Otroci niso izdelki

V nekaj tednih po razglasitvi pandemije marca 2020 so se v večini sveta zaprle šole. Ker je bilo treba šolajočim se zagotoviti pravico do izobraževanja, se je s hitrim odzivom poučevanje v celoti preselilo na splet. Tako se je v prvih šestih mesecih pandemije po podatkih organizacije Human Rights Watch (HRW) močno povečal čas, ki so ga otroci po svetu preživeli v izobraževalnih aplikacijah, in sicer kar za 90 odstotkov.

Vlade, šole in učitelji so se znašli pred paleto aplikacij za učenje na daljavo oziroma učenje prek spleta, a ko so tehnologije, ki so jih šolajoči se uporabljali med pandemijo, v okviru mednarodne raziskave HRW analizirali, so ugotovili, da naj bi številne posegle v pravice otrok. Omogočale so namreč podatkovni nadzor in posredovanje podatkov oglaševalcem, pogosto celo brez vednosti staršev in učiteljev. V analizo so vključili 164 rešitev iz 49 držav, izsledki pa so žal alarmantni, saj naj bi jih kar 146 zbiralo podatke o otrocih, njihovi lokaciji, o tem kaj počnejo v virtualnih učilnicah, nekatere pa tudi o njihovih stikih ter napravah, s katerimi so vstopali v spletne učilnice.

Denar je spleta vladar

Kaj vse se je ponekod dogajalo med tem, ko so bili otroci v virtualnih učilnicah oziroma ko so uporabljali izobraževalne tehnologije, v poročilu HRW nazorno pokaže primer devetletnega Rodina iz Turčije; ta je za šolo na daljavo uporabljal spletno platformo, ki jo je ponujala turška vlada. Ob vpisu v učilnico je platforma začela slediti njegovi lokaciji, virtualna tabla, na katero je med odmorom risal s prijatelji, je posredovala podatke o njegovih navadah podjetjem, ki se ukvarjajo z oglaševalskimi tehnologijami (AdTech), zasebnosti pa ni imel niti po zaključku pouka, ko je obiskal druge aplikacije in strani. Domačo nalogo je po navodilih šole naložil na družabno omrežje, ki je lahko dostopalo do stikov v njegovem imeniku in podatkov o njih. Seveda dostop do teh podatkov za zagotavljanje Rodinovega pedagoškega procesa ni bil potreben, a kot izpostavlja poročilo, naj ne bi bil podatkovni nadzor nad otroci v virtualnih učilnicah nič manjši kot nad odraslimi med nakupovanjem na spletu.

Ob pomoči AdTecha primarno služijo tudi »brezplačne« spletne strani ali aplikacije, ki uporabnikom ne zaračunajo uporabe, a pridobivajo in delijo njihove podatke z oglaševalci za namen prikazovanja personaliziranih oglasov. Te vpoglede lahko podjetja AdTech prodajo naprej tistim, ki želijo targetirati skupino ljudi s podobnimi karakteristikami. Na račun AdTecha služijo tudi tehnološki velikani, kot so Amazon, Facebook (Meta) in Google. Ti v zameno za digitalne storitve zbirajo podrobne podatke o milijardah ljudi, ki storitve uporabljajo ali so z njimi v stiku, nato jih analizirajo in s tem pridobijo nove vpoglede, ki jih uporabijo pri oglaševanje. Temu podatkovnemu nadzoru se je težko izogniti. Kako razširjena je praksa, najbolje pove podatek, da je bilo po izsledkih poročila število podjetij, ki so prejela podatke otrok, večje od števila podjetij, ki so ponujala rešitve za spletno izobraževanje.

Mnoge rešitve, ki so jih med pandemijo vlade priporočile za spletno izobraževanje, na primer Zoom, Microsoft Teams, Cisco Webex, niso bile ustvarjene za uporabo otrok. A tudi tiste, ki so bile, po izsledkih poročila HRW pogosto omogočajo posredovanje podatkov otrok podjetjem, kot sta Meta in Google. Tveganje varovanja zasebnosti pri uporabi izobraževalnih tehnologij razloži Katja K. Ošljak, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in direktorica zavoda za digitalno vzgojo Vsak: »Večina aplikacij na trgu prispeva svoj del k ekonomskemu izkoriščanju, ki je danes najpogostejša zloraba otrok na internetu. Šolarji in šolarke so v kontekstu digitalne ekonomije zgolj potrošniki, potencialni kupci oziroma nosilci osebnih podatkov, ki se jih digitalna velepodjetja trudijo čim dlje obdržati pri sebi, se o njih čim več naučiti oziroma čim več izvedeti o tem, kaj jih spodbuja k pogostejšim in dlje časa trajajočim seansam znotraj aplikacije. Tako zbrani osebni podatki šolajočih niso le dobro prodajljivo blago in orodje za ciljano personalizirano oglaševanje, ampak lahko v določenih okoliščinah in pri ranljivejših skupinah to vodi k spodbujanju neželene, prekomerne rabe.«

