Peta generacija že trka na vrata
Prava komercialno delujoča omrežja pete generacije (5G) resda pričakujemo po letu 2020, a lahko brez težav rečemo, da so nekatere storitve, ki jih bo omrežje 5G z določenimi tehnološkimi nadgradnjami gotovo še izboljšalo, na voljo uporabnikom že zdaj. Internet stvari (IoT) in brezžična krajevna omrežja (WLAN) po definiciji Svetovne telekomunikacijske zveze (ITU) že spadajo v peto generacijo, ki jo ITU imenuje IMT-2020.
Temelji naslednje generacije mobilnih komunikacij so bili s strani ITU postavljeni že leta 2012. Vodilo IMT-2020 je, da se zgradi bolj prilagodljivo, varnejše in zanesljivejše omrežje od prejšnjih različic IMT (International Mobile Communications). Omogočalo naj bi delovanje številnih storitev. IMT-2020 tako ni nova samostojna generacija v vrsti »G-jev«, temveč je odprta za integracijo obstoječih tehnologij, kot sta npr. 4G LTE-Advanced in Wi-Fi. Omrežja bo mogoče graditi v veliko različnih kombinacijah, ki bodo primerne za določena okolja.
Storitve
Trikotnik storitev 5G (Vir: ITU News 02/2017)
»Trikotnik storitev 5G«, kot ga predvideva ITU, predvideva, da se bodo storitve, ki bodo zaživele v letih po uvedbi prvih omrežij 5G, delile v tri večje skupine – izboljšane širokopasovne komunikacije (eMBB), množične komunikacije med napravami (mMTC) in zelo zanesljive komunikacije z majhnimi zakasnitvami (URLLC). Če si ogledamo trikotnik storitev pobliže, vidimo, da so med storitvami, ki potrebujejo zelo zanesljivo delovanje omrežja in majhne zakasnitve, samovozeča vozila in kritične komunikacije, npr. zdravstvena oskrba, bliže drugemu oglišču trikotnika (eMBB) pa so storitve videa ultra visoke razločljivosti (npr. video igre ali obogatena resničnost), ki zahtevajo zelo velike prenosne hitrosti. V tretjem oglišču trikotnika (mMTC) so množične komunikacije med napravami, ki ne potrebujejo niti visokih prenosnih hitrosti niti majhnih zakasnitev, pomembno je, da je omrežje zmožno pokriti potrebe velikega števila tipal na omejenem geografskem območju in da deluje tako, da je energetska poraba teh naprav čim manjša.
Omrežje 5G je podrejeno storitvam. Vsak uporabnik ali naprava dobi točno tisto storitev, ki jo potrebuje, ne glede na to, kje je.
ITU je že pred časom sprejel priporočila, da morajo imeti uporabniki omrežij 5G na razpolago enake storitve, ne glede na to, ali so mobilni ali nemobilni, in ne glede na to, kje so. Priporočila nadalje določajo, da je jedrni del skupen obstoječim fiksnim in mobilnim omrežjem in dostop do omrežja poljuben (npr. 4G LTE, 5G NR ali Wi-Fi). Tudi elementi, ki se tičejo uporabnika, so poenoteni, npr. enotna identiteta, enotno zaračunavanje, kontinuiteta storitev in kakovost storitve.
Se bo digitalna ločnica povečala?
Evropska komisija (EC) ocenjuje potrebne investicije v omrežje 5G vseh 28 članic EU na 56 milijard evrov, letne koristi pa na 113,1 milijarde evrov. Po predvidevanjih bo ustvarjenih okrog 2,3 milijona delovnih mest, uporaba omrežja bo prinesla večjo produktivnost v avtomobilski industriji. Največ koristi bodo imela urbana naselja, le 8 % oz. 10 milijard evrov pa podeželje. Ta podatek je skrb zbujajoč, saj predstavlja nevarnost za povečanje digitalne ločnice, tega se zaveda tudi EC. Vedeti moramo, da se investitorji obnašajo predvsem tržno in da bodo sredstva vlagali tja, kjer se bodo povrnila najprej, to je v gosto naseljenih mestih in v poslovnih središčih. Skrb zbuja predvidevanje, da bo razvoj na podeželju spet slabši kot drugje.
