Pametna mesta - gradovi v spletnih oblakih

Pametni telefoni, pametne hiše, zakaj ne tudi pametna mesta. Pametna mesta so morda še nekoliko v oblakih, toda že dejstvo, da se s tehnologijo zanje ukvarja vse več zelo resnih svetovnih proizvajalcev, kaže na to, da bodo kmalu tudi del sedanjosti.

Evropska komisija pravi, da je pametno mesto tisto, ki v neko urbano skupnost prinaša integrirane rešitve. S podatki, pridobljenimi iz čim več virov, stremi k celostnim rešitvam in dvigu kakovosti življenja v takšnem mestu, s posebnim poudarkom na izboljšavah na področju energetike, mobilnosti in prevoza.

Pametna mesta temeljijo na medsebojni povezanosti različnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki uporabniku omogočajo lažje bivanje, mesta pa naredijo učinkovitejša (vir: Gemalto).

Ključen del te pobude je široko sodelovanje različnih deležnikov, kot so prebivalci ali podjetja, pri iskanju teh rešitev. Vendar pa je za uspešnost procesa ključna ravno informacijska in komunikacijska tehnologija, s katero je moč pridobiti, obdelati in zainteresirani javnosti sporočiti veliko količino podatkov. Takšna mesta naj bi tudi uspešno izrabljala internet stvari, da bi lahko z njim optimizirala učinkovitost delovanja in ponudila nove storitve, ki bi zadovoljile potrebe prebivalcev.

Toda težava je v tem, da je definicij pametnega mesta veliko. To omogoča številnim mestom dičenje s takšnim nazivom, čeprav mnogi vrli mestni očaci v njih, kot pravi pregovor, pri tem držijo figo v žepu. Seveda tudi pri nas – vzpostavitev občinskega foruma namreč zagotovo še ni e-upravljanje z mestom, kot bi nas, recimo, želeli prepričati v Mariboru. Zato je uporabna opredelitev, ki sta jo prispevala Mark Deakin in Husam Al Waer (glej okvir), saj nakazuje, da mora mesto ne le posedovati informacijsko tehnologijo, marveč jo tudi uporabljati do ljudi prijazno in dostopno.

Nekaj definicij pametnega mesta

Raziskovalca Mark Deakin in Husam Al Waer pametna mesta opredelita tako:

• široka raba različnih digitalnih in elektronskih tehnologij v mestih in skupnostih,

• raba informacijske in komunikacijske tehnologije za (pozitivno) spremembo življenja in delovnega okolja v neki sredini,

• vključitev informacijske in komunikacijske tehnologije v sisteme odločanja in upravljanja, ter

• modra konkretna razporeditev teh praks, ki informacijske in komunikacijske tehnologije približa ljudem ter tako izboljša in izkorišča inovativnost in znanje, ki jih ponujajo.

A definicij je še več. Svet pametnih mest je ponudil zelo enostavno: »Pametno mesto je tisto, ki vpeljuje digitalne tehnologije na vse ravni svojega delovanja,« Strokovnjaka Frost in Sullivan pa sta dejala: »Identificirali smo osem dejavnikov pametnih mest. To so pametno upravljanje, pametna energija, pametna gradnja, pametna mobilnost, pametna infrastruktura, pametna tehnologija, pametno zdravstvo in pametni meščani.« Verjetno pa je najbolj enostaven čisto utilitaristični povzetek ta, da je pametno mesto tisto, v katerem se tako imenovani mehka in trda infrastruktura prek tehnologije neločljivo povežeta.

