Operacijski sistem je mrtev
Saj ste opazili, da se strokovnjaki in ocenjevalci novih modelov telefonov pogovarjajo samo še o fotoaparatu, kajne? Glavni poudarki zadnjih modelov telefonov pa so na dodatnem pol kvadratnega centimetra uporabne površine ekrana. Ali to uporabniki želimo in ali je to tehnično sploh izvedljivo, je drugotnega pomena.
Oblikovalski kompromis, da fotoaparat izskoči iz vrha ohišja, ko ga potrebujemo, je skrajno nepraktična, celo neumna ideja. Vse, ki smo starejši od 25 let, spominja na praktično neuporabne bliskavice starih analognih »trotel kamer«. Izvedba ne more biti drugačna kot grda, ne predstavljam si, na koliko načinov je takšen del telefona mogoče pokvariti, polomiti in onesposobiti. Ko strokovnjaki ocenjujejo in ko se vsi ostali pogovarjamo o telefonih ter drugih napravah, namesto o resnem napredku razpravljamo o skrajno nepomembnih podrobnostih. Oblikovno so si telefoni enaki, vsi z dobrimi ekrani in z mnogimi jedri procesorja. Štejeta edino le blagovna znamka in podoba, ki jo v družbo projiciramo, ker uporabljamo naprave določenega proizvajalca. Vedno bolj pa nam je je vseeno za srce naprav – operacijski sistem.
Doma imam zelo star prenosnik Lenovo, na njem je nameščen Ubuntu. Kdo ve, zakaj, verjetno sem ga nekoč namestil iz gole radovednosti. Od takrat se neutrudno posodablja, vmes pa deluje gladko in zanesljivo. Otroci so si ravno prislužili dodatno uro igric, vreme je slabo, zato je moj (ravno tako zelo star) namizni računalnik zaseden. Pri delu na starem prenosniku, recimo med pisanjem tega članka, z operacijskim sistemom, na katerega se sploh ne spoznam, ne pogrešam čisto ničesar. Ekran ni vrhunski, a se vsaj ne sveti in ne zatrese ob vsakem dotiku tipkovnice. Ta je boljša kot na marsikaterem sodobnem in več tisoč evrov vrednem suhcu. Baterija zdrži nekaj malega ur, potem ga pač priklopim na polnilnik. Vse ostalo deluje gladko in enostavno, za ostala opravila potrebujem le brskalnik z nameščenim dodatkom za upravljanje gesel in ves ostali splet mi je na dosegu roke – spletna mesta so oddaljena klik na bližnjico v brskalniku, njihov seznam pa se pretaka med vsemi napravami, ki jih uporabljam. Pisarniški programi zadovoljivo delujejo v brskalniku že nekaj časa, nameščenih imam še nekaj rešitev, ki enakovredno delujejo na različnih platformah. Spotify, Slack, celo Visual Studio Code so primeri izjemno priljubljenih programov, ki delujejo identično na računalniku z okoljem Windows kot na starem prenosniku z Linuxom.
Če malo pomislim, vsakodnevno uporabljam iOS, Android, Windows in Ubuntu ter kopico naprav, kot so avto, koščki pametnega doma, otroški čevlji z LCD-ekranom, in mnoge druge.
Pred časom sem zamenjal telefon. Iz tega sem delal celo dramo, trajalo je dolgo, a na koncu sem naredil korak, ki se marsikomu zdi nepredstavljiv – zamenjal sem tabor. Čez nekaj tednov se je nepričakovano pokazalo, da tabora sploh nisem zamenjal, saj nisem v nobenem taboru. Operacijski sistem mi ne pomeni mnogo, glavne aplikacije, ki jih uporabljam, spretno skačejo med platformami, podatki so tako in tako v oblaku in dosegljivi vsepovsod. Če malo pomislim, vsakodnevno uporabljam iOS, Android, Windows in Ubuntu ter kopico naprav, kot so avto, koščki pametnega doma, otroški čevlji z LCD-ekranom, in mnoge druge. Imena njihovega operacijskega sistema in podrobnosti programske opreme ne poznam, pomembno je, da brezšivno sodelujejo med seboj, spoštujejo mojo zasebnost in imajo zagotovljeno podporo ter nadgradnje.
Naša digitalna življenja se odvijajo v nekaj aplikacijah, kot so elektronska pošta, klepetalnik, družbeno omrežje, hramba podatkov in lasten nabor medijskih ter drugih vsebin. Če odmislimo obremenjevanje s podrobnostmi, kot so barva ohišja, temno ozadje in to, kako so videti opozorila, je res popolnoma vseeno, kateri telefon in računalnik imam. Uporabljam najprimernejše aplikacije, ne glede na platformo in ne glede na ponudnika. Nastavitve aplikacij in drugi podatki so poenoteni med napravami, podatki so varno in priročno dosegljivi kjerkoli in kadarkoli. Že dolgo vem, da so oblačne storitve zabrisale meje, kje se ena naprava konča in druga začne. A to, da se hkrati brišejo močne meje med platformami in sistemi, me je vseeno presenetilo.
Tehnološki velikani in izdelovalci programske opreme nam že nekaj časa ne morejo pokazati nič posebej novega. Njihovi prodajalci in marketinški stroji nam vtepajo v glavo, kako praktičen je oblak in kako dramatične spremembe prinašajo »boti« ter umetna inteligenca, obogatena resničnost in veriženje blokov. Poslušamo jih, a na revolucijo še čakamo. Zdi se, da živimo v času, ko se mnogim zdi, da nujno potrebujemo revolucionarno odkritje, saj bomo z opisovanjem iterativnih izboljšav težko polnili konference, elektronske okrožnice in druge marketinške kanale.
Mogoče pa se moramo le sprijazniti, da se napredek ne bo le pospeševal in nas čaka trenutek streznitve. V tem času raje poskrbimo, da bomo uporabniki tehnologij ohranili zasebnost, da bodo naši podatki dostopni le tistim, ki jim bomo to dovolili, in da med nebrzdanim napredkom ne bomo med seboj postavljali zidov, za katere bomo potrebovali nove tehnologije, da jih bomo v prihodnosti lahko še kdaj porušili.