Ozvočimo računalnik
Zvočniki sicer že dolgo sodijo k osnovni opremi vsakega osebnega računalnika, a jim marsikdo ne nameni prav veliko pozornosti in se zadovolji s cenenimi plastičnimi modeli, ki si komaj zaslužijo naziv zvočnik. A to seveda ne pomeni, da računalnika ne moremo opremiti s spodobnimi zvočniki in z njimi uživati v dobri glasbi.
Povprečni računalniški zvočniki, recimo tisti, ki stanejo manj kakor deset tisočakov, so praviloma zelo skromne kakovosti, ne glede na število pravljičnih vatov, s katerimi se hvalijo izdelovalci. S takimi zvočniki pravzaprav delamo krivico zvočnim karticam, tudi tistim skromnejšim, saj ne morejo pokazati vsega, kar zmorejo. Če vse skupaj nekoliko poenostavimo, bi lahko rekli, da morajo biti zvočniki, če naj vsaj približno izkoristijo kakovost zvočne kartice, dražji od nje. Koliko dražji, je seveda odvisno od vaših zahtev, ostrine ušesa in debeline denarnice.
Kakovost zvoka je zelo subjektivna lastnost, zato se na različne meritve, tudi kadar naletite nanje, ne splača ozirati. Precej bolje je, če zvočnikom temeljito prisluhnete. Ker nas je zanimalo, kako daleč so prišli izdelovalci računalniških zvočnikov in kaj pravzaprav lahko pričakujemo od najdražjih, smo izbrali nekaj najboljših računalniških zvočnikov in jim prisluhnili. Še prej pa nekaj teorije.
Stereo
Glede na število zvočnikov ločimo stereofonsko in prostorsko ozvočenje računalnika. Stereofonskega verjetno ni treba posebej predstavljati - na računalnik je priključen par zvočnikov, ki je lahko samostojen ali pa vgrajen v monitor ali celo kar v tipkovnico. Ker so računalniški zvočniki ali, bolje rečeno, katerikoli zvočniki, ki bi jih hoteli postaviti na pisalno mizo, razmeroma majhni, imajo težave z nizkimi toni. Proti fiziki se je namreč težko boriti in iz zvočnika z majhnim premerom, zaprtega v majhni škatli, basov pač ne moremo iztisniti.
Velikost zvočnikov ne povzroča težav samo pri ozvočenju računalnika. Tako so se še v časih, ko o domačih računalnikih ni bilo ne duha ne sluha, domislili, da bi lahko namesto dveh velikih zvočnikov imeli dva manjša in enega večjega samo za predvajanje nizkih tonov. Zvijača z globokotoncem, kakor po slovensko pravimo temu zvočniku (angleško subwoofer), olajša dejstvo, da ljudje zaradi velike valovne dolžine nizkih tonov ne moremo določiti, iz katere smeri prihajajo.
Računalniški zvočniki
Oznaka računalniški zvočniki je nekoliko zavajajoča, saj jih lahko uporabimo tudi za ozvočenje kakšnega drugega vira, recimo predvajalnika CD, DVD ali mp3. Od "navadnih" zvočnikov hi-fi se ločijo predvsem po tem, da je vanje vgrajen ojačevalnik, od aktivnih zvočnikov hi-fi pa po tem, da ojačevalnik ni vgrajen v vsakega od zvočnikov, temveč je, stereo ali večkanalni, vgrajen samo v globokotonca.
Globokotonec
Globokotonci so bili dolgo časa precej redki, ker so povprečni ljubitelji glasbe s povprečno velikimi zvočniki lahko preživeli tudi brez njih, pravoverni avdiofili pa jih tudi niso pretirano ljubili, temveč so raje v dnevni sobi prenašali dva velika zvočnika. Svojo drugo pomlad so doživeli ob prihodu domačega kina in računalnikov. Pri domačem kinu so precej bolj kakor pri glasbi pomembni najnižji, globoki toni raketnih motorjev, eksplozij, tacanja dinozavrov in drugih posebnih učinkov, ob katerih se tresejo šipe in jih je brez globokotonca težko doseči, pri računalniku pa so zvočniki na delovni mizi tako majhni, da nižje tone pogrešamo že pri čisto navadni glasbi.
Globokotonec načeloma lahko postavimo kamorkoli, a to ne pomeni, da se bo povsod enako dobro znašel. Marsikdaj ga enostavno porinemo pod mizo ali kamor se nam pač zdi, da bo najmanj v napoto, a če bi radi iz njega iztisnili največ, je koristno preizkusiti več različnih položajev. Postavljen v kot bo na primer lahko zvenel še nekoliko globlje kot sicer.