O pametnih mestih zatorej velja razmišljati na več načinov. Po tehnološki plati lahko govorimo o digitalnih mestih, ki temeljijo na internetni povezanosti in stalni komunikaciji. To so lahko tudi inteligentna mesta, kjer je najpomembnejši razvoj človeškega potenciala in ustvarjalnosti s sodobnimi tehnologijami, ali pa celo kognitivna pametna mesta, ki se z internetom stvari in umetne inteligence učijo smotrnega upravljanja na podlagi človeških interakcij. Druga plat je človeška, saj lahko mesta temeljijo na ustvarjalnih ali inovativnih ljudeh, na usposobljeni delovni sili ali pa na visoko izobraženem kadru. Vsaka od teh možnosti ponudi drugačne aplikacije tako na področju gospodarstva kot pri upravljanju mesta.

Ključen za pametna mesta je skladen razvoj, zakaj neko urbano središče potrebuje primerne institucije. Te so pogosto povezane s participativnim upravljanjem oziroma soodločanjem ljudi pri rečeh, ki jih zadevajo. Takšna uprava namreč kaže najboljše rezultate pri dvigu kakovosti bivanja, pa tudi pri skladnosti razvoja nekega kraja.

Zadnja dva vidika, ki sta za razumevanje koncepta pametnega mesta ključna, pa sta energetski in podatkovni. Vse tehnologije, ki nekemu kraju omogočajo tak razvoj, so namreč odvisne od uspešne energetske politike in pogosto z njo neposredno povezane, od števcev energetske porabe, do mestne razsvetljave, ki se zatemni, ko ni nikogar blizu. Pridobljeni podatki pa, na koncu, vplivajo na dobro razporeditev virov mesta in s tem na dvig kakovosti storitev, kot so zdravstvo, promet, infrastruktura ali celo zabava.

Evropski zgled

Evropska komisija si želi prek svojih direktiv spodbuditi rast in razvoj pametnih mest na stari celini. Čeprav ta politika še zdaleč ni vseobsegajoča, pa je na našem kontinentu kar nekaj zanimivo zastavljenih pametnih mest. Takšni sta na primer Barcelona in Madrid, ki z implementacijo pametnih tehnologij rešujeta svoje težave od spodaj navzgor. Ljudje namreč najprej identificirajo težave, nato jih poskušajo mestne oblasti z uvedbo primernih tehnologij odpraviti. Primer sta, denimo, odvoz smeti in reciklaža v Madridu, v Barceloni pa računalniki procesirajo podatke o prometu in v skladu z njimi spreminjajo semaforski režim. Informacijsko tehnologijo uporabljajo celo za vrtnarjenje, saj senzorji v osrednjem parku oskrbnike obveščajo, kdaj in koliko morajo zaliti trato.

V Amsterdamu, ki se je prvi lotil teh pobud že skoraj pred desetletjem, je danes več kot 170 projektov, ki naj bi povezovali občino s prebivalci. Zanimiv primer je, denimo, aplikacija, s katero prebivalci oddajajo svoja parkirna mesta, mesto pa tako zbrane podatke izrablja za spremljanje prometnih tokov.

Podobni primeri so v Dublinu, Stockholmu ali Manchestru. Slednji se je v partnerstvu z razvojnimi podjetji lotil rabe interneta stvari, ki naj bi demonstrirala učinkovitost interneta pri načrtovanju razvoja mesta in optimizaciji javnih služb.

Poseben primer je Reykjavik, kjer so po bančnem krahu ljudje vzeli stvari v svoje roke. V deželi, ki je izrazito elektronsko pismena, uporabljajo splet za skupnostno odločanje ne le o mestu, marveč o skorajda celotni deželi. Poleg tega da v prestolnici Islandije o velikem delu proračunskih sredstev odločajo prebivalci, so namreč s pomočjo interneta dejansko ljudje spisali novo ustavo, ki so jo pravniki le pregledali in uredili, parlamentarci pa potrdili. Sam program Better Reykjavik, s katerim meščani predlagajo projekte za izboljšave v mestu, je obrodil že več kot dvesto projektov, ki jih je s skupnimi močmi pripravljalo več kot 70.000 uporabnikov te storitve. Med njimi se poleg vseh družbeno koristnih najde tudi kakšen šaljiv. Tako so Islandci manjšo mestno ulico preimenovali v »Ulico črne čelade«, kot pravijo Darthu Vaderju iz Vojne zvezd.

