostopne točke oddaljena šest metrov, med dostopno točko in prenosnikom pa je postavljena le tanka mavčna stena. Pri tretji meritvi smo prenos merili na razdalji 20 metrov, med prenosnikom in dostopno točko pa spet ni bilo večjih ovir.

Hitrost prenosa smo merili z lastnim programom, ki v omrežju prenaša večjo količino podatkov in na koncu poda hitrost prenosa v Mb/s. V vsaki točki smo izvedli pet meritev z izključenim šifriranjem in pet meritev z vključenim šifriranjem WEP s 128-bitnim ključem. Rezultati meritev so zbrani v tabeli. Kadar so hitrosti prenosa precej odstopale od pričakovanih rezultatov, smo hitrost preverili še z brezžično omrežno kartico istega izdelovalca. S tem smo preverili, ali med omrežnim vmesnikom v prenosniku in dostopno točko ni prišlo do nezdružljivosti.

Vse omenjene parametre smo zbrali v tabeli, jih ocenili in s primerno obtežitvijo ocen izračunali končno oceno naprave.

Dostopna točka je osnovni sestavni del brezžičnega omrežja. Tako omrežje sicer lahko postavimo brez njih, kljub temu pa se nakup dostopne točke ponavadi splača, saj nam omogoča naprednejše povezovanje v omrežje, razširitev dosega brezžičnega omrežja in povezavo z ožičenim omrežjem. Večina dostopnih točk nastavljamo kar prek spletnega brskalnika, nastavitve same pa so dokaj preproste, le pri varnostnih nastavitvah moramo biti malo bolj pozorni. Vse dostopne točke podpirajo šifriranje podatkov WEP, za podporo šifriranju WPA pa je pri večini treba nadgraditi programsko opremo na zadnjo različico. Razlike med točkami so predvsem v dodatnih zmogljivostih, ki jih ponujajo, in v zmožnostih priklopa zunanjih anten. Cenejše točke imajo anteno vgrajeno v samo ohišje, kar pomeni, da je ne moremo zamenjati, pa tudi doseg je slabši kot pri točkah z zunanjimi antenami. Pri njih lahko antene (ponavadi imajo dve) večinoma odstranimo in nadomestimo z močnejšimi, tako da lahko, če je treba, doseg dostopne točke občutno povečamo.

V zadnjem času so predvsem med domačimi uporabniki priljubljeni brezžični usmerjevalniki. Tako napravo sestavlja skupek širokopasovnega usmerjevalnika in dostopne točke, navadno pa je vanjo vgrajeno tudi stikalo, ponavadi s štirimi vtičnicami. Usmerjevalnik in stikalo sta namenjena ožičenemu delu omrežja, vgrajena dostopna točka pa skrbi za to, da se lahko na omrežje povežejo tudi brezžični odjemalci. V preteklosti so bile dostopne točke v takih napravah okrnjene različice samostojnih dostopnih točk in tako niso ponujale vseh zmožnosti, ki jih sicer najdemo pri zmogljivejših dostopnih točkah. V zadnjem času so se razlike med samostojnimi in v usmerjevalnik vgrajenimi dostopnimi točkami zmanjšale, tako da je večinoma dostopna točka v usmerjevalniku enako zmogljiva, kot je zmogljiv primerljiv samostojen model istega izdelovalca.

Brezžični mostovi pravzaprav ne sodijo med ločene naprave, saj gre v bistvu le za dostopno točko z omejeno funkcionalnostjo. Mostovi so namenjeni brezžičnemu povezovanju dveh ločenih ožičenih omrežij v skupno omrežje. Zmogljivejšim dostopnim točkam lahko ponavadi nastavimo, da delujejo kot most, na voljo pa so tudi naprave, ki imajo le to zmožnost. Pri vzpostavljanju povezave med dvema mostovoma (seveda jih vedno uporabljamo v parih) lahko pri izdelkih različnih izdelovalcev še vedno pride do zapletov, saj gre za nestandardno rabo brezžičnih omrežnih naprav. Zato je priporočljivo, da za povezovanje dveh omrežij uporabimo dva enaka mosta oz. enaki dostopni točki s to zmožnostjo.

Nazadnje omenimo še javne dostopne točke. Te niso namenjene vzpostavljanju krajevnega omrežja v pisarni ali doma, temveč vzpostavljanju javno dostopnega brezžičnega omrežja v npr. internetnih kavarnah, knjižnicah in podobnih prostorih. V nekaterih primerih gre le za malo predelane dostopne točke, zmogljivejše naprave pa ponujajo celostno rešitev, ki omogoča tudi samodejno dodeljevanje uporabniškega imena uporabnikom. Vgrajena programska oprema poskrbi tudi za obračunavanje takega dostopa, če je omrežje plačljivo.

V zadnjem času je kar nekaj izdelovalcev brezžičnih naprav predstavilo naprave, s katerimi lahko zvok, slike in videoposnetke po krajevnem omrežju "pripeljemo" v dnevno sobo, napravo pa potem priključimo na televizijski sprejemnik. Z njo lahko potem, ponavadi s pomočjo priloženega daljinskega upravljalnika, prek v napravo vgrajenega uporabniškega vmesnika brskamo po večpredstavnih datotekah v krajevnem omrežju. Za krmiljenje in delovanje naprave je večinoma prilagojena različica Linuxa, vgrajena v napravo. Ti izdelki so uporabna alternativa računalniku v dnevni sobi, saj je uporabniški vmesnik prilagojen televizijskemu sprejemniku, tako da je nadzor iz fotelja pri teh napravah lažji. Omeniti moramo, da je pri teh izdelkih še opaziti nekaj porodnih krčev, tako da večina zaenkrat še nekoliko nezanesljivo deluje, ker gre za novo vrsto izdelkov, pa je nekoliko visoka tudi cena.

