Pametna roba za nespametne ljudi

Minilo je približno desetletje od pojava pametne tehnologije, ki se je zažrla v vse pore vsakdanjika. Povezljivost naprav, internet stvari, napredek v umetni inteligenci – preteklo desetletje je zaznamoval kup novotarij. Povzročile so pravo revolucijo v človeški komunikaciji, delu in zabavi, vendar tale zapis ni zgodba o zmagovalcih. Kajti vsak uspeh ima za sabo kopico poskusov, ki so zaradi tega ali onega razloga propadli. Nasmejmo se prgišču neumnosti, ki jih je naplavila digitalna revolucija.

Egg Minder je eden od tistih neuporabnih pripomočkov, ki jim je uspelo doseči kultni status. Kljub svoji neuporabnosti se zato še vedno kar uspešno prodaja.

Propad neke tehnikalije je ponavadi povezan s prepletom okoliščin. Morda je zadevica le predraga in njena nišna uporaba ne upraviči visokega računa zanjo. Mogoče še ni napočil pravi čas za neki produkt, saj ga ljudje ne razumejo kot rešitev za resnično težavo, ampak za tehnologijo, ki je sama sebi namen. Pogosto si razvijalci nadenejo tako rekoč konjske plašnice pri snovanju naprave in ne znajo presoditi njene dejanske uporabnosti in zaželenosti. Včasih potencialni uporabniki reč vidijo kot motnjo, ne pa kot pripomoček. Zgodi pa se tudi, da navkljub vloženemu trudu in raziskavam tako razvojniki kot marketingarji povsem napačno presodijo uporabnost neke zadeve. Še huje, včasih povsem podcenijo pamet potencialnih kupcev. Čeprav veliko teh naprav meri ravno na učinek novotarije, celo najbolj zagrizeni tehnološki zanesenjaki ponavadi ne potrebujejo pametnega števca jajc v svojem hladilniku. Ali pač?

Skrivnosti domače kuhinje

Domača kašča je v splošnem primerno odlagališče čudežnih pripomočkov, ki začuda komaj dotaknjeni obležijo v mračnem kotičku nekega predala, denimo različnih rezalnikov za banane, pripomočkov za nanos masla na kuhano koruzo ali lupilnikov avokada. Samo v kuhinji lahko najdemo tehnološke čudeže, kot je Smarterjev iKettle, ki za borih 120 evrov greje vodo. Od koderkoli! Vklopiti ga je namreč moč ne le prek telefonske aplikacije, ampak tudi Alexe, Siri ali Googlovih zvočnih povelj. Kar je vsekakor bistveno bolj kul, kot pa pritisniti stikalo in počakati minuto ali dve. Hapilabsov Hapifork je sicer res videti, kot da se človek prehranjuje s kakšnim bolj nevarnim dildom, vendar pa v resnici nič hudega slutečemu lakotniku meri vnos hrane. Kako pogosto ješ? Kako dolgo ješ? Kolikokrat prežvečiš vsak grižljaj? S temi podatki naj bi pametne vilice spreminjale prehranjevalne navade, vendar pa ne znajo razločiti med krožnikom solate in keksov. Požeruhom pa prav nič ne preprečuje, da bi namesto tega gnjavatorja v roke vzeli čisto običajnih vilic. Čudovita naprava je GeniCan. To reč je treba pritrditi na rob kante za smeti, od tam pa prek sporočil opozarja, kdaj je treba koš izprazniti. A to še ni vse! S to napravico je mogoče poskenirati tudi črtno kodo odvržene embalaže, kar artikel takoj uvrsti na nakupovalni seznam, ki ga hrani posebna aplikacija. Čudovito!

