#OstanimoInŠolajmoSeDoma

Koronavirus je tako rekoč čez noč zaprl učilnice in predavalnice v skoraj vseh državah po svetu. Po začetnem šoku in spoznanju, da zaradi virusa šolska vrata ne bodo prav kmalu ponovno odprta, se je resnici na ljubo vsaj v Sloveniji zelo hitro začela organizacija alternativnega načina izobraževanja. Informacijske rešitve za učenje na daljavo sicer poznamo in ponekod celo uporabljamo že dolgo vrsto let, vendar v večini primerov le kot dodatni pripomoček, ne pa kot osnovni način dela. Tehnologija je kljub hipni rasti obremenitve vzdržala, šepa pa organizacija.

Zgodilo se je to, kar smo doslej gledali samo v filmih, brali v znanstvenofantastičnih romanih in poslušali na specializiranih konferencah: življenjsko nevaren in zahrbten virus je človeštvo prisilil, da je ostalo doma. Med temi praktično vse učence, dijake in študente. Izobraževanje se je nenadoma ustavilo.

Najnovejše poročilo organizacije Unesco kaže osupljive številke – po svetu je zaradi koronavirusa za normalno izobraževanje prikrajšanih več kot 1,5 milijarde otrok in mladostnikov. Če to pretvorimo v številke za Slovenijo: od doma se je čez noč začelo izobraževati čez 412.000 mladih. In z njimi od doma vsi učitelji, na katere je padlo še večje breme, kot so ga že itak bili deležni pri vsakdanjem delu.

Po nekaj dnevih, ko je postalo jasno, da ne gre le za nekajdnevno motnjo, se je začela mrzlična priprava na nadaljevanje izobraževanja. Vzpostaviti je bilo treba stike med učenci in učitelji, pripraviti navodila, gradiva, skratka sestaviti je bilo treba načrt delovanja v novih razmerah.

Tu ne more biti dvomov: učiteljem in ravnateljem gre tu vsa pohvala, saj so pri tem uspešni. V danih razmerah so naredili največ, kar je bilo v njihovih močeh. Pouk je, vsaj v določeni meri, spet stekel. Kritike, da bi lahko bilo še bolje, v takem trenutku morda niso primerne, se jih pa izplača poslušati za čase, ki šele prihajajo. Pravi izzivi so šele pred nami.

Prvi izziv: komunikacija

Predpogoj za kakršnokoli šolsko izobraževanje je komunikacija med učenci in učitelji. V običajnem šolskem okolju je samoumevna, saj temelji na fizični prisotnosti udeležencev. Šolanje od doma pa zahteva primeren komunikacijski kanal. Dvosmerna komunikacija med osebama (telefon) ni dovolj, zaželeno je virtualno okolje, ki oponaša interaktivno delo skupine ljudi v učilnici.

To zagotavljajo videokonferenčni sistemi, ki so brez dvoma tehnologija, ki je v času pandemije doživela največji skok rabe, o čemer pišemo na drugih straneh tokratne številke Monitorja. Šole po vsem svetu, vključno z vsemi v Sloveniji, so planile po takih in drugačnih videokonferenčnih storitvah. Po nekaj opravljenih klicih na različne konce Slovenije smo ugotovili, da v naših šolah uporabljajo skoraj vse, kar je na voljo. Zanimivo, da še najmanjkrat omenjajo spletne konference VOX (vox.arnes.si), ki jih je Arnes uvedel pravzaprav ravno v ta namen. Razlogov je več: infrastruktura, ki ni ni bila dimenzionirana za tak naval na storitev, pa tudi odvisnost od tehnologije Flash, ki jo, kot vemo, industrija (brskalniki) opušča. Res pa je, da se je Arnes hitro odzval in ponudil licence za uporabo konferenčnega sistema Cisco Webex, ki sodi med najkakovostnejše, najstabilnejše in najvarnejše v industriji, a žal ne tudi najbolj intuitivne za delo, zlasti v šolskem okolju.

Najbrž je prav zaradi zadnjega doma in drugod po svetu pandemija izstrelila nesluteno zvezdo videokonferenčnih sistemov: spletno storitev Zoom. Prav neverjetno je, kako se je informacija o tej platformi hitro razširila med najširšo javnostjo, in to kljub dejstvu, da je še pred dvema mesecema celo v strokovnih krogih nismo zaznavali kot pomembnejšo. O tem fenomenu bomo verjetno pisali in razpravljali še dolgo časa.