Omrežje 5G bo zaradi svojih lastnosti uporabno tudi za t. i. kritične storitve, npr. za omrežja javne varnosti in zaščite (s tujko PPDR-Public Protection and Disaster Relief), ker omogočajo hitro vzpostavitev zveze, majhne zakasnitve, visoko razpoložljivost, zanesljivo delovanje, veliko zmogljivost, visoko stopnjo varnosti in prednostno komunikacijo. Temu sledimo tudi pri nas – slovenski regulator AKOS je pred dvema letoma dal pobudo za vseslovenski testni projekt, ki bi združil 5G in PPDR.
Tehnologija
Gradniki omrežja 5G so poimenovani nekoliko drugače kot pri prejšnjih generacijah: sistem imenujemo 5GS, jedrni del 5GC, radijski vmesnik pa je 5G NR. Bazna postaja pri 5G se imenuje gNB, glede na možne povezljivosti pa se dodajo še druge pripone, tako da je na koncu poimenovanje »bazne postaje«, kot smo ji preprosto rekli v prvi generaciji, lahko precej kompleksno.
Številne delovne skupine se že dobrih šest let posvečajo razvoju minimalnih tehničnih zahtev za IMT-2020. Minimalnih radijskih zahtev je tako osem in so že zapisane v priporočilih sektorja za radijske komunikacije ITU-R in v različnih tehničnih poročilih.
Osnovne tehnološke zahteve IMT-2020 ali 5G.
Največje dosegljive prenosne hitrosti pri zvezi od bazne postaje proti uporabniku morajo dosegati 20 Gb/s, v nasprotni smeri pa 10 Gb/s. Takšne hitrosti so seveda dosegljive v idealnih razmerah, ko je prenosni radijski kanal povsem brez motenj in ima en uporabnik na voljo vse proste radijske vire, ki jih lahko dobi. Postavljene so za operaterje, da imajo ti podlago za načrtovanje omrežja.
Naslednja zahteva je izkoriščenost radijskega spektra in govori o tem, koliko bitov informacije lahko prenesemo v eni sekundi v frekvenčnem pasu, širokem en Hertz. Za peto generacijo je idealna zapisana vrednost 30 bit/s/Hz pri povezavi do uporabnika in 15 bit/s/Hz v smeri od uporabnika proti bazni postaji. Ker pa so največje možne vrednosti dosegljive le v idealnih razmerah, so v tehničnih zahtevah za 5G postavili tudi vrednosti, ki jih uporabniki neposredno občutijo, zato je zahtevana hitrost 100 Mb/s pri povezavi do uporabnika in 50 Mb/s od uporabnika proti bazni postaji. Marsikdo bo pomislil, da te hitrosti prenosa niso nič drugačne od teh, ki jih že ponuja LTE. Drži, a so takšne hitrosti v omrežju LTE namenjene vsem uporabnikom skupaj (posameznik je deležen precej manjših hitrosti), pri 5G pa bo takšne hitrosti deležen vsak uporabnik, in to v 95 % primerov v zelo prometnih urbanih središčih. Če podobno zahtevo predstavimo še na geografsko površino, mora biti prometna zmogljivost po IMT-2020 na kvadratni meter površine 10 Mb/s/m2 in velja za pokrivanja v notranjosti stavb s številnimi zahtevnimi uporabniki.