V prihodnosti

Brezžična omrežja bodo, tako v podjetjih kot doma, čedalje bolj nadomeščala ožičena omrežja, saj v navezi s prenosnimi napravami omogočajo veliko večjo svobodo pri delu. Za dokončno uveljavitev tudi v najzahtevnejših okoljih bo sicer treba počakati na končno različico standarda 802.11i. Večino današnjih dostopnih točk bo mogoče nadgraditi na omenjeni standard, tako da verjetno ne bo večjih težav z združljivostjo z zdajšnjimi brezžičnimi omrežji. V bližnji prihodnosti bo tudi način delovanja brezžičnih omrežij za domačo rabo in v podjetjih ostal enak, pričakujemo pa lahko večje hitrosti prenosa, a te še vedno ne bodo dosegale povezav z bakreno žico.

Brezžične dostopne točke in usmerjevalniki

3Com

Podjetje 3Com je med izdelovalci omrežne opreme eno bolj uveljavljenih, njihove izdelke pa najdemo tako v nižjih cenovnih razredih kot tudi med opremo za zahtevnejše kupce. Izdelke za domačo rabo in manjša podjetja so poimenovali OfficeConnect. Preizkusili smo dostopno točko OfficeConnect Wireless 11g Access Point in usmerjevalnik z dostopno točko OfficeConnect Wireless 11g Cable/DSL Gateway. Izdelka se med sabo v brezžičnem delu ne razlikujeta, razlika je le v tem, da ima Cable/DSL Gateway v istem ohišju vgrajen še usmerjevalnik in štirikratno stikalo. Oba izdelka podpirata standard 802.11g in tako omogočata hitrosti do 54 Mb/s. Nastavitev poteka prek preglednega spletnega vmesnika, na voljo pa imamo tudi čarovnik, ki bo manj izkušenim pomagal nastavljati najpogosteje uporabljane zmožnosti.

Brezžični del je med zmogljivejšimi. Za varnost je dobro poskrbljeno, saj napravi podpirata tako šifriranje WEP kot tudi novejše in varnejše šifriranje WPA. V praksi sodita med hitrejše dostopne točke. Prenos podatkov je pri najbližji preizkusni točki brez šifriranja skoraj 23 Mb/s, na najbolj oddaljeni pa je še vedno skoraj 14 Mb. Ob vklopu 128-bitnega šifriranja WEP se je hitrost prenosa zmanjšala za slabih deset odstotkov, kljub temu pa še vedno sodita med hitrejše izdelke na preizkusu.

V povsem drug cenovni in zmogljivostni razred sodi 3Comova dostopna točka AP8200. Gre za napravo, namenjeno zahtevnejšim kupcem. V osnovi podpira le standard 802.11b, z zamenjavo kartice na dostopni točki pa lahko dostopno točko nadgradimo, tako da podpira tudi druge brezžične omrežne standarde. Pri tem moramo dodatne kartice seveda dokupiti. Pri preizkusu smo napravo nadgradili s kartico, ki je podpirala 802.11g. Ob tem ostane eno ležišče za kartice v napravi prosto, vanjo pa lahko namestimo na primer kartico s podporo 802.11a in tako omogočimo priklop po vseh brezžičnih omrežnih standardih. Posebnost naprave je, da se napaja kar prek omrežne vtičnice, takrat, kadar dostopna točka ni priključena na stikalo, ki podpira standard Power Over Ethernet, pa uporabimo priloženi napajalni kabel. Namestitev v začetku poteka s pomočjo priloženega programa, ki v omrežju najde dostopno točko in jo nastavi tako, da je vidna z računalnika, v katerem smo pognali program. Nastavljanje nato poteka v spletnem brskalniku prek preglednega vmesnika. Osnovne nastavitve nastavimo s čarovnikom, dostopna točka pa nam, kot se za napravo tega cenovnega razreda spodobi, omogoča vrsto nastavitev, predvsem pri varnosti. Tako omogoča šifriranje po standardih WEP in WPA, dinamično spreminjanje šifrirnega ključa, če imamo v omrežju strežnik za overjanje uporabnikov RADIUS, pa seveda podpira tudi do dva taka strežnika.

V praksi naprava sodi med hitrejše, hitrosti prenosa pa so primerljive z izdelki iz 3Comove družine OfficeConnect. Pohvalno je, da vklop šifriranja WEP prav nič ne upočasni prenosa, v nekaterih primerih pa smo ob vklopljenem šifriranju dosegli celo višje hitrosti prenosa kakor brez šifriranja. 3Com AP8200 tako sodi med zelo zmogljive naprave, za katere pa bo treba tudi precej globoko seči v žep.

3Com

3Comovi izdelki za brezžična omrežja so na voljo v vseh cenovnih razredih, ponujajo pa dobre zmogljivosti, obilo zmožnosti nastavljanja in podporo naprednejšim varnostnim mehanizmom.