Svojevrstni šampion je Quirkyjev Egg Minder, čuvar jajčk. Naprava je namreč preživela svojega stvaritelja, ki je bankrotiral pred petimi leti, in je še vedno za bori desetak na voljo prek Amazona. Ta naprava je namreč dosegla skoraj kultni status, primerljiv s kakšno Boogie ribo (mimogrede, novejše modele je mogoče povezati z Alexo ...), zaradi česar se še vedno prodaja. Kajti res dobro je, da lahko v vsakem trenutku prek telefona izveš, koliko jajc še čaka v domači shrambi in kdaj jim poteče rok trajanja, da slučajno ne zgrabi kakšnega vražja salmonela. Posebna omemba pa med kuhinjskimi pripomočki velja pavšalno za kar vse pametne hladilnike. Stvar je enostavno v tem, da njihovo programje zastari zelo hitro, v nekaj letih, frižider pa nas večina kupuje z vsaj desetletjem rabe v mislih. Ker pamet nekaj stane, v povprečju skoraj jurja več od običajnih modelov, je te denarce bolje vložiti v kakšno spodobno tablico. Ta prek aplikacij vrši skoraj vse dolžnosti pametnih hladilnikov, kot je sledenje porabi hrane, a je cenejša in lažje nadgradljiva. Povrhu pa dovolj ploščata, da jo lahko kakšen domači mojster enostavno nalepi na vrata.

Prestol

Mnogi med nami svoje najbolj kreativne trenutke doživljamo v kopalnici – bodisi v kadi bodisi na stranišču. Prav ta prestol je zato pogosto cilj razvijalcev pametnih tehnologij. Le zakaj bi na školjki brezciljno posedal, če pa ima lahko vgrajeno ambientalno svetlobo, bluetooth zvočnike, sedežni grelnik in samodejni dvig pokrova? Seveda takšno Kohlerjevo stranišče sprejema tudi zvočna povelja in je povezano z Alexo. V resnici manjka le kakšen robotski služabnik, ki bi gospodu pridržal toaletni papir. Vse to za borih sedem tisočakov, plus namestitev školjke in potrebne električne napeljave. Cena? »Drobiž!« bi vzkliknil sir Oliver.

Prestol, vreden cesarske riti: Kohlerjevo pametno stranišče nudi ogrevan sedež, nočne luči in ambientalno ozvočenje. Kmalu pa nemara še hitro zdravstveno diagnozo.

Še korak dlje pa so šli v laboratoriju Sanjiva Gambhirja, ki deluje v okvirju stanfordske univerze. Tam namreč razvijajo školjko, ki bo odkrivala različna obolenja. Mnoge bolezni so vidne ravno v urinu in blatu, kar lahko naredi stranišče za neprecenljiv diagnostični pripomoček. Različni senzorji tako opravijo fizično in molekularno analizo človeških izločkov. Spremljajo, recimo, tok curka in konsistenco blata, analize pa pospravijo v varno oblačno shrambo. Te podatke lahko kasneje z uporabnikovim privoljenjem uporablja zdravnik. Sami na sebi namreč lahko služijo le kot indikator zdravstvenega stanja, diagnoze pa za zdaj še ne more postaviti niti tako pameten vece.

Ker pa gre za sila osebne zadeve in ker je treba strogo ločiti podatke vseh uporabnikov takšnega veceja, ima školjka vgrajen tudi natančen, a nekoliko... specifičen način za njihovo identifikacijo. Dr. Gambhir pojasnjuje: »Četudi se sliši čudno, je zadnjična odprtina edinstvena pri vsakem posamezniku, kot kakšen prstni odtis.« Zatrjuje, da je njeno skeniranje namenjeno izključno identifikaciji in da njenega posnetka ne bo videl niti zdravnik. Prav tako opozarja, da bo število senzorjev verjetno treba prilagoditi potrebam uporabnika, saj bo takšno stranišče, na primer, nadziralo količino glukoze v urinu pri sladkornih bolnikih. Takšna školjka potencialno resnično nudi precej dobrobiti, vendar pa bo človeštvo predvidoma potrebovalo še nekaj časa za privajanje na mirno kakanje sredi pogleda vseh onih ducatov kamer.

Pametna solnica Smalt, ki glede na uporabnikovo gesto pripravi ustrezno količino soli, hkrati pa nadomešča svečnik in radio, žal odhaja na smetišče zgodovine.