Za mnoge aplikacije širokopasovnih komunikacij (eMBB) in zelo zanesljivih komunikacij (URLLC) so izjemnega (včasih tudi življenjskega) pomena zakasnitve pri komunikaciji. To pomeni, da mora biti čas od takrat, ko pošljemo paket informacije, do takrat, ko ga uporabnik sprejme, izjemno kratek. Za širokopasovno skupino aplikacij je meja 4 milisekunde (ms), za zelo zanesljive komunikacije pa 1 ms. Te vrednosti veljajo za neobremenjeno omrežje in za mobilno postajo v aktivnem stanju. To pomeni, da je slednja v pripravljenosti za sprejem podatkov ali celo v fazi sprejemanja/pošiljanja podatkov. Upoštevati pa moramo, da se največ časa porabi za »prebujanje« mobilnega terminala iz faze spanja in za izmenjavo drugih kontrolnih informacij. Zato je skupna dovoljena zakasnitev malo večja – 20 ms.
Organizacija GSMA je leta 2017 predvidela, da se bo globalni ekonomski odtis mobilnega sektorja, predvsem zaradi 5G, do leta 2020 povečal na 4200 milijard dolarjev (s 3300 milijard leta 2016).
Za skupino storitev komunikacij med napravami (mMTC) je v 5G predvidena minimalna gostota takšnih naprav na površino, ki jim mora biti zagotovljena določena kakovost storitve. To število je milijon naprav na kvadratni kilometer, pri čemer mora vsaka naprava dobiti sporočilo določene dolžine v določenem času z določeno verjetnostjo. Pri tem velja omeniti, da so te naprave večinoma tipala, ki pošiljajo kratka sporočila in zasedajo ozek frekvenčni pas, podoben tistemu pri omrežjih druge generacije (npr. GSM).
Še zadnja zahteva je minimalna širina prenosnega kanala, ki ga mora sistem nameniti komunikaciji enega uporabnika. Ta je za skupino širokopasovnih komunikacij 100 MHz, če deluje sistem na nižjem frekvenčnem območju (vsi današnji sistemi delujejo na frekvencah pod 6 GHz), in 1 GHz, če je v rabi višje frekvenčno območje (predvideva se, da bo vedno več komunikacije na frekvencah nad 6 GHz oziroma celo nad 24 GHz).
Tehnološko gledano se zadnja generacija LTE (LTE-Advanced) in 5G dopolnjujeta. V petnajsti različici priporočil organizacije 3GPP (Third Generation Partnership Project), v katero so včlanjene vse svetovne standardizacijske ustanove, je zapisana prva faza tehničnih podlag za 5G. Nekatere novosti se uporabljajo že pri LTE, npr. modulacije višjega reda (ki bodo nomadskim prenosnikom oz. drugim prenosnim terminalom omogočale visoke prenosne hitrosti), kombiniranje licenčnih in nelicenčnih frekvenčnih pasov, podpora storitvam za komunikacijo med vozili ter vozili in infrastrukturo (npr. vodenje konvojev vozil, napredno daljinsko vodenje, razširjeno omrežje tipal) in izboljšave na področju ozkopasovnih komunikacij interneta stvari (NB-IoT).
V prvi fazi 5G so v petnajsti različici priporočil 3GPP zapisani deljenje omrežja na rezine, souporaba omrežja, dostopanje naprav, ki ne spadajo pod okrilje 3GPP (predvsem Wi-Fi), medsebojno sodelovanje elementov omrežja, prehajanje in gostovanje. Omrežja pete generacije se bodo postavljala postopoma, tako da bo velik del jedrnega in radijskega omrežja LTE deloval tudi v prihodnje, dodajale pa se bodo funkcije 5G.
