Peter Šepetavc: S prsti po zaslonu, drugič

Po spletu je završalo: novičarske strani o tehnologiji in računalništvu so kar tekmovale med seboj, katera bo večkrat omenila novost, blogerji so navdušeno lepili slike in videe, film na Youtube pa se je zavihtel med najbolj priljubljene v zadnjem času. Microsoft je namreč predstavil revolucijo: vmesnik za vnos Surface, ki naj bi povsem spremenil način, kako komuniciramo z računalnikom. Kljub temu da spadam med navdušence za tehnologijo in elektronske igrače, me je predstavitev pustila dokaj hladnega.

Resnici na ljubo je predstavitveni video na prvi pogled res impresiven: miza z velikim zaslonom na dotik, ki hkrati zaznava pritiske na več mestih hkrati, v paru s preprostim, a lepim vmesnikom. Posladki, kot so samodejno prepoznavanje predmetov, ki jih položimo na mizo - tako v uporabni različici: takojšen prenos slik iz prepoznanega fotoaparata, kot tudi v neuporabni: gor postavimo kozarec in vmesnik ga "obkroži" - samo še prispevajo k navdušenju. Večina, ki si je video ogledala, je bila takoj pripravljena priseči, da si bodo "nekaj takega" kupili takoj, ko cena zdrkne na sprejemljivo raven. Navadni smrtniki bodo na Surface namreč morali še malo počakati: stane 10.000 dolarjev. V začetku ga nameravajo ponujati predvsem hotelom in igralnicam in to pomeni, da se bo vmesnik verjetno prej uporabljal za elektronski poker kakor za pregledovanje slik iz fotoaparata, verjetno pa bo že ob splovitvi novembra letos poskrbljeno tudi, da bomo dolgove pri pokru lahko odplačali tako, da bomo na mizo položili kreditno kartico.

Sama tehnologija, ki omogoča, da sistem spremlja več kot 50 hkratnih dotikov na zaslonu in se na vseh 50 tudi odzove, ni od muh in je dejansko velik korak naprej od česarkoli, kar smo videli doslej v podobnih izdelkih. Ob malo resnejši oceni pa se skoraj moram vprašati: "Zakaj bi to kupil?" Kaj bomo lahko s Surfacom naredil hitreje, bolje, preprosteje, kot omogočajo sedanji vmesniki? Bojim se, da ne prav veliko. Gre namreč za novo fasado, medtem ko zadaj teče sistem Windows Vista. To je čisto dobro, če imamo tipkovnico in miško, a precej omejujoče, če poganjamo vse skupaj v mizi s 30-palčnim zaslonom. Kljub novi preobleki gre namreč za sistem, narejen tako, da bo prej ali slej (in pogosteje, kot si mislimo) treba natančno klikniti točno določeni del zaslona, to pa je s prstom nemogoče. Ali pa vsaj precej bolj zamudno, kot če primemo miško v roke in to naredimo na klasični in preverjen način.

Microsoft je v zadnjih letih že skoraj bolestno obseden z zasloni na dotik. Ročni računalniki in tablični računalniki sta dva primera te tehnologije v praksi, ki se nista najbolj prijela, zaslone SmartDisplays pa so pokopali že s prvo generacijo izdelkov. Pri zaslonih na dotik se namreč hitro izkaže, da niso tako praktični, kot pričakuje večina. Kontrast je slabši kot pri navadnih zaslonih, prav tako svetilnost in kotna vidljivost. Če po takem zaslonu pišemo s peresom, moramo imeti s seboj pero (in predvsem paziti na to, da ga ne izgubimo), če zaslon uporabljamo kar s prsti, pa bo neprestano umazan. Poleg tega je prepoznavanje pisave, pri čemer mislim dejansko na pisavo, ne na zaporedno vnašanje črk na poseben del zaslona, zaenkrat še v povojih - to se lepo vidi tudi v predstavitvenem videu za Surface, v katerem gospodična precej časa porabi za to, da napiše "Živijo, mama!", ob tem pa nam ne pokažejo, koliko časa se je mu

Kljub temu da se Surface ne prodaja kot izdelek za slehernika, mu tudi v hotelih, igralnicah in podobnih ustanovah ne napovedujem svetle prihodnosti. Resnici na ljubo Microsoft ni predstavil prav veliko novega: če odmislimo hkratno sledenje več dotikom s prsti, je vse drugo, kar ponujajo, novo ohišje s staro vsebino. Kot novost lahko tako izpostavimo le vmesnik Vista Veneer, pa še ta ima korenine v sistemih za interaktivne informacijske kioske, le da izkorišča zmožnost hkratnega pritiska na več mestih. Poleg tega bo imel morebitni kupec z vmesnikom še precej dela: Microsoft sam priznava, da bo sicer ponujal osnovni nabor zmožnosti, vendar bo treba za resno rabo Surfaca spisati programsko opremo, prilagojeno posameznemu naročniku. Od 5000 do 10.000 dolarjev, kolikor bo Surface stal, teh prilagoditev seveda ne zajema. Kupcev, ki se bodo potrudili in Surfaceu dodali nekaj zanje uporabnega (oz. bodo plačali, da to naredi nekdo drug), pa je malo.

Seveda je prav možno (čeprav tega ne verjamem), da gre pri Surfacu za pomemben korak k širši uveljavitvi zaslonov na dotik. Vendar odličen prikaz dobre tehnologije še ne pomeni, da je vsak izdelek, ki to tehnologijo uporabi, zares dober. Verjamem, da hočejo biti vodilni pri Microsoftu "zraven", tudi če tipkovnico in miško nadomesti kak drug način interakcije z računalnikom. Menim pa, da se moramo za take, vsekakor revolucionarne posege v način dela z računalniki ozreti stran od velikih podjetij, ki danes krojijo računalništvo. Uveljavljeni igralci na trgu nove izdelke vedno predstavijo kot nadgradnjo že znane osnove, to pa za revolucijo seveda ni dovolj. Nekega izdelka namreč ni mogoče nadgrajevati v nedogled, temveč je treba za resne preskoke tu in tam tudi pomesti z vsem, kar si naredil, in začeti povsem znova. Menim, da bi moral biti pristop k takemu novemu sistemu povsem drugačen, kot ga ubirajo veliki. Namesto da naprave nadgrajujejo z novimi vmesniki, ogrodje pa ostane enako, kot je pri navezi tipkovnice in miške, bi moral biti operacijski sistem s povsem drugačnim vmesnikom že od same osnove naprej zgrajen tako, da bomo z novim vmesnikom postorili vse ali pa vsaj veliko večino opravil, ob tem pa bomo to opravili hitreje, bolje in bolj elegantno kakor s tipkovnico in miško. Šele takrat bomo lahko rekli, da gre za napravo, namenjeno sleherniku, ki jo bo treba kupit takoj, ko se cena dovolj zniža. Do takrat pa bodo taki eksperimenti obsojeni na tržne niše ali pa na hitro pozabo.

Microsoft je v zadnjih letih že skoraj bolestno obseden z zasloni na dotik. Ročni računalniki in tablični računalniki sta dva primera te tehnologije v praksi, ki se nista najbolj prijela, zaslone SmartDisplays pa so pokopali že s prvo generacijo izdelkov.