Sestavni del večine boljših računalniških zvočnikov je globokotonec.
Pravljični vati
Pri računalniških zvočnikih, zlasti tistih cenejših, se izdelovalci radi pohvalijo s stotinami vatov moči, ki naj bi jih zmogli. A nanje lahko kar takoj pozabite, kajti številke, če že niso povsem izmišljene, so izmerjene tako, da je rezultat kar se da visok, ne glede na dejansko kakovost zvoka. Izdelovalci, recimo, radi merijo najvišjo kratkotrajno vršno moč, PMPO (peak music power output), ki je vsaj desetkrat višja od povprečne moči (RMS - root mean square), ki bi nas edina lahko zanimala (pa še ta le pogojno, kajti tudi pri njej največkrat ne vemo, v kakšnih razmerah je bila izmerjena), za povrh pa še seštejejo moči vseh kanalov. V zvočnike vgrajeni ojačevalnik, ki bi mu v dobrih starih časih namerili, recimo, 2 x 10 vatov, dandanes hitro razglasijo za 200-vatnega.
Prostorski zvok
Dokler z računalnikom poslušamo samo glasbo, sterefonsko ozvočenje povsem zadostuje; če se z njim tudi igramo, pa je že koristno razmisliti o prostorskem ozvočenju. Saj ne, da bi se vesoljskih mutantov ne dalo pobijati tudi ob spremljavi dveh zvočnikov, je pa, vsaj če takšne igre jemljete resno, zelo koristno, če pravočasno zaslišite, da za vami hrope sovrag.
Pri prostorskem ozvočenju se srečamo z nekaj različicami, ki jih navadno prepoznamo po številčnih oznakah - recimo 5.1 ali 7.1. Enica za piko vedno pomeni globokotonca, prva številka pa število drugih zvočnikov, ki jim pravimo tudi sateliti. Najpogostejše ozvočenje je 5.1, pri katerem imamo en zvočnik nad monitorjem ali pod njim, dva sta levo in desno od njega, dva pa sta postavljena ob strani ali nekoliko za uporabnikom računalnika. Pri ozvočenju 7.1 je tretji par zvočnikov postavljen za poslušalcem, nasproti prednjemu paru.
Poznamo še nekaj manj pogostih vrst. Pri 6.1 imamo za poslušalcem samo en zvočnik namesto dveh. Pri ozvočenju 4.1, ki bi mu nekoč rekli kvadrofonsko ozvočenje, pa nimamo sprednjega srednjega zvočnika.
In ko smo že ravno pri postavljanju zvočnikov, omenimo, da je koristno, če so zvočniki, razen globokotonca seveda, postavljeni v višini poslušalčevih ušes, torej nekako na višini 100 do 130 cm. Za razliko od nizkih tonov so namreč najvišji ozko usmerjeni in najboljši učinek dosežemo, kadar je visokotonski zvočnik v višini ušes. Ali je vsaj usmerjen proti njim in ker imamo računalniške zvočnike navadno na pisalni mizi, torej nižje od ušes, so nekateri zvočniki v nekoliko nazaj nagnjenih ohišjih.
Ker imamo računalniške zvočnike največkrat na pisalni mizi, so nekateri modeli nekoliko nagnjeni nazaj, da je visokotonski zvočnik usmerjen proti poslušalčevim ušesom.
V nadzornem programu zvočne kartice izberemo število zvočnikov.
Navidezni prostorski zvok
S postavitvijo petih ali celo sedmih zvočnikov imamo pogosto težave, in to velikokrat ne zaradi samih zvočnikov, temveč predvsem zaradi povezovalnih kablov. Zato večina zvočnih kartic podpira to ali ono različico navideznega prostorskega zvoka in s samo enim parom zvočnikov poskuša ustvariti vtis prostorskega zvoka. Pri tem uporabljajo različne psihoakustične zvijače in nekaterim tovrstnim tehnologijam, recimo CMSS 3-D, s katero so opremljene nove Creativove zvočne kartice X-Fi, to že kar dobro uspeva. Vendar je vtis prostora še vedno daleč od tistega, ki ga lahko dosežemo s pravim prostorskim ozvočenjem, zato gre bolj za izhod v sili.
Prostorski filmski zvok
Najpogostejši zapis prostorskega zvoka na filmskih ploščah DVD je 5.1 Dolby Digital (ki ga včasih označujejo tudi AC-3). Redkejši je DTS, ki je prav tako vrste 5.1. Nekateri filmi so opremljeni z naprednim prostorskim zvokom Dolby Digital EX ali DTS ES. Oba sta vrste 6.1. Analogna različica prostorskega zvoka je Dolby Digital Pro-Logic. Če želimo slišati filmski prostorski zvok, potrebujemo ustrezen odkodirnik. Ta je lahko programski, nameščen v računalniku, ali strojni, vgrajen v ozvočenje.