Korak v prihodnost

Če se številna evropska mesta odločajo za implementacijo novih tehnologij, da bi povečala moč lokalne skupnosti in zadovoljstvo uporabnikov, pa gredo v Jugozahodni Aziji še dlje. Tam prevladuje prepričanje, da je robotizirana, umetno inteligentna, pametna družba nadgradnja človeške.

Eden od ključnih gradnikov pametnih mest so hiše in stanovanja, ki sami učinkovito skrbijo zase in za svoje prebivalce. Senzorji omogočajo večjo energetsko učinkovitost in spremljajo dotrajanost, bela tehnika sama začne s kuho ali pranjem, varnostni sistemi pa omogočajo lažji spanec prebivalcem (vir: Iota).

Tokijska olimpiada čez dve leti naj bi bila prava parada avtomatizirane družbe, nekakšen semenj najnovejših avtonomnih, robotskih in pametnih tehnologij. Atletom naj bi s prevodi pomagali robotski butlerji, na tekmah bi jim sodili objektivni robotski sodniki. Japonska se namreč spoprijema s staranjem prebivalstva in s tem z upadom delovne sile, ki jo želijo nadomestiti z umetno inteligenco, avtonomnimi stroji in androidi.

V kitajskem Yinchuanu, ki naj bi bilo vzor preostalim tamkajšnjim pametnim mestom, so že pred dvema letoma uvedli program za prepoznavo obraza. A ta ne rabi (le) nadzoru nad populacijo, temveč s človeškega obličja naredi osebno izkaznico in kreditno kartico obenem. Tako je namesto zamudnih vrst dovolj le nasmeh v kamero in denarci namesto iz žepa odtečejo neposredno z bančnega računa.

Filipini, ki veljajo za eno od področij z največjo nevarnostjo naravnih katastrof, pa so razvili projekt NOAH. Ta prebivalstvu naj bi prebivalstvu zagotavljala približno šest ur, preden napoči potres ali povodenj. To jim omogoča široka senzorna mreža, ki zajema 3D mapiranje, podatke o poplavah, nadzorne sisteme, ki spremljajo plazove in podobno.

Internet stvari v pametnih mestih

Ena od pogonskih sil v razvoju pametnih mest je internet stvari. To je koncept, ki predvideva veliko medsebojno povezanost različnih naprav in struktur, pa tudi živih bitij, ki imajo vgrajeno napravo z naslovom IP. Zgled slednjega sta, denimo, človek z naprednim spodbujevalnikom srca ali govedo z vgrajenim čipom.

Razmah brezžičnih tehnologij, interneta in mikroelektričnih sistemov je zabrisal meje med uporabno in informacijsko tehnologijo, s tem pa omogočil analizo velikanske količine strojno pridobljenih podatkov. To pripelje do kopice uporabnih podatkov, ki rabijo kot vodila za inovacije in izboljšave. Rezultat je večja učinkovitost mest, pogosto prek kopice razmeroma majhnih storitev ali projektov. Aplikacije vozniku javljajo najbližje prosto parkirno mesto, da ne blodi po mestnih ulicah. Svetilke se same zatemnijo, če ni v bližini pešcev ali kolesarjev. Internet stvari je pogosto uporabljen pri načrtovanju odvoza odpadkov, saj senzorji zbirajo podatke o polnosti smetiščnih kontejnerjev. Gradnik pametnih mest so tudi zgradbe, opremljene z vsakovrstno sodobno tehnologijo. Namen je povečati predvsem energetsko učinkovitost objektov, pa tudi zadovoljevati določene potrebe prebivalcev, denimo nadzirati zdravstveno stanje pri starejših.