Zakaj je Zoom tako zablestel? V prvih dneh brez dvoma zato, ker je podjetje ubralo zelo drzno licenčno strategijo. Ponuja brezplačne konference v trajanju do 40 minut (kar se po preteku zlahka podaljša z izhodom in s ponovnim vstopom v sejo, ki ostane ob tem aktivna) za tja do 100 sodelujočih, kar je več kot dovolj za obseg slušateljev v običajnem razredu ali letniku.

Zoom je uspešnica tudi zato, ker nudi več kot povprečno (za videokonferenčne sisteme) kakovost delovanja tudi pri slabih komunikacijskih povezavah in predvsem ob večjemu številu sodelujočih, kjer tekmeci večinoma odpovedo. Osebno sem to v najtežjih trenutkih krize lahko preveril v konferenci z več kot 60 sodelujočimi, ki smo se brez težav in celo sproščeno pogovarjali (in gledali) več kot dve uri, brez kakršnihkoli zapletov. Skype in podobna orodja se lahko po tej plati za zdaj le skrijejo.

Zoom je priljubljen tudi zaradi preprostega in razumljivega uporabniškega vmesnika. Tudi manj poučenim hitro postane jasno, kako ga uporabljati. V dokaz ponujam starejše učitelje (take tik pred upokojitvijo), ki so v nekaj dneh usvojili način dela, četudi videokonferenčnih sistemov pred tem niso uporabljali.

Malo manj je znano dejstvo, da je bila platforma Zoom v resnici v dobršni meri načrtovana tudi za proces izobraževanja, kar se vidi v naprednih funkcijah, ki jih ne srečamo drugod, na primer v možnosti hkratnega komentiranja, pisanja, brisanja v dokumentih in razporejanja slušateljev v začasne manjše skupine (recimo za razdelitev skupinske naloge), kjer jih učitelj nato ponovno prikliče in preveri rezultat dela. Podobno, kot bi to naredili v pravi učilnici.

Omogoča celo, da učitelj v procesu ob glavnem računalniku uporabi tudi tablico s peresom (za zdaj je podprt le Apple iPad), kar imenitno in v celoti nadomesti šolsko tablo. Res pa je, da teh funkcij velika večina uporabnikov sploh ne pozna …

Zaradi meteorske uspešnosti Zooma velja na tem mestu tudi odgovoriti na pomisleke o varnosti te platforme. Kot lahko preberete v drugih prispevkih v Monitorju, se je na to storitev usul plaz kritik o ranljivostih, namigovanj o vohunjenju, celo tožbah. Zaskrbljenost in previdnost tu nista odveč. Toda vedeti je treba, da se je Zoom na kritike odzval z množico popravkov, ki so večinu nevarnosti odpravili. To potrjuje tudi slovenski center za spletno varnost SI-CERT, ki je prvotno opozorilo o nevarnosti rabe programa umaknil z obrazložitvijo, da so nevarnosti odpravljene.

Zoom seveda še zdaleč ni edina platforma, ki jo uporabljajo po svetu in v Sloveniji. Še vedno je dosti rabe nekoč najbolj priljubljene spletne storitve Skype, ki pa je uporabljajo bolj v poslovnem svetu kot v izobraževalnem. Mnogo šol je sicer začelo uporabljati videokonferenčni sistem Microsoft Teams, ki ga je Microsoft ponudil brezplačno za uporabnike v izobraževanju.

Microsoft Teams se zelo dobro obnese v podobni vlogi kot Zoom, čeprav morda v nekaterih funkcijah šolske rabe sistema nekoliko zaostaja. Sicer je precej bolj varen (recimo s šifriranjem povezav med sodelujočimi), a morda nekoliko bolj zapleten za konfiguracijo in rabo.

Strogo gledano Zoom in Teams pravzaprav nista povsem primerljiva izdelka. Teams je veliko več kot zgolj videokonferenčni sistem, kar je edina funkcija, ki jo pozna Zoom. Teams zlahka nadomesti spletne učilnice, elektronsko pošto in še bi lahko naštevali, zato je tudi tako velika uspešnica v poslovnem svetu. Teams seveda ponuja še eno veliko prednost pred Zoomom – omogoča spremljanje prisotnosti sogovornika in hitro kramljanje med posamezniki ali skupinami. Zoom to omogoča samo tedaj, ko je uporabnik prijavljen v sejo.

