Otroške pametne ure - Varnost in orodje nadzora

Pametne ure že nekaj časa niso le domena tehnoloških in športnih navdušencev, vse bolj so prisotne tudi med otroki. Ker omogočajo nadzor nad njimi, pa tudi med starši …

Nabor otroških pametnih ur je pester, a so si mnogi modeli med seboj precej podobni v osredotočenosti na zagotavljanje varnosti in nadzora. Čeprav te ure omogočajo tudi igranje iger in spremljanje športnih aktivnosti, so pravzaprav nadomestki za telefone, saj omogočajo klice in prek satelitov GPS ter mobilnega omrežja tudi sledenje lokaciji, naprednejši modeli pa podpirajo tudi fotografiranje in snemanje zvoka, ki ga lahko starši sprožijo oddaljeno.

Pravzaprav oglasi in predstavitve tovrstnih ur izpostavljajo prav možnost sledenja lokaciji otrok prek aplikacije kot eno glavnih funkcionalnosti in obljubljajo staršem, da bodo lahko zmeraj vedeli, kje se otrok nahaja, in tudi prejeli obvestilo, ko bo otrok stopil z območja, kjer želijo, da se giblje (npr. blokovsko naselje). To pa pomeni, da pametna ura ni le zabavna napravica in uporaben pripomoček, ampak tudi orodje za nadzor. Žal pa številni izdelki, ki so po dostopnih cenah na voljo na trgu, ne nudijo zadovoljive zaščite pred vdori ali pa ne poskrbijo za zasebnost podatkov o uporabniku.

Komunikacijski model otroških pametnih ur. Vir: Raziskava STALK: Security Analysis of Smartwatches for Kids o otroških pametnih urah iz 2020, posnetek zaslona.

Varnostne luknje

Na težave pametnih ur je že leta 2017 opozorila raziskava norveške potrošniške organizacije, v okviru katere so preizkušali različne otroške pametne ure, ki so se prodajale po Evropi. Izsledki so bili skrb vzbujajoči, saj je bil prevzem nadzora nad uro dokaj preprost, ranljivi so bili tudi strežniki, prek katerih so delovale aplikacije za sledenje, podatki pa so bili nezavarovani. Med drugim so ugotovili, da je mogoče zamenjati seznam številk, na katere lahko otrok v stiski pokliče, kar pod vprašaj postavi celoten koncept varnosti, ki naj bi jo zagotavljale pametne ure. A kot izpostavlja Marko Puschner s točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si na fakulteti za družbene vede, ta opozorila niso naletela na plodna tla, saj »je tudi danes varnostna zaščita cenenih otroških pametnih ur običajno slaba, kar omogoča vdore prek interneta, lokalnega omrežja Wi-Fi ali bluetootha«.

Proizvajalci cenenih ur zelo slabo skrbijo za varnost, zato je ključno, da se pred nakupom starši dobro informirajo, kako je poskrbljeno za zaščito in varnost ure ter prek katerih strežnikov se prenašajo podatki in kako so varovani.

Tako je tudi letošnja raziskava otroških pametnih ur, ki so jo opravili na nemški univerzi v Münstru, razkrila mnoge pomanjkljivosti. Po poročanju revije Wired so preizkušali šest različnih otroških pametnih ur, ki omogočajo klicanje in pošiljanje sporočil, starši pa lahko prek aplikacije tudi sledijo njihovi lokaciji. Tako so med drugim odkrili, da je v večino bilo mogoče vdreti, kar pomeni, da lahko otroku s tako uro sledi vsak dovolj sposoben heker. Starši želijo, da so otroci varni pred nepridipravi, a prav naprava, ki naj bi to omogočala, lahko torej neznancem olajša dostop do lokacije otroka. Pri nekaterih urah so tudi ugotovili, da je mogoče nanje pošiljati sporočila pod pretvezo, da so ta od staršev, da je mogoče prestreči komunikacijo med otroki in starši, celo snemati zvoke iz otrokove okolice in jim prisluškovati. Svoja dognanja so v slogu odgovornega hekanja raziskovalci delili s proizvajalci že aprila, a ti še niso pripravili popravkov vseh pomanjkljivosti.

V navezi z oglaševanimi in izpostavljenimi funkcionalnostmi pametna ura staršem resda daje občutek, da bo otrok varen, da bo lahko v primeru težav poklical starše in da bodo vedno vedeli, kje se nahaja. Seveda pa to velja le, dokler jo nosi; če jo sname, izgubi ali mu jo kdo ukrade, pa je ta funkcionalnost izgubljena. Problem varnosti pa je mnogo večji, saj kot opozarja Marko Puschner, »se lahko zgodi, da nekdo prestreže podatke, ki jih posreduje ura, tudi lokacijske, prek katerih je mogoče slediti otroku. V določenih primerih lahko popolni neznanci komunicirajo z otrokom prek ure.«

Pametne ure in šola

A pametne ure niso na otroških rokah le doma in v prostem času, ampak tudi v šolah, kamor pravzaprav ne sodijo. Ker nekatere omogočajo tudi snemanje dogajanja v okolici, je njihovo vnašanje v javne prostore precej problematično tudi z zakonskega vidika, saj je snemanje učitelja in drugih otrok po 137. členu kazenskega zakonika lahko potencialno kaznivo dejanje neupravičenega zvočnega snemanja. Nemški regulator za telekomunikacije je že leta 2017 prepovedal določene pametne ure, ki so dopuščale prenos zvoka v okolici ure brez vednosti otrok. A problem v tem primeru niso bili otroci, temveč so ugotovili, da mnogi starši ure uporabljajo za prisluškovanje dogajanju v šoli.

