Otroci hekajo družinski računalnik

Najmlajša otroka (10 in 12) mi znata povedati, da sta pravzaprav »edina na šoli«, ki še nimata pametnih telefonov. Najstarejši hčerki (15) pa sem pametni telefon namenil šele pred nekaj meseci in pravi, da sem (spet) edini na šoli, ki je pripravljen plačevati letno naročnino na aplikacijo, da ji lahko omejujem skupni čas, ki ga sme nameniti svoji magični črni škatlici z aplikacijami.

Če dodam še to, da doma nimamo televizorja – imamo pa projektor in veliko, 2,4 metra široko platno – da je družinski rabi namenjen le en računalnik in še ta je v dnevni sobi, da igralnih konzol, tablic in podobnih malih napravic nimamo, potem je seveda takoj jasno, da spadam v kategorijo uber-zaj****** fotrov. Koliko bodo moji otroci prikrajšani, je stvar debate, a sam sem prepričan, da zaradi tega omejevanja v odraslo dobo ne bodo odšli s hudimi frustracijami, ki bi jih spremljale vse življenje.

Kako sem lahko tako prepričan? Kot prvo: tako neverjetno zategnjen pa spet nisem. Pri nas doma otroci resda ne igrajo veliko igric, a nekaj kljub vsemu jih. Mlajša sta se celo izkazala za zelo iznajdljiva, kar je bila odlična lekcija tudi za naju z ženo.

Vsakič po menjavi gesla na družinskem računalniku se je po navadi zvečalo število njunih klicev v službo, a v začetku nisva videla pravih povezav med temi dogodki. »Mami, dolgčas« je predvidljiva fraza, ki jo mora žena poslušati, ko se ukvarja s svojimi službenimi stvarmi. A na določeni točki so se ti klici povsem nehali. Ko sva si z ženo skušala razložiti ta zanimiv pojav, to deflacijo nadležnih klicev, sva prišla do sklepa, da se otroka pač naveličata, saj vesta, da ne bosta veliko dosegla. Niti zavedala pa se nisva, kako daleč je bilo to od resnice.

Malčka sta namreč s prefinjenimi metodami socialnega inženirstva, ki se jih ne bi sramovali niti najboljši hekerji, »razbila« vsako geslo. In ko sta imela geslo, so se klici nehali. Da bi vse skupaj čim dlje trajalo, sta še vedno hlinila nevednost, a v času, ko naju ni bilo doma, veselo dostopala do računalnika, igrala igrice in brskala po spletu v »private« sejah brskalnikov, da bi čim bolj prikrila nepooblaščen dostop do računalnika.

Otroka sta dobila nalogo, primerno za hekerje te starosti. Do konca šolskega leta mi morata demonstrirati, kako »vdreti« v krajevni račun na družinskem računalniku (Windows 10) ter spremeniti geslo uporabnika, ki sem ga ustvaril za ta namen.

Kako sta ugotovila gesla? Če ste že bili žrtev žeparjev, vam bo jasno. Skupni interesi so povzročili zakop običajne bojne sekire in delo v timu, saj je bilo potrebno nekaj koordinacije za čim večji izplen. Skupaj sta najprej ustvarila nekakšen »overload« čutnih signalov pri ženi in ta ni bila več tako pozorna na to, kaj počne. Tako je lahko eden neopazno gledal ženi čez ramo (všeč mi je angleški izraz za tako početje: shoulder surfing), kaj tipka, in počasi nabiral črke in številke, ki sestavljajo geslo. Drugi pa je v času, ko so bile oči in roke žene na tipkovnici, prijel miško in s kazalcem za hip pritisnil na piktogram na Windows 10 prijavnem oknu, ki razkrije geslo, ki ga običajno zakrijejo pike. Skupaj s prej omenjenim »buffer overflow« napadom na ženine čute in z nekaj ugibanja sta združila to, kar sta izvedela, in v razmeroma kratkem času prišla do ustreznih gesel, ki so omogočala dostop do tako želenih igric.

Kmalu je sledilo skupno spoznanje, da sva bila res preveč naivna in da nama ni storiti nič drugega, kot da si priznava, da jabolka pač ne padejo daleč od drevesa. Doma imamo hekerje!

Prepričan sem, da je treba tako iznajdljivost na pravi način podpreti, zato sta otroka dobila nalogo, primerno za hekerje te starosti. Do konca šolskega leta mi morata demonstrirati, kako »vdreti« v krajevni račun na družinskem računalniku (Windows 10) ter spremeniti geslo uporabnika, ki sem ga ustvaril za ta namen. Za nagrado pa vsi trije dobijo obisk v italijanskem zabaviščnem parku Mirabilandia. Najbrž ni treba posebej omenjati, da sta se precej zavzeto lotila iskanja rešitve. V knjižnici sta brskala in brskala, si ogledovala videe in z Googlovim prevajalnikom prevajala strani, na katerih bi morebiti lahko bila rešitev tega oreha.

Kar malo me je presenetilo, ko sta v dobrih štirinajstih dneh raziskovanja prišla do mene s prošnjo, če jima lahko dam kak namig. A po tem, kaj sta me spraševala in kako, sem ugotovil, da sta nabrala že praktično vse, kar potrebujeta, le povezati je bilo treba vse skupaj. Od mene sta dobila še ključek USB, da sta lahko naredila zagonski disk.

No, v času, ko to pišem, se še usklajujemo, kdaj bomo izvedli to demonstracijo »hekanja« družinskega računalnika in niti najmanj ne dvomim, da mi bosta tudi uspešno predstavila, kako zamenjati geslo testnega uporabnika. Mislim, da je čas, da rezerviram karte za Mirabilandijo.

Lekcija? Otroci so najboljši socialni inženirji.
  
Članek je del posebne številke Monitorja, ki je naprodaj do konca avgusta.

Digitalni Monitor

Monitor lahko berete tudi v spletni različici, vse dosedanje številke revije so brezplačno na voljo v našem spletnem arhivu, na DVDju pa je voljo tudi celotna paleta številk v formatu PDF.

Monitor lahko berete tudi na telefonih in tablicah Apple in Android:

Android: www.monitor.si/monitor_play

iPad: www.monitor.si/monitor_ipad

iPhone: www.monitor.si/monitor_iphone