Kaj pa ostali? Cisco Webex je vsekakor zelo zmogljiv in kakovosten videokonferenčni sistem, a malo razširjen in poznan. V časih, ko je bila ključna hitra dosegljivost s čim manj prijavami, kaj šele s kupovanjem licenc, je preprosto ostal v ozadju. Podobno kot je ostal v ozadju Google Hangouts (v času krize preimenovan v Meet), ker je na prvi videz dosegljiv samo licenčnim kupcem paketa G-Suite. Zdi se, da v izobraževalnih ustanovah ne vedo, da Google, tako ko Microsoft in ostali, za potrebe izobraževalnih ustanov nudi brezplačne licence.

Koronavirus je po svetu prekinil izobraževanje več kot 1,5 milijarde učencev, dijakov in študentov.

Ostale platforme, ki so priljubljene za zasebno rabo (Viber, Messenger, Snapchat …), za šolsko rabo niso najprimernejše. Videti je tudi, da tovrstna raba ne privlači učiteljev, kaj šele učencev.

Drugi izziv: spletne učilnice

Za šolanje od doma videokonference seveda niso dovolj. Učitelji in učenci si morajo izmenjevati učno gradivo, opravljene naloge in drugo dokumentacijo v elektronski obliki. Nič posebnega, bi rekli.

Zanimivo, da se večina kritik staršev na prvi odziv šolskega sistema nanaša prav na ta vidik šolanja od doma. Gradivo in navodila za delo so namreč do učencev začeli prihajati po različnih kanalih, odvisno od odločitve posameznega učitelja. Nekateri so uporabljali šolsko spletno učilnico, spet drugi portal Lo.Polis, vmes pa je prišlo še kako elektronsko sporočilo prek elektronske pošte. To je seveda povzročilo precej zmede, čeprav se tu nekako strinjam, da bolj med starši kot otroki, ker se ti, saj veste, hitro prilagodijo na tehnologijo. Dvomite? Dajte jim v roke nov telefon …

Vzrok za nastalo stanje tiči predvsem v dejstvu, da v Sloveniji ne obstaja en sam standard. Še več, odločitev o elektronski izmenjavi podatkov je pretežno v pristojnosti posamezne šole in njihove spretnosti v »digitalizaciji poslovanja«. Pa še to pogosto ni čisto res. Trenutne razmere dajejo svobodo izbire posameznim učiteljem, da izberejo metodo e-učenja, ki je najprimernejša za potrebe učnega procesa in njihovo poznavanje spletnih orodij. Drugače povedano, uporabljajo naj to, česar so bili vajeni že do zdaj.

Za tiste, ki prek svojih otrok niso šli »škilit«, kaj je v ozadju: spletne učilnice so običajno portali, narejeni na odprtokodni platformi Moodle. Platforma je zelo zmogljiva, vendar potrebuje kar nekaj konfiguracije, da zaživi v vsebini in praksi. V Sloveniji obstajajo priporočila, dobre prakse, vendar spletno učilnico v praksi vzdržuje vsaka šola zase. Od tod tudi razlike in ponekod tudi težave z zmogljivostjo, saj nihče ni pričakoval takih obremenitev. Arnes, ki je tudi ponudnik spletnih učilnic (Arnes Učilnica), je od začetka krize videl v nekaj dneh skok s 150 uporabnikov na 6.000 (!).

Lo.Polis, če se omejimo le na njegov za učence najpomembnejši del v krizi, pa je še ena od oblik izmenjave sporočil, ki je skoraj identična elektronski pošti. Mnoge je motilo predvsem dejstvo, da so v številnih šolah učenci morali ta kanal spremljati sočasno z drugimi, kar pomeni, da so lahko kaj od naročenega ali dogovorjenega tudi spregledali. Toda to je stvar organizacije, ne pa tehnologije.

Le redki so primeri rabe, kjer se šolske učilnice uporabljajo za kaj več kot odlagališče dokumentov, čeprav bi lahko tu vodili naloge, koledarje, celo vprašalnike in druge gradnike, o katerih smo pisali v Monitorju že pred petimi leti (Monitor 01/2016).