Pomembna sprememba 5G je nova strategija »vse v oblaku«. Omrežje temelji na podatkovnih centrih, ki so, glede na potrebe, centralizirani ali razpršeni po omrežju. Omrežje se deli na rezine, vsi segmenti omrežja (jedro, radio, prenos) pa se logično delijo na dva sloja: uporabniški in nadzorni. To omogoča prilagodljivo dimenzioniranje in spreminjanje omrežja ter posledično storitve, ki zahtevajo npr. zelo majhne zakasnitve, majhno porabo energije ali zelo zanesljivo delovanje omrežja vedno in povsod. Radijski del 5G se imenuje »novi radio (NR)« in zajema storitve do frekvenc 52,6 GHz. V prvi fazi 5G je predvideno, da bo osnovni radijski dostop 4G LTE in sekundarni 5G NR, pozneje pa se bo to spremenilo. Prednost omrežij 5G je ravno v tem, da lahko jedrno omrežje 5G krmili več dostopovnih omrežij, poleg 5G NR tudi LTE, Wi-Fi in druga. V 5G poznamo dvojno povezljivost – mobilni terminal ima hkrati dve zvezi, primarno s 5G NR in sekundarno z LTE ali nasprotno. Tako ima terminal precej večjo prenosno hitrost in zanesljivo zvezo. Kompleksnost sistema in velika prilagodljivost 5G se najbolj kažeta v povečanem številu parametrov na fizičnem sloju – kar 600, to je sedemkrat več kot pri LTE.
Evropska komisija ocenjuje potrebne investicije v 5G vseh 28 članic EU na 56 milijard evrov, letne koristi pa na 113,1 milijarde evrov.
Prilagodljivost omrežja 5G dosežemo s programskim nastavljanjem omrežnih elementov (SDN), virtualizacijo omrežnih funkcij (NFV) in deljenjem omrežja na rezine. To, da je omrežje virtualizirano, pomeni, da vse namenske naprave nadomestimo s standardno strojno opremo. Programska nastavljivost omrežja omogoča dinamične spremembe omrežnih elementov. Omrežje se hitreje prilagaja zahtevam, zato ni več potreb po zamenjavah ali nadgradnjah namenske strojne opreme, ko se potrebe po zmogljivostih povečajo ali se dodaja nova storitev.
Vsako navidezno omrežje (rezina) omogoča določeno vrsto storitev. Primer deljenja omrežja na rezine je, denimo, naslednji: prva rezina je namenjena širokopasovnim komunikacijam, dostopanju do interneta, video storitvam 4K ali navidezni resničnosti, druga rezina je namenjena ozkopasovnim komunikacijam, tipalnim omrežjem in tretja rezina zanesljivim komunikacijam z majhnimi zakasnitvami – samovozečim vozilom. Po potrebi lahko dodamo poljubno število rezin.
Deljenje omrežja 5G na rezine.
Frekvenčni spekter
Peta generacija potrebuje dodaten frekvenčni spekter, predvsem zaradi potreb določenih storitev, ki zahtevajo velike prenosne hitrosti (npr. navidezna ali obogatena resničnost). Svetovno koordinacijo frekvenčnega spektra opravlja radijski sektor ITU (ITU-R), pri 5G pa je pomemben še telekomunikacijski sektor ITU (ITU-T), ki izdaja priporočila za telekomunikacijske tehnologije, predvsem žičnih (neradijskih) elementov. 5G namreč zajema tudi optične povezave, saj so te silno pomembne za zaledne povezave med elementi omrežja. Hiter izračun pravi, da če 5G predvideva prenosne hitrosti do 20 Gb/s na uporabnika, morajo biti prenosne zmogljivosti do končnih agregacijskih vozlišč nekaj 100 Gb/s. Danes standardi za optične komunikacije že omogočajo prenosne zmogljivosti 400 Gb/s.
Omrežja pete generacije se bodo postavljala postopoma, tako da bo velik del jedrnega in radijskega omrežja LTE deloval tudi v prihodnje, dodajale pa se bodo funkcije 5G.