Podjetja, ki se ukvarjajo z izobraževalno tehnologijo, so v času pandemije seveda doživela veliko povpraševanje in rast. Po podatkih, navedenih v poročilu HRW, je v tednih po razglasitvi pandemije močno naraslo nalaganje izobraževalnih aplikacij, prav tako tudi število preživetih ur v spletnih učilnicah. Seveda so rasli tudi tržni deleži, dobički in prihodki. Tako je prodaja podjetja Zoom Video Communications, ki je ponujalo brezplačne storitve več kot 125.000 šolam v 25 državah, po podatkih poročila HRW narasla za 326 odstotkov na 2,7 milijarde, dobiček pa z 21,7 milijona v 2019 na 671,5 milijona v 2020.

Plačilo izobraževanja s pravico do zasebnosti

Vlade so v času pandemije zaradi zagotavljanja izobraževanja hitro odobrile uporabo tehnologij, a niso dovolj natančno preverile, ali je njihova uporaba za šolajoče se varna. Raziskava HRW je ugotovila, da je vsaka vlada države, ki so bile vključene v poročilo, priporočila vsaj eno rešitev, ki prinaša tveganje za otrokove pravice ali poseg vanje. Poročilo HRW zato poziva k analizi izobraževalnih orodij.

Kot izpostavlja Katja K. Ošljak, se je na »začetku pandemije vsak oprijel orodij, ki jih je poznal oziroma so pač bila pri roki, zato da bi čim bolje še naprej uresničevali pravico otrok do izobraževanja. Škoda je, da pristojni v dveh letih niso zmogli oblikovati odgovornejših priporočil in razmisleka o zasebnosti.« Do novembra 2021 po podatkih HRW nobena vlada, vključena v poročilo, ni izvedla evalvacije izobraževalnih tehnologij na področju varovanja zasebnosti. Tako smo o namenu izvedbe tovrstne analize povprašali tudi Službo vlade RS za digitalno preobrazbo. Nova ministrica za digitalno preobrazbo dr. Emilija Stojmenova Duh je potrdila, »da bodo v prihodnjih mesecih izvedli raziskavo o uporabi digitalnih tehnologij v slovenskih šolah in na osnovi te v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport pripravili ustrezni načrt«. Služba za stike z javnostjo pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport natančnih podatkov ni posredovala, so pa sporočili, da se ministrstvo o morebitni izvedbi analiz odloča »v komunikaciji z učitelji in vodstvi šol, javnimi zavodi, ki nudijo podporo izobraževalnemu procesu (npr. Arnes), in drugo javnostjo (npr. starši) /…/ ter na podlagi drugih dostopnih podatkov (sem sodi tudi poročilo Human Rights Watch)«.

Raziskovalci HRW opozarjajo, da je nekritično vpeljevanje rešitev spletnega učenja, ki so ga uvedle države in šole, dejanske stroške izobraževanja preneslo na otroke, ki so plačali s pravico do zasebnosti, ter pozivajo vlade, da neprimerna orodja odstranijo in podajo primerna navodila šolam, učiteljem, staršem in otrokom ter s tem preprečijo nadaljnje zbiranje in zlorabo podatkov otrok.

Kam pa zdaj?

Čeprav Slovenija ni bila vključena v raziskavo, nismo izjema, saj so tudi pri nas šole nekritično vpeljevale tehnologije v izobraževalni proces; med drugim so sprejele rešitve, ki niso bile zasnovane za otroke, ampak za odrasle uporabnike, kot sta Microsoft Teams in Zoom. Kot je na strani zavoda Vsak zapisala Katja K. Ošljak: »Številna običajna orodja, ki jih priporoča tudi Ministrstvo za izobraževanje, uporabljajo piškotke in slikovne pike za sledenje uporabnikom ter zbrane podatke delijo s tretjimi osebami. To ustvarja tveganje na področju varovanja zasebnosti šolajočih se.«