Prototipi

Mnogo projektov obtiči v razvojni fazi. Crowdfunding vsaj pri manjših podjetjih igra pomembno vlogo arbitra med pripomočki, ki bodo našli svoje mesto med idejami, ki so se prej kot ne porodile v neki pijani noči, zato se na straneh, kot je Kickstarter, najde prava zakladnica človeških zamislic. Četudi mnoge med njimi ne bodo prišle na trg, se drugim lahko čudimo, da so sploh zbrale nekaj deset tisoč dolarjev. Zmagovalec med njimi je verjetno čudoviti prototip za Smalt, pametni razpečevalec soli. Prek aplikacije naj bi bilo napravi mogoče določiti natančno količino soli, potrebno za ustrezno začinjenje zrezka, ki se je znašel pred jedcem. Merico bi bilo mogoče celo nakazati z gesto – za ščepec, potros ali prgišče soli. Ne samo to, uporabniku naj bi prek aplikacije za iOS ali Android beležil, koliko natrijevega klorida je zaužil – kar je dejansko pogojno uporabno za ljudi s previsokim krvnim tlakom. Za povrh pa naj bi ta glorificirana solnica služila še kot bluetooth zvočnik in ambientalna osvetljava. Kdo bi si mislil, da potemtakem v dveh letih, odkar se je znašla na crowdfunding strani Indiegogo, ni zbrala niti polovice zaželenega denarja in je šla na smetišče zgodovine?

Eden najbolj razvpitih neuspelih prototipov pa je bil sokovnik Juicero. Istoimensko podjetje je za njegov nastanek zbralo debelih 120 milijonov dolarjev, med investitorji je bil celo Alphabet. Naprava je bila kot iz mokrih sanj Silicijeve doline – in prej kot ne nočne more ostale raje. Stala je 700 dolarjev, bila pa je precej ploščat kos bele tehnike, kamor je bilo moč vstaviti vrečko, iz katere je po kakšni minuti iztisnila tri deci soka. Vrečke s sokom so bile veganske, predpakirane in predpripravljene v ogromni fabriki, naročiti pa jih je bilo mogoče prek telefonske aplikacije ali samega sokovnika – ta je konec koncev zahteval stalni priklop na splet. Produkt se je zdel bahav, prezapleten in pravzaprav utelešenje vsega, kar je narobe s kulturo Silicijeve doline. Ta namreč po splošnem prepričanju pripravlja izdelke in ti naj bi reševali težave, ki jih sploh ni. Kdo bi si mislil – zadnji žebelj v Juicerovo krsto je zabil video posnetek dekleta, ki njihov sok iz vrečke iztisne kar – bogokletno! – z rokami. Podjetje je šlo kmalu za tem v stečaj.

Obleka naredi človeka

Kopico pametne navlake je, kakopak, mogoče najti tudi kar na vsakem od nas. Od telefonov in tablic do pametnih ur ali pa, recimo, dobrega stotaka vrednega pasa Belty, ki nepraktičnost ločene nošnje hlačedržca in baterijskega polnilnika telefonov odpravi z vtičnico USB na spodnji strani sponke in vgrajenim fitness trackerjem. Mnogi med nami s sabo nosimo tudi steklenico vode, vendar pa ni kar vsaka med njimi tudi pametna! Steklenica Hidrate Spark nas za skromno ceno 40 evrov opozori vedno, ko se ji zdi, da premalo pijemo. Zakaj bi se zanašali na staromodno tehnologijo, kot je žeja, suha usta ali pomanjkanje urina, če nas lahko ta naprava na to opomni s piskanjem? Poleg tega se zadeva priključi na telefonsko aplikacijo in svoje nerganje dopolnjuje z različnimi dejavniki, od starosti do vremena. A zakaj bi človek pametne naprave prenašal, če jih lahko kar nosi? Samsung je, na primer, izdelal pametno obleko, ki prek rokava bližnjemu telefonu posreduje kontaktne podatke njenega nosilca. Del obleke je tudi srajca, ki meri in beleži udobje osebe v njej. Težava je pravzaprav le v tem, da je takšen gvant nemogoče oprati v stroju ali namenskih pralnicah. Izvrstna ideja je bila tudi prva resna digitalna denarnica, ki jo je razvil AT&T. Za začetek je zahtevala lastno kartico sim, poleg tega pa sistem mnogih kreditnih kartic ni podpiral, zaradi česar je moral uporabnik na zadevo naložiti denar s predplačniškimi karticami. Za nameček pa se je imenovala Isis ...