Južnoazijski primer lepo ponazarja Singapur. Tam vidijo robotizacijo družbe kot logičen podaljšek urbanega ekosistema. Tako na primer že šole in vrtci učijo otroke, da morajo z roboti lepo ravnati. Javna uprava postaja avtomatizirana, saj je tako učinkovitejša, podobno velja za nadzor. Država je postavila celoten program, kako bo to tehnološko in prometno središče postalo ne le pametno mesto, marveč nacija. V njem kot osnovni cilj postavijo spremembo načina življenja – kako ljudje živijo, kako delajo in kako se zabavajo. Iz družbe želijo odstraniti vsako nepotrebno zamudnost, kot je plačevanje z gotovino ali izpolnjevanje obrazca, obenem pa želijo te tehnologije narediti nevidne in intuitivne. Poleg dolgoročnih načrtov, kot je izobrazba s poudarkom na matematiki, inženirstvu, tehnologiji in znanosti, nameravajo v najkrajšem času uvesti kopico storitev in ukrepov, namenjenih tej družbeni transformaciji. Ustvariti nameravajo okvir za singapursko digitalno identiteto, ki naj bi pomagala pri varnih transakcijah in pri nadzoru nad ljudmi in podjetji. Po vsej deželi nameravajo namestiti senzorje za uvedbo interneta stvari in tako dvignili varnost in kakovost bivanja, s tem pa bi lahko hkrati odpravili kopico prometnih težav. Z e-plačili želijo narediti vsakdanje nakupe in poslovne transakcije hitrejše in varnejše. Poenotiti namerajo vladne službe in jih narediti ljudem prek spleta dostopnejše, ko jih potrebujejo. Nekatere od teh zamisli so že začeli uresničevati, denimo naselje Yuhua so opremili s pametno tehnologijo. Kraj naj bi bil nekakšen družbeni poskus, v njem pa približno devet tisoč prebivalcev živi v več kot tri tisoč stanovanjih, opremljenih s sistemi za nadzor nad porabo energije, opazovanje zdravstvenega stanja pa tudi za opozorila, če je kdo slučajno pozabil zapreti plin ali vodo.

Nevarnost, ki preži na prebivalce pametnih mest, je velik državni nadzor. Kitajska je šla celo tako daleč, da uvaja aplikacijo, s katero bodo ocenjevali poslušnost svojih državljanov. Višje ocene bodo prinesle lagodnejše bivanje. Nižje pa vsaj birokratske ovire, čakalne vrste in zasmehovanje (vir: Wired).

Širom po svetu

Zanimiv zgled pametnega mesta je Dubaj. Nomadski zaselek, ki je v začetku 20. stoletja štel pičlih deset tisoč duš, je danes cvetoča turistična in poslovna metropola z velikimi ambicijami. Tamkajšnje oblasti so si namreč zastavile za cilj ustvariti »najsrečnejše« mesto na svetu. To pomeni, da bodo vse izpostave vladnih služb avtomatizirane, da ne bo prometne gneče, da bo mesto temeljilo na zelenem, krožnem gospodarstvu in tako naprej. Že v naslednjem desetletju nameravajo močno avtomatizirati mestni prevoz, ki naj bi bil vsaj v četrtini primerov avtonomno upravljan in usmerjan s pomočjo centrale, ki namerava uporabljati široko senzorno mrežo za usklajevanje in optimizacijo poti. Vsaj del prometa naj bi se z letečimi taksiji preselil tudi v zrak. Namenili so se robotizirati celo policijo, saj naj bi poleg naprednih nadzornih instrumentov in algoritmov za prepoznavo obrazov začeli uporabljati robotske policiste. Teh naj bi bilo do leta 2030 že okoli petindvajset odstotkov. Zaradi tega gradijo tudi – po lastnih navedbah – najbolj sofisticirano omrežje interneta stvari na svetu, z njegovo pomočjo pa nameravajo še povečali tehnološko bogastvo mesta, pa tudi zadovoljstvo prebivalcev in obiskovalcev. Že danes imajo Dubajčani na voljo več tisoč pametnih storitev, v mestu je čez sto različnih tovrstnih pobud, pri projektu pa sodeluje trideset podjetij iz različnih panog. Internet stvari naj bi pokrival več področij, od uprave prek varnosti do monetizacije storitev. Pomagal naj bi jim odkrivati najrazličnejše razvojne in poslovne možnosti in s povezavo v Dubai Pulse, ki je elektronska hrbtenica mesta, spremeniti življenja prebivalcev.