Sprednji srednji zvočnik
Sprednji srednji zvočnik včasih težko postavimo na monitor ali podenj, ne da bi nas tam ves čas po malem motil. Na srečo se mu lahko brez posebnega odrekanja odpovemo. Sprednji zvočnik je namreč koristen predvsem v pravem ali domačem kinu, kjer gledalci ne sedijo samo neposredno pred platnom ali zaslonom, temveč tudi bolj ob strani. Če ni srednjega zvočnika, govor, ki bi moral prihajati iz sredine, torej od tam, kjer je slika, slišimo iz tistega izmed obeh stereo zvočnikov, bliže katerega sedimo, to pa je precej moteče.
Pri računalniku navadno nimamo teh težav, saj sedimo natanko pred monitorjem in zato srednjega zvočnika sploh ne potrebujemo. Le v nadzornem programu zvočne kartice moramo seveda označiti, da ga nimamo, in vse tisto, kar bi sicer slišali iz njega, bo prihajalo enakovredno iz levega in desnega zvočnika, mi pa bomo slišali, kakor bi prihajalo iz monitorja. Takemu učinku včasih pravijo tudi navidezni ali fantomski srednji zvočnik.
Sprednji srednji zvočnik je oblikovan tako, da ga lahko postavimo pred monitor ali nanj.
Priklop zvočnikov - analogno
Priklop je odvisen od zvočne kartice in zvočnikov, ki jih nanjo priključujete. Ker so dandanes skoraj vse zvočne kartice večkanalne in omogočajo prostorski zvok, enako pa velja tudi za zvočne sklope matičnih plošč, je treba nekoliko bolj kakor nekoč paziti, da zvočnike (oziroma ustrezne vhode prostorskega ozvočenja, kajti navadno ne priključujemo neposredno zvočnikov) priključimo v prave vtičnice. To velja še posebej za tiste zvočne kartice in zvočne sklope na matičnih ploščah, pri katerih ima lahko posamezna vtičnica različne naloge. V tem primeru moramo v nadzornem programu določiti, kaj bi radi priključili na zvočno kartico.
Navadno imajo večkanalne zvočne kartice vsaj tri vtičnice za priklop zvočnikov. Na eno priključimo prednji par zvočnikov, na drugo stranski, prostorski par, na tretjo pa srednji zvočnik in globokotonec. Pri zvočnih karticah, ki podpirajo prostorski zvok 7.1, imamo bodisi še četrto vtičnico, na katero priključimo zadnji par zvočnikov, ali pa so vtičnice sicer samo tri, a na dve priključimo po tri zvočnike. V tem primeru je 3,5 mm vtičnica nestandardna (trikanalna) in moramo imeti poseben kabel, ki je praviloma priložen ustreznemu kompletu zvočnikov.
Priključke za zvočnike in zvočno kartico najdemo največkrat na zadnji strani globokotonca.
Pri nekaterih zvočnih karticah moramo zaradi vtičnic, ki opravljajo različne naloge, v nadzornem programu označiti število zvočnikov, ki jih želimo priključiti.
Pri nekaterih zvočnih karticah 7.1, na primer Creativovih X-Fi, na eno samo vtičnico priključimo kar po tri zvočnike.
Z nadzornim programom zvočne kartice lahko preverimo, ali smo pravilno priključili vse zvočnike.
Vtiči in vtičnice
Dokler na zvočno kartico priključujemo računalniške zvočnike, ne bi smeli imeti posebnih težav, saj imajo ti vtiče - praviloma so to stereofonski 3,5-milimetrski vtiči, ki ustrezajo vtičnicam zvočne kartice. Zaplete se, kadar želimo na zvočno kartico priključiti navaden ojačevalnik. Ti imajo namreč večje monofonske priključke, ki jim pravimo tudi RCA ali, po domače, činč. V tem primeru si moramo torej omisliti povezovalni kabel, ki ima na eni strani 3,5 mm stereofonski vtič, na drugi pa dva vtiča RCA. Oziroma tri ali štiri takšne kable, če imamo večkanalni ojačevalnik.
S 3,5-milimetrskimi stereo vtiči priključimo računalniško ozvočenje na zvočno kartico.
