Paypal mafia - Sopranovi iz Silicijeve doline

Organizirani kriminal ima določena pravila – gangsterji pogosto prihajajo iz enakega okolja, so medsebojno močno, skoraj družinsko povezani in venomer držijo skupaj. Zanje ne veljajo običajna družbena pravila, njihova prisotnost pa zahteva strahospoštovanje. Na koncu koncev pa gre vedno tudi za osebe moškega spola. Tako se je tudi skupine približno dvajsetih moških, bivših visokih uslužbencev PayPala, prijel naziv PayPal Mafia.

Kakopak v njihovem primeru ne gre za zločinsko organizacijo, ki bi konkurenci lomila kolena ali zahtevala denarce za zaščito. Nasprotno, obiska te mafije na kakšnem techie pikniku je marsikdo sila vesel. Že več let so namreč daleč najvplivnejša klika vlagateljev v visokotehnološka podjetja, mnoga so osnovali sami, njihovo sled pa je moč najti po vsej Silicijevi dolini. Njeni člani so ustanovitelji podjetij LinkedIn, Tesla Motors, YouTube, Yelp, Palantir Technologies ter mnogih drugih zvenečih imen.

Med mafiozi je vsaj šest milijarderjev, v veliki večini investitorjev: Elon Musk je bil največji delničar PayPala, Luke Nosek je bil med ustanovitelji, Keith Rabois, Reid Hoffman in Ken Howery pa so vsi zasedali vodilne položaje. A najpomembnejši med njimi je gotovo genialni finančnik Peter Thiel, ki je bil med ustanovitelji PayPala in je znan kot boter te mafije. Ob njih je še nekaj zvenečih imen, denimo razsipni, a genialni producent in investitor David Sacks, Andrew McCormack, ki je s Thielom ustanovil finančno podjetje Clarium Capital, danes pa se ukvarja z gostinstvom, Ali Jawed Karim, ki je ustanovil YouTube. Verjetno drugi najpomembnejši mafijaš pa je Max Levchin, ki je idejo za PayPal s Thielom skoval na delovnem zajtrku. K ideji sta pritegnila še Noseka in skupaj so ustanovili podjetje Confinity, ki je leta 1998 ustvarilo PayPal, program za mobilno plačevanje.

Vendar se njihova zgodba v resnici začne šele leto kasneje, ko so se združili z Muskovim podjetjem za plačevanje X.com in se preimenovali v PayPal. Že od začetka so podjetje gradili na temelju osebnih mrež, saj so želeli zgraditi organizacijo, v kateri bi se vsi počutili povezane in cenjene. Vendar pa pri njihovem sistemu rekrutiranja ni šlo le za novačenje sposobnih znancev. Thiel je povedal, da za sodelavce niso hoteli prijateljev, ampak ljudi, s katerimi bi lahko to prek skupnega podjetja postali. Tako je velik del PayPal mafije študentov stanfordske univerze, kjer se je šolal Levchin, ali pa tiste iz Illinoisa, ki jo je obiskoval Thiel. V splošnem so vsi po vrsti visoko inteligentni, načitani, tekmovalni deloholiki, ki so bili med šolanjem dobri v matematiki. Čudaki, skratka, ki so se raje predajali delu kot pa druženju ali – bognedaj! – košarki. Thiel sam je povedal, kako so poiskali genije, ki jih vedno pozorni tekmeci niso prepoznali: »Če je Google najemal ljudi z doktoratom, smo mi tiste, ki so se doktorat vpisali, pa ga kasneje opustili. Gre za razliko v temperamentu.«