Na drugi strani spektra pa so države v razvoju, ki sodobno tehnologijo, pogosto ob pomoči Združenih narodov, izkoriščajo za izboljšanje svojih razmer ali pa za ustvarjanje delovnih mest. Zanimiv primer je urbanistični program Block by block, ki ga ZN izvajajo v 35 državah po svetu, denimo Peruju, Nigeriji in na Kosovu. Temelji namreč na priljubljeni videoigri Minecraft in podjetje Mojang, ki jo ima v lasti, pri izvajanju tudi sodeluje. Razvijalci namreč neko urbano strukturo, denimo park, najprej ustvarijo v igri, potem pa se lahko ljudje po tej virtualni inačici sprehodijo in sporočijo svoje zamisli za izboljšave. Predstavniki programa Block by block trdijo, da je s tem mlada populacija, ki je v teh deželah pogosto zelo visoka in ki praviloma ni zajeta v proces odločanja, dobila svoj jezik.

ZN vodijo tudi druge projekte, ki tem državam omogočajo rabo naprednih tehnologij. World Wind, denimo, posreduje geosatelitske podatke o neki lokaciji in s tem pomaga lokalnim skupnostim pri reševanju težav s potresi, požari in drugimi naravnimi nesrečami. Pametne tehnologije pa so za te dežele še posebnega pomena, saj pomagajo pri razvoju in samozadostnosti mest, ta pa naj bi do sredine stoletja dom za že približno 70 % zemljanov, v Latinski Ameriki in na Karibih, denimo, pa celo do 90 % prebivalstva.

Neizpodbitni prvaki

Kljub ambicijam različnih evropskih in azijskih držav, od daljnevzhodnih prek Indije do Združenih arabskih emiratov, pa ni nobeno vprašanje, katera država na področju uvedbe pametnih tehnologij vodi. No, vsaj velika mesta v njej, saj so ZDA znane po izjemni razliki med razvitima obalama in malone tretjim svetom med njima. Skratka, najpametnejši mesti na svetu ta trenutek sta zagotovo San Francisco in New York, in nič ne kaže, da bi kaj kmalu izgubila primat. Vodja newyorškega tehničnega oddelka Miguel Gamino pravi, da je bila zamisel njihovega razvoja pravzaprav preprosta. »Ko odvržeš nekaj v smeti, si na področju urada za komunalo. Nato prečkaš cesto in spadaš pod urad za transport. Mi pa smo razmišljali, kako bi vse te ločene celote povezali in jih naredili do uporabnika prijaznejše,« je povedal in pojasnil: »Kot mestna uprava moramo skrbeti za facilitacijo, za povezavo različnih pametnih tehnologij. In menim, da smo najboljši na svetu ravno zato, ker razumemo svojo vlogo.« Tako trenutno razvijajo platformo, ki bi omogočala različnim tehnološkim družbam in startupom razvoj njihovih izdelkov, poleg tega njihovo povezljivost in izmenjavo podatkov med njimi. Gamino, recimo, razmišlja o takih drobnarijah, kot je možna interakcija med parkomatom in ulično svetiko, in o tem, kaj bi lahko skupaj storila za nekoga, ki je ravno ustavil svoje vozilo. Ta povezanost urbane infrastrukture in njenih uporabnikov pa naj bi tvorila celoto, večjo od sestavnih delov.

Trenutno velja za najpametnejše mesto na svetu New York, predvsem zaradi močnega gospodarstva in učinkovite uprave ob pomoči spletnih tehnologij. Toda ambicije so tudi drugod velike, predvsem na Daljnem vzhodu (vir: Lonely Planet).