Če želimo zvočno kartico priključiti na ojačevalnik hi-fi, bomo potrebovali kabel, ki ima na eni strani 3,5 mm vtič, na drugi pa dva vtiča RCA.
Priklop zvočnikov - digitalno
Nekateri kompleti za prostorsko ozvočenje računalnika imajo tudi digitalni zvočni izhod, koaksialni električni ali optični. Če ima zvočna kartica ali matična plošča ustrezen digitalni zvočni izhod, se ozvočenje splača priključiti digitalno. Notranjost računalnika je namreč zaradi elektromagnetnega šuma za zvočno elektroniko precej neprijazno okolje in lahko povzroča motnje, ki se jim, če ozvočenje priključimo digitalno, elegantno izognemo. Poleg tega je dovolj en sam kabel za vseh šest (5.1) ali osem (7.1) zvočnih kanalov. In za povrh je lahko digitalno-analogni pretvornik v ozvočenju boljši od tistega na zvočni kartici. Skratka, kakovost zvoka je lahko pri digitalni povezavi boljša, ali to velja tudi za vašo zvočno kartico in ozvočenje, pa boste morali ugotoviti sami.
Pri digitalni povezavi boste morali na ozvočenju izbrati digitalen vir zvoka, utegne pa se zgoditi, da boste morali spremeniti tudi to ali ono nastavitev v nadzornem programu zvočne kartice.
Za električno koaksialno digitalno povezavo, ki je pogostejša, potrebujete 75-omski koaksialni kabel z vtičem RCA na vsaki strani. V trgovinah vam sicer utegnejo prodati poseben kabel za digitalno zvočno povezavo (včasih mu pravijo S/PDIF, čeprav je to v resnici oznaka za obliko digitalnih podatkov, ne kabla), a dovolj dober je tudi tisti, ki ga sicer uporabljamo za navadno analogno video povezavo in ga prepoznamo po rumenih vtičih.
Za optično povezavo boste potrebovali optični kabel z vtičema TOSLINK na vsaki strani. Če smo čisto natančni, je TOSLINK oznaka za optično povezavo, vtič pa je JIS F05, a ga pod tem imenom poznajo le največji poznavalci.
Nekatere zvočne kartice imajo optično vtičnico, ki je po velikosti enaka klasičnim 3,5-milimetrskim vtičnicam in ji navadno pravijo mini TOSLINK. V tem primeru si lahko omislite bodisi kabel z ustreznim vtičem na eni strani bodisi uporabite navaden optični kabel in vmesnik TOSLINK - Mini TOSLINK. In kaj, če ima zvočna kartica samo električni digitalni izhod, vaše ozvočenje pa samo optični vhod (ali nasprotno)? Rešitev, čeprav ne ravno najcenejša, je električno-optični pretvornik.
Digitalno povezavo lahko uporabite pri poslušanju glasbe in gledanju filmov, saj imajo vsi zvočniški sistemi z digitalnim vhodom odkodirnik Dolby Digital in največkrat tudi DTS, ni pa nujno, da bo uporabna pri igrah. Prostorski zvok pri igrah je namreč drugačen kakor pri filmih. Pri filmih je posnet vnaprej, pri igrah pa se dinamično spreminja, za kar poskrbi procesor zvočne kartice, ki večinoma pošilja ustrezen zvok le na analogne zvočne izhode.
Izjema so zvočne kartice, ki podpirajo tehnologijo Dolby Digital Live. Pri teh procesor zvok v igri sproti spreminja v standarden prostorski zapis Dolby Digital, kar ima nekaj prednosti in eno slabost. Računalnik z ozvočenjem povežemo z enim samim kablom in ker za digitalno-analogno pretvorbo poskrbi ozvočenje, je lahko zvok, kakor smo malo prej omenili, boljši. A po drugi strani je zvočni zapis Dolby Digital, podobno kakor mp3, stisnjen, za povrh pa je pri sprotnem stiskanju poudarek na hitrosti in ne na kakovosti. Zato je kakovost zvoka vsaj teoretično nekoliko skromnejša kakor pri zvočnih karticah, ki v igrah obdelujejo nestisnjeni zvok v kakovosti CD. V resničnem življenju se sicer izkaže, da je razlika majhna in je najverjetneje sploh ne boste slišali, a to je že spet odvisno od kakovosti zvočne kartice in zvočnikov ter ostrine vaših ušes.
Digitalni izhod zvočne kartice moramo navadno posebej vklopiti v nadzornem programu zvočne kartice.
Kabel TOSLINK
Vmesnik TOSLINK - mini TOSLINK
Slovarček
S/PDIF - Sony/Philips Digital Interface, standard za digitalni prenos zvoka.