Spletni naslov izdelovalca: www.3com.com

Prodaja: CHS.

Spletni naslov prodajalca: www.chs.si

Telefon: (01) 280 66 00.

Allied Telesyn

Brezžična omrežna oprema podjetja Allied Telesyn je na voljo tako med izdelki za rabo doma in manjša podjetja kot tudi v višjih cenovnih razredih. Dostopna točka WA3404 sodi v prvo skupino, njena posebnost pa je, da je vanjo sicer vgrajeno štirikratno stikalo, ne pa tudi usmerjevalnik. Prenos podatkov poteka po standardu 802.11b. To pomeni, da so hitrosti prenosa v primerjavi s konkurenti, ki podpirajo 802.11g, dokaj nizke. Po zmogljivosti gre za povprečno napravo. Pri varnostnih nastavitvah je podprto le šifriranje WEP, ne pa tudi WPA, omogočena pa je tudi omejitev dostopa na podlagi strojnih naslovov MAC. V praksi se naprava, ob upoštevanju nižje deklarirane hitrosti, obnese dokaj dobro. Hitrost prenosa podatkov je bila vseskozi okoli 5 Mb/s, ob tem pa vklop šifriranja WPA ni opazneje vplival na hitrost prenosa.

Zahtevnejšim uporabnikom je namenjena dostopna točka WL2411. Naprava sodi med manjše dostopne točke, podpira standard 802.11b, že takoj na začetku pa opazimo eno njenih večjih slabosti: antena je dokaj majhna, ob tem pa na dostopno točko ne moremo priklopiti zunanjih anten, kar je za napravo tega cenovnega razreda nekoliko nenavadno. Nastavljanje je dokaj nerodno, saj vsaj v začetku poteka prek zaporednega vmesnika in terminalskega programa, saj je v začetku številka IP dostopne točke 0.0.0.0, tako da do nje ne moremo prek spletnega brskalnika. Po nastavitvi številke IP pa lahko WL2411 seveda nastavljamo tudi skozi spletni brskalnik. Poglavitna prednost naprave je zmogljivo filtriranje podatkov, saj lahko nastavimo tudi filtriranje različnih protokolov. Dobre so tudi varnostne zmogljivosti, saj je vanjo vgrajen celo strežnik RADIUS, ki pa se seveda ne more primerjati z namenskim strežnikom nekje drugje v omrežju.

V praksi se Allied Telesynova dostopna točka obnese dokaj slabo. Doseg naprave je dokaj majhen, saj je hitrost prenosa občutno padla že v sosednjem prostoru, medtem ko na tretji točki merjenja dostop do brezžičnega omrežja ni več mogoč. Slabo se odreže tudi ob vklopu šifriranja WEP, po katerem se hitrost prenosa občutno upočasni tudi pri merjenju hitrosti prenosa neposredno ob dostopni točki.

Allied Telesyn

Preizkušeni izdelki podjetja Allied Telesyn podpirajo le standard 802.11b, tako da se s hitrostjo prenosa ne morejo ravno pohvaliti. Nastavitev je razmeroma veliko, a je nastavljanje, posebej pri modelih za zahtevnejše kupce, nekoliko nerodno.

Spletni naslov izdelovalca: www.alliedtelesyn.com

Prodaja: Acord-92.

Spletni naslov prodajalca: www.acord-92.si

Telefon: (01) 583 72 30.

Cisco

Podjetje Cisco s svojimi izdelki meri na zahtevnejše uporabnike in večja brezžična omrežja, medtem ko manjšim podjetjem in domačim uporabnikom namenja izdelke pred kratkim pripojenega podjetja Linksys, ki jih zaenkrat prodaja še pod ločeno blagovno znamko. Dostopna točka Aironet AP1121G podpira hitrosti prenosa do 54 Mb/s po standardu 802.11g, na prvi pogled pa sodi med manj zmogljive naprave, saj nima niti zunanje antene, ob vstopu v nastavitveni vmesnik, bodisi prek ukaznega načina bodisi skozi spletni brskalnik, pa se razkrije vrsta zmožnosti, ki nam jih naprava ponuja. Predvsem bi izpostavili podporo najnovejšim varnostnim protokolom, med katerimi seveda ne manjka Ciscova lastna rešitev dinamičnega izmenjevanja ključev LEAP, ki pa je seveda združljiva le z omrežno opremo tega podjetja. Poleg tega zanjo v omrežju potrebujemo strežnik RADIUS. Pri meritvah hitrosti prenosa se pri manjši oddaljenosti od dostopne točke naprava obnese dokaj dobro, saj je povprečna hitrost prenosa podatkov okoli 20 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki merjenja pa je hitrost nekoliko nižja kot pri nekaterih konkurentih, le pet Mb/s. Vklop šifriranja WEP na hitrost prenosa ne vpliva, kar je vsekakor pohvalno.

Druga dostopna točka tega podjetja na preizkusu ima oznako Aironet AP1231G. Gre za napravo, ki je po zmožnostih skoraj povsem enaka šibkejšemu izdelku tega izdelovalca na preizkusu, dodana je le podpora standardu 802.11a, za katerega je petgigaherčna antena vgrajena v ohišje. Tudi v tem primeru gre torej za vrhunsko napravo. Za standard 802.11g sta na voljo dva priključka za zunanji anteni, ki pa napravi nista priloženi in ju moramo dokupiti. V praksi se AP1231 obnese podobno kakor šibkejši Ciscov model. Hitrosti prenosa v neposredni bližini naprave je okoli 20 Mb/s, medtem ko z oddaljenostjo opazno upadajo in so na tretji točki merjenja le še okoli 8 Mb/s. Vklop šifriranja WEP na hitrost prenosa ne vpliva.