Nekoliko bolj resne spodrsljaje so si privoščili tudi velikani. Prva Applova pametna ura je veljala čez 10.000 dolarjev, nosila jo je Beyonce, prodali pa so manj kot 20.000 kosov. Podobno se je godilo ceneni in silno neudobni Microsoftovi zapestnici, s katero je bilo mogoče slediti napredku pri fitnesu ali pa naročiti kavo v Starbucksu. Ko drugi inačici ni uspelo popraviti izvornih napak, je bila usoda Microsoft Banda zapečatena. Vendar pa se nekateri z vztrajnostjo tudi izmažejo. Še pomnite Googlova očala izpred slabega desetletja? Tedaj se niso prijela, saj so bila draga, ničesar niso reševala pa še nekoliko neumno so bila videti. Google jih je nehal razvijati pred petimi leti. Ampak, glej ga zlomka, lani je ta tehnološki velikan napovedal sumljivo podoben naglavnik za popravljeno resničnost (ali kakorkoli bi že prevedli augumented reality headset). Slabo kaže tudi Samsungu, ki je brcnil v temo s svojim zložljivim telefonom. Čeprav so Galaxy folding phone oglaševali kot korak naprej v zaslonski tehnologiji, se je prepogib izkazal za inženirski glavobol. Polnil se je z umazanijo, zaslon se je razslojeval in podobno. Vendar pa ne prvi ne drugi spodrsljaj svojih produktov nista pokopala. Google in Samsung sta zaslone in očala predelala, popravila in jih znova vrgla na trg. Vprašanje pa je, ali podjetji rineta z glavo skozi zid ali pa bomo čez nekaj let v očeh drug drugega res vsi imeli one Snapchatove pasje noske.

Juicero je obveljal kot pojem nadutosti Silicijeve doline. Iz vrečk z nasekljano in pasirano zelenjavo iztisne sok. Za borih 700 dolarjev, kolikor je stal aparat.

Gizmo kak!*

Veliko večino doslej izdelanih domačih spremljevalcev in podobnih pametnih gizmov doleti podobna usoda – postanejo obtežilniki za papir ali pa podstavki za vrata. Pravzaprav je bolj kot ne le Alexa izjema, ki potrjuje to pravilo. Se še kdo spomni medijske revolucije, ki jo je povzročil Googlov Nexus Q? Najbrž ne, saj je ni. Bil je pravzaprav le predrag zvočnik, s katerim je bilo mogoče pretočno predvajati zadeve z Youtuba, Play Videa ali Play Musica. Povrhu je imel čudaške težave pri povezovanju, nastavitve pa je lahko uporabnik spreminjal le prek aplikacije. Ker je do tega okroglastega gizma javnost ostala povsem ravnodušna, so googlovci zadevo pospravili na smetišče zgodovine, prototipe pa zastonj razdelili naokrog. Na srečo je podobno usodo doživel Aevena Aire. To je bil prototip za letečega trota s kamero, ki naj bi varoval stanovanje ob lastnikovem odhodu. Ampak kupci so očitno pravočasno ugotovili, da v resnici ne bi bil nič kaj več od orjaške z Alexo povezane muhe, ki moti pravični spanec. Na trg pa se je vendarle prebil druge sorte trot. Umbrella Drone je, kot pove ime, leteča marela. Tristotak vredna reč naj bi plahutala nad uporabnikovo betico in ga tako varovala pred dežjem. Vse lepo in prav, če ne bi baterija zdržala le pol ure.

Tudi hišne robotke pestijo podobne težave. Jibo in Vector sta bila kar priljubljena, vendar sta naletela na enak konec – vzdrževanje takšnih pametnih naprav je namreč draga reč, kar je njune izdelovalce pahnilo v bankrot. Ker pa je robotkova osebnost shranjena v oblaku, je izginila skupaj s tem, ko so stečajni upravitelji odklopili strežnike. Jibo se je poslovil s kratko pesmico in plesom, podobno pa se je obetalo tudi Vectorju. Vendar ga je pred digitalno smrtjo rešilo podjetje Digital Dream Labs, ki je od propadlega proizvajalca Anki odkupilo oblakove strežnike. Simpatični robotek bo tako moral še vedno dirkati naokrog, vendar pa je njegova osebnostna rast povezana predvsem z uspehom kampanje na Kickstarterju.

Prva mobilna denarnica ni bila kaj prida, saj mnogih kreditnih kartic sploh ni sprejemala. Kmalu pa se je izkazalo, da tudi ime ni bilo najbolj spretno izbrano ...