TOSLINK - Toshiba Link, optična različica standarda S/PDIF.
EIAJ optical - uradna oznaka optične povezave TOSLINK.
JIS F05 - najpogostejši vtič za optično povezavo TOSLINK.
Mini-TOSLINK - različica TOSLINK s 3,5-milimetrsko vtičnico in vtičem.
Preizkus
Za začetek smo na računalnik priključili najdražje stereofonske računalniške zvočnike, na katere smo naleteli v naših trgovinah - Altec Lansing FX6021. V dveh nenavadno visokih in ozkih ohišjih je po šest majhnih, 2,5-centimetrskih zvočnikov, ki skrbijo za srednje in visokotonsko območje, z basi pa se trudi 16-centimetrski globokotonec v lesenem ohišju.
Vtis je bil zelo dober. Z nekajkrat večjimi in dražjimi zvočniki hi-fi se seveda ne morejo enakovredno kosati, a je zvok kljub temu prijeten, naraven in primeren za dolgotrajne glasbene užitke.
Nekoliko smo bili razočarani le nad globokotoncem, ki mu najnižji toni, zlasti tisti zelo izraziti v igrah, pri zelo glasnem predvajanju povzročajo nekaj preglavic. Saj ne, da jih ne bi poskušal predvajati, a bi bilo bolje, ko jih ne bi, kajti namesto pravega tona se sliši precej popačen približek. Kljub temu so FX6021, vsaj za poslušanje glasbe, trenutno najboljši računalniški zvočniki, kar smo jih imeli priložnost preizkusiti.
Altec Lansing FX6021
Dobrih 50 tisočakov je seveda kar huda cena za računalniške zvočnike, in to samo stereofonske, zato smo prisluhnili tudi skoraj polovico cenejšemu modelu Altec Lansing CS21 Concert Stage. Razlika je bila sicer slišna, a je bila precej manjša, kot bi morda kdo pomislil glede na veliko razliko v ceni. Globokotonec ima podobne omejitve, satelita pa imata morda za odtenek preveč poudarjen srednjetonski del, a lahko to vsaj nekoliko odpravimo s tonskimi nastavitvami zvočne kartice. Če ne sodite med najzahtevnejše poslušalce, boste z njimi najverjetneje prav tako lahko nemoteno uživali v dobri glasbi.
Altec Lansing CS 21
Cenovno med obema Altecovima modeloma je Logitech Z-2300. Odlikuje ga predvsem boljši globokotonec, saj se očitno pozna, da je v njem večji, 20-centimetrski zvočnik. A ker ni vse v basih, je končni vtis mešan. Pri nekaterih glasbenih zvrsteh, zlasti elektronskih, ter pri filmih in igrah se je Logitech izkazal bolje kakor Altecova modela. Razlika je najopaznejša pri večjih glasnostih, saj Logitechu zlepa ne zmanjka moči. Po drugi strani se je pri akustični glasbi, pa tudi pri rocku, tehtnica nagnila na stran Altecovih modelov, zlasti FX6021, ki so nekoliko bolj prefinjeni in uglajeni. A tudi to je bolj stvar osebnega okusa kakor merljivih lastnosti.
Logitech Z-2300
Prisluhnili smo tudi trem kompletom prostorskih zvočnikov. Logitech Z-5500 sestavlja pet satelitov, globokotonec in nadzorni del, s katerim povežemo zvočno kartico ali tudi kakšen drug vir zvoka, na primer predvajalnik DVD, prenosni predvajalnik mp3 ali igralnik. Uporabimo lahko analogno in digitalno povezavo.
Kakovost zvoka je dobra, najbolje pa se zvočniki izkažejo pri igrah in filmih. Prostorski vtis je, če zvočnike pravilno razporedimo, zelo dober, globokotonec pa je brez težav kos eksplozijam in drugim posebnim učinkom. Pozna se, da je v njem kar 25-centimetrski zvočnik. Tudi pri predvajanju glasbe se zvočniki presenetljivo dobro izkažejo in so v nekaterih finesah celo malce boljši od Logitechovega stereofonskega modela.
Logitech Z-5500
Creative GigaWorks S750 sestavlja kar sedem satelitov in globokotonec in so torej namenjeni lastnikom zvočnih kartic, ki podpirajo prostorski zvok 7.1. Filmov s takim zvokom je zaenkrat še malo in tudi v bližnji prihodnosti jih verjetno ne bo prav veliko, zato je tako ozvočenje še najuporabnejše pri računalniških igrah. To je morda tudi vzrok, da lahko uporabimo samo analogno povezavo, ne pa tudi digitalne.