Cisco

Ciscovi izdelki so namenjeni zahtevnejšim kupcem, podjetje pa je že pred časom razvilo lastne varnostne mehanizme, ki tudi v brezžičnih omrežjih ponujajo visoko stopnjo varnosti, kot smo je vajeni pri ožičenih omrežnih povezavah.

Spletni naslov izdelovalca: www.cisco.com

Prodaja: Avtera.

Spletni naslov prodajalca: www.avtera.si

Telefon: (01) 585 34 11.

Corega

Podjetje Corega sodi med manj znane izdelovalce omrežne opreme, njihove izdelke pa najdemo predvsem v spodnjem cenovnem in zmogljivostnem razredu. Dostopna točka WLAP-54GT tako sodi med cenejše tovrstne naprave, njena cena pa je še ugodnejša, če upoštevamo, da gre za napravo s podporo standardu 802.11g. Gre za dostopno točko v zelo majhnem ohišju z eno zunanjo anteno, namesto katere ne moremo priklopiti morebitne močnejše antene. Nastavitveni vmesnik je povsem enak kot pri Allied Telesynovi dostopni točki WA3404. Zmožnosti naprave so povprečne, izmed varnostnih nastavitev pa omogoča šifriranje po standardu WEP in omejevanje dostopa na podlagi strojnega naslova MAC. Poglavitna slabost naprave je dokaj šibka antena, saj hitrost prenosa občutno upada z oddaljenostjo od dostopne točke. Tako je že v sosednjem prostoru hitrost prenosa z začetnih 19 Mb/s zdrknila na dobrih 16 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki pa dostop do brezžičnega omrežja sploh ni bil mogoč. Vklop šifriranja WEP prenos še nekoliko upočasni, vendar je razlika v hitrosti prenosa glede na prenos brez šifriranja zelo majhna. Coregina dostopna točka je tako namenjena vsem, ki bi radi za čim manjši znesek postavili brezžično omrežje 802.11g, ob tem pa ne potrebujejo velikega dosega dostopne točke.

Corega

Japonsko podjetje Corega s svojimi izdelki meri predvsem na manj zahtevne uporabnike, zato so na voljo po dokaj ugodni ceni. Kljub nizki ceni pa je dostopna točka na preizkusu podpirala tudi standard 802.11g.

Spletni naslov izdelovalca: www.corega-international.com

Prodaja: Lancom.

Spletni naslov prodajalca: www.lancom.si

Telefon: (02) 330 01 00.

D-Link

Daljnovzhodno podjetje D-Link se ponaša predvsem z omrežnimi izdelki za domače uporabnike in manjša podjetja, na tem spodnjem delu trga pa so njihovi izdelki med bolj priljubljenimi. Preizkusili smo kar štiri njihove izdelke, med katerimi so razlike predvsem v hitrostih prenosa in standardih, ki jih podpirajo. Dostopna točka DWL-700AP sodi med starejše izdelke, ki omogočajo le povezovanje po standardu 802.11b s hitrostjo 11 Mb/s. Gre za napravo, ki omogoča predvsem osnovne nastavitve. Tako podpira šifriranje WEP, ne pa tudi WPA, pohvalno pa je, da omogoča delovanje v načinu mostu, tako da lahko z dvema takima napravama povežemo dve ožičeni omrežji. Hitrosti prenosa seveda zaostajajo za napravami s podporo standardu 802.11g. Na vseh treh točkah meritev je bila okoli 4,6 Mb/s, ob vklopu 128-bitnega šifriranja WEP pa je hitrost prenosa upadla za okoli 10 %, tako da najšibkejši D-Link še vedno doseže povsem spodoben rezultat.

Malo višje hitrosti povezovanja omogočata dostopna točka DWL-900AP+ in usmerjevalnik z dostopno točko, štirikratnim stikalom in tiskalniškim strežnikom DI-714P+, ki sicer še vedno podpirata le standard 802.11b, omogočata pa do dvakrat večje hitrosti prenosa, se pravi največ 22 Mb/s. Napravi sta namreč opremljeni z vezjem podjetja Texsas Instruments, ki v teoriji omogoča dvakrat večje hitrosti prenosa od običajnih naprav 802.11b, vendar le v navezi z omrežno kartico, ki prav tako podpira dvakrat višjo hitrost prenosa. DI-714P+ sicer sodi med povprečne usmerjevalnike, pohvalili pa bi vgrajeni požarni zid, ki sodi med zmogljivejše. Brezžični del obeh naprav omogoča šifriranje po standardu WEP z največ 256 biti, zaklepanje. DWL-900AP+ lahko deluje tudi kot most, omogoča pa tudi delovanje v načinu "repeater", s čimer lahko povečamo doseg brezžičnega omrežja. Omogočeno je tudi omejevanje dostopa na podlagi strojnega naslova MAC. V praksi se obe napravi obneseta dokaj podobno, kljub temu da ima DI-714P+ dve anteni, DWL-900P+ pa le eno. Napravi v navezi z odjemalcem 802.11b/g, ki ne podpira hitrejšega prenosa podatkov 22 Mb/s, delujeta dokaj povprečno, pograjati pa moramo doseg. Ta je namreč dokaj slab, saj na najbolj oddaljeni točki merjenja hitrost prenosa znaša manj kot en megabit na sekundo. To pomeni, da omrežja na tej točki praktično ni. Če smo uporabili D-Linkovo kartico s podporo višjim hitrostim prenosa, se je hitrost prenosa v bližini dostopne točke povečala za okoli 20 odstotkov, medtem ko dosega s tem ne izboljšamo. Pohvalno pa je, da je hitrost prenosa neodvisna od šifriranja podatkov, saj so meritve pokazale, da kljub vklopu šifriranja WEP ni bistvenih razlik.