Mafija v akciji

Zaradi tega ujemanja so stike ohranili tudi po tem, ko je leta 2002 eBay kupil njihovo matično podjetje. Tedaj je namreč novi lastnik zamenjal način vodenja in ga pretvoril v precej bolj tipično korporacijskega, zaradi česar je PayPal v nekaj letih zapustilo kar 38 posameznikov od petdesetih, ki so ga ustanovili. Mladi, inteligentni in progresivni uslužbenci pač niso prenesli nove korporativne kulture, ki je bila na silo vnesena v podjetje. Ob odhodu iz PayPala so bili vsi zelo dobro izplačani, vendar pa – to se je kasneje izkazalo za ključno – s temi sredstvi niso ustanovili skupnega podjetja, ampak so se razpršili po vsej tehnološki sceni. Oprijel se jih je tudi duh v ZDA tako romantiziranega odpadništva, ki izhaja iz časa, ko jih je eBay pregnal oziroma ko so se z odhodom uprli osovraženi korporaciji. Ljudje, ki so veljali za odljudne, čudaške piflarje so postali novi zlati dečki, prek njih pa je postala modna tudi odklonskost od države, mainstreama in uveljavljenih poslovnih – pa tudi političnih – norm.

Takoj za tem, ko je Thiel unovčil svoje izplačilo iz PayPala, je osnoval investicijsko družbo Clarium Capital, vanjo pa pritegnil še McCormacka in Howeryja. Postali so prvi zunanji vlagatelji v Facebook, ki je bil tedaj še v povojih, in privabili še Hoffmana. Ta je očitno prepoznal potencial družabnih omrežij, saj je kmalu za tem ustanovil LinkedIn, v posel pa je kot investitorje pritegnil še Thiela in Raboisa.

Tudi Elon Musk se je obrnil na prijatelje iz PayPala, ko se je po treh neuspešnih poskusih izgradnje cenovno učinkovite rakete njegov SpaceX znašel v težavah in so druge investicije v ta program začele pešati. Vendar pa ni bila le medsebojna naklonjenost tista, ki jih je držala skupaj, marveč tudi ekonomska klima. Na prelomu stoletja so namreč le redki prepoznali dobičkonosnost, ki jo prinašajo investicije v potrošniško tehnologijo, predvsem pa v startup podjetja. Ker so bili mafijaši med redkimi, ki so vanje vlagali, so s tem sooblikovali tudi njihovo podobo, njihovo filozofijo. V različna podjetja so po malem – v narekovajih, seveda, saj je bilo v igri še vedno na stotine tisočev dolarjev – vlagali že od leta 1995. Leta 2003, ko so pridobili sredstva od prodaje PayPala, pa so začeli skupno vlagati v desetine, po letu 2010 pa v stotine podjetij in startupov. Člani mafije so ustanovili več investicijskih podjetij in hedge fundacij, njihovi člani sedijo v upravnih odborih bank. Poleg tega so strokovnjaki izračunali, da je v kar tretjini primerov investicija posameznega člana te mafije za seboj pritegnila vložek še vsaj enega. Ker so se ti pajdaši dobro razumeli in si medsebojno zaupali, so lahko pri mnogih projektih sodelovali, namesto da bi si skakali v zelje.

Fantovski klub

Vendar pa je način delovanja PayPal Mafije požel tudi več očitkov. Ne le moralističnih na račun njihovih razsipnih zabav z, na primer, Snoop Dogom kot večerno zabavo ali pa življenjskim slogom, ki vključuje butlerja in pol milijona zelencev vredno cestno raketo. Niti ne zaradi obtožb spolnega nadlegovanja na delovnem mestu v vsaj dveh primerih – enkrat moških, drugič pa žensk v več startup podjetjih. Glavni očitek na njihov račun je namreč sistematična diskriminacija žensk na vodilnih položajih v njihovih podjetjih. Po dostopnih podatkih je takšnih v vseh njihovih podjetjih le okoli 13 odstotkov, v številko pa so zajeti tudi startupi, v katere investirajo. Ko je bil Thiel še v PayPalu bolj ali manj prisiljen zaposliti sodelavko, ta ob njem ni zdržala več kot pol leta. Pred tem je izdal esej o tem, kako je ženska enakopravnost škodljiva za demokracijo. Pri tem pa je posebej problematičen vpliv takšne mentalitete na celotno kulturo Silicijeve doline. Tudi zaradi tega je danes tam tako malo žensk zaposlenih v razvoju potrošniškega programja.