Prostorski vtis je zelo dober, čeprav v primerjavi s sistemi 5.1 razlika ni prav velika. Kakovost zvoka je dobra, tako pri igrah in filmih kakor tudi pri glasbi, čeprav po našem mnenju po nekaterih podrobnostih malce zaostaja za Logitechovim sistemom. Globokotonec na primer ne seže tako globoko, zvok satelitov pa je, vsaj za preizkuševalčeva ušesa, nekoliko trši.
Creative GigaWorks S750
Ker se bo skoraj sto tisočakov bržkone marsikomu zdelo preveč za ozvočenje računalnika, pa čeprav prostorsko, smo prisluhnili tudi pol cenejšemu prostorskemu kompletu zvočnikov Creative I-Trigue 5600. Takoj pade v oči pet futuristično oblikovanih satelitov s po tremi majhnimi zvočniki v vsakem. V kompletu je tudi precej vsakdanji globokotonec. Kakovost zvoka je solidna in nikakor ne bi mogli reči, da so še enkrat dražji zvočniki tudi še enkrat boljši. Je pa razlika v kakovosti zvoka vendarle kar dobro slišna. Pri glasbi je zvok malce preveč agresiven, s poudarjenim srednjetonskim delom, česar nam tudi s tonskimi nastavitvami ni uspelo povsem odpraviti. Tudi globokotonec je v primerjavi z drugimi tokrat preizkušenimi malce šibkejši in eksplozije ne bodo tako gromke, kakor bi si morda želeli najzahtevnejši igralci. Kljub temu pa imamo opravka s solidnim zvočniškim sistemom, ki ga odlikuje predvsem ugodno razmerje med ceno in kakovostjo.
Creative I-Trigue 5600
Alternativni pristop
Na računalnik lahko priključimo tudi katerokoli ozvočenje hi-fi. To je, če imamo PC v dnevni sobi, vsekakor priporočljivo, pri tistem v pisarni ali delovnem kabinetu pa se največkrat znajdemo v prostorskih težavah. Klasični ojačevalniki in zvočniki hi-fi, tudi tisti manjši, so namreč preveliki, da bi jih lahko postavili na pisalno mizo. A to ne pomeni, da moramo kar takoj obupati.
V marsikateri pisarni ali delovnem kabinetu se najde prostor za mali glasbeni sistem in ker ima večina priključek za dodatni zvočni vir, lahko nanj brez zadržkov priključite računalnik. Nekateri sodobnejši in zmogljivejši glasbeni sistemi imajo celo vtičnico USB, kar pomeni, da v računalniku zvočne kartice pravzaprav sploh ne potrebujemo.
Za konec tega prispevka omenimo še eno zanimivo možnost - ozvočenje z majhnim ojačevalnikom Sonic Impact T-Amp. Ojačevalnik je namreč kljub majhnosti (16 x 9 x 4 cm) in skromni ceni (15.000 tolarjev) presenetljivo kakovosten in med ljubitelji dobrega zvoka po vsem svetu je v kratkem času dosegel tako rekoč kultni status. Mnogi ga kujejo v nebo in marsikdo ga brez zadržkov primerja z deset in večkrat dražjimi modeli. Skrivnost uspeha se skriva v Tripathovem ojačevalnem čipu TA2024, o tehničnih podrobnostih pa si preberite na naslovu www.tripath.com.
Ojačevalnik sicer deluje z osmimi baterijami ali akumulatorji velikosti AA, a če se vam zdi skrb za njihovo polnjenje odveč, si lahko omislite tudi primeren napajalnik. Poznavalci sicer pravijo, da lahko napajalnik, če ni dovolj dober, nekoliko poslabša kakovost zvoka; ali boste to tudi zares slišali, pa je že drugo vprašanje.
Iz ojačevalnika lahko iztisnemo kakšnih 10 vatov. To se bo morda komu zdelo malo, a če nanj priključeni zvočniki ne sodijo ravno med najmanj občutljive, jih bo malček brez posebnih težav pognal do zadovoljive glasnosti.
Po velikosti, ceni in kakovosti je Sonic Impactov ojačevalnik torej kakor nalašč za dobro ozvočenje računalnika. Nanj lahko priključimo katerekoli zvočnike hi-fi, recimo tiste, ki se vam, odkar ste si v dnevni sobi omislili boljše, prašijo v kleti. Je pa seveda res, da morajo biti, če bi jih radi imeli na pisalni mizi, primerno majhni.