Najzmogljivejša D-Linkova dostopna točka je DWL-2000AP. Podpira namreč standard 802.11g in hitrosti prenosa do 54 Mb/s. Tudi sicer gre za dokaj zmogljivo napravo, saj omogoča tudi šifriranje po standardu WPA in 802.1x. Dostop lahko uporabnikom omejimo tudi na podlagi naslova MAC. Dostopna točka omogoča tudi vzpostavitev mostu, ne podpira pa načina "repeater", tako da ne zna podaljšati dosega že vzpostavljenega brezžičnega omrežja. Meritve pokažejo, da gre za eno hitrejših dostopnih točk, ki pri manjši oddaljenosti ponuja hitrosti do 22 Mb/s, med najboljšimi pa je tudi pri merjenju hitrosti prenosa na najbolj oddaljeni točki merjenja, kjer meri skoraj 14 Mb/s. Pohvaliti moramo tudi to, da vklop šifriranja WEP ne vpliva na hitrost prenosa podatkov.

D-Link

D-Link ima na voljo pestro paleto opreme za brezžično povezovanje, med katero so tako izdelki za omrežja 802.11b kot tudi taki s podporo 802.11g. Ob tem velja omeniti še dokaj ugodno ceno in zelo solidne zmogljivosti, ki jih ponujajo.

Spletni naslov izdelovalca: www.dlink.com

Prodaja: Kivi, Zak.

Spletni naslov prodajalca: www.kivi.si, www.zak.si

Telefon: (02) 883 94 00, (01) 568 51 70.

Gigabyte

Podjetje Gigabyte je pri nas bolj znano po osnovnih ploščah in grafičnih karticah, od nedavna pa imajo v svoji paleti izdelkov tudi brezžične omrežne vmesnike. Dostopna točka GN-A16B sodi med manj zmogljive brezžične izdelke tega podjetja. Gre za napravo, ki podpira le standard 802.11b in hitrosti prenosa do 11 Mb/s. Vgrajeno ima eno anteno, ki ni izmenljiva. Nastavljanje poteka prek dokaj preglednega spletnega vmesnika, ki pa ne ponuja naprednejših nastavitev, ki jih najdemo pri nekaterih konkurentih. Tako podpira šifriranje WEP z največ 128-bitnim ključem, ne pa tudi standarda WPA. V praksi se naprava odreže dokaj povprečno, pograjati moramo le nekoliko slab doseg. V bližini dostopne točke je prenos podatkov okoli 4,5 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki merjenja pa omrežje ni več dosegljivo. Sklop šifriranja WEP prenos nekoliko upočasni, a razlika v praksi ni očitna, pri meritvah pa je manj kot 10 %. Gre za poceni dostopno točko, ki pa v primerjavi s konkurenti vseeno ponuja nekoliko slabe zmogljivosti.

Gigabyte

Gigabyte je podjetje, ki ga pri nas doslej nismo poznali kot izdelovalca brezžične omrežne opreme. Njihov preizkušeni izdelek je poceni, a ponuja le povprečne zmogljivosti.

Spletni naslov izdelovalca: www.gigabyte.com.tw

Prodaja: JAE.

Spletni naslov prodajalca: www.jae.si

Telefon: (01) 589 62 00.

LevelOne

Podjetje LevelOne pri nas sodi že med bolj uveljavljene izdelovalce omrežne opreme za spodnji in srednji cenovni razred. Preizkusili smo tri njihove naprave, ki se v brezžičnem delu med sabo ne razlikujejo. Tako dostopna točka WAP-0003 kot usmerjevalnika WBR-3403TX in WBR3404TX podpirajo prenos podatkov po standardu 802.11g. Usmerjevalni del pri obeh usmerjevalnikih sodi med zmogljivejše v tem cenovnem razredu, pohvalili pa bi predvsem požarni zid vrste SPI, ki omogoča tudi naprednejšo zaščito pred napadi vrste DoS. Pri WBR-3403TX in WBR-3404TX gre sicer za skoraj enaki napravi, razlika je le v vgrajenem tiskalniškem strežniku: pri 3403 ta omogoča priklop tiskalnika z vzporednim priključkom, medtem ko ima 3404 vgrajen priključek USB, kar nam omogoča tudi priklop novejših tiskalnikov s tem vmesnikom. Vse tri naprave imajo po eno zunanjo anteno, ki jo lahko po želji nadomestimo z zmogljivejšo.