Uporaba frekvenc pri 5G je odvisna od storitev, seveda pa se vse izvaja samodejno, tako kot pri predhodnih generacijah. Frekvenčni spekter za uporabo v 5G na splošno delimo na dva večja segmenta: pod 1 GHz in nad 24 GHz, vmes pa je še pas med 1 in 6 GHz, kjer že danes delujejo mobilne komunikacije (GSM, UMTS, LTE). Na slednjem se ne bo veliko spremenilo, oziroma ga bodo operaterji uporabljali v skladu s potrebami in seveda po načelu tehnološke in generacijske nevtralnosti, ki je glavno vodilo EU.
Na svetovni radijski konferenci, ki bo naslednje leto (WRC-19), se bodo za 5G potrjevali trije frekvenčni pasovi: 700 MHz, 3,4 GHz in 24 GHz. Britanski regulator Ofcom predlaga tudi spremembo dodeljevanja dovoljenj v pasu med 57 in 66 GHz. ITU priporoča, da nacionalni regulatorji podeljujejo nižje frekvenčne pasove za 5G po odločitvah preteklih svetovnih radijskih frekvenc WRC-07 in WRC-15, za višje frekvenčne pasove pa naj se ravnajo po smernicah, ki bodo sprejete na WRC-19.
Storitve, ki zahtevajo večji doseg in ožji frekvenčni pas, kar je neposredno povezano z manjšimi prenosnimi hitrostmi (npr. storitve IoT), uporabljajo frekvence pod 1 GHz. Evropska komisija je označila pas okrog 700 MHz za tisti, ki naj bi pokrival široka geografska območja (podeželje) in s krovnim pokrivanjem notranjosti stavb. Na nižjih frekvencah se signal razširja veliko dlje, zato so te frekvence namenjene pokrivanju, je pa na njem sorazmerno malo prostora.
Storitve, ki zahtevajo majhne zakasnitve in delujejo na kratkih razdaljah (npr. kritične komunikacije v zdravstvu ali dostopanje do internetnih storitev v gosto naseljenih območjih), bodo uporabljale frekvence nad 24 GHz (milimetrski del spektra). Na teh frekvencah (vse tja do 100 GHz) imamo še zelo veliko prostora, a sta dve fizikalni omejitvi – prva je ta, da signal z razdaljo od oddajnika zelo hitro oslabi, druga pa ta, da so določeni deli spektra zelo neprijazni za razširjanje radijskih valov.
Molekule vode in/ali kisika v ozračju signal s frekvencami okrog 22 GHz in 60 GHz zelo oslabijo.
Razdelitev frekvenc
ITU približno vsaka štiri leta organizira svetovno radijsko konferenco (WRC), na kateri sodelujejo vse države, ki so članice Organizacije združenih narodov (OZN). Na tej konferenci se potrjujejo razdelitve frekvenčnih pasov za posamezne storitve, določijo pa se tudi pogoji, pod katerimi se lahko te storitve uporabljajo.
Nekatere storitve (predvsem tiste, ki so pomembne za nacionalno varnost in zaščito) imajo prednost, čeprav jim je dodeljen frekvenčni spekter, ki ga lahko souporabljajo tudi druge storitve.
Nekaj delov frekvenčnega spektra je vedno namenjenih prosti rabi – nelicenčni spekter (brez plačila pristojbin). Primera sta pasova 2,4 GHz in 5 GHz, kjer je daleč največja gostota naprav za dostop do brezžičnega interneta (Wi-Fi). Ta dva pasova in še mnogi drugi spadaj na področje ISM (Industry, Science, Medicine). Kot pove že ime, so ti pasovi namenjeni raziskavam ter uporabi v medicini in industriji, imajo kratek lokalni doseg in morajo uporabljati majhne moči. Na teh frekvencah veljata dve osnovni pravili – ne povzročamo motenj drugim uporabnikom tega pasu in sami poskrbimo za zaščito naših sistemov pred motnjami drugih sistemov.
