Ostajam na PCjih

Tehnologija pride v zrela leta, ko jo praviloma menjate šele takrat, ko dokončno odpove ali pa je popravilo dražje od nove. Praviloma po kakem desetletju, tako kot pralni stroj, hladilnik ali sesalec. In tudi računalniki počasi prehajajo v zrelo dobo, saj tudi več let stari še vedno spodobno delujejo. Če pa jim zamenjate drobovje in namesto vrtečega diska vgradite SSD ter malo povečate pomnilnik, bo računalnik dober še za nekaj let. In moškim v zrelih letih tak počasnejši ritem pride kar prav, saj  na računalnike gledamo kot na ljube hlače. Četudi je tu ali tam kaka luknja, nam je tista krpa blaga prirasla k srcu (oziroma k drugemu delu telesa). A tudi najhitrejše računalnike počasi preobložimo s slikami, glasbo in filmi, da je odhod v trgovino neizbežen.

Naša akcija menjave se je začela z ženinim računalnikom, saj se je njen stari začel čudno obnašati. No, v bistvu je odpovedoval monitor, da je slika postala malenkost rožnata (»Saj si vendar hotela računalnik za ženske.«). Toda komanda je bila, da je računalnik fuč, in kaj je trideset let računalniških izkušenj proti ženski intuiciji. Ker na računalniku večinoma počne pisarniška opravila, sem predlagal majcen in tih računalnik. Vse preračunljivo – računalnik naj ne bi imel gibljivih delov, zato upam na dolgo življenjsko dobo, obenem pa se ne bo mogla pritoževati zaradi hrupa. Pred leti je Intel naredil pravi mali preobrat z računalniki NUC, vmes pa so se mu pridružili še neodvisni izdelovalci, kot je Gigabyte. Prav njegova linija Brix je obetala še največ in trenutno najcenejši Brix GB-BXBT-1900 je prav primeren za pisarniška opravila, saj mu je treba dodati le še pomnilnik in disk. Procesor je resda nekoliko starejšega datuma, a Celeron J1900 je še vedno nekakšen optimum med porabljeno energijo in računsko močjo. Kljub štirim jedrom procesor porabi le kakih 10 W energije, celoten računalnik pa le kako malenkost več. Seveda računalnik dela kot urica in prva bitka je bila dobljena.

A ker nesreča nikoli ne pride sama, je za računalniško prenovo izvedela tudi tašča. Tudi ona si je zaželela novega in oh in sploh računalnika. Toda v tem posebnem primeru sem bil omejen z nekaj stare zunanje opreme (na primer čisto solidnim laserskim tiskalnikom starejšega datuma, ki pa uporablja vzporedna vrata), ki je nisem smel zavreči, saj bi dobil pod nos, da je tiskalnik dlje pri hiš' kot jaz (in, ne, ne živimo pri tašči). Zato sem se odločil le za prenovo starega računalnika in na srečo so nov in večji monitor (težave z vidom), nov SSD in nekaj dodatnega pomnilnika (hitrejše delovanje) odvrnili družinsko medgeneracijsko krizo.

Ko sta bila oba zahtevna projekta pod streho, sem tudi sam dobil zeleno luč za stilsko prenovo. Kot se za moškega v srednjih letih spodobi, sem si omislil rdečo beštijo, katere polno ime – Gigabyte Brix Pro GB-BXi54570R – je skorajda daljše od samega računalnika.