Brezžični del pri vseh napravah sodi med boljše. Podprto je kodiranje po standardih WEP in WPA, omejitev dostopa do omrežja glede na naslov MAC in overjanje uporabnikov s strežnikom RADIUS, če ga imamo. Zmogljivost naprav v praksi je povprečna. V bližini dostopne točke je hitrost prenosa slabih 22 Mb/s, z oddaljenostjo pa ta precej upade in je na najbolj oddaljeni točki merjenja le še 2,2 Mb/s. Dokaj slabo se naprave obnesejo tudi ob vklopu šifriranja WEP: hitrost prenosa se namreč zmanjša kar za 20 odstotkov.

Level One

Podjetje Level One je z dobrim razmerjem med ceno in zmogljivostjo prepričalo že marsikaterega uporabnika. Njihovi izdelki ponujajo naprednejše zmožnosti, a se kljub temu odlikujejo po preprostem nastavljanju in dokaj ugodni ceni.

Spletni naslov izdelovalca: www.level1.com

Prodaja: Digital Data.

Spletni naslov prodajalca: www.digital-data.si

Telefon: (02) 460 54 61.

Linksys

Podjetje Linksys sodi med največje izdelovalce omrežne opreme za dom in manjša podjetja. Podjetje že slabo leto sodi pod okrilje podjetja Cisco, ki je z nakupom Linksysa okrepilo svojo ponudbo na spodnjem in srednjem delu trga, izdelke pa še vedno ponuja pod staro blagovno znamko, ki je med kupci na tem delu trga bolj uveljavljena. Preizkusili smo štiri njihove naprave, dva usmerjevalnika in dve dostopni točki. Dostopna točka WAP11 in usmerjevalnik BEFW11S4 sodita med starejše naprave tega podjetja, saj podpirata le standard 802.11b. Obe napravi podpirata šifriranje WEP, medtem ko novejši in zmogljivejši standard WPA ni podprt. Dostop do omrežja lahko omejimo tudi na podlagi strojnega naslova MAC. Usmerjevalni del pri BEFW11S4 sodi med zmogljivejše, vgrajeni požarni zid vrste SPI pa omogoča spodobno zaščito pred napadi vrste DoS. Brezžični del obeh naprav ni povsem enak, o čemer pričajo tudi meritve. Ob izklopljenem šifriranju WEP je bila pri WAP11 hitrost prenosa okoli 4,5 Mb/s v bližini dostopne točke, na najbolj oddaljeni točki pa je upadla na 3,8 Mb/s. Doseg je pri usmerjevalniku precej slabši, saj se nam pri njem na tretji točki merjenja sploh ni uspelo priklopiti na brezžično omrežje. Vklop šifriranja WEP na Linksysovi napravi ni vplival. Hitrosti prenosa so namreč primerljive tistim brez šifriranja.

Med napravami s podporo standardu 802.11g smo izmed Linksysovih prav tako preizkusili en usmerjevalnik in eno dostopno točko. Napravi se po videzu sicer skoraj ne razlikujeta od manj zmogljivih preizkušenih izdelkov tega podjetja. Tako imata tudi dostopna točka WAP54G in usmerjevalnik WRT54G dve zunanji anteni, ki ju lahko po potrebi nadomestimo z zmogljivejšima. Nastavljanje skozi spletni brskalnik je pregledno in preprosto. Oba zmogljivejša Linksysa sodita med boljše naprave na preizkusu. Napravi podpirata zmogljivejše varnostne standarde, kot so šifriranje po standardu WPA in overjanje uporabnika s pomočjo strežnika RADIUS. Omogočena je tudi omejitev dostopa glede na strojni naslov MAC. Usmerjevalni del pri WRT54G je primerljiv s tistim pri BEFW11S4, kar pomeni, da sodi med boljše usmerjevalnike za rabo doma, z dokaj zmogljivim požarnim zidom SPI. Dostopna točka WAP54G pa podobno kot šibkejša WAP11 omogoča tudi vzpostavitev mostu in način delovanja "repeater", s katerim podaljšamo doseg brezžičnega omrežja. Pri meritvah sta obe napravi dosegali podobne rezultate. Hitrosti prenosa so med boljšimi, prav tako je dober tudi doseg obeh naprav. Najvišja izmerjena hitrost prenosa je bila slabih 22 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki merjenja pa smo podatke prenašali z desetimi megabiti na sekundo. Vklop šifriranja WEP na hitrost prenosa ne vpliva.

Linksys

Linksys je s svojimi omrežnimi izdelki za dom in manjša podjetja eden najbolj navzočih v spodnjem in srednjem cenovnem razredu. Njihovi izdelki ponavadi sodijo med najzmogljivejše, a so na voljo po malenkost višji ceni od nekaterih konkurentov.

Spletni naslov izdelovalca: www.linksys.com

Prodaja: Avtera, Xenya.

Spletni naslov prodajalca: www.avtera.si, www.xenya.si

Telefon: (01) 585 34 11, (01) 514 06 10.