Kljub precej omejitvenim in strogim pogojem rabe so zaradi omejenosti frekvenčnega prostora (predvsem v delu spektra pod 6 GHz) ti pasovi zanimivi tudi za profesionalne mobilne komunikacije. Že v prejšnjih različicah priporočil 3GPP (13 in 14) je na frekvenčnem pasu 5 GHz predvidena souporaba tehnologije LTE z drugimi tehnologijami.
Operaterji s frekvencami, ki jih kupijo na dražbah ali kako drugače plačajo pristojbine, skrbno načrtujejo. Današnja omrežja (GSM, UMTS in LTE) uporabljajo frekvenčne pasove do 3 GHz, nekaj frekvenčnega prostora, ki je namenjen mobilnim komunikacijam, je še na 700 MHz, 3,5 GHz in 5,8 GHz. Včasih se nelicenčni pasovi kombinirajo z licenčnimi, tako da se uporabnikom lahko ponudi širok pas, s tem pa tudi večje prenosne hitrosti. Za storitve, ki zahtevajo res velike prenosne hitrosti, pa so primerne frekvence precej nad 6 GHz (med 30 in 100 GHz – t. i. področje milimetrskih valov).
Kompleksnost sistema in velika prilagodljivost 5G se najbolj kažeta v povečanem številu parametrov na fizičnem sloju – kar 600, sedemkrat več kot pri LTE.
Na teh frekvencah je dovolj prostora, da lahko operaterji svojim uporabnikom ponudijo prenosne hitrosti tudi do 20 Gb/s proti uporabniku in 10 Gb/s od uporabnika (po zahtevah 5G). Na frekvenčnem območju nad 30 GHz imajo radijski valovi kratek doseg, slabo prodirajo skozi ovire in hitro slabijo. Doseg je nekaj sto metrov, zato so te frekvence primerne za pokrivanje območij z veliko gostoto uporabnikov (npr. mestna središča, velike športne dvorane ali stadioni in podobno).
Območja z veliko gostoto uporabnikov ali naprav rešujemo z malimi celicami. Antene teh celic pritrdimo na ulično infrastrukturo, npr. na cestne svetilke, avtobusne nadstreške, semaforje in podobne objekte javne infrastrukture, ki so čim bliže uporabnikov.
Deljenje omrežja na male celice.
Po številnih frekvenčnih dražbah po Evropi, ki so se zvrstile v zadnjih letih, vemo, da je frekvenčni spekter naravna, omejena in, v nekaterih primerih, tudi draga dobrina. Zato ga mora država primerno razdeliti, operaterji pa čim bolj učinkovito izkoristiti. Stališče močnega kitajskega izdelovalca telekomunikacijske opreme Huawei je, da je le čist frekvenčni spekter pogoj za kakovostne storitve. To pomeni, da kakršnakoli delitev spektra med različnimi operaterji (takimi z licenco in brez nje ali kaj drugega) ni smiselna. Nadalje menijo, da se je najbolje držati načela tehnološke in storitvene nevtralnosti – operater svoj frekvenčni prostor izkoristi za tiste tehnologije in tiste storitve, ki se mu zdijo najprimernejše. Načelo nevtralnosti že nekaj časa velja v EU in operaterji svoja frekvenčna območja dejansko izkoriščajo po svoje. To je seveda mogoče predvsem zato, ker jih podpira industrija terminalne opreme (npr. pametnih telefonov), ki vgrajuje v en terminal več tehnologij (npr. GSM, UMTS, LTE, Wi-Fi), te pa delujejo na petih ali več frekvenčnih območjih (npr. 800 MHz, 900 MHz, 1800 MHz, 2100 MHz, 2400 MHz, 5000 MHz ...). Omrežja 5G bodo podpirala vsa predhodna frekvenčna območja, dodali pa bodo še tista nad 24 GHz.