Prisotnost pametnih ur, ki jih na hitro ni mogoče ločiti od navadnih ročnih ur oziroma na prvi pogled ne vemo, kaj vse omogočajo, je v šolah še posebej problematična. Tudi če šola prepove uporabo pametnih ur, ne pa tudi prinašanja v šolo, se pravzaprav nič ne spremeni. Dokler je pametna ura vklopljena, potencialno omogoča snemanje in poslušanje, ki ga na daljavo lahko vklopi starš, v najslabšem primeru pa nekdo, ki je izkoristil varnostne pomanjkljivosti. Če je izklopljena, pa po drugi strani ne opravlja niti osnovne funkcije kazanja časa.

Kot problematične naprave oziroma kot tiste, ki jih je najtežje nadzorovati, pametne ure izpostavi tudi ravnatelj in predsednik Združenja ravnateljev in ravnateljic Gregor Pečan in dodaja, da se glede pravil o pametnih napravah odloča vsaka šola posamezno ter mora imeti to tudi zapisano v svojem hišnem redu ali podobnem dokumentu. V preteklosti je bilo po šolah kar nekaj težav, na primer spletno nadlegovanje, zaradi uporabe pametnih naprav. Pečan pravi, da je na njegovi šoli prinašanje tovrstnih naprav v šolo prepovedano. Hkrati izpostavi, da so učenci višjih razredov nemalokrat bolj vešči uporabe kot odrasli, a da je otrokom treba zagotoviti izobraževanje o smiselni uporabi pametne tehnologije.

Varnostna zaščita cenenih otroških pametnih ur je običajno slaba, kar omogoča vdore prek interneta, lokalnega omrežja Wi-Fi ali bluetootha.

Ko lahko gredo otroci sami v šolo, na igrišče ali do prijateljev, prestopijo pomemben prag samostojnosti in so za svoje ravnanje tudi odgovorni. Če z njimi nismo na vsakem koraku, to seveda ne pomeni, da jim je vse dovoljeno. Ampak v vsakem trenutku dneva staršem le ni treba vedeti, kje točno se nahajajo njihovi otroci, saj tak nadzor ni brez vpliva. Marko Puschner opozarja, da imajo lahko »pametne otroške ure, ki jih starši uporabljajo za nadzor, tudi negativen vpliv na otroka. Čeprav je otroku na začetku zanimivo imeti novo pametno uro, pa bo stalni nadzor staršev imel negativen vpliv na otrokovo psiho.«

Izsledki raziskave o otroških pametnih urah iz 2017. Vir: Kanal norveške potrošniške organizacije Forbrukerradet, posnetek zaslona.

Samostojni otroci in odgovorna uporaba

Če bi izvedeli, da nekdo ves čas preverja našo lokacijo, nam verjetno ne bi bilo vseeno. Zakaj bi torej bili otroci drugačni? S tem jim damo vedeti, da jim ne zaupamo in jim ne predamo odgovornosti za lastna dejanja. Če se z njimi dogovorimo za čas vrnitve domov in kje morajo biti, a jih kljub temu nadzorujemo, je to nedvomno sporočilo, da jim ne zaupamo. Sally Beville Hunter, profesorica z Univerze v Knoxvillu, Tennessee, je za The New York Times poudarila, da starši s tem sporočamo, da zaupamo tehnologiji in ne otroku, ali pa jim celo, kot je izpostavil Joseph F. Hagan Jr., profesor pediatrije z Univerze v Vermontu, sporočamo, da je svet bolj nevaren, kot dejansko je.

Otroci so sposobni več, kot jim včasih pripišemo. Če smo nekoč znali sami v šolo, prečkati prometne ceste in se znajti v trgovini, potem ni razloga, da tega sodobni otroci ne bi prav tako zmogli. Pametna ura je lahko pripomoček za marsikaj, a se moramo odločiti med nenehnim nadzorom, odgovornim starševstvom in svobodnim otroštvom. To pa ne pomeni, da je treba pametne naprave vreči v koš, le uporabljati jih je treba pametno.

Pametna ura na roki otroka daje staršem zgolj iluzijo varnosti, tak stalni nadzor pa pri manjših otrocih lahko vodi v neželene psihološke težave, medtem ko je pri starejših povsem brezpredmeten. Psiholog dr. Anton Mrgole je ob dnevu varne rabe interneta 2019 v pogovoru za Safe.si dejal, da najstniki takšnega nadzora s pametnimi urami tako in tako ne bodo sprejeli in se mu bodo izognili. Pri tem pa izpostavlja, če želimo vzgajati samostojne otroke, jim moramo zaupati in jih vzgajati, kako se držati meja. Z nenehnim nadzorom namreč ne vzgajamo samostojnih in odgovornih otrok, saj pod nenehnim nadzorom staršev nimajo razvojnih nalog in možnosti, da samostojno rešujejo zaplete in razvijajo svojo osebnost.

Dobro je torej preveriti zanesljive tehnološke vire, poslušati strokovnjake, ki se zavedajo posledic pametnih tehnologij, z odgovorno uporabo pa poskrbeti, da straši in otroci poznajo njihove pasti in varnostne pomanjkljivosti, saj, kot izpostavlja Marko Puschner, »proizvajalci cenenih ur zelo slabo skrbijo za varnost, zato je ključno, da se pred nakupom starši dobro informirajo, kako je poskrbljeno za zaščito in varnost ure ter prek katerih strežnikov se prenašajo podatki in kako so varovani«. Predvsem pa se vprašajte, ali otrok pametno uro resnično potrebuje.