Micronet

Podjetje Micronet s svojimi izdelki za brezžična omrežja meri predvsem na kupce v spodnjem cenovnem razredu. Preizkusili smo dostopno točko SP918GL in usmerjevalnik z dostopno točko in štirikratnim stikalom SP916GK. Usmerjevalnik SP916GK sodi med povprečne tovrstne naprave. Anteno lahko po potrebi nadomestimo z močnejšo. Vgrajeni požarni zid preprečuje nekatere izmed pogosteje uporabljanih napadov, vendar zaostaja za požarnimi zidovi SPI, ki so na voljo v nekaterih konkurenčnih izdelkih. Brezžični del sodi med osnovnejše. Omogočeno je šifriranje podatkov po standardu WEP z največ 128 biti in omejevanje dostopa na podlagi strojnega naslova MAC. Hitrosti prenosa so dokaj povprečne za napravo s podporo standardu 802.11g. Tako je bila ta v bližini dostopne točke okoli 18 Mb/s, doseg naprave pa je med slabšimi, saj na najbolj oddaljeni točki dostop do omrežja ni več mogoč. Vklop šifriranja WEP hitrost prenosa upočasni za okoli deset odstotkov.

Dostopna točka SP918GL v primerjavi z brezžičnim delom usmerjevalnika ponuja nekoliko več. Na voljo imamo dve anteni, ki ju po potrebi lahko nadomestimo z zmogljivejšimi. Nastavitveni vmesnik nam ponuja nekoliko več zmožnosti kot pri usmerjevalniku. Predvsem bi izpostavili izboljšano varnost prenosa podatkov. Poleg šifriranja WEP Micronetova dostopna točka omogoča tudi šifriranje po standardu WPA, podobno kakor usmerjevalnik tega podjetja pa omogoča tudi omejevanje dostopa glede na strojni naslov MAC. Pri meritvah se je dostopna točka, kljub dvema antenama, ki ponavadi ponujata boljši doseg in hitrost prenosa v primerjavi z napravami z le eno anteno, odrezala podobno kakor usmerjevalnik. Hitrosti prenosa so nekoliko višje in so v bližini dostopne točke skoraj 19 Mb/s, spet pa moramo pograjati doseg naprave, saj na najbolj oddaljeni točki dostop do brezžičnega omrežja ni mogoč. Šifriranje WEP prenos nekoliko upočasni, razlika pa je slabih deset odstotkov.

Micronet

Izdelki podjetja Micronet so pri uporabnikih manj znani od nekaterih konkurentov. Na voljo so po ugodni ceni, na žalost pa doseg njihovih brezžičnih vmesnikov ni med najboljšimi.

Spletni naslov izdelovalca: www.micronet.com.tw

Prodaja: Trendnet.

Spletni naslov prodajalca: www.trendnet.si

Telefon: (03) 586 30 33.

MSI

MSI je še eno izmed podjetij, ki so svojo dejavnost iz proizvodnje osnovnih plošč in grafičnih kartic razširila tudi na drugo računalniško opremo, med drugim na brezžična omrežja. Dostopna točka AP11B je, kot pove že ime, združljiva s standardom 802.11b, tako da omogoča prenose do 11 Mb/s. Gre za napravo, ki se s svojimi zmogljivostmi uvršča v povprečje. Pri dostopni točki imamo na voljo osnovne varnostne mehanizme, kot so šifriranje WEP z največ 128 biti, za izboljšanje varnosti pa je na voljo tudi omejevanje dostopa glede na strojni naslov MAC, ne pa tudi šifriranje po protokolu WPA. Po hitrosti prenosa se MSIjeva dostopna točka uvršča v povprečje med napravami 802.11b. Hitrost prenosa v bližini dostopne točke je bilo 4,76 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki pa je upadlo na 3,8 Mb/s. Vklop šifriranja WEP je prenos nekoliko upočasnil, rezultati pa so bili v povprečju za pet odstotkov nižji v primerjavi s hitrostjo prenosa brez šifriranja.

RG54GS je, kar zadeva podporo sodobnejšim tehnologijam, nekoliko novejši MSIjev izdelek. Gre za usmerjevalnik z brezžično dostopno točko, v katerega je vgrajeno tudi štirikratno stikalo, na voljo pa je tudi USB tiskalniški strežnik, kar je, kljub temu da večino neomreženih tiskalnikov dandanes priklopimo na vmesnik USB, še vedno redkost. Usmerjevalniški del sodi med dokaj zmogljive. Pohvalili bi predvsem požarni zid SPI, ki mu lahko nastavljamo stopnjo zaščite omrežja pred napadi iz spleta. Brezžični del naprave omogoča vzpostavitev omrežja 802.11g, ki omogoča prenose s hitrostjo do 54 Mb/s. Podobno kakor pri MSIjevem šibkejšem modelu imamo izmed varnostnih nastavitev na voljo šifriranje WEP in omejevanje dostopa na podlagi naslova MAC, ne pa tudi šifriranja WPA. Hitrosti prenosa, ki jih ponuja MSIjev usmerjevalnik, ga uvrščajo med boljše naprave v tem razredu. V bližini dostopne točke je bila ta 22 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki pa se je spustila na 8 Mb. Šifriranje WEP prenos upočasni za slabih deset odstotkov.

MSI

MSI je še eden izmed izdelovalcev, ki so pred kratkim vstopili na čedalje pomembnejši trg brezžičnih omrežnih vmesnikov. Njihovi izdelki se lahko pohvalijo z zelo ugodno ceno in dokaj spodobnimi zmogljivostmi.

Spletni naslov izdelovalca: www.msi.com.tw

Prodaja: E-misija.

Spletni naslov prodajalca: www.e-misija.si

Telefon: (01) 830 35 30.