Umetna nespamet

Veliko neumnosti v zvezi s pametnimi gadgeti se zgodi enostavno zaradi marketinških strategij. Lep primer je umetna inteligenca. Američani kot glavni potrošniki tovrstne robe namreč nikjer natančno ne opredeljujejo tega pojma – zato ga tržniki pridno uporabljajo. Kar ni prepovedano je pač dovoljeno, kajne? Rezultat je poplava artiklov, ki se hvalisajo z umetno pametjo. Denimo zobna ščetka znamke Kolibree, ki res beleži, koliko časa si nekdo umiva zobe in katere površine je zadel, potem pa vse skupaj pošlje na telefon. Takšen drobni algoritem je seveda daleč od kakršnegakoli približka umetne pameti. Budilka Bonjour je v bistvu Amazonov Echo z zaslonom, z umetno pametjo pa naj bi ljudem olajšala jutranje rituale. Vendar pa spet ne gre za noben AI, le za sposobnost beleženja dosedanje izbire ter za glasovno upravljanje zadeve. Je pa še kar srčkana.

Precej večje težave pa nastopijo, ko zatajijo resnični poskusi uporabe umetne inteligence. Ker gre pri takšnih programih za preplet nevronskih mrež in globokega učenja, so pač močno odvisni od podatkov, s katerimi jih programerji nahranijo. Kot temu lepo rečejo strokovnjaki: »Smeti gredo noter, smeti pridejo ven.« Lani je bil ta princip jasno viden pri novi Applovi kreditni kartici, ki je bila polna tako imenovanih strojnih predsodkov. Do nedavna so namreč na tem podjetju kreditno sposobnost uporabnikov ocenjevali ljudje, zdaj pa so jo prevzeli umetno inteligentni algoritmi, ki pa so podedovali podatke od predhodnikov, kar pomeni, da so bili ti polni predsodkov. Rezultat je bil, da so ženske prejemale bistveno nižje kreditne ocene od moških, pripadniki etničnih manjšin pa še toliko slabše. V enem primeru je neki podjetnik dobil celo desetkrat višji kreditni limit kot njegova žena, s katero sta delila isti bančni račun.

Najboljši in najzabavnejši – čeprav istočasno tudi rahlo grozljiv – primer tega pa je zakuhal Microsoftov čvekalni bot Tay. Leta 2016 je vsa Silicijeva dolina medlela nad neskončnimi možnostmi takšnih programov. Služili naj bi vsaj kot uporabniški svetovalci, če ne bi kar spremenili načina računalniške komunikacije v celoti. Tay so microsoftovci lansirali na Twitterju maja tistega leta in v enem samem dnevu se je ta umetno inteligentna punca naučila marsičesa. Psovala je kot mornar, sogovornike nagovarjala k incestu in vsepovprek kot kakšen mali Hitler žalila različne manjšine. Seveda je bila kaj kmalu utišana, za vekomaj.

Nexus Q, prvi multimedijski pretočnik, je večinoma končal kot obtežilnik za papir ali podložka za vrata.

Žalostne igračke

Prav posebna količina neuporabne navlake je doletela igričarje. Odpirali naj bi se jim novi svetovi, a kopičila se je le šara. Spomnimo se na Microsoftov Kinect, ki naj bi prek senzorjev uporabnika samega spremenil v kontrolni plošček. Reč se je sicer čisto dobro prodajala in jo še danes uporabljajo, vendar pa bolj raziskovalci in umetniki kot gamerji. Teh zadeva nikoli ni prepričala, saj je bila povsem nenatančna. Gibov ni dobro zaznala in je mešala, na primer, premikanje roke in noge, zato je ves sobni balet, ki bi ga morala spodbuditi, spremenila v jalovo farso. Za nameček za ta sistem, namenjen spregi s konzolo Xbox One, skorajda ni bilo narejenih iger, vsaj kakovostnih ne. Kinect je klavrno propadel, podjetje, ki je sistem razvijalo za Microsoft, pa je kupil Apple in tehnologijo uporabil za funkcijo Face ID na iPhonu X.