Ministrica za digitalno preobrazbo dr. Emilija Stojmenova Duh podrobneje razloži razmere na tem področju: »Pravila o varovanju zasebnosti so pri uporabi informacijskih tehnologij močno povezana s pravili o varstvu osebnih podatkov. Pri uporabah informacijskih rešitev, ki so predvidene tudi za uporabo v šolah, ugotavljamo, da imamo v Evropski uniji postavljenih že mnogo pravil, ki pa trčijo ob dejstvo, da se zaradi praktičnosti mnogokrat uporabljajo informacijske rešitve, ki delujejo kot oblačne storitve. Če takšna oblačna storitev presega meje Evropske unije, se tisti, ki predvidi uporabo informacijske rešitve, znajde na neobvladljivem področju, vendar ga ščiti občutek, da je storitev varna, ker je splošno uporabljena. Kot najbolj tipični informacijski rešitvi v oblakih, za katere se ne ve točno, kje se nahajajo oziroma je njihovo poznavanje omejeno, sta zagotavljanje (nekaterih rešitev) elektronske pošte in uporaba (nekaterih) informacijskih rešitev za šolanje na daljavo. Ravno zato, ker gre za široko uporabljene informacijske rešitve, je tudi k njihovemu obvladovanju treba pristopiti široko. V ta namen se bo Slovenija povezovala z organi Evropske unije, ki celostno pristopa k reševanju vprašanj uporabe oblačnih rešitev, istočasno pa bo zagotavljala dosledno izvajanje Splošne uredbe o varstvu podatkov – mnoge kršitve iz poročila Human Rights Watch se nanašajo ravno na nedosledno spoštovanje obstoječih predpisov.«

Jasno je, da je s spoštovanjem predpisov in z etičnim poslovanjem mogoče ustvariti orodja za spletno učenje za otroke, ki ohranjajo zasebnost in ne nadzorujejo šolajočih se za dobiček. Nekatere aplikacije, omenjene v poročilu HRW, kot sta Math Kids in African Storybook, so se tega držale in otrokom niso prikazovale oglasov, niso zbirale njihovih podatkov ali pošiljale podatkov oglaševalcem, ampak so le omogočale učenje. Vivek Dave, lastnik podjetja RV Appstudios, ki razvija Math Kids, je za The Washigton Post povedal, da ustvarjanje izobraževalnih aplikacij brez oglasov financirajo z zaračunavanjem v nekaterih igrah za odrasle. K drugačnemu pristopu v prihodnosti poziva tudi Katja K. Ošljak, ki pravi, da od vlade in pristojnega ministrstva med drugim pričakuje »premislek o razvoju prisotnosti digitalne tehnologije v šolah, ki mora nujno vključevati tudi zasebnostne oziroma etične vidike IKT …«.

O načrtih za prihodnosti smo povprašali tudi Službo vlade RS za digitalno preobrazbo, kjer je ministrica za digitalno preobrazbo dr. Emilija Stojmenova Duh potrdila, da bodo v naslednjih letih pristopili k sistemski ureditvi na tem področju, in dodala da se »vprašanja etičnih vidikov pri uporabi informacijskih tehnologij zaradi prepoznavanja njihove pomembnosti vedno večkrat obravnavajo na ravni posameznih dokumentov«. Z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) so nam iz službe za stike z javnostjo podali splošen odgovor o tem, da sledijo Akcijskemu načrtu digitalnega izobraževanja, ki zajema tudi področje varne in etične rabe digitalnih tehnologij.

A kot je za The Washington Post izpostavil Bill Fitzegerald, nekdanji učitelj in raziskovalec na področju zasebnosti, moramo poleg kršitve pravic govoriti tudi o izgubi priložnosti, da najboljše, kar ponuja tehnologija, uporabimo v korist šolajočih se, namesto da vizijo predamo zunanjim izvajalcem, ki jim ni mar za našo dobrobit. Čas je, da jo vrnemo. Tako tudi Katja K. Ošljak poziva k »odgovornejšim priporočilom, ki bodo bolj odprta za odprtokodne alternative«. Kot primer navaja Arnesovo videokonferenčno rešitev, ki zahteva in hrani zgolj minimalne podatkovne odtise uporabnikov. Države morajo med drugim namreč poskrbeti, da ponudniki rešitev za spletno izobraževanje spoštujejo pravice otrok, tako z odgovornejšimi priporočili kot z zahtevami o dokazih spoštovanja otrokovih pravic tistih, ki nudijo izobraževalne rešitve, saj je ob kršitvi pravice otrok v kompleksnem globalnem sistemu, v katerem podatki potujejo med različnimi igralci in prek meja, težko iskati pravico. Tudi odraslim, kaj šele otrokom.