SMC

SMCjevi omrežni izdelki so na našem trgu med bolj uveljavljenimi, še posebej med izdelki za domača omrežja in manjša podjetja. Preizkusili smo njihov usmerjevalnik Barricade g 2804WBR, ki se po oznaki skoraj ne razlikuje od nekaterih starejših SMCjevih omrežnih izdelkov. Gre za usmerjevalnik s štirikratnim stikalom, katerega dostopna točka omogoča vzpostavitev omrežja 802.11g s hitrostmi prenosa do 54 Mb/s. Če imamo tiskalnik z vzporednim vmesnikom, ga lahko priključimo na vgrajeni tiskalniški strežnik. Anteni brezžične dostopne točke lahko po potrebi snamemo in nadomestimo z močnejšimi. Pri SMCjevem usmerjevalniku je za varnost dobro poskrbljeno. Za povezavo s spletom je na voljo dokaj zmogljiv požarni zid SPI, medtem ko je brezžično omrežje pred vdorom lahko zaščiteno s šifriranjem WEP, omejevanjem dostopa na podlagi naslova MAC in šifriranjem WPA. Pri meritvah se je SMCjeva dostopna točka obnesla zelo dobro. Hitrosti dostopa, ki jih ponuja, sodijo med najvišje na preizkusu. Tako je bil prenos v bližini dostopne točke dobrih 23 Mb/s, na najbolj oddaljeni točki merjenja pa smo podatke prenašali s še vedno zelo spodobnimi 14 Mb/s. Po vklopu šifriranja WEP se vrednosti nekoliko znižajo, tako da nam SMC ponuja do 15 odstotkov nižje hitrosti prenosa, a se s tem še vedno uvršča v sam vrh med preizkušenimi modeli.

SMC

SMC se s svojimi brezžičnimi izdelki uvršča v sam vrh ponudbe brezžičnih omrežnih vmesnikov za dom in manjše pisarne. Njihov usmerjevalnik na preizkusu je ponujal visoke hitrosti prenosa in dokaj velik doseg.

Spletni naslov izdelovalca: www.smc.com

Prodaja: DISS, JAE.

Spletni naslov prodajalca: www.diss.si, www.jae.si

Telefon: (01) 420 55 06, (01) 589 62 00.

Zyxel

Zyxel je svojo paleto izdelkov zmogljivejših modemov že pred leti razširil na druge izdelke za omrežno povezovanje, njihove naprave za brezžična omrežja pa so na voljo v družini izdelkov ZyAir. Usmerjevalnik ZyAir-B2000 sodi med naprave s podporo standardu 802.11b, tako da ponuja hitrosti prenosa do 11 Mb/s. Gre za dokaj zmogljiv usmerjevalnik s štirikratnim stikalom, katerega požarni zid SPI ponuja tudi obrambo pred nekaterimi najpogostejšimi hekerskimi napadi, zelo dobro pa je poskrbljeno tudi za varnost brezžičnega omrežja, kar pri napravah 802.11b ni najpogosteje, saj izdelovalci moči navadno usmerijo v novejše izdelke s podporo standardu 802.11g. Na voljo imamo šifriranje prometa WEP in WPA, podprto je overjanje uporabnikov s strežnikom RADIUS, omogočeno pa je tudi omejevanje dostopa glede na strojni naslov MAC. Pri meritvah se Zyxelov usmerjevalnik obnese dokaj dobro, še posebej, če upoštevamo, da gre za napravo 802,11b. Prenos podatkov je bil na vseh točkah merjenja okoli 4,5 Mb/s, opaznejše pa ga ni upočasnil niti vklop šifriranja WEP.

Dostopna točka ZyAir G-1000 v primerjavi z Zyxelovim usmerjevalnikom ponuja večje hitrosti prenosa, saj gre za napravo s podporo standardu 802.11g. Tudi drugi Zyxelov izdelek na preizkusu ponuja nadpovprečno varnost pri prenosu podatkov po brezžičnem omrežju, saj so na voljo vsi varnostni mehanizmi, ki jih najdemo že pri modelu B-2000 (WEP, WPA, RADIUS). Razočarani pa smo bili nad hitrostmi prenosa, ki naj bi jih ponujala naprava. Ta je večino časa nekoliko nihala, nikoli pa ni občutneje presegla 11 Mb/s, kar je za napravo s podporo standardu 802.11g precej malo. Prav tako je podpovprečen doseg, saj nam na tretji, najbolj oddaljeni točki merjenja ni uspelo vzpostaviti povezave z brezžičnim omrežjem. Ob vklopu šifriranja WEP je prenos tudi ob dostopni točki padel na dobrih 8 Mb/s. Težave smo prva pripisali nezdružljivosti med Zyxelovo dostopno točko in brezžičnim omrežnim vmesnikom, vgrajenim v prenosnik, a pri vnovični meritvi z Zyxelovo brezžično omrežno kartico nismo dosegli nič boljših rezultatov.

Zyxel

Zyxel s svojimi izdelki meri na nekoliko zahtevnejše kupce. Poglavitna odlika njihovih izdelkov je podpora naprednejšim varnostnim mehanizmom, ki jih pri marsikaterem cenejšem konkurentu ne najdemo.

Spletni naslov izdelovalca: www.zyxel.com

Prodaja: Datacom.

Spletni naslov prodajalca: www.datacom.si

Telefon: (01) 515 14 80.