Tretji izziv: gradivo in organizacija

Za učinkovito učenje na daljavo v časih karantene je skoraj nujno, da se gradivo med učiteljem in učencem prenaša v digitalni obliki. Zmotno je mnenje, da imamo danes za učni proces vse, kar je potrebno, že v elektronski obliki. To ne velja niti za učbenike, kaj šele za gradivo posameznega učitelja.

Razumeti je treba, da šolski sistem dovoljuje, spodbuja in celo narekuje, da si vsak učitelj pripravi svoj načrt, svoje učno gradivo, ki mora zgolj slediti smernicam za posamezen predmet. To seveda pomeni, da so razlike ponekod zelo (zelo!) velike. Na eni strani poznam učitelje, ki so imeli že do zdaj učno gradivo povsem v elektronski obliki in so pri učenju na daljavo zgolj spremenili komunikacijski kanal.

Nemalo pa je takih, ki jih je karantena ujela precej nepripravljene. Če učitelj gradivo pošilja ob nenavadnih urah (sredi noči!), je to najbrž posledica stiske, v kateri se je znašel. Šola od njega pričakuje izvajanje programa, gradiva pa ne zagotavlja. Marsikatero gradivo se je naredilo ali prilagodilo šele med samo pandemijo in v taki obliki ni obstajalo pred tem.

Kdor misli, da je to zaradi pomanjkanja gradiva, se moti. Na spletu, tudi v Sloveniji, je kar nekaj izvrstnega učnega gradiva, ki je na voljo celo brezplačno. Kot primer navajam portal Razlagmo.si, kjer je na voljo video gradivo za večino predmetov osnovne in srednje šole, celo za maturante se nekaj najde.

Težava je v tem, da iz določenih razlogov malo tega gradiva učitelji dejansko uporabljajo pri svojem procesu učenja, tudi v času izrednih razmer, ko bi s tem morda lahko razbremenili sebe in učence.

To je v prvi vrsti stvar organizacije. Ker učni proces sloni na učitelju in njegovi avtonomiji poučevanja, kar je povsem legitimno, v Sloveniji ne slišimo na tem področju prav pogosto besed, kot sta »standardizacija« in »poenotenje«. Da ne bi bilo sporov, raje uporabljajo izraze, kot sta »priporočila« in »smernice«. Če v dobršni meri to razumemo in spoštujemo, bi morda v teh izrednih časih pomagalo in predvsem razbremenilo učitelje, če bi ta stališča, metode in orodja nekoliko prilagodili.

Spletne učilnice, pogosto zasnovane na platformi Moodle, se pogosto temelj za šolo od doma v Sloveniji.

Poleg tega velja omeniti, da v svetu obstaja obilica zelo kakovostnih virov izobraževanja, o čemer smo podrobneje pisali že v preteklosti (Izobraževanje v digitalni dobi, Monitor 01/2016). Gradivo na spletu resda ni v slovenščini, toda v številnih primerih lahko, skupaj z interpretacijo in s komentarji učitelja, še kako pomaga v časih, ko so se vsi privajamo in učimo, kako učni proces izvajati od doma.

Četrti izziv: preverjanje znanja

V času nastanka tega članka so trije izzivi za šolanje od doma omenjeni v predhodnih poglavjih že nekako dobili odgovore. Četrti nas pa še čaka – kako v šolanju od doma preverjati znanje, oceniti učence in morda celo zaključiti šolsko leto, in to brez vrnitve v šolske klopi.

Dokler je učni proces zasnovan samo na predavanju, razlagah, izvajanju (dobesedno) domačih nalog, učni program kljub oviram lahko poteka. Težava nastane v trenutku, ko je treba zagotoviti pošteno in kakovostno preverjanje znanja. Kako zagotoviti, da bo ocenjevanje pošteno do vseh, četudi se izvaja na daljavo?

Zanimivo, da je to vprašanje večja težava v osnovnošolskem in srednješolskem učnem načrtu, kjer Zavod RS za šolstvo celo čaka na sprejetje interventne zakonodaje v državnem zboru, kjer bodo morali v ta namen spremeniti pravilnik o ocenjevanju znanja.