Na pacifiški obali ZDA pa San Francisco velja za svetovno prestolnico inovacij. Čeravno je tudi tam na voljo malo morje aplikacij, ki naj bi prebivalcem lajšala vsakdanjik ter jih zbližala in vključila v svojo urbano sredino, se mesto osredotoča na eno ključno stvar – prevoz. Amerika je rojstni kraj avtomobila, še posebej Kalifornija pa slovi po svojih natrpanih cestah. To posledično krepko vpliva tudi na okolje in izpuste ogljikovega dioksida. Zatorej si v Friscu prizadevajo sprožiti novo revolucijo v transportu, kakopak z avtonomnimi vozili. Ta naj ne bi bila le varnejša, temveč tudi do okolja prijaznejša. Čeprav že danes skoraj polovica prebivalcev ne uporablja avta za prevoz po mestu, je San Francisco enostavno omejen s svojo lego in ne more rasti, kaj šele, da bi širil ulice. Število prebivalcev pa se ob tem nezadržno povečuje, zato si tam prizadevajo za čim večjo sorabo vozil, s tem pa tudi čedalje manjšo gnečo. Široko omrežje samovozcev naj bi zmanjšalo onesnaženje, povečalo varnost na cestah in celo naredilo vožnjo bolj demokratično. V treh letih naj bi, recimo, zmanjšala stroške prevoza za revna gospodinjstva za deset odstotkov. Skozi program izboljšave prevoza in skozi gojenje inovativnih podjetij pa San Francisco pričakuje večjo povezanost med ljudmi, večjo dostopnost mesta in, seveda, še več priložnosti za poslovneže in inovatorje.

Povezanost ali nadzor?

A kljub izjemnim razvojnim možnostim, ki jih pametna tehnologija ponuja mestom, ni brez nevarnosti in ovir. Pomembno je, da jih prepoznamo, če bomo v takšnih mestih nekoč živeli, saj je praktično vsako novost, sploh računalniško, mogoče uporabiti tako za dobro, kot za zlo. Če vzamemo zgoraj omenjeni primer iz Yinchuana – tehnologija prepoznave obrazov resda lahko olajša življenje »dobrih« Kitajcev, obenem pa ima pod strogim nadzorom »slabe«. Nemara bo povezana z njihovo načrtovano državno pobudo za ocenjevanje »zaupanja vrednosti« državljanov prek aplikacije, ki naj bi z letom 2020 postala obvezna. Ta scenarij pa že zveni kot premisa iz priljubljene distopične nanizanke Black Mirror.

A je velika možnost, da bodo tudi manj avtoritarne države, kot sta Kitajska ali Združeni arabski emirati, pametno tehnologijo uporabljale za nadzor nad državljani. Tako bodo še bolj posegle v že zdaj okrnjeno osebno svobodo in zasebnost – kakopak v imenu varnosti. Razvite dežele že uporabljajo varnostne robote, kmalu se jim bodo pridružili še policijski droni. Kamere nas spremljajo na vsakem koraku, če pa se bodo medsebojno povezale in združene podatke analizirale s pomočjo naprednih algoritmov, lahko zelo hitro vidimo družbo, ob kateri bi celo Orwell zardel. Morda bodo mesta z našimi osebnimi podatki trgovala, kot to počne Facebook. Morda bodo pametni projekti še povečali koruptivnost, ki je tako ali tako pereč problem povsod po svetu, predvsem pa pri slehernem urbanističnem načrtovanju. Morda bodo le v udobje zazibani prebivalci takšnih samozadostnih mest postali še bolj pasivni in neobčutljivi na dogajanje zunaj njih. Kajti ne gre pozabiti enega od vodilnih kriterijev pametnega mesta – z njim lahko pametno upravljajo le pametni ljudje. Teh pa se, žal, ne da sprogramirati kar čez noč.