5G v Sloveniji
Slovenija se je aktivno pridružila razvoju omrežij 5G konec leta 2016, ko je podprla akcijski načrt 5G COM (2016) 588 Evropske komisije. Nacionalni regulator AKOS je videl priložnost v izboljšanih storitvah za sisteme javne varnosti, zaščite in reševanja (omrežja PPDR) in je povabil k sodelovanju zainteresirane deležnike. Pozivu so se poleg uporabnikov odzvali še izdelovalci opreme, operaterji elektronskih komunikacij in raziskovalna institucija. Poziv je AKOS objavil v začetku leta 2017 in za namene testiranj tehnologij 5G namenil dele radijskega spektra med 3,4 in 3,8 GHz. Testiranjem tehnologij 5G so namenjeni še deli frekvenčnih pasov na 700 MHz, 1400 MHz, 2300 MHz, 26 GHz in 42 GHz. Pasova na 700 MHz in 3,4–3,8 GHz bosta za storitve 5G zanesljivo potrjena na prihodnji Svetovni radijski konferenci WRC-19.
Prva slovenska javna dražba za podelitev frekvenc 5G na frekvenčnem pasu 700 MHz je lahko že v začetku naslednjega leta, javna dražba za frekvenčni pas med 3,4 in 3,8 GHz pa leto dni pozneje, ko bodo potekla veljavna dovoljenja za brezžično tehnologijo WiMax, ki trenutno uporablja omenjene frekvence.
Začasne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za potrebe preizkusov radijske opreme, meritev in drugih testiranj tehnologije 5G je dobilo pet slovenskih institucij (AMZS, BTC, Telekom Slovenije, Elektro Gorenjska in Internet Institute), ki sodelujejo ali pri evropskih ali domačih razvojnih projektih 5G. Testi se izvajajo na dveh frekvenčnih območjih, 700 MHz in 3,4–3,8 GHz. Ker je na voljo še nekaj testnih frekvenc, pa tudi evropskih projektov 5G, se bodo v prihodnje gotovo našli novi interesenti.
Spekter za 5G v področju mm-valov
V Sloveniji bo prva javna dražba za podelitev frekvenc 5G na frekvenčnem pasu 700 MHz že v začetku naslednjega leta, javna dražba za frekvenčni pas med 3,4 in 3,8 GHz pa bo leto zatem, ko bodo potekla veljavna dovoljenja za brezžično tehnologijo WiMax, ki trenutno uporablja omenjene frekvence.
Raziskave za naprej
Raziskave, ki bodo podlaga za šestnajsto različico priporočil 3GPP, potekajo že nekaj let, njihov izid pa je predviden za konec leta 2019. Trenutno približno 25 študij raziskuje večpredstavne storitve s prednostjo, storitve med vozili in vsem drugim (V2X), dostop do 5G prek satelita, podporo krajevnim omrežjem v 5G, zlivanje žičnega in brezžičnega segmenta v 5G, lokalizacijo terminalov in drugo. Najpomembnejša so področja varnosti, deljenja omrežij na rezine in IoT, delo na kodekih in pretočnih storitvah ter podobno. Rezultat vsake raziskave je tehnično poročilo (TR), ki je dostopno javnosti.
Področje radijskih dostopovnih tehnologij 5G se širi še nad zemeljsko površje (satelitske komunikacije, nizko leteče ploščadi) in na morje (komunikacije med ladjami, komunikacije med ladjami in obalo ter komunikacije na ladji).
Kaj sledi?
Izsledki nekaterih raziskav bodo zajeti v različicah 17 priporočil 3GPP:
• Podpora aplikativni ravnini za storitve V2X.
• Sledenje premoženju – zgledi rabe.
• Produkcija avdiovizualnih storitev.
• Komunikacijske storitve za kritične medicinske aplikacije.
• Izboljšani podaljševalniki z učinkovitejšo porabo energije in podaljšanim pokrivanjem.
• Izboljšava brezpilotnih zračnih plovil (UAV-Unmanned Aerial Vehicles).
• Študija Razširjena resničnost v 5G (XR-eXtended Reality).
• Študija Omrežno nadzorovane interaktivne storitve v 5GS.