Izbira dovolj majhnih zvočnikov je, vsaj v naših trgovinah, razmeroma skromna, nekaj modelov pa se vendarle najde. Preizkusili smo dva - Jamo E600 in System Fidelity 2010. Prvi so sicer malce boljši, a tudi precej dražji od drugih, za katere je treba odšteti le dobrih 20 tisočakov.
In kako se je takšno "alternativno" ozvočenje, za katerega je treba odšteti od 35 do 50 tisočakov, odrezalo v primerjavi s podobno dragimi računalniškimi zvočniki? Zvok je bil pri navezi Sonic Impact - SF 2010 kar precej boljši, razen na nizkotonskem območju. Tu se mali zvočniki, ne glede na to, kako dobri so, niso mogli kosati s sistemi, v katerih je tudi globokotonec. Pri tem pa velja opozoriti na to, da je njihov zvok vendarle zelo dober in če ne poslušate drum&base ali kakšne druge različice tehna, oziroma če lahko pogrešate najnižje tone, boste z zvočniki hi-fi najverjetneje bolj zadovoljni. Lahko pa tudi hi-fi ozvočenju računalnika dodate katerega izmed manjših globokotoncev. In seveda vam nihče ne brani, da si ne omislili dveh ali treh Sonic Impactovih ojačevalnikov in 4, 5 ali 6 zvočnikov hi-fi in sestavili prostorsko ozvočenje.
Sonic Impact T-Amp
Kaj: Baterijski stereo ojačevalnik.
Izdelovalec: Sonic Impact, www.si-technologies.com.
Prodaja: Grid, www.grid.si.
Cena: 15.000 tolarjev.
+ Kakovost, cena.
- Napajalnik ni priložen.
Ojačevalnik Sonic Impact in zvočniki System Fidelity 2010.
Pandorina glasbena skrinjica
Računalnik smo torej opremili z dobrimi zvočniki, a kakor vsak kos železnine nam tudi ta brez dobre programske opreme prav nič ne koristi. Pri tem pa tokrat nimamo v mislih predvajalnikov, s katerimi se bomo podrobneje ukvarjali v eni izmed prihodnjih številk, temveč glasbo. Ko dandanes govorimo o računalnikih in glasbi, marsikdo takoj pomisli na omrežja za izmenjavo datotek in piratsko kopiranje, ki povprečnemu uporabniku širokopasovnega internetnega priključka omogoča, da ima na svojem disku glasbeno zbirko, s kakršno so se še pred nekaj leti, v časih pred Napsterjem, lahko pohvalili le največji zagnanci in radijske postaje. Nekaj tisoč albumov na disku ni več nobena posebna redkost, kaj pa, če sodite med tiste, ki nočejo krasti, cedeji pa se jim tudi zdijo predragi?
Možnosti je pravzaprav več. Pisali smo že o spletni glasbeni trgovini Zabavaj.se (www.zabavaj.se), v kateri je mogoče skladbe v pretočni obliki, torej za enkratno rabo, kupiti za en sam samcat tolar. Glasbeni užitki v tem primeru sicer niso brezplačni, so pa zelo poceni. Če povprečna skladba traja 3 minute, nas ura glasbe po lastnem izboru stane 20 tolarjev. Približno toliko torej, kot stane en SMS. Ni povsem zanemarljivo, a skoraj. Žal ima Zabavaj.se tudi dve pomanjkljivosti: izbor glasbe je resda velik, a vse prehitro naletimo na izvajalce ali plošče, ki jih ni na seznamu. Poleg tega je po glasbeni zbirki precej nerodno in zamudno brskati.
Marsikomu so zato bolj všeč internetne radijske postaje, saj z nekaj brskanja po spletu najdemo vsaj nekaj takih, ki predvajajo glasbo po našem okusu. Radijske postaje imajo dve prednosti in eno slabost: glasba je brezplačna in z izborom se nam ni treba posebej ukvarjati, vendar se okus glasbenega urednika morda ne sklada povsem z našim.
Zato nas je toliko bolj navdušila nova internetna "radijska postaja" Pandora (www.pandora.com), pri kateri si glasbenega "urednika" ukrojimo po svojem okusu in za katero bi lahko brez posebnega pretiravanja rekli, da sodi med najzanimivejše internetne dosežke iztekajočega se leta.
Osnova Pandore je Music Genome Project, sistem za označevanje glasbe na podlagi značilnosti, kot so ritem, harmonija, melodija, aranžma ... Sodelavci projekta že šest let vestno poslušajo najrazličnejšo glasbo in vsako skladbo v zbirki ročno opremijo z oznakami, na podlagi katerih potem računalniški program išče podobno glasbo.