Drugi vidik pa je privilegiranost tega kroga. Čeprav se imajo za avtsajderje, vsi po vrsti prihajajo iz premožnega okolja, končali so prestižne študije na uglednih fakultetah. Tako so si odprli vrata, ki mnogim drugim za vekomaj ostanejo zaprta – ne zaradi lastne sposobnosti, marveč le zaradi ugleda obiskovane univerze. Tam po večini niso pripadali nobeni bratovščini ali športnemu klubu, a jih je ravno to povezalo in naredilo iz njih ekskluziven klub. Njihova premožnost pa jim je omogočila bolj tvegane naložbe. Resda je Thiel s pol milijona dolarjev postal prvi zunanji Facebookov vlagatelj, vendar pa si je ta denar lahko privoščil tudi izgubiti. Če se ne bi prijelo to, bi se pa kaj drugega – človek je bil vizionar v toliko, da je prepoznal potencial potrošniške tehnologije. Recimo Yelp, ki ga je ustanovil Levchin, se je ob pomoči mafije prejel ravno toliko, da ga je z lepim dobičkom odkupil Apple, potem pa je bolj kot ne propadel. Z denarjem je lahko delati denar, pravijo, ta vidik pa na trop ljudi, ki se ima za progresivne genije, meče luč konservativnega oportunizma.

Omerta? Ne, povezovanje!

Za tako velik vpliv PayPal mafije je bila ključnega pomena ravno njihova razpršitev po odhodu iz matičnega podjetja. Čeprav se to sliši kontraintuitivno, saj so bili že dobro uigrana ekipa, ravno z ločenim delovanjem tkejo še gostejšo mrežo zvez in poznanstev, ki je postala gradnik njihovega uspeha. Zanje je tipično, da hkrati delajo pri več projektih.

Tipični PayPal mafijaš bo v le nekaj mesecih investiral v nekaj podjetij, v pajdaševem delal kot svetovalec, tretjega pa bo tačas ustanavljal sam. Pogosto za kratek čas gostujejo drug pri drugem, da bi se njihove mreže še bolj prepredle, hkrati pa so se po njih pretakale ideje, informacije in znanja. Njihovo sodelovanje je zato še najbolj podobno znanstvenikom, ki delajo pri nekem projektu, saj je takšna dinamika v laboratorijskem okolju dosti pogostejša kot v poslovnem. V korporativnem svetu namreč vlada kultura dela, ki temelji na strogi hierarhiji in zaprtih celicah brez prave komunikacije z drugimi deli celote. Mrežna organizacija, kot jo gradijo mafijaši iz Silicijeve doline, pa je visoko pretočna in temelji na medsebojnem zaupanju ter poznavanju sposobnosti vsakega člana. Zaradi tega je bistveno bolj ustvarjalna, na kratek rok pa tudi učinkovita. Ko je cilj dosežen, tim razpade, njegovi člani pa se osredotočijo na nove dosežke.

Morda je prav to nauk zgodbe o PayPal mafiji. Čeprav sta v poslovnem svetu vedno v ospredju tekmovalnost in stroga piramidalna, praktično totalitarna organizacija, je vodoravno, mrežno, sodelovalno organiziranje lahko močnejše. Bolj fluidno je in dinamično, bolj prilagodljivo situacijam, ki zahtevajo hiter odziv, skrbi pa tudi za ostale člane krdela, če se znajdejo v težavah. Celo Elon Musk, ki velja za vizionarja bodočnosti, bi prav lahko bil le še eden propadli sanjač, če ga kolegi v kriznih trenutkih ne bi podprli. Kot kaže, se lahko, čeprav propada moč držav in se rahljajo medčloveške vezi, slehernik še vedno zanese vsaj na mafijo!

Na znameniti fotografiji, objavljeni v reviji Fortune, trinajst vplivnih bogatašev pozira oblečenih v mafijaše. Slika je popularizirala ime, ki si ga je ta krog poslovnežev nadel: PayPal Mafia.