Ostrimo tu, ostrimo tam
Na področju fotografije je bila v digitalni dobi večina razvojnega truda usmerjena v tipala. Jasno je bil v ospredju dvig ločljivosti, a obenem so se trudili tudi zmanjševati šum. Zraven so se razvijali tudi osrednji procesorji aparatov, ki so iz leta v leto obdelovali več podatkov (spet zaradi višjih ločljivosti).
Obe fotografiji sta posneti tako rekoč hkrati s pomočjo nove funkcije, v vsakem primeru pa smo določili drugo točko ostrenja. Pri tem lahko določimo še več točk, glede na mrežo 49 tipal.
Razvoj pa je bil nekoliko počasnejši pri sistemih za samodejno ostrenje. Hitrost ostrenja se načeloma ni bistveno spremenila že dolgo časa. Če primerjamo kak DSLR iz sredine devetdesetih z današnjim, so hitrosti ostrenja zelo podobne, vsaj pri klasičnem ostrenju s sredinsko točko – vsekakor je tu razlika bistveno manjša kot pri osrednjih tipalih. Razvoj je močno napredoval predvsem pri širjenju področja, kjer zmorejo aparati ostriti, obenem zmorejo vedno bolje slediti nekemu objektu.
Zanimiva novost se je pojavila pred nekaj leti v obliki digitalnega fotoaparata z imenom Lytro. Šlo je za majhno kamero, kjer lahko točko oziroma ravnino ostrenja določimo naknadno. Zadeva deluje tako, da z matriko mikroleč razprši svetlobo glede na kot, pod katerim je slednja padla na leče. S tem podatkom se lahko naknadno preračuna, kako bi svetloba padla, če bi bilo ostrenje drugače nastavljeno. Ozko grlo je pri tem ločljivost – Lytro beleži fotografije v lastnem standardu, po obdelavi (se pravi določitvi ostrine) je njihova končna ločljivost 1080 × 1080 pik. Kasneje so sicer predstavili zmogljivejši model, a je ta tehnologija zaenkrat še v povojih.
Najpreprostejši način igranja z ostrino je ta, da enostavno zajamemo več fotografij, vsako z različno ravnino ostrenja. V digitalni dobi je naknadno združevanje več podobnih fotografij razmeroma enostavno, tako lahko umetno povečamo področje ostrine. Kar veliko zmogljivejših fotoaparatov ima že vgrajeno možnost zajetja več zaporednih fotografij, vsako pri drugi razdalji ostrenja. Programske opreme, ki se na to spozna, je veliko, med drugim tudi Adobe Photoshop (od CS4 naprej).
Se pa odpirajo tudi nove možnosti – v Panasonicu so tako za nekaj svojih aparatov objavili programsko opremo, ki omogoča t. i. »Post Focus«. Gre za preprosto rešitev, ki izkorišča sorazmerno visoko ločljivost videa, ki so je sposobni nekateri fotoaparati. Tako naprava pravzaprav ne zajame fotografije, temveč posname video, dolg dobro sekundo, pri tem pa se objektiv sprehodi čez vse ravni ostrenja (sprehodi se čez vseh 49 točk, kjer lahko aparat sicer ostri). Pokaže se fotografija, na njej s prstom izberemo točko ostrine, aparat pa shrani relevantno sliko iz zajetega videa.
Pri tem si lahko zajeti video ogledamo tudi na računalniku. Na naših preizkusih je trajal eno sekundo, njegova ločljivost je 3504 × 2336 pik – to je seveda tudi ločljivost zajete fotografije. Trajanje je odvisno od razdalje med najbližjim in najbolj oddaljenim objektom. Načeloma lahko tudi v računalniku shranimo posamezno sličico videa, a to bistveno lažje naredimo neposredno na fotoaparatu. Tam lahko tudi povečamo en del in tako zelo podrobno preverimo pravo ostrino. Pri tem sistem očitno ne uporablja celotne površine tipala, v praksi deluje tako, kot bi imel faktor povečave goriščnice 1,45 (torej kot da bi bil uporabljeni objektiv nekoliko daljši, kot je v resnici).
Novo možnost podpirajo Panasonicovi modeli GX8, G7 in FZ300, pri vseh moramo le nadgraditi programsko opremo. Postopek je dokaj enostaven, datoteko prenesemo z njihove spletne strani in shranimo na kartico SD, od tam na aparatu sprožimo postopek nadgradnje. Funkcija je zanimiva in zna biti zelo koristna, seveda pa velja upoštevati tudi vse druge zahteve fotografiranja.