Računalniški program v Pandori je torej didžej, ki mu poslušalec najprej s primerom ene skladbe ali izvajalca pove, kakšna glasba mu je všeč, in potem uživa v "radijski postaji", ki vrti samo tako glasbo. Seveda je pogoj, da program pozna glasbo ali izvajalca, in če imate radi Atomik Harmonik, Pandora ni za vas. A če nimate ravno zelo krajevno pogojenega glasbenega okusa, bo Pandora izbrano skladbo ali izvajalca prepoznala in začela izbirati ter predvajati podobno muziko.
Sliši se obetavno, a kako se Pandora izkaže v resničnem življenju? Uspešnost je, kakor smo že omenili, nekoliko odvisna od vašega glasbenega okusa. V Pandorini glasbeni zbirki je trenutno okoli 300 tisoč skladb deset tisoč izvajalcev, a vse zvrsti niso enakovredno zastopane. Angloameriški pop in rock v najširšem pomenu besede sta pokrita zelo dobro, različne elektronske zvrsti in jazz nekoliko manj, etno in klasična glasba pa sploh ne.
Podobno velja tudi za prepoznavanje in izbiro glasbe. Če vam je, recimo, všeč stari rock na splošno in preživite tudi, če se vmes prikrade kak R&B, boste najverjetneje navdušeni nad izborom, če sodite med dlakocepce in vas moti, če med trash metalom zaslišite death metalsko skladbo, pa nekoliko manj.
Ker verjetno ne boste hoteli ves čas poslušati samo ene zvrsti glasbe, imate lahko hkrati izbranih do sto "radijskih postaj" z različnimi skladbami ali izvajalci kot vzori in med njimi poljubno preklapljate. Pandora si vaše "postaje" zapomni in jih lahko uporabljate s kateregakoli računalnika. Radijske postaje, oblikovane po vašem okusu, lahko delite z drugimi, ali prisluhnete najbolj priljubljenim postajam drugih uporabnikov Pandore. Pri izboru glasbe lahko Pandori tudi sproti pomagate in posamezne skladbe označite kot dobro ali slabo izbrane, in teh drugih bo potem v izboru čedalje manj.
Pri Pandori za poslušanje uporabljajo Macromediin predvajalnik Flash Player, kar je po eni strani dobro, saj lahko Pandoro poslušamo na tako rekoč vsakem računalniku, po drugi strani pa je predvajalnik v primerjavi z drugimi precej špartansko opremljen. Kakovost skladb, ki so pravzaprav čisto navadni empetriji, stisnjeni s 128 Kb/s, je dobra in povsem primerna za dobro ozvočen računalnik.
Pandora je brezplačna radijska postaja, zato pri poslušanju naletimo na nekaj omejitev. Skladbe, ki smo jo izbrali za vzor, ne slišimo takoj, a najpogosteje precej hitro pride na vrsto. Predvajanje skladbe sicer lahko začasno ustavimo, a ker gre za pretočno predvajanje, pesmi ne moremo "zavrteti" nazaj ali poslušati še enkrat. Lahko pa tisto, ki nam je še posebej všeč, izberemo kot vzor za novo "radijsko postajo" in upamo, da bo hitro prišla znova na vrsto. Če nam katera izmed izbranih skladb ni všeč, jo lahko preskočimo in takoj začnemo poslušati naslednjo, a v eni uri lahko na posamezni radijski postaji preskočimo samo deset skladb.
Bolj neprijetna Pandorina omejitev utegne biti to, da jo lahko povsem zakonito poslušajo le v Združenih državah. Po prvi uri poslušanja se moramo zato brezplačno registrirati, na srečo pa kraja, od koder se prijavimo, vsaj zaenkrat ne preverjajo. Pri predvajanju ni omejitev in glasbo po svojem okusu lahko poslušamo 24 ur na dan.
Pandora se odlično izkaže v vlogi radijske postaje, ker pač poskrbi za glasbeno ozadje po okusu poslušalca, uporabimo pa jo lahko tudi za širjenje glasbenih obzorij, saj je med izbranimi skladbami vedno dovolj takih, ki jih še ne poznamo. Vsaka skladba je seveda opremljena z naslovom in izvajalcem, izvemo pa lahko tudi, na katerem albumu je posneta. Samo klik stran je Amazon, če bi ploščo radi kupili.
Skratka, Pandora je silno zanimiva spletna glasbena storitev, zaradi katere že zdaj marsikdo ne posluša nič drugega, s širjenjem izbora pa bo postajala samo še boljša. Upajmo le, da zaradi uspešnosti ne bo postala trn v peti glasbenemu kartelu RIAA.