Nekaj boljšega so tudi kontrolerji, namenjeni igranju ene same igre, kot, na primer, ona plastična kitara v Guitar Hero, ki je dejansko čisto soliden pripomoček. Na drugi strani pa okrvavljena motorka, s katero naj bi igralec moril zombije v Resident Evil 4, pride prav le za kakšen strašljiv kostum, ne pa za igro. Podobno je s katano za Onimusho 3. A še bistveno hujši so superkompleksni nadzorni inštrumenti za nekatere simulacije, denimo za Steel Batallion, v katerem igralec poskuša upravljati nekaj tonskega robota prek kombinacije več kot 30 gumbov, ročice, treh pedalov, dveh ročk in potenciometra. Ali pa podobno komplicirana reč za Microsoftov Train simulator. Te igračke povrhu niso cenene, saj lahko veljajo tudi prek 400 dolarjev, kar je, iskreno, malce preveč za doživeto igranje enega samega naslova. Verjetno pa posebno mesto v peklu zaslužijo tudi strokovnjaki, ki so razvijali pripomočke za priljubljeno igro Wii Sports. Bovling krogla? Ribiška palica? Loparček za pingpong? Le zakaj, če so priloženi nunčaki prav fino delovali!

Nintendo je s sistemom Wii sicer zadel terno, zato se je od naslednika veliko pričakovalo. A rodil se je Wii U, skupek napol zrelih idej s slabimi baterijami in brez pravega mesta v dnevni sobi. Kontrolerji zanj so imeli lasten zaslon, zaradi česar se je narod spraševal, zakaj to konzolo sploh potrebuje, saj bi bil sam GamePad čisto dober samostojni sistem. S čimer se je Nintendo na koncu strinjal. Wii U je ena najslabše prodajanih konzol tega velikana, kljub temu pa ni bilo vse zaman, saj je na njenem pogorišču zrasel odlični Switch. Na drugi strani je Valvov poskus prodora na konzolski trg deloval obetavno, saj je bil Steam Machine v bistvu spodoben igričarski PC z namenskim operacijskim sistemom, ki je temeljil na Linuxu. Ampak na njem niso delovali niti vsi naslovi, prirejeni za Linux, kaj šele, da bi razvijalci izdelovali namenske naslove za to konzolo. Kdo bi si mislil, ampak igralni avtomat brez igric ni najbolj zaželen kos opreme. Lanskega novembra je Valve s tržišča umaknil še zadnje parnike.

Ikarjev let

Ne glede na ves posmeh, ki spremlja mnoge napravice, jih večina vseeno dela dobrobit. Pogosto namreč služijo kot nekakšen poligon za nadaljnji razvoj, kot razmislek o tem, kaj je sploh mogoče, in seveda o tem, s čim vse je mogoče ljudi naplahtati. Pred kakšnimi dvajsetimi leti se je mnogim Slovencem zdelo nesmiselno kupovati vodo v plastenki, če imamo povsem dobro iz pipe. Prav tako smo dvigovali obrv nad prenosnimi telefoni, češ, kdaj bom pa sploh imel mir pred tem vragom. Da ne omenjamo manjše elektrarne, ki je tedaj takšen aparat napajala. A vendar se trendi spreminjajo, kolesje časa drdra naprej in mnoge tehnologije, ki so sprva delovale odvečne, postanejo nepogrešljive. Naprave se izpopolnijo in pocenijo, postanejo uporabnejše. Večinoma prav zaradi informacij (in nekaj denarcev), ki so jih prispevali zanesenjaki.

Poskus vživljanja v računalniško igro gre včasih nekoliko predaleč, kot nas uči komandni pult za šofiranje orjaškega robota v Steel Battalionu.

Velik del gadgetov propade enostavno zato, ker njihovi razvijalci ne ocenijo dovolj dobro človeških potreb. Podobno kot nesrečni Juicero, ki je še danes praktično sinonim za reševanje neobstoječih težav. Povedano drugače – to, da lahko kot človeštvo nekaj ustvarimo, še ne pomeni, da bi to v resnici morali narediti. Enostavno zato, ker se v kupu plastike, ki rešuje eno samo drobceno težavo, hkrati pa ustvarja deset drugih, počasi utaplja naša človečnost. Vendar pa se moramo po drugi strani vprašati, ali sploh obstaja kaj bolj človeškega kot to, da ustvarjamo zavoljo ustvarjalnosti same. Da počnemo neumnosti in se ob tem zabavamo. Da raziščemo zamisli, ki se jim drugi posmehujejo. Kajti med vsemi onimi nesrečnimi Ikarji se prej ali slej najdeta brata Wright. Potem pa niti nebo ni več omejitev.

* Vzklik iz filma Gremlins (1984)