Videti je, da to, kar moti osnovne in srednje šole, ni ovira na univerzah. Po mojih podatkih je med karanteno nekaj fakultet že pripravilo pisno preverjanje znanja. Ne nazadnje je to aktivnost, ki jo mnoge od njih dovoljujejo ob določenih pogojih, recimo pri športnikih, ki obveznosti opravljajo iz bližine tekmovališč po svetu. Lep primer je delovanje Univerze na Primorskem, kjer so že do zdaj razvili številne učne programe v digitalni obliki, tako da jih je kriza doletela bolje pripravljene kot ostale.

Možnosti za preverjanje znanja na daljavo vendarle so. Začnemo lahko s številnimi programskimi platformami, med katerimi je tudi že prej omenjeni Moodle, ki omogočajo pripravo elektronskih vprašalnikov. Pri učenju na daljavo je to celo zaželena pot, saj prihrani potrebo po skeniranju in ročnem vnosu podatkov.

Učitelji so v teh razmerah pogosto prepuščeni lastni pripravi učnega gradiva.

Učitelji že vrsto let znajo pripraviti take vprašalnike, ki dovoljujejo uporabo gradiva (celo interneta) med opravljanjem izpita. Vprašanja so namreč take narave (koncept odprte knjige), da učencem zunanji viri ne pomagajo, če ni v ozadju tudi znanja. Seveda pa takih vprašanj ni povsem enostavno sestaviti, sploh pa ne pri vseh predmetih.

Seveda bi bilo lažje, če bi lahko učitelj nadzoroval, katere vire lahko uporablja učenec. Tu so lahko v pomoč spletne storitve oziroma programi, kot sta Exam.Net in Safe Exam Browser. Oba omogočata, da učitelj omeji, kaj lahko izprašani dela na računalniku. Čim učenec preklopi na drug program, spletno stran ali nedovoljeno aktivnost, dobi učitelj obvestilo od dogodku. Če to združimo še z možnostjo nadzora poteka preizkusa prek video kamere, mnogi menijo, da je to dovolj dobro za večino primerov rabe.

Seveda se vseh predmetov ne da ocenjevati prek pisnih preizkusov. V takih primerih je treba zagotoviti primerno okolje. V priporočilu Zavod RS za šolstvo celo piše, da je v takih primerih treba zagotoviti javnost ocenjevanja (vsaj dva učenca/dijaka ali drugega učitelja). Drugje sem zasledil, da zahtevajo poleg tega prisotnost dveh kamer, in sicer prve, ki kaže učenca, in druge, ki prikazuje drugo smer, kjer bi mu lahko kdo pomagal.

Ali se bodo v ta namen začele uveljavljati 360-stopinjske kamere? Videti je, da so to scenariji rabe računalniške opreme za izobraževanje, ki jih industrija do zdaj v celoti še ni naslovila. Ne dvomimo, da bo po tej izkušnji nastal cel niz novih izdelkov in storitev.

Kako od tod naprej

V najbolj težkih trenutkih se je torej šolski sistem do neke mere zadovoljivo postavil na noge. Ministrica za šolstvo zatrjuje, da bodo šolski programi v celoti izvedeni do načrtovanih šolskih počitnic.

Toda strokovnjaki nas svarijo, da se širjenje virusa utegne vnovič ponoviti v času zimske sezone. Če do tedaj še ne bo zdravil oziroma cepiva, je povsem mogoče, da bodo ponovno potrebni ukrepi, ki bodo vključevali šolanje od doma. Naslednjič moramo biti pripravljeni še bolje.

Organizacija OECD ocenjuje, da je covid-19 trajno spremenil svetovni pristop do izobraževanja. Tudi sicer bi bilo vredno dobre prakse, s težavo naučene v nepredvidljivih razmerah, s pridom izkoristiti tudi za rabo v »normalnih« razmerah, karkoli bo to pomenilo v prihodnje.

Lo.Polis je druga najbolj priljubljena storitev za izmenjavo gradiva in sporočil med učitelji in učenci.

Prepričan sem, da bo sedanja kriza povzročila temeljito prevetritev pravilnikov, navodil, rezervnih načrtov pa tudi učnih metodologij. Informacijska tehnologija bo tu igrala ključno vlogo kot infrastruktura, brez katere sodobna družba skoraj ne more več delovati. Tudi na področju izobraževanja ne.